10. 12. 2009 | Mladina 49 | Politika
Razgaljeni Blair
Chilcotova komisija razkriva, kako je Tony Blair svojo državo popeljal v iraško vojno
Blair in Bush, mali in veliki pujs?
© Arhiv Mladine
Bagdad je znova pretresla serija usklajenih bombnih napadov, v katerih je v nekaj minutah umrlo okrog 130 ljudi, ranjenih pa je bilo vsaj 400. Tako kot pred dvema mesecema so bile tudi tokrat tarče napada stavbe vladnih organov in ministrstev, s čimer želijo teroristi državo pahniti nazaj v popoln kaos, iz katerega se je Irak komajda izvlekel. Čeprav je res, da se je stopnja terorizma v primerjavi s prejšnjimi leti znižala, pa je treba opozoriti na to, da v Iraku nasilja še zdaleč ni konec in redki so dnevi brez bombnih napadov. A svetovni mediji praviloma poročajo samo še o največjih in najbolj smrtonosnih. Na zadnjega se je odzvala tudi britanska vlada, ki je v javnost posredovala naslednje sporočilo: »Skrajno odločno obsojamo te napade in izrekamo sožalje družinam tistih, ki so bili ubiti oziroma ranjeni.«
Ta izjava sicer ostaja v senci vedno novih ugotovitev, ki potrjujejo, da je britanska vlada pod vodstvom Tonyja Blaira hudo manipulirala s podatki o domnevnem Huseinovem orožju za množično uničevanje, zato da bi lahko upravičila invazijo na Irak marca 2003, ki je privedla do nepredstavljivo krute vojne, v kateri je po nekaterih ocenah umrlo milijon ljudi. Predstavniki britanske vlade so bili takrat resnično pripravljeni reči karkoli, kar bi šlo v prid vojni, pri čemer so se opirali tudi na ustrahovanje javnosti. Najbolj značilen primer te kampanje je bila trditev, da lahko Sadam Husein s svojimi balističnimi raketami izvrši napad na Evropo, za kar ne bi potreboval več kot 45 minut. Vedno nas je zanimalo, od kod jim ta podatek, in zdaj vemo: od nekega iraškega taksista. To je še eden v vrsti precej nerodnih podrobnosti, do katerih se je dokopala posebna preiskovalna komisija pod vodstvom nekdanjega visokega državnega uradnika Johna Chilcota, ki je nekoč tudi sam delal za britanski obveščevalni agenciji MI5 ter MI6. Zdaj vodi javna zaslišanja, na katerih morajo nekateri najvišji predstavniki države in tajnih služb pojasniti svojo vlogo v pripravah na vojno proti Iraku. In z vsakim zaslišanjem je bolj in bolj jasno, da je takratni britanski vladni kabinet ves čas lagal o orožju za množično uničenje. Odločitev za napad na Irak je padla že na začetku leta 2002. Christopher Meyer, takratni britanski veleposlanik v Washingtonu, je denimo pričal, da je Blair zelo hitro sprejel Bushevo idejo o napadu na Irak, pri čemer je svojim državnim uradnikom pojasnil, da bi bilo vsako upiranje Američanom glede tega »popolna potrata časa«.
Vseeno pa je bilo treba najti dovolj sprejemljive razloge za invazijo in začela se je množična produkcija laži z namenom širjenja strahu. Britanska vlada je zanemarjala tista poročila svojih agentov, ki so minimalizirala Sadamovo grožnjo, in napihovala tista, ki so ji pritrjevala, da ima Husein arzenal orožja za množično uničevanje in da ga lahko aktivira v 45 minutah. Slednje je Blair vse skozi prikazoval kot čisto dejstvo, češ da za to informacijo stojijo izjemno kredibilni viri. V resnici pa je šlo za nekega taksista, ki naj bi slišal pogovor med iraškimi vojaškimi častniki. John Scarlett, nekdanji vodja MI6 in avtor diskreditiranega poročila o orožju za množično uničenje, je na zaslišanju pred Chilcotovo komisijo posredno priznal, da je manipuliral s podatki, pri čemer je kot olajševalno okoliščino navedel, da so se nekatera dejstva pač »izgubila v prevodu«. Njegovo poročilo pa naj vendarle ne bi odigralo ključne vloge v pripravah na vojno, je še dodal, saj naj bi bila odločitev o napadu bolj kot kaj drugega politična. Kar najverjetneje drži. Trinajst dni pred invazijo je obveščevalna skupnost na podlagi najnovejših podatkov opozorila Blaira, da Sadam najbrž nima orožja za množično uničenje, a to na nadaljnji potek dogodkov ni imelo nikakršnega vpliva.
Britanski mediji so se dokopali še do pisma, ki ga je Blairu leta 2002 poslal takratni državni tožilec Peter Goldsmith. Slednji je Blaira opozoril na to, da bi bila vojna proti Iraku jasno kršenje mednarodnega prava, a ga je premier gladko zavrnil in pozneje izvajal nanj pritisk, naj invazijo razglasi kot legalno, kar je tudi storil. Blair bo imel kmalu priložnost, da svoja dejstva predstavi pred Chilcotovo komisijo, čeprav je že zdaj jasno, da mu ne bo uspelo oprati svojega ugleda. Za vedno bo omadeževan z iraško krvjo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.