17. 12. 2009 | Mladina 50 | Politika
Zapravljena priložnost
Konec miru s Kurdi, preden je ta sploh zaživel
V zadnjih nekaj mesecih so se v Turčiji zgodili pomembni, za tamkajšnje razmere kar tektonski premiki, ki so nakazovali možnost, da bo med Turki in turškimi Kurdi končno sklenjeno premirje, ki bi lahko bilo tudi trajno, če bi bilo za to dovolj politične volje in odgovornosti na obeh straneh. Mir ni bil ravno blizu, a ga je bilo mogoče videti nekje na obzorju. Potem pa se je prejšnji petek zgodilo nekaj, kar je dvignilo valove, in mir je spet odneslo stran, daleč od vidnega polja. Turško ustavno sodišče je namreč sprejelo soglasno odločitev o prepovedi edine zakonite kurdske stranke Demokratik Toplum Partisi (DTP), po naše Stranke demokratične družbe, ki je imela v 550-članski nacionalni skupščini 21 poslancev. Slednji so bili eni izmed res redkih političnih glasov kurdske manjšine, ki sestavlja nekje med 15 in 20 odstotkov celotnega prebivalstva.
Državno tožilstvo je postopek proti DTP sprožilo že leta 2007, in sicer na podlagi domnevne povezanosti stranke z gverilsko organizacijo Kurdska delavska stranka (PKK), ki jo ima Ankara za teroristično organizacijo. Predsednik sodišča Hasim Tilic je upravičenost razsodbe komentiral z besedami, da je »DTP postala žarišče aktivnosti proti nedeljivi enotnosti turške nacije in države«. Finančnemu ministrstvu je bilo naloženo, da zaseže celotno premoženje stranke, njenim petintridesetim najvišjim predstavnikom pa je naslednjih pet let prepovedano vsakršno politično delovanje.
Posledice odločitve sodišča so se že naslednji dan izkazale za katastrofalne, ko so ulice pretežno kurdskih mest na vzhodu zajeli krvavi nemiri, do neredov pa je prišlo tudi v Istanbulu. Novinarka arabske medijske hiše Al Džazira Zeina Khodr, ki je spremljala izbruh protestov v kurdskem mestu Dijarbakir, je poročala: »Strah se kaže v nasilju na ulicah. Kurdi imajo zdaj občutek, da svojih državljanskih pravic ne bodo mogli doseči z demokratičnim procesom.« Husein Bagci, turški politični analitik, je dodal: »Menim, da se bo boj PKK iz gora preselil v mesta, velika mesta, kot so Istanbul, Izmir, Ankara.«
Pred natanko mesecem dni je bilo vse drugače. Skupina osmih borcev PKK je prečkala mejo iz Iraka v Turčijo in se simbolno predala turškim oblastem; po zaslišanju so bili izpuščeni na prostost. S seboj so prinesli sporočilo, da je njihovemu zgledu pripravljenih slediti ogromno gverilcev, če bi Turčija v ustavi dokončno priznala Kurde kot svojo manjšino, njihov jezik za enakovrednega turškemu na tistih območjih, kjer so Kurdi v večini, in jim kot nacionalni manjšini dodelila polno politično svobodo. Ahmet Türk, vodja stranke DTP, je pozdravil simbolno gesto PKK, »ker si očitno prizadevajo za mir in ne za vojno«. Naslednji dan je notranji minister Besir Atalaj pred nacionalno skupščino ob glasnih protestih nacionalističnih poslancev predstavil nekaj načrtovanih vladnih reform: polna svoboda pri uporabi drugih jezikov poleg turškega, zmanjšanje števila vojaških nadzornih točk na JV države, ustanovitev novih teles za človekove pravice, vrnitev beguncev na njihove domove. Po 25 letih bojev in okoli 40.000 izgubljenih življenjih, v glavnem kurdskih, je bil to velik političen korak naprej.
Zdaj je vse skupaj pod vprašajem. Kot se je izrazila Emma Sinclair-Webb, predstavnica mednarodne organizacije Human Rights Watch, je »prepoved stranke DTP puč proti rešitvi kurdskega vprašanja«. Trditev ustavnega sodišča, da je DTP žarišče prevratniških aktivnosti, ki ogroža nacijo ter državo, je vsaj nenavadna. Ta stranka se je v zadnjih nekaj mesecih večkrat ponudila za sogovornika pri mirovnih pogajanjih med PKK in Ankaro. Turška sodišča so na splošno že velikokrat dokazala, da delujejo bolj po političnih kot pravnih načelih. In to še vedno dokazujejo. Kajti kaj za njih pomeni biti povezan s PKK? Ta teden se je začelo sojenje županu Iskenderuna, mesta na JV Turčije, Mahmutu Aydinciju, ker je v nekem intervjuju zaprtega voditelja PKK Abdulaha Öcalana označil za »spoštovanja vrednega« človeka. Grozi mu tri leta zapora. Enaka kazen grozi tudi novinarju Ersenu Korkmazu, ker je objavil ti dve besedi. Veliko Kurdov danes najbrž trdi, da tisto, kar se je prikazalo na obzorju, vendarle ni bil mir. Zgolj privid.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.