Prihaja Stres

Kardinal in prefekt dr. Franc Rode je bil septembra slabe volje. Je že res, da sta septembra pri Mohorjevi družbi izšli dve njegovi knjigi, a Rodeta je ujezilo imenovanje Aleša Guliča za šefa vladnega urada za verske skupnosti. »To je provokacija,« je dejal za katoliški tednik Družina, »to imenovanje je neodgovorno.« Jezo katoliške cerkve je nekaj dni pozneje občutil premier Borut Pahor, ko ga ni želel sprejeti papež Benedikt XVI.
Rodetova jeza ni bila povezana le z »neodgovornim« ravnanjem slovenske države. V intervjuju je ostro kritiziral tudi cerkev na Slovenskem, ki naj ne bi uresničevala sinodalnih sklepov, osrednjega programskega dokumenta, ki ga je skupaj s sodelavci več let pripravljal ravno Rode. »Delali smo zelo resno, najboljše sile Cerkve so bile angažirane v sinodalnem razmišljanju in načrtovanju, pa se zdaj plenarni zbor sploh več ne omenja, kot da ga nikoli ne bi bilo.« Obvezni načrt razvoja cerkve naj bi bil torej pozabljen. »Tega ne razumem, res ne razumem.«
Nekaj mesecev pozneje je kardinalova kritika prinesla oprijemljiv rezultat. Dosedanji nadškof in ljubljanski metropolit, priljudni dr. Alojz Uran, se je umaknil s svojega položaja. Uradno zaradi zdravstvenih razlogov, a njegova politična neaktivnost je pri upokojitvi odigrala pomembno vlogo. Urana je nasledil novi nadškof in ljubljanski metropolit dr. Anton Stres. Ni nepomembno spomniti, da je bil Stres član tajništva sinode, odhajajoči Alojz Uran pa v sklepnem dokumentu plenarnega zbora ni niti omenjen. Celo dr. Ivan Štuhec je v izjavah po spremembi na čelu cerkve priznal, da je bilo v Uranovem mandatu nekaj pomanjkljivosti. »Zaznana je bila neka odsotnost iniciative z vrha Cerkve do države in v tem smislu bi lahko ocenjevali, da Uran na tem področju ni videl svojega poslanstva ali svoje aktivnosti.«

Novi časi in novi metropoliti

Menjave na čelu največje slovenske škofije se ne zgodijo naključno. Dr. Alojzija Šuštarja je Rode zamenjal marca 1997, nekaj mesecev po jesenskih volitvah leta 1996, na katerih je zmagala Drnovškova LDS. Sveti sedež je po volilni zmagi levice v Slovenijo poslal človeka skrajnih stališč in neprimernega besednjaka. Ko je Rode opravil svojo vlogo, podpisal vatikanski sporazum in se zameril veliki večini Slovencev, je papež za ljubljanskega nadškofa ustoličil Urana, prijaznega duhovnika izpod Šmarne gore, ki sta ga zanimala vera in verniki, malo manj pa politika in politiki. Uran je postal nadškof novembra 2004, dober mesec dni po volitvah, na katerih je zmagala Janševa SDS. Ker je po novem vladala desna politična opcija, je cerkev politiki pokazala prijazen obraz. In Stres? Novo funkcijo bo prevzel dobro leto dni po volitvah, na katerih je zmagala Pahorjeva koalicija levih strank. Pri zadnjih treh imenovanjih ljubljanskega nadškofa se je torej pokazalo pravilo - papež ljubljanske nadškofe imenuje v skladu z volilnimi rezultati; če državi vladajo cerkvi bolj naklonjene desne politične sile, krajevno cerkev vodi človek dialoga, če pa premier postane politik »napačne ideološke orientacije« in to s svojimi dejanji dokazuje (recimo z imenovanjem napačnega človeka za šefa urada za verske skupnosti), pa želi cerkev z izbiro nadškofa povedati, da bo dosledno vztrajala na svojih pozicijah. In takšen, strog, načelen, nepopustljiv in dogmatski je novi nadškof.

Intelektualec in politik

»Je zelo razumen človek, strpen sogovornik, ki sogovornika posluša, z njim je nebeško fino delati, je pa hkrati res, da so mu stvari kristalno jasne, dobro ve, kaj želi doseči, na kakšen način bo to naredil,« trdi neki državni uradnik, ki se je s Stresom že večkrat srečal in sodeloval v različnih komisijah. Neki drugi visoki državni uradnik, ki prav tako ne želi biti imenovan, razmišlja podobno. »Stresa pravzaprav spoštujem, četudi sva se večkrat znašla v antagonističnih pozicijah, bil je kulturen, civiliziran, znal je izstopiti iz svoje formalne vloge, znal se jo pošaliti tudi na svoj račun, a v svojih zahtevah je vseskozi dosleden, želi, da bi država čim bolj materialno pomagala cerkvi. Tukaj ne popušča«.
Stres se je že od nekdaj ukvarjal s politiko. Je prvi in edini predsednik Komisije Pravičnost in mir, z državo se je pogajal o vatikanskem sporazumu, še vedno vodi komisijo za ureditev odnosov med cerkvijo in državo. O cerkvi in državi je napisal nekaj knjig, med študijem pa se je ukvarjal s Karlom Marxom in Friedrichom Heglom. Njegov prvi doktorat nosi naslov Razvoj marksističnega pojmovanja religije v povojni Jugoslaviji, drugi Pojem svobode pri Heglu in prevzem tega pojma pri Marxu. Stresu politika in politična filozofija nista tako tuji, kot sta bili Uranu.
Če smo malo cinični, lahko napišemo, da ima Stres izostren občutek za politični trenutek. V času prejšnjega režima, tako je pred leti v Sobotni prilogi opozoril dr. Tine Hribar, naj bi cerkev pravzaprav koeksistirala s komunisti. »Na začetku teologi sploh niso podprli ideje o osamosvojitvi. Dr. Anton Stres ni podpisal Majniške deklaracije, pač pa je sodeloval pri oblikovanju režimske Temeljne izjave,« je leta 2006 v intervjuju dejal Hribar. Morda, a kljub temu je Stresova Komisija Pravičnost in mir podprla izdajo 57. številke Nove revije, Stres pa se je leta 1988 udeležil ustanovnega sestanka Odbora za varstvo človekovih pravic. Kot duhovni vodja se Stres tistega prelomnega leta ni ustavil le pri izjavah in deklaracijah, v času afere JBTZ je pri frančiškanih daroval mašo za duhovno moč četverice.
Zapisano seveda ne pomeni, da se je Stres vseskozi aktivno ukvarjal s politiko. Nasprotno, na načelni ravni je sledil zapovedim drugega vatikanskega koncila, ki so duhovnika in cerkev umaknile iz politike. Iz politike, ne pa iz političnega - cerkev in Stres ne molčita ob »vprašanjih širšega družbenega pomena«. Stresova Komisija Pravičnost in mir se je tako vseskozi oglašala ob relevantnih političnih temah in celo pred volitvami, kjer je včasih posredno podprla pravo politično opcijo, pa četudi tega v zadnjem času ne počne več.

Politika in morala

Pregled množice izjav Stresove komisije in drugih stališč pokaže, da so bili škofje pri izbiri političnega sporočila vsebinsko nedosledni. Ko je recimo izbruhnila gospodarska kriza, so pri komisiji pozvali k etičnemu poštenju pri gospodarskih poslih, a so hkrati nekaj let prej podprli Janševe načrte o neoliberalnih gospodarskih reformah. Cerkev je prav tako podprla odločitev ustavnega sodišča, ki je pred več kot desetimi leti prepovedalo referendum o gozdovih, nekaj let pozneje, ko je ista institucija odločila, da konfesionalni pouk ne sodi v javne šole, pa je bila ta odločitev ideološka, nerazumna, neevropska. In takšno, neuravnoteženo naj bi bilo tudi ustavno sodišče. Podobnih nedoslednosti je še več. V času referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo so pri mašah prebirali izjavo o tem, da je predlagana rešitev nemoralna, nekaj let pozneje pa je Stres v intervjuju za Dnevnik ob vprašanju o izbrisanih dejal, da nasprotujejo referendumu o izbrisanih. Zakaj? »Ker se o določenih vprašanjih pač ne more glasovati na referendumu.« Novi nadškof ima seveda prav. O človekovih pravicah se ne more odločati na referendumu, vendar ni najbolj jasno, zakaj se potem na referendumu lahko odloča o neki drugi marginalni skupini, o samskih ženskah.
Zakaj takšna neskladja? Odgovor je enostaven. Politične izjave novega metropolita so bile vedno povezane z vrednotami in moralo katoliške cerkve. Od visokega cerkvenega vodje ni pričakovati, da bi zagovarjal stališča, ki niso v skladu s cerkvenim pogledom na vero in vernike. Prav tako ni pričakovati, da bo ostro napadel tiste politične sile, ki so cerkvi programsko bližje. Se torej v nadškofijo vrača Rodetov duh? Navidezno ne, kardinal Rode, ki je sicer osebni prijatelj novega nadškofa, je v izražanju svojih stališč radikalnejši. Včasih se tudi ne strinjata. Rode je leta 2002 ostro napadel gradnjo džamije v Ljubljani, Stres pa je nekaj let pozneje džamijo podprl. Kljub vsemu pa Stres izvira iz tistega dela cerkve, ki se zaveda moči, pomena politike in političnega. Tako je ostro napadel nasprotnike Šturmovega zakona o verski svobodi, torej tudi Aleša Guliča, ki je danes šef urada za verske skupnosti, napadel je koalicijsko zavezo o redefiniciji odnosov med državo in cerkvijo in še vedno vseskozi opozarja na komunistični totalitarizem in njegove ostanke.

Stara linija

Sociolog dr. Srečo Dragoš o Stresu nima najboljšega mnenja. »Na novem nadškofovskem položaju predstavlja Stres kontinuiteto z istimi sredstvi, je nadaljevalec Rodeta, ki je bil nadaljevalec Mahniča. Gre za isto, sto dvajset let staro zgodbo katolicizma na Slovenskem, za iste cilje, za iste vrednote, za isto strategijo, za isti stil. Gre tudi za intelektualno dvoličnost. Enako kot pri bivšem nadškofu Rodetu je tudi za Stresa značilno, da je nekdaj veljal za glasnika drugega vatikanskega koncila, a seveda v socialističnem režimu in le do osamosvojitve. Po osamosvojitvi pa se je razvil v izrazitega institucionalnega apologeta, ki je prejšnjo samokritično krščansko držo zamenjal za ideologijo moči, prestiža in materialnih dobrin.«
Tudi dr. Marjan Smrke razmišlja podobno. Pravi, da nadškofi pridejo in odidejo, ostanejo pa verniki. Teh pa je vedno manj. »Temeljna zadrega rimskokatoliške cerkve na Slovenskem je velik razkorak med predmoderno katekizemsko doktrino na eni strani in bržkone nepovratno nazorsko, vrednotno in praktično moderniziranostjo dveh tretjin formalnih pripadnikov cerkve na drugi strani. Zmanjševanje tega razkoraka bi bilo možno le tako, da bi se v kreativnem procesu radikalno preobrazila sama cerkev, to pa skorajda ni verjetno, saj takih lokalnih sprememb ne bi dopustil Rim.« Po Smrketovem mnenju Stres v vseh pogledih ni konservativen, svojo nemoč pa bo kompenziral s poskusom urejanja odnosov do države. »Kot normalna stanja, ki jih Slovenija še mora doseči, bo prikazoval razmere, ki so dejansko ostaline konfesionalnih držav. Kot primer naj navedem njegov in svoj pogled na vprašanje verouka, ki je sicer ad acta. Medtem ko on slovensko ureditev razlaga kot ureditev, ki nas uvršča na nekakšen razvojni rep sveta, tja k Albaniji, nam samo najnovejša dogajanja povedo, da je resnica nasprotna: verouk v javni šoli so opustila oz. zavrnila še tri najmodernejša okolja: kanadski Quebec, Norveška in Berlin.«
Ko so Stresa v Sobotni prilogi povprašali, ali se ima za jastreba, je zanimivo odgovoril: »V času komunizma, denimo, sem bil za partijo eden od štirih jastrebov. Vsak človek in tudi vsaka družbena skupina ima pravico do tega, da ve, kaj je, in da svojo identiteto živi. Tako kot to velja na narodnostnem, velja na vsakem drugem področju, tudi na verskem, nazorskem. Mislim, da vem, kaj je biti kristjan, in v tem pogledu nisem liberalen ... Tako kot slovenska slovnica ne trpi nekaterih oblik, ki so običajne v kakem drugem jeziku, tako krščanstvo ne trpi pogledov na življenje ali ravnanje, ki so sprejemljivi v kakih drugih okvirih. Vendar tega nimam za jastrebovstvo.« Eno od takšnih neznosnih pogledov je recimo ateizem, ki naj bi svet pripeljal v moralni propad. »Časi so hudi, sekularizacija v Evropi pa nezadržno napreduje,« je opomnil Stres na predstavitvi svoje nadškofovske politike.

Nova škofija in izrečene obljube

Ena od prvih nalog novega nadškofa bo ustanovitev nove vojaške škofije. Stres »pričakuje, da bi se stvar uredila z novim mednarodnim sporazumom«. Torej z drugim vatikanskim sporazumom, ki naj bi ga podpisala država in Sveti sedež. Ustanovitev novega ordinariata je seveda stvar Svetega sedeža, a cerkev bi rada podpisala sporazum z državo predvsem zato, da bi se uredila »medsebojna razmerja« oz. način financiranja. Odprtih vprašanj je veliko: kdo vse bo član te škofije, ali tudi tisti duhovniki, ki delajo v zaporih, bomo dobili policijske duhovnike, kako naj druge verske skupnosti v slovenski vojski prakticirajo duhovno oskrbo ... Kdaj bo sporazum podpisan, še ni jasno, Pahor naj bi cerkvi po Stresovih besedah na novoletnem sprejemu obljubil, »da bodo šli s sporazumi naprej«. Pravno in politično ne bi bilo modro, če bi se morebitni nov sporazum podpisal, še preden bo ustavno sodišče presodilo Šturmov zakon o verski svobodi.
Na ministrstvu za obrambo sicer pripravljajo posebno študijo o uresničevanju pravic s področja religiozne oskrbe. Pripravljajo jo v kabinetu ministrice. Zanjo je pooblaščen ravno dr. Drago Čepar, bivši šef urada za verske skupnosti, ki je katoliški cerkvi izboril privilegiran položaj.
Izbira spornega Čeparja za pripravljavca analize dobro kaže, kaj je pravi problem novega nadškofa. Pravzaprav nikakršen. Pravi problem ima država, ki že od osamosvojitve nima izdelane politike do verskih skupnosti in praktične interpretacije sedmega člena ustave. »Za neurejen, zmeden odnos države do verskih skupnosti, za nenehne cerkvene apetite po državnih financah, za občasno politizacijo kleriškega vrha in za popolnoma zgrešeno, škandalozno zakonodajo na tem področju, za vse to je veliko bolj kriva naveza Pahor-Golobič-Erjavec-Kresal kot pa vsi slovenski kleriki od Mahniča dalje,« opozarja Dragoš. »Kakšen monopol ima katoliška cerkev na verskem področju in kolikšen del državnega proračuna se bo stekal za servisiranje cerkvenih apetitov, to ni odvisno od deleža vernih pri nas, niti od zahtev dr. Stresa, niti od papeža v Vatikanu, vse to je odvisno izključno od slovenske vlade in slovenskega parlamenta.«
Morda pa se bo zgodil paradoks. Ker je država za sogovornika dobila nadškofa, ki je v svojih stališčih dogmatski, a vseeno bolj »kulturen«, kot je bil Franc Rode, bo morda lažje oblikovala prepoznavno strategijo do vseh verskih skupnosti. Strategijo, ki bi preprečila konflikte, radikalizacijo, klerikalizacijo, politizacijo. Slednjo je Stres februarja v intervjuju za Sobotno prilogo že napovedal. »Če bo vsaka vlada redefinirala položaj, nas taka ureditev dejansko sili v politiko. Ker potem pa imamo legitimne interese, kdo bo na oblasti.« A kdor pozna Pahorjevo politiko, ve, da je malo možnosti, da bo država izdelala jasno strategijo odnosov do verskih skupnosti. Verjetneje se s v koaliciji zavezano redefinicijo ne bo zgodilo nič, katoliška cerkev pa bo še vedno počasi, vztrajno, po koščkih dobivala tisto, kar si bo zaželela.