10. 12. 2009 | Mladina 49 | Svet
Jugosfera - realnost ali utopija?
Britanski novinar je s tem poimenovanjem procesov okrepljenega gospodarskega sodelovanja na območju nekdanje Jugoslavije sprožil zanimive odzive in prebudil nekaj nacionalistov
Ivan Zidar, predsednik upravnega odbora SCT, in Boris Tadić, predsednik Srbije, ob ogledu nastajajočega kulturno pastoralnega centra v Ljubljani, 30. september 2009
© Borut Krajnc
Konec avgusta je britanski novinar in publicist Tim Judah v časniku The Economist zapisal, da se »skoraj dvajset let po tem, ko so vojne pretrgale politične vezi med državami, vezi med podjetji, stanovskimi skupinami in ljudmi tiho obnavljajo«. To velja predvsem za vzpostavljanje in krepitev gospodarskih vezi med podjetji na območju nekdanje Jugoslavije, poznavanje jezika in poslovnih praks pa je pomemben dejavnik teh procesov. Letos poleti je celo srbski predsednik Boris Tadić pozval nekdanje republike k skupnim projektom, hrvaški predsednik Stipe Mesić pa mu je pritrdil z mnenjem, da so podjetja iz »naših držav« premajhna, da bi se sama kosala s konkurenco na svetovnem trgu. Judah, sicer avtor knjig o zgodovini in mitologiji Srbije in Kosova, seveda ni odkril nič novega. Opozoril je le na procese, ki potekajo, in jih poimenoval jugosfera. »Prav ta beseda je zbudila zanimanje za pojav. Brez nje verjetno mojega članka ne bi nihče opazil,« je avtor prejšnji teden dejal za beograjski NIN.
Judah je zadnje mesece nehote postal zvezda v novinarskih in gospodarskih krogih nekdanje Jugoslavije. Na njegov članek se sklicujejo ekonomisti, politologi in novinarji, ko poskušajo razumeti, kaj pravzaprav pomeni vse tesnejše gospodarsko povezovanje držav zahodnega Balkana, kaj pomeni ta proces za razvoj nacionalnih ekonomij in kako razumeti te procese v luči približevanja držav Evropski uniji. Toda hkrati nekatere, zlasti desničarske nacionalistične kroge skrbi takšno povezovanje in vidijo v njem vzpostavljanje »nove Jugoslavije«, to pa kot nekakšen prastrah ustvarja bojazni, da bi ta postala alternativa članstvu v EU.
Eno je gotovo. Judah je v članku »razodel«, da so gospodarstva držav, nastalih iz republik nekdanje Jugoslavije, in ljudje, ki so se med seboj še pred poldrugim desetletjem spopadali za »zaplate zemlje«, povezani tesneje, kot bi pričakovali. Skoraj tretjina črnogorske blagovne menjave poteka s Srbijo. Bosna je postala največji izvozni trg za srbske in hrvaške izdelke. Srbija je največji trgovski partner Makedonije. V celotni jugosferi delujejo velike trgovske verige, kot so slovenski Mercator, hrvaški Konzum in srbska Delta. Kar 20 odstotkov trgovine v regiji poteka med državami članicami CEFTE, Hrvaško, Srbijo in Črno goro, Slovenija pa je na to območje lani izvozila za dobrih 3,4 milijarde evrov, kar je 17,4 odstotka njenega celotnega izvoza.
Slovenija, ki se je po osamosvojitvi skorajda povsem usmerila v poslovanje na zahodnih trgih, njena politika pa se je pogosto zmrdovala nad »onimi z juga«, je v minulih petih letih, predvsem pa v sedanji gospodarski in finančni krizi, začela ponovno odkrivati čare »varnosti« razpršenega izvoza in tudi potenciale trgov v državah nekdanje Jugoslavije ter sklenila posebne sporazume z njimi. Zdaj njeno gospodarstvo, če ugotavljamo obseg tujih vlaganj, največ vlaga v BiH, na tretjem mestu so vlaganja v Srbiji in na petem na Hrvaškem. Tudi dr. Janez Prašnikar z Ekonomske fakultete opozarja, da so imela slovenska podjetja trge jugovzhodne Evrope predolgo za rezervne in so se usmerjala predvsem na nemški trg. »Včasih so bili pri nas pomisleki zaradi izvažanja naših podjetij v Rusijo denimo prek Srbije, ki ima z Rusi posebne trgovske odnose. Rusija je danes povezana z Libijo, Bosanci s Turčijo, vendar raziskave v Sloveniji kažejo, da je premalo slovenskih podjetij, ki bi izkoriščala potenciale teh velikih trgov skladno z zakonodajo EU. Če gledamo na možnosti sodelovanja naših podjetij na Balkanu, so odprte še številne možnosti,« pravi dr. Janez Prašnikar.
Do enakih spoznanj so prišli resni gospodarstveniki iz vseh delov nekdanje Jugoslavije. Toda koliko je strah pred institucionalizacijo jugosfere realen, koliko pa plod nacionalističnih strahov, ki se pojavljajo v teh državah? Judah je s svojim člankom povsod, od Vardarja do Triglava, sprožil odzive in okrepil misel, da institucionalizacija teh procesov ni mogoča, niti potrebna. Chris Cviić, nekdanji urednik časnika The Economist in londonski strokovnjak za Vzhodno Evropo in Balkan, je v zagrebškem Globusu dejal, »da bo okrepljeno sodelovanje potekalo predvsem v gospodarski sferi, glavna stebra pa bosta Hrvaška in Srbija. Kasneje, ob pravem času, bo morda nastala nekakšna tesnejša zveza ... Najslabše bi bilo, če bi kdo skušal to sodelovanje institucionalizirati. Posledice bi bile katastrofalne, saj bi se ljudje temu uprli. Mislim, da je treba tem procesom sodelovanja pustiti prosto pot, saj tudi neorganizirani vodijo v večje sodelovanje.«
Strah ima velike oči, čeprav je votel. To se je pokazalo tudi v odzivih na poslovno konferenco z izzivalnim naslovom Jugosfera - projekt prihodnosti ali utopija?, ki je bila prejšnji teden v Beogradu. Na srečanju - nekateri komentatorji so v njem že videli zametke nove Jugoslavije in šaljivo četrtega Avnoja - so menedžerji iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik razpravljali o možnostih nadaljnjega sodelovanja podjetij na Balkanu in razmišljali o sinergičnih učinkih za podjetja na tem 22-milijonskem trgu in drugih. Damir Novotny, hrvaški gospodarski analitik, je opozoril, da se »morajo mala nacionalna gospodarstva, ki so nastala na ozemlju nekdanje Jugoslavije, združiti, da bi se lahko izoblikovala kritična masa poslovnih dejavnosti. Vsaka od držav lahko ponudi na tem trg tisto, kar ima ...« Od slovenskih menedžerjev sta bila v Beogradu Bine Kordež, direktor Merkurja, in Tatjana Fink, glavna direktorica Trima iz Trebnjega. Finkova je dejala, da razume »jugosfero kot pozitiven premik pri gradnji gospodarskih odnosov na območju vseh držav nekdanje Jugoslavije. Na srečanju menedžerjev iz vseh držav nekdanje Jugoslavije konec novembra v Beogradu se je pokazalo veliko zanimanje vseh udeležencev za boljše sodelovanje. Podjetja iz velikih držav imajo velik domači trg, to pomeni v marsičem lažje in enostavnejše poslovanje kot pri nas, ki smo večinoma vezani na izvoz. Jugoslavija je bila včasih naš domači trg. Tam so še vedno partnerji, s katerimi imamo dolgoletne dobre odnose in jih je smiselno poglobiti in razširiti še na nova podjetja.«
Sicer pa je bilo iz nastopov menedžerjev na tej poslovni konferenci zaznati, da pomembnejše gospodarsko sodelovanje »motijo« psihološke ovire, ki jih spodbuja tudi politika. Predsednik srbskih menedžerjev Slobodan Vučičević je opozoril, da so hrvaška podjetja tako rekoč preplavila Srbijo, srbska podjetja, ki želijo poslovati na Hrvaškem, pa naletijo na številne ovire. »Srbija je odprla svoj trg, na njem poslujejo številna hrvaška podjetja, ki so prevzela tudi nekatera velika srbska podjetja, srbskih naložb na Hrvaškem pa je malo zaradi odpora hrvaške javnosti,« je dejal Vučičević.
Da to drži, smo se prepričali tudi po odzivih nekaterih hrvaških medijev na poslovno konferenco o jugosferi. Tako je denimo komentator Večernjeg lista Miloš Ivkošić zapisal, da je »vsaka jugosfera - oziroma poskusi oblikovanja političnih in gospodarskih zvez na območju nekdanje Jugoslavije - nevarna, saj lahko vodi v nove drame, nove napetosti in nove vojne. Bolje je, da živimo vsak zase in pustimo stvarem, da gredo svojo pot, tudi v gospodarstvu, kot pa da načrtno oblikujemo nove zveze.« Toda hrvaški gospodarstveniki očitno ne nasedajo protijugoslovanskim bojnim klicem. Po mnenju Emila Tedescha, predsednika uprave in večinskega lastnika investicijske družbe Atlantic Group, je strah pred Jugoslavijo povsem odveč. V hrvaški oddaji TV Otvoreno je opozoril, da ne gre za nikakršno institucionalizacijo živahnega sodelovanja, ki tako in tako poteka v okviru kar nekaj uveljavljenih mednarodnih forumov za regionalno sodelovanje na Balkanu. Zanj je tudi strah, da bi bila jugosfera alternativa vstopanju Hrvaške v EU, za lase privlečen. Po njegovih besedah je za Hrvaško »EU priložnost, vendar se je treba na vstop pripraviti, drugače se nam lahko vrne kot bumerang. Zato potrebujemo kvantni skok za reforme, ki jih moramo sprejeti zaradi nas samih, ne zaradi EU.«
Nedvomno pa drži, da EU nima jasne strategije, kaj početi z državami jugovzhodne Evrope in njihovim gospodarskim potencialom, ki je sicer osiromašen in na ravni pred razpadom nekdanje skupne države. Zadnje balkanske vojne so povzročile pravo razdejanje. Zato je EU po mnenju dr. Janeza Prašnikarja ubrala »najracionalnejšo metodo pri vključevanju teh držav. Najprej naj se torej zgodi demokratizacija, da se države otresejo avtokratskih režimov, in nato sledi učna ura medsebojnega približevanja teh držav. Naučiti se morajo sodelovati, ne pa repenčiti okrog tega, kdo bo koga, saj bo tako EU morda lažje sprejela različnost zahodnega Balkana kot dela Evrope.«
Kako težak pa je ta proces na meddržavni ravni, najnazorneje pove Hido Biščević, generalni sekretar sveta za sodelovanje, ki združuje dvanajst držav jugovzhodne Evrope. Po njegovem si »časopisi v regiji ne upajo pisati o sodelovanju, ker se bojijo, da bi obujali 'bratstvo in enotnost'. Poleg tega je med dvanajstimi članicami našega pakta težko najti dve, ki imata enake poglede na posamezno zadevo. Pa vendarle sedimo za isto mizo in se pogajamo.«
Če bi o prihodnosti Balkana odločali zgolj politiki in bi ti iskali točke sodelovanja, bi ta proces gotovo obtičal v kakšni balkanski krčmi. Gospodarstveniki, ki so po naravi racionalna bitja, so našli poti sodelovanja - tudi v času blokade Srbije je trgovina živahno potekala - na področjih, ki so koristna za vse države nekdanje SFRJ in njihove državljane, nacionalne države pa teh procesov ne bi smele ovirati, če se jih politične elite bojijo že spodbujati. Strah pred novo Jugoslavijo je danes lahko le še v glavah tistih politikov, ki se jim je misel ustavila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Jugosfera, ki si jo je izmislil Anglež Tim Judah, je le poimenovanje za tisto, kar se dogaja. In nič več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.