Kateheza v župnišče, pouk v šolo

Leta 1996 je bila sprejeta šolska zakonodaja, ki prepoveduje konfesionalno dejavnost v javnih šolah. Leto poprej, v času ministrovanja dr. Slavka Gabra, pa bela knjiga o vzgoji in izobraževanju. V njej je zapisana opredelitev, da je »javno šolstvo laično in ne sme biti pod monopolnim vplivom posameznih cerkva, strank ali svetovnonazorskih skupin«. Tako je presodilo leta 2001 tudi ustavno sodišče in odločilo, da za konfesionalni pouk v katerikoli obliki v javnih šolah ni prostora.
V normalnih družbenih razmerah bi bila zgodba o konfesionalnem pouku v šolah po razsodbi najvišje sodne avtoritete končana. Toda največja verska skupnost si prizadeva razširiti verski pouk iz svojih zasebnih v javne šole. Ravna skladno z napovedjo dr. Franca Rodeta iz leta 1996, da se bo za verouk bojeval »pet, deset ali 50 let«. Tudi v sinodalnih sklepih Izberi življenje iz maja 2002 so zapisali, da to področje v družbi ni dobro urejeno, kar je posledica zgodovinskih okoliščin, zato si bodo prednostno prizadevali, da »bi župnijski verouk, to je kateheza, nadomestil enega izmed obveznih izbirnih predmetov v šolskem sistemu«.
Potemtakem bi skozi zadnja vrata pripeljali katehezo v javno šolo, kar je za številne strokovnjake obvod ustavne razsodbe. Dr. Srečo Dragoš, profesor na Fakulteti za socialno delo, je pred leti menil, da bi bil župnijski verouk del tako imenovanih obveznih izbirnih vsebin za učence. Ti bi morali prinesti v šolo le certifikat o opravljenem konfesionalnem pouku v župniji. Toda »po mojem predlogu kleriki za to delo ne bi smeli zahtevati plačila, kajti pouk bi bil v župnišču. Če bi namreč prižgali zeleno luč za konfesionalne vsebine v javnih šolah, potem pa bi morala to plačati država. Gre še za en poskus penetracije klerikov RKC v javne službe, kot jim je to uspelo že v vojski, v policiji, v bolnišnicah ... Plačuje jih država.«

Verske vsebine

Slovenske javne šole imajo predmet, ki učence seznanja z verskimi vsebinami. Od leta 1998 je to nekonfesionalni predmet Verstva in etika. Osnovnošolci ga lahko izberejo kot enega izmed obveznih izbirnih predmetov v zadnji triadi devetletke. Poučujejo ga učitelji različnih profilov, tudi teologi, vendar morajo imeti za to delo opravljene določene pedagoške izpite na Filozofski fakulteti.
Če primerjamo Slovenijo z drugimi evropskimi državami, sodimo v krog Danske, Nizozemske, Velike Britanije in Francije, kjer nimajo konfesionalnega pouka v šolah. Dragoš pravi, da »v državah, kjer spreminjajo pouk o verstvih, sledijo vse bolj našemu modelu, kar pomeni, da so konfesionalne vsebine v javnem šolstvu prepovedane, pouk o verah pa je zaželen«. Na Slovenskem s takšno rešitvijo niso zadovoljni v rimskokatoliški cerkvi, kjer se sklicujejo na pravico staršev in otrok do moralne in verske vzgoje, ki jo mora zagotoviti tudi šolski kurikulum. Verski pouk v šolah naj ne bi bil nadomestilo za župnijski pouk, ampak njegovo dopolnilo. Tako piše v sinodalnih sklepih, kjer se sklicujejo tudi na evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Dr. Zdenko Kodelja, pisec knjige Laična šola (izšla je leta 1993), nas je opozoril, da na podlagi razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice ni mogoče zahtevati, da mora država sama poskrbeti za versko vzgojo otrok. »Evropska komisija za človekove pravice nedvoumno pove, da mora biti religiozno ali filozofsko prepričanje staršev spoštovano, ne pa, da se mora kazati v državnem šolskem sistemu«. Še več. Glede na takšno evropsko razsodbo je »treba spoštovati pravico staršev tudi v javnih šolah, in sicer tako, da se v njih ne izvaja indoktrinacija. To pa pomeni, da morajo biti vsebine, ki lahko imajo tudi religiozno ali filozofsko konotacijo, posredovane na objektiven, kritičen in pluralističen način«.

Obvezni verski pouk

Zanimivo je videti, kako si predstavljajo pluralističen način podajanja snovi o verstvih predstavniki rimskokatoliške cerkve, ki ima zdaj v Sloveniji štiri zasebne gimnazije, lani pa je začela v ljubljanskem Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu delovati tudi osnovna šola dr. Alojzija Šuštarja. Te šole delujejo po načelih ignacijanske pedagogike, ki temelji na skrbi za celostno vzgojo in izobraževanje učencev. Tako je verski pouk obvezen za vse učence v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Na gimnaziji imajo predmet Vera in kultura, v osnovni šoli v prvih dveh triletjih Spoznavanje vere, v zadnjem pa predmet Vera in kultura.
Minuli teden so se o verskem pouku pogovarjali na mednarodnem simpoziju Verski pouk v slovenskih šolah, ki je bil v Zavodu sv. Stanislava. Njegov ravnatelj dr. Vinko Globokar je, tudi za laična ušesa, nazorno pojasnil, za kaj gre pri tem predmetu. »Ne zgolj za pouk o veri oziroma verstvih, ampak tudi o vpetosti vere v kulturo v širšem pomenu ... V tem smislu je zasnova predmeta interdisciplinarna, saj v dialogu z drugimi predmeti poglablja verski pogled na življenje. Pokazati želi, da vera ni v nasprotju z znanostjo: da gre za različne vidike gledanja na stvarnost, ki se med seboj bogatijo in dopolnjujejo ... hkrati pa krepi tudi vzgojno dejavnost šole.« Gre torej za predmet, ki sodi na katoliške šole, vendar bi težko sprejeli to, da omogoča učencem tudi pluralističen pogled na življenje. Šolski predmet, ki vsebuje duhovno razsežnost le določene religije, zagotovo ne omogoča učencu, da oblikuje avtonomno misel o različnih verstvih. Tudi zato je Globokarjeva teza o tem, da bi lahko bila pozitivna praksa poučevanja tega predmeta »dober razlog za nadaljevanje prizadevanj o neki obliki verskega pouka tudi v slovenskih javnih šolah«, najmanj sporna. Ravno tako kot predlog moralnega teologa dr. Ivana Štuheca v članku Šola, čigava si?, kjer je razširil sinodalne sklepe in predlagal, da bi v celotni vzgojno-izobraževalni sistem uvedli konfesionalni in nekonfesionalni verski pouk, in sicer v obliki sinergije obeh predmetov. »V primeru konfesionalnega, to seveda pomeni z vidika določene konfesije, torej v našem primeru s katoliškega, evangeličanskega, pravoslavnega, muslimanskega in drugih konfesij, ki bi zadostile določenemu minimalnemu številu učencev. V primeru nekonfesionalnega verskega pouka pa z vidika primerljivosti in enakosti vseh religioznih sistemov, ki so pomembni za kulturno obzorje Evropejca. Primerno bi bilo, da bi konfesionalni pouk določen fond ur namenil drugim verstvom, tako kot je to pri predmetu Vera in kultura na katoliških gimnazijah.« Sicer pa bi po njegovem bila nevtralnost in demokratičnost šole neprimerno bolj »verodostojna, če bi omogočala staršem in učencem realno izbiro, ne pa od šolskega sistema vodeno izbiro, ki jo pri nas predstavlja predmet Verstva in etika.«

Kdo je pravi?

Ob mnogih pomislekih, ki jih imajo pedagoški delavci in raziskovalci ob predlogih RKC za poseg v javno šolo, le redko slišimo besede o tem, kdo bi takšen učni načrt pripravil in ga izvajal. Za predstavnike RKC je jasno, da lahko to delo opravijo le njeni pripadniki, verski pouk pa lahko izvajajo le diplomirani in fakultetno izobraženi teologi ali teologinje. Na to opozarja v Laični šoli tudi Kodelja. Dragoš kategorično zatrjuje, da je verski pouk v očeh katoliškega klera vedno katoliška kateheza ali verouk. Zato vidi v zagovarjanju »duhovne« razsežnosti v učno-vzgojnih načrtih javnih šol le zahtevo po uvedbi katoliškega verskega pouka vanje. »V ozadju teh zahtev je poskus, da dobijo zaposlitev teologi, kajti zanje sociologi in metodični ateisti niso primerni za poučevanje teh vsebin. V resnici so te zahteve usmerjene v konfesionalizacijo javnega šolstva. Uporabljajo finto. Če jim bo uspela, bodo penetrirali klerike v javno šolstvo. Zakaj ne bi veljala ravno nasprotna trditev, da lahko prav pouk o veri poučuje nekdo, ki ni njen pripadnik? Logično bi bilo. Vendar za njih ni bistveno, kdo bolje poučuje, ampak kdo 'zna' poučevati in kdo ne. Torej njihov. To je ta slepota v našem prostoru, ki je posledica mahničevske logike: če si veren, imaš prave ideje in potem je vse v redu. In tretjič, ko govorijo o vernosti, je treba vedeti, da gre za njihovo vernost. Vernost določene konfesije. S sociološkega vidika pa je res ravno nasprotno. Njihova vernost je reducirana, kajti pojem vernosti je mnogo širši od pojma religije. Za njih pa je vera religija, cerkev, katolicizem in vse to enačijo.«
Takšno Dragoševo razmišljanje bi kajpak na simpoziju v Zavodu sv. Stanislava naletelo na oster odziv Štuheca, ki je med drugim udeležencem predstavil svojo kronologijo odnosov med državo in cerkvijo v Sloveniji. Dejal je, da se je »razpoloženje do religije in krščanstva v obdobju med letoma 1997 in 2007 bistveno poslabšalo. To ni samo posledica organizirane kampanje proti Slovencem in krščanstvu v Sloveniji ali marsikakšnih nerodnosti ali neumnosti v Cerkvi sami, ampak je tudi posledica dejstva, da religija v Sloveniji ni vrednota, ki bi imela ustrezno mesto v vzgojno-izobraževalnem sistemu«. Slovensko prebivalstvo je religijsko podhranjeno, kar je dokazoval z raziskavo o socialni zavednosti in cerkvijo, ki pravi: »Na vprašanje, ali Evropa potrebuje krščanstvo za ohranitev socialnega prepričanja, je 29,3 odstotka ljudi reklo, da ga sploh ne potrebuje. 23 odstotkom se to ne zdi pomembno. 23 odstotkov Slovencev pa ne vidi nobene povezave med krščanstvom in socialo. Le 7 odstotkov meni, da je krščanstvo pomembno za socialno prepričanje. Odgovori na to vprašanje so v Sloveniji slabši kot v nekdanji vzhodni Nemčiji, Češki in Madžarski,« je dejal Štuhec.
Toda v RKC bi morali nekoliko globlje pogledati za vzroki religijske podhranjenosti Slovenk in Slovencev. A tudi znotraj cerkve obstaja drugačno razmišljanje. Na simpoziju v Zavodu sv. Stanislava je bil tudi študent rimske Università Pontificia Salesiana Gregor Celestina, ki proučuje odnose med EU in cerkvami. Po njegovem so religiozne tematike vključene predvsem v nove, medkulturne politike Evropske unije, ki pa se zagotovo ne bo postavila v bran zahtevam RKC. Zanj so zahteve po uvedbi katoliškega verouka v šole nesmiselne, kajti sodobna družba je religijsko pestra. Sedanji čas zahteva od vseh »znati sobivati prek različnih religij, kar ni isto kot vzgajati v veri naše pripadnike. Slednje je stvar verske skupnosti, torej župnije. Odpirati življenjsko tematiko tako, da bo dijak ali študent videl in razumel religiozne elemente v neki družbi, se pravi, kako so nastali in zakaj so nastali in kako so vplivali na moje ali njihovo življenje, pa je stvar šole ...«