Dr. Darko Darovec, zgodovinar in avtor knjige Kratka zgodovina Istre

Zgodovinar dr. Darko Darovec je direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in redni profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pred kratkim je izšel ponatis njegove Kratke zgodovine Istre na 310 straneh, pregled ključnih dogodkov na etnično in kulturno raznolikem Istrskem polotoku od prazgodovine do konca prejšnjega stoletja.

Že vrsto let preučujete zgodovino Istre in njenih prebivalcev. V pogovoru se izogniva temam iz antike in Histrom, ki so bili prvotni prebivalci polotoka, ter poskušajva najprej razmejiti Istro kot geopolitično enoto in Istrane, kakor včasih slišimo, kot posebno regionalno entiteto.

Meje Istre so se skozi zgodovino spreminjale. Še v 13. stoletju denimo so govorili o Istri, ki je segala od Tržiča v današnji Italiji do Postojne in Reke. Danes je zamejena z Istrskim polotokom brez Trsta in Reke in na tem ozemlju živijo Slovenci, Hrvati in Italijani. V preteklosti pa so se spreminjale tudi oblike etničnosti in s tem identitete. Nacionalna identiteta, kot jo poznamo danes, ima korenine v 19. stoletju. Ker pa je Istra po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo in fašistični režim, je formiranje slovenske identitete potekalo drugače kot v drugih slovenskih regijah. Teza o Istranih s posebno regionalno (nacionalno) zavestjo je povezana z reinvencijo istrske identitete v 80. letih prejšnjega stoletja in je posledica nacionalne homogenizacije po drugi svetovni vojni, ko ni bilo politično zaželeno biti Istran. Na podlagi svojih raziskav sem ugotovil, da je proces nacionalnega razlikovanja med kulturno sorodnimi Slovenci in Hrvati pravzaprav potekal šele po drugi svetovni vojni, kar je seveda posledica razmejitve polotoka in s tem politike nacionalne homogenizacije Ljubljane in Zagreba. Ko so se konec 19. stoletja ob popisih prebivalstva ljudje po obmejnih vaseh morali odločati za narodno pripadnost, so bili enkrat Slovenci, drugič Hrvati, nato spet Slovenci. V prejšnjih obdobjih so te ločnice v Istri potekale bolj po socialni pripadnosti in med podeželjem in mesti. V vaseh so živeli večinoma Slovani, se pravi Hrvati in Slovenci, v mestih pa je prevladovalo romansko prebivalstvo. Zanimivo je, da se je na tej podlagi gradila tudi etnična identiteta. Tisti, ki so živeli v mestih ali se preselili vanje, so se romanizirali, na podeželju pa se je, tudi med italijanskimi in drugimi prišleki, utrjevalo »slovanstvo«.

Istra je bila v dolgih zgodovinskih obdobjih pribežališče za pripadnike različnih ljudstev, predvsem z Balkana, in je tako postala tudi »mešanica« različnih kultur.

Neorganizirano priseljevanje v Istro na podlagi »privlačnostnega dejavnika«, ker je ponujala različne možnosti za boljše življenje, je potekalo vseskozi. Iz bližnjih in daljnih krajev. Četudi je bilo precej odvisno od trenutno aktualne politične oblasti v Istri, je ta proces potekal brez velikih težav. V 8. stoletju so Istro zasedli Franki, in ker je bilo v notranjosti veliko neobdelanih površin, ki so sicer po tradiciji iz antičnih časov pripadale mestom, meščani pa se zanje niso zanimali, je frankovski vojvoda to zemljo »podržavil« in nanjo naselil slovanski živelj. To je prvi organizirani slovanski priseljenski val v Istro, ki je zanetil tudi spore med mesti in novo oblastjo. Slovanska kolonizacija Istre je potekala več stoletij. V 15. in 16. stoletju pa so se začele migracije novega tipa. Prebivalstvo Istre je bilo zaradi epidemij malarije in kuge, pa tudi vojn na polotoku zdesetkano. Istra je z odkritjem Amerike in preselitvijo trgovine iz sredozemskega bazena na obale Atlantika, kar je zmanjšalo vlogo Beneške republike, ki je bila dotlej pomembna trgovska velesila, izgubila gospodarski pomen. Toda Istra je bila mejna pokrajina Beneške republike z Avstrijo, na jugu pa je mejila na območje, od koder je pretila turška nevarnost. Pred njo so se interesi Beneške republike in Habsburžanov prekrili, v Istri pa so potrebovali prebivalstvo za obrambo meja pred Turki. Benečani so zato na polotoku najprej naseljevali prebivalstvo iz različnih krajev, npr. iz okolice Bologne, priseljence iz Grčije in deloma iz južne Italije, vendar se ti niso znašli v novem okolju in niso pustili za sabo vidnih sledov.

So se pa prilagodili pribežniki pred Turki z Balkana?

Da, saj so imeli skupne korenine z v Istri že stoletja živečimi Slovani. Lažje so se vklopili med tedanje Istrane. Benečani in Habsburžani pa so te ljudi, zato da bi jih obdržali na braniku pred Turki, za dvajset let oprostili plačevanja davkov. Tako organizirana kolonizacija Istre je s časom zarisala etnično sliko Istrskega polotoka, ki se je utrdila v 19. stoletju. Čeprav je bila Beneška republika laična država in so bili Benečani večkrat v sporu s papežem, so odločno vztrajali pri katolištvu prebivalcev. Vsak, ki se je preselil v Istro, se je moral zavezati, da bo pripadnik katoliške vere. Do danes se je ohranila le majhna skupnost pravoslavcev v mestecu Peroj.

Vse do leta 1865 - tako pravite v svoji raziskavi - so bili Italijani, predvsem pa njihovi intelektualci, naklonjeni slovanskemu življu. Po tem letu pa je italijanski iredentizem začel kazati zobe.

Konec 18. stoletja, po propadu Beneške republike, so italijanske mestne državice v vzhodnem delu Jadrana izgubile nekdanji ugled in vlogo, nastajajoča ideja o skupni italijanski nacionalni državi pa se je med italijanskim prebivalstvom krepila. Na prelomu 18. stoletja v 19. stoletje se je med Italijani v Istri poglabljalo prepričanje, da so del te na novo nastajajoče italijanske etnije. Za uveljavitev svojih interesov v habsburški monarhiji pa so potrebovali zaveznike in najprej so jih videli v slovanskem prebivalstvu. Vabili so ga k sodelovanju in spodbudili preučevanje zgodovine Slovanov v Istri in širše. Avstrijske oblasti so to začetno sodelovanje razbile in skladno s politiko »deli in vladaj« jim je uspelo pridobiti Slovence in Hrvate na svojo stran proti Italijanom. Toda pravega in tesnega zavezništva ni uspelo vzpostaviti niti Hrvatom in Slovencem.

Mar hočete reči, da se Italijani skozi vašo zgodovinsko optiko niso počutili večvredne?

Ne, nikakor. Želim le opozoriti, da je treba zgodovinske dogodke pogledati in razumeti v kontekstu časa.

Vse nove ideje so bile navadno spočete v Trstu, odmevale pa so v Istri.

Trst je zagotovo igral pomembno vlogo za italijansko in slovensko skupnost, manj pa za hrvaško v Istri. Hrvati so imeli tudi drugje svoja središča, od koder so prihajale državotvorne pravaške ideje. Z njimi so se srečevali tudi Slovenci na tem območju. Obema slovanskima narodnima skupnostma, čeprav nista zmogli organiziranega in enotnega nastopa v političnem delovanju, je uspelo doseči marsikaj, celo omejiti italijanske interese.

Zgodovina Slovencev v Istri je meglena, morda zamolčana, vendar so »Kranjci« v tej zgodovini prisotni tudi oblastno.

Starejša zgodovina Slovencev je zgodovina regij (dežel) in upam si trditi, da je težko enačiti kranjsko zgodovino s slovensko. Kakor so bili v Istri močno prisotni Italijani, so bili na Kranjskem in v drugih deželah močno prisotni Nemci. Ne gre torej za slovensko prisotnost v Pazinski knežiji, temveč za habsburško. Pazinska knežija je v upravnem smislu prešla pod oblast Habsburžanov od goriških grofov. Imela je svojo zgodovino, svoje kapetane, nekatere avtonomne pristojnosti, vendar v okviru Kranjske. Kranjski deželni stanovi so potrjevali kapetane in določali razvoj knežije. Tudi o priseljevanju so odločali v Ljubljani kranjski deželni stanovi. Sodeč po izvoru priimkov je bilo v 16. stoletju med novimi priseljenci v avstrijsko Istro kar 55 odstotkov ljudi iz današnjih slovenskih krajev. Prav tako je bilo intenzivno priseljevanje iz današnjih slovenskih krajev v beneško Istro, zlasti seveda v njen severozahodni del. Temu pritrjujejo zapisi v matičnih knjigah od 16. stoletja. Dokazujejo, da se je v nekaj stoletjih tudi v mesta preselilo ogromno slovanskega prebivalstva, a se je postopoma romaniziralo. Na podeželju je potekal podoben proces, kjer pa so se slovenizirali ali pohrvatili prišleki tudi iz današnjih italijanskih dežel, zlasti iz Furlanije. Pa vendar v Pazinu in okolici prevlada »hrvaštvo«. Povezave med Kranjsko in Istro so bile v zgodovini vseskozi intenzivne, saj je trgovina Beneške republike posegala prek Istre daleč v zaledje. Po tisoč Martinov Krpanov na dan je s svojimi »kobilicami« oziroma »mušami«, kot pravijo tukaj mulam, prihajalo v Koper in od tod so tovorili vino, oljčno olje, začimbe, dišave in seveda sol do Dunaja in še dlje. S tem trgovanjem so si tudi Kranjci omogočali boljše preživetje, obmorska mesta so se utrdila v zavesti kranjskega človeka, vendar se je začela ta zavest naslednja stoletja izgubljati. Gre za to, da zgodovino Slovencev obravnavamo kot zgodovino večkulturnega območja, kjer so v interakciji živeli različni narodi. Za to gre tudi v Istri.

Zakaj je Istra zbledela v zavesti Slovencev kot slovenska? Je bila oblast v Ljubljani mačehovska in brezbrižna do nje?

V preteklosti Istra v kulturni zavesti Slovencev ni bila dovolj prisotna. Zadnja desetletja je tega več tudi zaradi turistične ponudbe Istre. A če gledamo zgodovinsko, so bili Martini Krpani in drugi predniki Slovencev zelo močno povezani z Istro. Mačehovski odnos Slovenije do Istre se je začel spreminjati po londonskem memorandumu leta 1954, saj je v Slovenski Istri v tistem obdobju začelo nastajati več gospodarskih subjektov, kot so Luka Koper, Splošna plovba, Tomos, Intereuropa idr. Njen pomen in krepitev tega pomena v slovenski zavesti sta se nadaljevala z železniško povezavo, z gradnjo cest, ki povezujejo Istro z notranjostjo države, vendar v kulturni zavesti Slovencev Istra še nima pravega mesta. Res je, da so bili v zgodovini v istrskih mestih prevladujoči Italijani, vendar je bilo med tem prebivalstvom tudi veliko ljudi s slovenskimi koreninami, podeželje okrog teh mest pa je bilo vseskozi slovansko in so zato tudi Slovenci soustvarjali to kulturo. Zdi se mi, da je ta prostor premalo prisoten v zavesti Slovencev tudi zato, ker gojijo Slovenci do Italijanov negativne stereotipe; Nemce bistveno bolj spoštujemo. Mogoče so prav zato, če pogledate etnične meje Slovencev od 6. stoletja, največ našega etničnega ozemlja zasedli Nemci, od Italijanov pa smo celo pridobili obalna istrska mesta. Na beneško kulturno dediščino gledamo kot na tujek, na avstrijsko-habsburško pa, kakor da je naša, slovenska. Če želimo biti tudi sredozemski narod, moramo ta del naše kulturne dediščine prav tako sprejeti za svojega. Do nedavnega se je razmeroma malo slovenskih zgodovinarjev in umetnostnih zgodovinarjev ukvarjalo s to tematiko. Zato menim, da je odločitev, da se na tem območju ustanovi univerza, zelo pomembna za razvoj regije, ki lahko samozavestno nastopa kot enakopraven partner v stikih s sosedi.

V Istri je bilo opravljenih nekaj popisov prebivalstva, vendar so vsi pod kritično lupo in z rezultati se na veliko manipulira. Kaj pravite vi?

Zgodovina je pogosto predmet manipulacij in prikrajanja. Sam menim, da Czoernigov popis iz leta 1846, ki ga je naročila dunajska vlada, najrealneje odslikava stanje. On je meril, v nasprotju s kasnejšimi popisi, ki so za temeljno merilo popisovanja vzeli občevalni jezik, jezikovno pripadnost. Po Czoernigu je sredi 19. stoletja v Istri živelo le 26 odstotkov italijanskega prebivalstva, 59 odstotkov srbo-hrvaškega in 14 odstotkov slovenskega, kasnejša štetja do prve svetovne vojne pa prištejejo okoli 40 odstotkov italijanskemu prebivalstvu, okoli 15 odstotkov slovenskemu in 45 odstotkov hrvaškemu.

Vseskozi pa je Istra sodila v upravno pristojnost Kopra?

V beneški Istri, torej v času Beneške republike, je Koper vsekakor igral najpomembnejšo vlogo, lahko bi celo rekli, da je Koper postajal upravno središče Istre že od 12. stoletja. Pulj se je razvijal drugače. Zaradi domovanja avstrijske mornarice v njem ima drugačno vlogo kot Koper, ki je bil od 16. do 18. stoletja najpomembnejše istrsko mesto z upravno strukturo in vsem, kar je s tem povezano.

V nekdanji socialistični Jugoslaviji je bila Istra dolgo zapostavljena regija. Je bila to posledica strahu zaradi njene obmejnosti?

Zgodovinsko gledano je dežela v 18. stoletju obubožala, saj se je Trst uveljavil kot glavno avstrijsko pristanišče in je Istra postala tržaško zaledje. Ob njem sta cvetela morda le še Reka kot madžarsko okno v svet in Pulj kot vojaško mesto v Avstro-Ogrski. Po prvi svetovni vojni je Istra s Trstom in z njegovim zaledjem vse do Rakeka pripadla Italiji. Italija ni vlagala kapitala v razvojne potenciale svojih območij na vzhodu in po drugi svetovni vojni, ko so ta ozemlja pripadla Jugoslaviji, so bila dejansko osiromašena. Precejšen del avtohtonega prebivalstva Istre je emigriral v Italijo in drugam.

To so optanti iz Istre, ki jih je menda še danes strah barbarskih Slovanov?

Ta »strah« so po vojni spretno izkoristili italijanski mediji in politična propaganda, vendar eksodus, kot mu pravijo Italijani, ni bil samo posledica komunistične represije. Bil je tudi posledica različnih predvojnih in medvojnih zamer, ljudje pa so videli v tistem času pravi trenutek za »poravnavo računov«. Italijanske oblasti so bile po vojni prepričane, da bodo ta ozemlja dobile povrnjena, da ne bodo pripadla Jugoslaviji. Degasperijeva italijanska vlada je zlasti po letu 1953 načrtno spodbujala odseljevanje in vabila italijansko prebivalstvo iz Istre, naj se preseli v Italijo. Ob meji so vzpostavili pribežališča za prebežnike računajoč, da se bo zahodni svet temu uprl in Istro ponovno dodelil Italiji. Ko govorimo o eksodusu, pa ne smemo pozabiti niti tega, da je bila Istra odrezana od Trsta, na katerega je bil eksistenčno vezan večji del istrskega prebivalstva. Po vojni sta tako postali najbližji mesti, kjer so kmetje prodajali svoje izdelke, Reka in Ljubljana. Brez dela so ostali tudi delavci, prej zaposleni v Trstu.

Toda izseljevali se niso le Italijani?

Raziskave kažejo, da je bilo kar okoli 40 odstotkov teh izseljencev po drugi svetovni vojni pripadnikov slovenske in hrvaške etnične skupnosti. Drugi pa so bili Italijani. Poleg ekonomskih razlogov, sta na ta proces vplivala tudi strah pred novim režimom in močna protikomunistična propaganda, ki so ji prisluhnili globoko verni ljudje in se odpravili v Italijo, nato pa mnogi še drugam.

Vrniva se v današnje čase, ki jih obremenjuje meja med Slovenijo in Hrvaško v Istri in na morju. Je zgodovina kdaj razmejila ozemlja narodov v Istri?

Vprašanje meja je zelo zapleteno. Lotevali so se ga že v 19. stoletju, najresneje pa v 20. stoletju. Teorij je veliko. Ves splet teh vprašanj, tudi meja na Mirni, je bil dobro znan že prof. Franu Zwittru, ki je vodil znanstveni inštitut pri vodstvu narodnoosvobodilnega sveta Slovenije med vojno, kasneje pa je bil profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je na pogajanjih o meji z Italijo. Pri določanju meje so se opirali na Czoernigov popis prebivalstva iz leta 1846, študije italijanskih, slovenskih, hrvaških in drugih zgodovinarjev in jezikoslovcev (Malecki) iz 19. in 20. stoletja in še na obilico drugega relevantnega gradiva, kar imajo v rokah tudi sedanji pogajalci o meji med Slovenijo in Hrvaško. Še najmanj velja tista teza, ki se je v javnosti najbolj prijela, da sta Bakarić in Kardelj popivala in se zmotila v mejni reki ter namesto Mirne določila Dragonjo. Etnična meja med Hrvati in Slovenci je bila dejansko vzpostavljena v 19. stoletju, ko je Ciril-Metodova družba organizirala svoje šolstvo v Istri. In če sledimo cerkvenim mejam, potlej velja, da je do leta 1830 koprska škofija upravljala Koper, Izolo in Piran z njegovimi komunskimi mejami (od 12. stoletja), se pravi tudi Kaštel in Savudrijo.

Starejši znanstveniki ugotavljajo, da so bile te meje včasih jezikovno bolj porozne.

Danes se že poznajo učinki politike centra. Sam sem začel raziskovalno delo leta 1987 in prehajal mejo tudi v okolici Buzeta. Na hrvaški strani so zelo dobro govorili slovensko, saj so precej gravitirali h Kopru. Tudi Slovenci iz obmejnih vasi so veliko hodili v Buzet. Dialekti so si bili na obeh straneh meje precej podobni, pogosto so na obeh straneh meje govorili isti dialekt. Po določitvi republiške administrativne meje v nekdanji Jugoslaviji pa je bila opazna večja diverzifikacija tudi v jeziku. Kljub administrativni meji so bili stiki med ljudmi intenzivni. Državna meja in politični spori med državama so povzročili, da čezmejni stiki izrazito upadajo.

Kaštel in Savudrija bi po zgodovinski pravici potemtakem morala pripasti Sloveniji?

Če pogledamo Kaštel in Savudrijo, ni dvoma, da je tam vse do konca druge svetovne vojne prevladovalo romansko prebivalstvo. Ko sem primerjal popise prebivalstva v katastrskih občinah na obeh straneh meje, še posebej pa Savudrijo, Kaštel in Sečovlje, se je pred vojno večina prebivalstva tam opredeljevala za Italijane. Takoj po drugi svetovni vojni pa se je 25 odstotkov prebivalstva na slovenski strani, ki se je prej opredeljevalo za Italijane, odločilo za slovensko narodno identiteto. Več kot 50 odstotkov ljudi iz Savudrije in Kaštela, ki so se prej opredeljevali za Italijane, se je odločilo za hrvaško pripadnost. Meja katastrske občine Sečovlje še iz časa pred prvo in drugo svetovno vojno pa dejansko poteka južno od Dragonje, od sto metrov do kilometer južneje, vendar so naši »osamosvojitelji« dopustili Hrvatom, da so ti po letu 1991 posegli v katastrsko občino Sečovlje, in tako dovolili Hrvaški, da se danes pogaja s pozicije meje, ki je severno od katastrske občine Sečovlje.

Večkrat slišimo pozive ljudi z obeh strani meje, naj državi vendarle že dovolita, da se sami dogovorijo, kako živeti ob meji. Je lahko Istra vez med državama?

Seveda je lahko, vendar je politika obeh centrov glede teh vprašanj že krepko načela medsebojne odnose. Seveda je tu še italijanska skupnost, ki stavi karte na enotno istrsko pripadnost, saj se z interesi manjšine z njo najbolj ujemajo. Istro šteje za svojo, ker jo mi premalo. Ni mogoče pričakovati, da bi se ukoreninila posebna istrska pripadnost, ker je hrvaštvo in slovenstvo pognalo močne korenine. Tudi tu je, kot na vseh obmejnih območjih, meja moteče, za nekatere tudi boleče posegla v vsakdanje življenje ljudi.