22. 12. 2009 | Mladina 51 | Politika
’Hopenhagen’? Ah, dajte no ...
Mar ni bilo že na začetku konference jasno, kako se bo končala?
In so šli domov vsi razočarani ter neprespani. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in pa množice protestnikov, med katerimi so številni prišli v dansko prestolnico s transparenti z napisi »Hopenhagen«, torej »Upanje v Kopenhagnu«. Tega upanja je bilo potem med potekom podnebne konference vsak dan manj in po dvanajstih dnevih so bili resnično redki tisti, ki so še izražali kakršenkoli optimizem v zvezi s celotno farso, med njimi denimo generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun, ki je gnili kompromis med nekaj državami, nekakšen pravno neobvezujoč dogovor o zmanjšanju globalnega segrevanja, označil za »prvi resnični globalni sporazum«. Protestniki so medtem načečkali nove transparente, da bi pokazali, kaj si o tem sporazumu mislijo: »Klimatska sramota«.
Zakaj so vsi mislili, da se bo v Koebenhavnu zgodilo nekaj veličastnega, nekaj, kar bo spremenilo tok zgodovine na bolje? Splača se že pogledati, kako so svetovni voditelji prišli na Dansko. Na tamkajšnjem letališču je pristalo 400 zasebnih letal, udeležence konference pa je po mestu gor in dol prevažalo več kot 1200 limuzin, s čimer je bilo v ozračje spuščenega toliko ogljikovega dioksida, kolikor ga v istem obdobju 'pridela' mesto s 150.000 prebivalci. Bile so še druge nerodnosti. Nekateri voditelji so dajali izjave, da bodo prišli na konferenco predvsem zato, da spoznajo ameriškega predsednika Baracka Obamo. Po kaj so torej prišli tja - po avtograme? Če je to to, potem so imeli srečo, tam so namreč bili še hollywoodski igralec Leonardo DiCaprio, pa Disneyjeva prostitutka Miley Cirus, pa tisto pravljično bitje princ Charles in tako naprej.
Ampak dobro, kaj jim je prinesel Obama? Združene države so prišle v Koebenhavn z deklaracijo, ki pravi, da izpusti toplogrednih plinov škodujejo zdravju ljudi, kar je bilo deležno velikih in bučnih aplavzov. Res je, da to vsaj na neki simbolični ravni pomeni korak naprej v ameriškem razumevanju celega problema, res pa je tudi, da je bilo to že zdavnaj dokazano in da se ves svet tega zaveda že leta in leta. Končno uradno priznanje ZDA o škodljivosti toplogrednih izpustov je nekako primerljivo z vatikanskim priznanjem, da je Zemlja okrogla in da se vrti okrog Sonca. Bilo je anno domini 1992, ko je papež Janez Pavel II. obelodanil, da je imel srednjeveški znanstvenik Galilej vendarle prav, ko je dejal: »Eppur si muove!« Tako papež kot Obama (oziroma ZDA) si sicer ob svojih dognanjih zaslužita aplavz, vendar ne prav bučnega, temveč bolj tolažilnega, kakršen pritiče udeležencu maratona, ki kot zadnji prečka ciljno črto.
Konferenca je pokazala tudi velika nesoglasja med bogatimi in revnimi državami. Slednje so 14. decembra celo odkorakale s pogajanj in se vrnile šele, ko so dobile zagotovilo, da bo več pozornosti namenjene kjotskemu protokolu, ki razvite države zavezuje k občutnemu znižanju toplogrednih plinov. A kljub temu se stvari niso premaknile bistveno naprej. Predstavnik ene izmed večjih držav v razvoju, ki je želel ostati anonimen, je za ameriški časopis Washington Post 15. decembra komentiral: »Ves dan smo zapravili, da smo si podajali eno in isto retoriko. Vse to sem že prej slišal. Na smrt se dolgočasim.« Visoki predstavnik britanske vlade za podnebne spremembe Ed Miliband je ob koncu konferenco označil za »najbolj kaotično predstavo na Zemlji« in zvalil krivdo na Kitajsko ter Indijo, češ da nista želeli sprejeti nobenih obvezujočih ciljev glede spusta toplogrednih emisij. Kritika je bržkone na mestu, toda zahodne, razvite države ne bi smele biti izvzete iz nje, še posebej potem, ko so jih revne jasno in glasno obtožile, da poskušajo »ubiti« kjotski protokol.
V končni fazi je propad pogajanj krivda vseh. Namesto konkretnega sporazuma o zmanjšanju onesnaževanja smo na koncu dobili pravno nezavezujoč dogovor in pa obljubo razvitih držav, da bodo do leta 2020 namenile 100 milijard dolarjev pomoči revnim državam za boj proti podnebnim spremembam. Kar je spet zgovorno: ko je treba rešiti banke, se denar najde takoj, pa tudi če govorimo o tisočih milijardah dolarjev, medtem ko okolje lahko še malo počaka. Prav, vendar čas se izteka, opozarjajo okoljevarstveniki. Tudi ta konferenca bi lahko bila že prej. Recimo tam nekje avgusta 2005 ... v New Orleansu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.