26. 11. 2009 | Mladina 47 | Družba
Črnci
Hrvaški film, ki je demitiziral domovinsko vojno in osvojil LIFFe
Goran Dević, soavtor filma Črnci z nagrado Vodomec
© Miha Fras
Predstavljajte si, da bi videli ekvadorski film. O Ekvadorju nimate pojma. O ekvadorskem filmu še manj. In kaj bi videli v tem filmu? Videli bi ekvadorske vojake, neke sorte specialce, ki tavajo po džungli - stopajo počasi, zelo previdno in napeto, celo tesnobno in panično. Znojijo se, po malem od visoke vlažnosti in po malem od treme. Ne veste, kaj točno počnejo, toda občutek imate, da jih bo zdaj zdaj nekdo napadel - pač nekdo, ki preži v tisti džungli. Toda sovražnika ni in ni na spregled - ko se napetost stopnjuje do vrhunca in ko bi se moral prikazati tisti jebeni sovražnik, se specialci pobijejo med sabo. In to dobesedno: drug drugega. To, da v odločilnem trenutku drug v drugega merijo z orožjem in da se tako znajdejo v infarktni, začarani, povsem slepi situaciji, v kateri ne more nihče izmed njih zmagati, vas ne preseneti: tako pač izgleda mexican standoff, ki ste ga videli v mnogih filmih, tako hongkonških kot h'woodskih, recimo Tarantinovih. Jasno, mexican standoff se je potem zavlekel v mnoge filme, tudi v tega, ekvadorskega. Logično, ste si rekli, mexican standoff pride s teritorijem. Ergo: videli ste vojake, ki se pobijejo med sabo - vojake, ki ugotovijo, da so drug drugemu sovražnik. Videli ste fino protivojno, pacifistično abstrakcijo, nad katero ste navdušeni, ker prikima vaši osnovni filozofiji: vojna je pekel.
Zdaj pa naredite mentalni obrat: predstavljate si, da živite daleč stran, recimo v Ekvadorju, da o Hrvaški in tem, kaj se je tam dogajalo med »domovinsko vojno«, ne veste prav dosti in da ste na mednarodnem filmskem festivalu v Quitu - oh, ali pa Guayaquilu - videli hrvaški film Črnci, ki sta ga posnela Zvonimir Jurić in Goran Dević in ki je osvojil mnoge festivalske nagrade, zdaj pa je pobral še Vodomca, glavno nagrado Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala (LIFFe). In seveda, predstavljajte si, da oni ekvadorski film mutira v Črnce. To, kar ste prej videli v onem ekvadorskem filmu, zdaj vidite v hrvaškem filmu. Spet ste navdušeni. Film ima spet prav. Spet se namreč strinja z vami: vojna je pekel. Sovražnik je v nas, ne pa zunaj nas. Prepričani ste, da ste film razumeli. No, če ste ga razumeli, potem se gotovo motite. Ironija je le v tem, da je tudi žirija Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala v Črncih videla to, kar bi v Črncih videl Ekvadorec - in kar ste vi sami videli v onem ekvadorskem filmu. V svoji obrazložitvi je namreč opozorila, da film ne prikazuje le vojnega stanja in resnične vojne, »temveč nas sooči s sovražnikom v vsakem človeku«. S tem je kakopak le citirala najbolj udarno propagandno repliko tega filma, ki se glasi: »Na bojišču sovražnika najdejo tam, kjer ga najmanj pričakujejo - v samih sebi.« Kar ustvarja vtis, da se hrvaški specialci pobijejo zato, ker se soočijo s sovražnikom v sebi, potemtakem zato, da bi bilo njihovo dejanje v skladu s propagandnim sloganom - ne, prav narobe, hrvaški specialci se pobijejo zato, ker ne vedo, s kakšnim sloganom bodo propagirali film o njih, ker potemtakem ne vedo, kako jih bodo videli. Njihova smrt ni sporočilo, ampak šum v komunikacijskem kanalu. Ne pobijejo se zato, ker pridejo do »resnice«, ampak zato, ker mislijo, da je sovražnik boljši od njih. In dalje: to, da jih film pusti, da se pobijejo med sabo, ni znak vere v humanizem, ampak znak skepse v humanizem.
Slogan, ki propagira ta film, je itak generičen. Čudovito generičen. Našli bi ga lahko celo v replikah mnogih vojnih filmov, recimo Voda smrti, ki ga je posnel Oliver Stone: »Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da se nismo borili proti sovražniku, ampak proti samim sebi. Sovražnik je bil v nas.« Tisti »sovražnik je bil v nas« pride pač s teritorijem. A po drugi strani, tudi sam film je čudovito, klavstrofobično generičen - no, žanrski. In žanr potrebuje, če hoče, da mu uredi vojno - da mu torej uredi in doreče percepcijo vojne, ki je v uradnih, »patriotskih« hrvaških očeh v vsej svoji navidezni urejenosti povsem neurejena in nedorečena. Film se začne kot Južnjaška uteha: izgubljeni specialci, gozd, reka, tavanje, napetost, nervoza, strah. Nadaljuje se kot mnogi žanrski filmi, v katerih se junaki znajdejo med sovražniki, ki jih ni na spregled. Vmes se vse zvede na garažo, v kateri se je zgodilo nekaj, o čemer se ne sme govoriti, in v katero nimamo vstopa - take sobe ali pa hiše običajno srečamo v grozljivkah. Konča pa se kot inverzija vietnamiad, okej, postvietnamiad. Specifično: »črnci« se pobijejo, ker morajo nekoga ubiti, ker so »črnci«, specializirani za »umazane« operacije, ker je vojna šele na začetku in ker sovražnika ni na spregled. Če bi vojno preživeli, bi postali veterani »domovinske vojne« - in posttravmatični sindrom bi jih tako mučil, da bi se jim verjetno zmešalo. Najprej bi pobili druge, recimo svoje družine ali sodelavce, potem pa še sebe. Po vojni bi storili to, kar so storili med vojno. Tu ni katarze. Ker je film hrvaški in ker gre za hrvaško vojno, je sporočilo skrajno radikalno, za uradno hrvaško politiko nezaslišano: nič katarzičnega ni bilo v domovinski vojni!
Črnci ne demitizirajo le vojne, »resnične vojne«, ampak demitizirajo tudi vse tisto, kar je šlo vanjo - patriotizem, ideologija, ideja pravičnosti, heroizem, ritualna čustva in celo žrtve. Obenem pa brezkompromisno demitizira tudi samo »resnico« o vojni, ki pride vedno zlepljena s humanizmom - s humanističnim, pokroviteljskim, razsodniškim, izsiljevalskim pogledom od zunaj, z moralnim, humanističnim, žirantskim pogledom Zahoda, ki vedno vse »razume« in ki vedno ve, kaj je »resnica«. Film se zato ne trudi, da bi bil razumljiv tujcem. Prav narobe: film zahodnemu gledalcu ne pušča nobenih »ključev«, nobenih podatkov o zgodovinskem kontekstu in tem, kdo so ti, ki jih vidimo, in kdo so oni, ki jih ne vidimo, toda nobenega dvoma ni, da ima tudi druga stran svoje »črnce«. Kot pravi Jurić: »Če bo kakšnemu tujcu naš film všeč, ne bo pa mu poznan kontekst, se bo zlahka informiral. Poleg tega veliko filmov z Balkana močno trpi zaradi ene napake - prizadevajo si ugajati zahodnjaškemu očesu. Skratka, naš prostor prikazati kot nerazumski in zaznamovan s strastmi, ob obvezni folklori porok, streljanja, pogrebov, alkohola, skratka - etno norosti.«
Tistim, ki mislijo, da razumejo, Črnci odgovarjajo: pa saj niste ničesar videli! In res, ne vidimo druge strani (»sovražnika«), ne vidimo, kaj se je zgodilo s trupli, ki jih iščejo, in ne vidimo v tisto mučno »Glavaševo« garažo. In ko je Dević rekel, da je dobro, da film dobiva nagrade, če že v hrvaška kina ne more, je zvenel kot iranski in kitajski režiserji, ki na velikih festivalih pobirajo glavne nagrade, v Iranu in na Kitajskem pa so ti filmi potem prepovedani. Črnci bodo na Hrvaškem resda štartali naslednje leto, toda zamuda nam daje slutiti, da bo noč dolga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.