10. 12. 2009 | Mladina 49 | Svet
Pozabljeni zločini
Dediščina leta 1989 na obeh poloblah
Novembra je bila obletnica pomembnih dogodkov iz leta 1989, »leta, ki je bilo največje v zgodovini po letu 1945«, kot je napisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash.
Tistega leta se je »vse spremenilo«, pravi Garton Ash. Reforme Mihaila Gorbačova v Rusiji in njegova »osupljiva odpoved uporabi sile« so 9. novembra pripomogle k padcu Berlinskega zidu in k osvoboditvi Vzhodne Evrope izpod ruskega tiranstva.
Pokloni so upravičeni in dogodki nepozabni. A veliko pove tudi druga plat zgodbe.
Za to drugo plat je - nenamerno - poskrbela nemška kanclerka Angela Merkel, ko nas je vse pozvala, naj »izkoristimo neprecenljivi dar svobode za to, da bomo premagali zidove našega časa«.
Njen modri nasvet bi lahko upoštevali tako, da bi podrli mogočni zid, ob katerem se zdi berlinski kot navaden plot - zid, ki se vije po palestinskem ozemlju in je v grob posmeh mednarodnemu pravu.
Zid, ki bi ga lahko imenovali »zid aneksije«, upravičujejo z varnostjo - to pa je privzeta utemeljitev za številne ukrepe na državni ravni. Če bi bila varnost res na prvem mestu, bi zid zgradili ob meji in bi bil nepremagljiv.
Namen pošastne strukture, ki so jo postavili ob podpori Združenih držav Amerike, sokriva zanjo pa je tudi Evropa, je omogočiti Izraelu zasedbo dragocene palestinske zemlje in glavnih vodnih virov na območju, s čimer naj bi preprečil obstoj države prvotnega prebivalstva nekdanje Palestine.
Drugačen pogled na leto 1989 ponuja tudi Thomas Carothers, učenjak, ki je v administraciji nekdanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana sodeloval pri programih za spodbujanje demokratičnosti.
Carothers je po pregledu arhivske dokumentacije prišel do sklepa, da so ameriški voditelji »shizofreni« - demokracijo podpirajo, če je v skladu z ameriškimi strateškimi in gospodarskimi cilji, kar velja za sovjetske satelitske države, ne pa tudi za ameriške varovanke.
Ta pogled nedvoumno potrjuje tudi nedavno obujanje spomina na dogodke iz novembra 1989. Slavje ob padcu Berlinskega zidu je bilo upravičeno, a le malokdo je opazil, kaj se je zgodilo teden kasneje: 16. novembra je elitni Atlacatlov bataljon, ki so ga oborožile ZDA in je ravno končal dopolnilno usposabljanje na vojaški šoli JFK v Fort Braggu, v Salvadorju likvidiral šest najvidnejših latinskoameriških intelektualcev, jezuitske duhovnike, njihovo kuharico in njeno hčerko.
Bataljon in njegovi pomočniki so si bili že pred tem pridobili krvavi sloves v desetletju groze v Salvadorju, ki se je začelo leta 1980 z usmrtitvijo nadškofa Oscarja Romera, imenovanega tudi Glas neslišnih, za kar so bili odgovorni tako rekoč isti zločinci.
V desetletju vojne proti terorizmu, ki jo je razglasila Reaganova administracija, so se podobne grozote dogajale po vsej Srednji Ameriki. Zaradi vladavine trpinčenja, umorov in uničenja je življenje izgubilo nekaj sto tisoč ljudi.
Nasprotje med osvoboditvijo sovjetskih satelitov in ugaslim upanjem v ameriških varovankah je očitno in poučno - še toliko bolj, če nanj pogledamo v širšem kontekstu.
Usmrtitev jezuitskih intelektualcev je pomenila konec »teologije osvoboditve« oziroma oživitve krščanstva, ki ima sodobne korenine v pobudah papeža Janeza XXIII. in drugem vatikanskem koncilu, sklicanem leta 1962.
Drugi vatikanski koncil je napovedal novo obdobje v zgodovini katoliške cerkve, je napisal teolog Hans Kung. Latinskoameriški škofi so se odločili za reveže.
Tako so škofi vnovič obudili radikalni pacifizem evangelijev, na katerega se je pozabilo, ko je cesar Konstantin krščanstvo razglasil za uradno vero rimskega cesarstva - to je bil preobrat, s katerim je v manj kot pol stoletja preganjana vera postala preganjalka drugih ver, pravi Kung.
Med oživitvijo po sklicu drugega vatikanskega koncila so latinskoameriški duhovniki, nune in laiki sporočilo evangelijev ponesli revnim in preganjanim, jih združili v komunah in jih spodbujali, naj prihodnost vzamejo v svoje roke.
Odziv na takšno herezijo je bilo nasilno preganjanje. Prva tarča ustrahovanja in pokolov so bili tisti, ki so pridigali teologijo osvoboditve.
Med njimi je bilo tudi šest mučenikov, katerih usmrtitve pred 20 leti se danes spominjamo z odmevno tišino, ki je ne pretrga skoraj nič.
Prejšnji mesec so predsedniki, ki so bili dejavni v času padca Berlinskega zidu - George H. W. Bush, Mihail Gorbačov in Helmut Kohl - razpravljali, kateri od njih je najzaslužnejši.
»Zdaj vem, kako so nam pomagala nebesa,« je rekel Kohl. Bush je pohvalil vzhodne Nemce, ki so jim bile predolgo odrekane od boga dane pravice. Gorbačov je omenil, da tudi ZDA potrebujejo svojo perestrojko.
Ni dvoma, kdo je odgovoren za propadli poskus v 80. letih, da bi v Latinski Ameriki oživili širjenje evangelija.
Vseameriška fakulteta v Fort Benningu v ameriški zvezni državi Georgia (zdaj preimenovana v Inštitut za varnostno sodelovanje zahodne poloble), na kateri se usposabljajo latinskoameriški častniki, ponosno oznanja, da je ameriška vojska pomagala »premagati teologijo osvoboditve« - ob sodelovanju Vatikana, ki je uporabil nežnejše prijeme izključevanja iz cerkve in zatiranja.
Mračno kampanjo za preprečitev herezije, ki jo je spodbudil drugi vatikanski koncil, je v zgodbi o velikem inkvizitorju v Bratih Karamazovih enkratno opisal že Dostojevski.
V zgodbi, ki se dogaja v Sevilli v najstrašnejših časih inkvizicije, se na cesti nenadoma pojavi Jezus Kristus. Vsi ga prepoznajo in vse vleče k njemu. Veliki inkvizitor stražarjem ukaže, naj ga zgrabijo in odpeljejo v zapor. Tam Kristusa obtoži, da jih hoče ovirati pri velikem dejanju uničenja prevratniških idej o svobodi in skupnosti. Inkvizitor Jezusa opomni, da ne sledi njemu, temveč Rimu in cesarjevemu meču. Pove mu, da hočejo postati vladarji Zemlje, ker hočejo šibke in nizkotne ljudske množice podučiti, da bodo svobodne šele, ko se bodo odpovedale svoji svobodi v njegovo korist in se mu podredile. Takrat bodo ljudje ponižni, prestrašeni in srečni. Zato te moram jutri zažgati, reče inkvizitor.
A končno se omehča in Jezusa izpusti na temačne mestne ulice. Zapornik je torej odšel.
Učenci ameriške šole niso poznali takšne milosti.
© (2009), Noam Chomsky, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.