Goran Forbici

Nevladniki veste, zakaj postopek za ustanovitev vladnega urada za nevladne organizacije (NVO) stoji?

> Glede na to, da so vse ostale koalicijske stranke podprle ustanovitev urada, se je očitno zapletlo pri stranki Zares.

Njihove razloge proti ustanoviti poznate?

> Uradnih razlogov je več. Eden je, da dodatne vladne službe pomenijo dodatno obremenitev proračuna. Drugi je ta, da lahko vse predvidene naloge urada dobro opravlja ministrstvo za javno upravo, kamor zdaj sodijo. Tretji pa, da naj urad po veljavni zakonodaji ne bi mogel pripravljati predpisov in politik za to področje. Naše stališče je, da noben argument ne drži. Glede prvega je dokazljivo, da bodo koristi države z uradom finančno neprimerno večje kot neposredni stroški nekaj novih zaposlitev in prerazporeditev. Drugega negira aktualno stanje, saj se zadeve pod okriljem MJU že vse leto niso nikamor premaknile. Tudi tretji razlog ni prepričljiv, saj lahko druge vladne službe normalno pripravljajo predloge predpisov, podlago za to pa najdemo v Zakonu o vladi in njenem poslovniku.

Kaj si pravzaprav NVO-ji obetate od urada?

> Obetamo si spodbudnejše okolje za razvoj nevladnih organizacij. Vsi kazalci kažejo, da pri tem precej zaostajamo za razvitimi družbami. Razlog za to pa je tudi dejstvo, da v preteklosti v vladi ni bilo skupne koordinacijske točke, ki bi snovala državno strategijo na področju razvoja slovenskega nevladnega sektorja.

Mar ne bi tak vladni urad še bolj zabrisal meje med nevladniki in državo?

> Naivno bi bilo pričakovati, da je znotraj katerekoli države možna popolna avtonomija različnih subjektov. Tudi gospodarstvo in vlada sta dva različna in ločena subjekta, pa vendar obstaja ministrstvo za gospodarstvo, ki po eni strani pripravlja državne strategije na področju razvoja gospodarstva, na drugi pa skrbi za ustrezno sistemsko okolje za njegovo delovanje. Od vladnega urada za NVO ne pričakujemo nič drugega.

Neka odvisnost od državnega denarja vendarle obstaja?

> Raziskava virov prihodkov nevladnega sektorja v letu 2008 je pokazala, da je delež državnega financiranja majhen, in sicer le 23 odstotkov. Okrog 50 odstotkov prihodkov si NVO-ji ustvarijo s svojimi storitvami na trgu, preostanek pa dobijo z donacijami. In teh 23 odstotkov je precej manj, kot NVO-ji prejemajo v evropskih državah, ki se ponašajo z razvitim nevladnim sektorjem.

Kakšno pa je sicer sodelovanje NVO-jev v primerjavi s prejšnjo vlado?

> Kar se tiče prejšnje vlade, vse pove njena krilatica »tako imenovane nevladne organizacije«. Z vlado so takrat uspešno sodelovali le NVO-ji neke določene provenience, na splošno pa bi o dobrem sodelovanju težko govorili. Pod aktualno vlado so bile obljube velike in posledično tudi naša pričakovanja glede ureditve sistemskih vprašanj, a se ta za zdaj niso uresničila. Je pa sicer pri ocenah o sodelovanju potrebna določena previdnost, saj so izkušnje z ministrstvi različne. Sodelovanje ministrstva za notranje zadeve z NVO-ji s področja človekovih pravic je lahko verjetno vsem za zgled, pri ministrstvu za javno upravo pa smo za zdaj precej manj uspešni.