Andrej Rozman - Roza, pesnik, dramatik in igralec

Tema vseh petih dram za odrasle, ki jih zdaj uprizarjate v Rozinteatru, je slovenstvo. Toda v vašem odnosu do slovenstva je vendarle opaziti razliko, če primerjamo čas mladosti in zrela leta.

Dve fazi dojemanja slovenstva imam. Prva je faza pred samostojno državo Slovenijo, ko si mi je zdelo, da se s slovenstvom pretirava. Študiral sem slovenistiko in za ta študij je bila potrebna velika količina patriotizma. Študij slovenskega jezikoslovja in tudi slovenske literature je bil precej prepojen z domoljubjem, kar seveda onemogoča normalno znanstveno obravnavo. Šlo mi je na živce, upiral sem se in delal norca iz tega. Ko pa smo dobili samostojno državo, sem potreboval kar nekaj časa za ugotovitev, da zdaj še veliko več govorijo o tem, vendar na nacionalistični in za druge izključujoči ravni, kar ni nič drugega kot širjenje sovraštva do drugih pod krinko domoljubja. Če izključiš to sovraštvo ali prezir do drugačnih, ostane od domoljubja bore malo. Tragično je, da se pri nas o pravih elementih identitete ne znamo pogovarjati. Zato to področje uzurpirajo populistični politiki.

Vendar ta skupnost in njena država menda potrebujeta domoljubje.

Pa se zavedamo, kdo smo? Samozavedanje ima namreč velik smisel v človekovem življenju. Smo državljani Slovenije. Tega bi se morali zavedati in biti na to ponosni. Toda ta prostor onesnažujejo, vajeti dobivajo v roke ljudje, ki delajo zmešnjavo in sejejo sovraštvo. Dobro je imeti stvari urejene tako, da lahko s ponosom odgovoriš, če te kdo vpraša, kdo si, da si Slovenec. Ljudje potrebujejo dobro mnenje o sebi in o skupnosti, ki ji pripadajo. Zato potrebujejo pravno urejeno državo, ki jim daje občutek varnosti. Tudi zato, da bi bila država v času, ko svetu vlada nadnacionalni kapital, za ljudi varno zatočišče. Ampak če država ni takšna, nanjo ne moreš biti iskreno ponosen in je za domoljubje potrebna samoprevara, to pa seveda ni dobro.

Vi torej niste ravno ponosni na slovensko državo?

Težko bi rekel, da sem ponosen nanjo. Zgrožen sem nad tem, kako so jo razjebali in izkoristili za svoje zasebne cilje. Ne gre mi v glavo, da se lahko kdo hvali s tem, kako je ustvarjal državo, ki so jo brez vsakih moralnih zadržkov okradli in z njenim premoženjem polnili svoje malhe.

Morda so to otroške bolezni mlade države, kjer se vrednote prava šele uveljavljajo?

Le koliko časa bo mlada? Kdaj bodo največji kriminalci, ki so se polastili družbenega premoženja, kaznovani? Marsikaj, kar je bilo dobrega, je uničeno. V času osamosvajanja in pred njim je bilo upanje, da bomo dobili pošteno demokracijo in da bo iz socialistične zlaganosti nastalo nekaj zdravega. Nakar se je zgodila hitra osamosvojitev, v katero so šli mnogi z iskrenim upanjem, a naivno. Kapitalizem, v kakršnega smo padli, je naravno gojišče za zadovoljitev pohlepnežev. Morda res ni šlo drugače, vendar to, kar imamo, ni dobro. V popoln obup pa me je ta država spravila takrat, ko so nas vse naše med sabo na videz sprte politične opcije, od zveze borcev do katoliške cerkve, levica in desnica, liberalna sredina in nekdanja ZSMS, družno porinile v Nato. Niso sicer enotni glede druge svetovne vojne, grejo pa zato z veseljem skupaj v tretjo.

Vseh teh vprašanj se po svoje lotevate tudi v umetniškem ustvarjanju. Za svoj umetniški dom pa ste izbrali KUD France Prešeren. Zakaj?

Vanj sem pred dvajsetimi in več leti prišel z Gledališčem Ane Monro. To je lep in domač gledališki prostor. Še vedno bolj prostor kot institucija, ki bi si jo morda želel. A sem se sprijaznil s tem, kar imam, in znajdem se v njem. Zame je to domicilna dvorana v Ljubljani. Nastopam pa tudi na drugih odrih. Zelo rad gostujem na Metelkovi in v Drami, vendar mi je dvoranica Kuda najbolj simpatična.

Začeli pa ste s Pocestnim gledališčem Predrazpadom. V tistem času zagotovo ni bilo lahko v Ljubljani ustvariti tako nekonvencionalno gledališče?

Bilo je gledališče Glej. Tudi Pekarna je bila pomemben teater. Delovala pa sta začasno, saj sta kar naenkrat poniknila. Ko si se ju navadil, so se ustvarjalci skregali ali pa so toliko odrasli, da so šli v resnejšo institucijo. In teh alterteatrov ni bilo več. Mi pa smo hoteli delati ulično gledališče.

Prvo ulično gledališče v Sloveniji?

Posamezne ulične gledališke akcije so že bile. Ker smo se poimenovali z uličnim gledališčem, so se nas nekateri ustrašili bolj, kot bi bilo treba. Preprečiti so nam poskušali nastopanje, mi pa smo, da bi dokazali, da je ulično gledališče nekaj povsem normalnega, iz tujine pripeljali nekatera zelo kakovostna ulična gledališča. Z Zahoda so prihajali z veseljem, saj so imeli občutek, da nastopajo v državi za železno zaveso. V drugih socialističnih državah ne bi imeli nobene možnosti nastopati legalno. Tu pa smo takrat vztrajno in zmeraj hitreje postajali del normalne Evrope.

Kakšni so bili začetki gledališča Predrazpadom?

Del naše produkcije so zrinili, ker drugje nismo dobili dovoljenja za nastop, v preddverje Križank. Tam smo organizirali prvi festival uličnega gledališča. Nastopili smo tudi v parku Zvezda pa pred Metalko in v podhodu pod Metalko, ki so ga ravno takrat gradili. Prva naša predstava je bila narejena kot procesija, ki se je začela na Šuštarskem mostu, končali pa smo jo, ker se nam je podrl voz z rekviziti, pred Magistratom. Tako smo imeli samo dve namesto šestih postaj predstave Smrt smrti. Bilo nas je šest, in ker se nismo mogli dogovoriti o enotnem konceptu predstave, je vsak izmed nas režiral eno postajo pasijona skladno s svojo željo, voljo in videnjem. Skupna je bila le tema smrti. Prvo »postajo« je delala Aina Šmit, ki se je oprla na ljudsko tematiko - kosa in smrt. Jaz pa sem vzel motiv hrane, točneje presnavljanja. Presnavljanje materialov. Kasneje sem nekje prebral, da je bil to prvi ekološki dogodek pri nas.

Je za ulično gledališko predstavo ustrezna sleherna tema ali pa morate pritegniti avditorij tudi s humorjem in z drugimi umetniškimi postopki?

Jasno, da tudi s humorjem. Ampak del ulične produkcije je tudi čisti štanc, ki ga igrajo po vsem svetu. Za ene je to izključno samo posel in se na turističnih točkah prerivajo za najboljše lokacije, kjer lahko nastopajo. Na njih predstave menjajo na pol ure in so oblika sodobne fast food kulture.
Ulično gledališče je nasploh nekaj zelo raznolikega. So takšna, ki se umestijo na neki lokaciji in ljudje pridejo gledat napovedano predstavo. Druga pa presenetijo gledalca na njegovi vsakodnevni poti skozi mesto. Ena so subverzivna, druga pa predvsem zaslužkarska. Obstajajo tudi prav glomazne institucije uličnih gledališč, ki delajo na otvoritvah velikih dogodkov. Gledališče Dogtroep iz Nizozemske, ki je že večkrat nastopalo v Ljubljani, je soustvarjalo otvoritev olimpijskih iger v Sydneyju. To je pač lahko tudi velik posel.

V Sloveniji, kjer poudarjamo, da smo narod z visoko kulturo, najbrž ni lahko privabiti publike za ogled predstav uličnega gledališča?

Ljudje si zmeraj želijo videti kaj novega in drugačnega. Tako je bilo in je še danes. Kar počnem ves čas svojega ustvarjanja, je v konfliktu s pogledom na etablirano kulturo, na kulturo kot nekaj zelo visokega. Morda je za koga neprimerno in nedostojno, vendar je ogromno ljudi, ki si tega želijo.

Po prenehanju delovanja gledališča Predrazpadom leta 1981 pa vas najdemo med ustanovitelji prav tako nevsakdanjega Gledališča Ane Monro.

Z gledališčem Predrazpadom smo se izpeli. Na prednovoletni prireditvi, ki jo je v Festivalni dvorani decembra 1981 pripravil Škuc in so na njej nastopili različni bendi, sem recitiral tri svoje nove pesmi. Pridružil se mi je Mare Kovačič in poskrbel za vizualno plat zadeve. Bilo je tako dobro, da sva takoj dobila povabilo za več novih nastopov v paketu z ansambloma Orkester Titanik in d'Pravda. Nastopali smo po mladinskih klubih. Z Maretom sva ugotovila, da lahko narediva še kaj več, in tako sva naredila prvo predstavo Gledališča Ane Monro. Potem je to raslo in raslo.

Kaj je bilo značilno za poetiko Ane Monro? Kako se je umeščala v ta kulturni prostor?

Težko rečem. Bilo je nekaj novega. Trudili smo se, da bi bili zanimivi. Ni pa šlo samo za sproščenost, četudi je bilo sproščenosti včasih preveč. Te predstave so bile kombinacija literarnega in vizualnega, zgledovali pa smo se po starih klasičnih vzorcih, kot sta commedia dell'arte in rusko revolucionarno gledališče.

Pomembna sestavina commedie dell'arte je improvizacija.

Improviziranja pa je bilo res veliko. Le v grobem smo si začrtali pot predstave, in ker marsičesa še nismo obvladali, smo lahko šele po lepem številu uprizoritev rekli, da smo naredili predstavo kot celoto. Tako je bilo predvsem s prvo predstavo Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže. Šele po dveh letih in množici nastopov je bila zares narejena. V njej smo se z nekakšno odtrgano distanco zafrkavali iz družbene stvarnosti. Zame pa je bilo največ vredno, da smo se pri Ani Monro trudili narediti vsako predstavo drugačno od prejšnje. Imeli smo čisto resne ambicije odkrivati nekaj novega. Nekaj pove o tem teatru tudi članek Danila Slivnika v Delu - takrat se še ni vedelo, da ima toliko težav s sabo -, ki ga je naslovil Salto mortale na odru Ane Monro. Mislil je na nekaj, česar se človek loti, čeprav je vsem jasno, da tega ne zna. Bili smo komunikativno gledališče, vendar ne poceni in ceneni. Vsakokrat sem bil navdušen nad krasnim občinstvom. Pravzaprav smo bili elitno gledališče.

Tekst za Striptizeto ste menda leta 1982 napisali spontano. Iz kasnejših predstav pa je razvidno, da ste se izmojstrili v pisanju dramskih besedil. Je bila to za vaše gledališče nova kakovost?

Po Striptizeti smo začeli načrtovati delo. Druga predstava Rdeči žarek je bila ulična, Bibol pa spet nekaj drugega - spektakel predstavitve nove športne discipline. To je tudi fina oblika uličnega gledališča. Predstava je bila na ravni med državno proslavo in komercialno predstavitvijo nečesa. Celo kip neznanemu bibolaču smo imeli. Ikonografija je bila socialistična in vseskozi smo se spogledovali z rusko avantgardo. Takrat smo se navduševali nad komunizmom, zdaj pa se nad prvotnim krščanstvom. Človeka pač vedno navdihujejo veliki ideali.
Kmalu smo postavili na oder še predstavo Inspector Shwake in nato po Molièru Georgea Dandina. Tu je sodelovalo že nekaj dramskih igralcev. Med njimi Jožef Ropoša in Ivan Rupnik. V prvi postavi je Klitandra igral Simon Kardum. Potem ga je zamenjal Ropoša, kajti Simon je imel bolj umetniške ambicije, mi pa smo bili za njegova merila verjetno preveč komunikativni. S to predstavo smo potem prišli v Kud in polnili dvorano prvo jesen. Imeli smo spremljevalni bend s prvo zasedbo Lolite in z Bratkom Bibičem. Sledila je predstava Sanremo.

Gledališče Ane Monro še živi v obliki Ane Desetnice, Ane Plemenite, Ane Mraz ... Vi ste jih zapustili. Ste ostali v dobrih odnosih?

Seveda. Sem in tja še sodelujem z njimi. Razšli smo se lepo in počasi. Zdaj se najdemo skupaj na kakšnih festivalih in na uličnih dogodkih. Ne da ne bi hotel še več sodelovati, vendar imam zadnje čase malce vsega čez glavo. Trenutno sodelujemo tako, da sem v njihovi šoli uličnega gledališča »tovariš«.

Zdaj ste sam svoj gospod v gledališču Rozinteater, v »najmanjšem možnem gledališču, ki ne more ne razpasti ne propasti, ampak se lahko le naveliča ali umre«. Pa vendarle nas zanima, zakaj ste odšli iz Ane Monro.

Ana Monro je bila preglomazna in zahtevala je celega človeka. Motilo me je tudi preveč samoupravljanja. Lahko bi rekel, da mi je oblast ušla iz rok, pa sem šel rajši na svoje. To je bilo že davnega leta 1996, ko sem naredil prvo solo predstavo Rupert Marovt. Leta 2003 pa sem to svoje početje institucionaliziral v Rozinteatru. Imel sem novo predstavo, Kabarete Simplozij, in zdelo se mi je, da bom bolj opozoril nanjo, če bom ob tem ustanovil še teater. Drugi razlog za ustanovitev Rozinteatra pa sta bila začetek vojne v Iraku in vstop Slovenije v Nato. Tisto dogajanje me je tako prizadelo, da sem se odločil, da svoj teater postavim zunaj časa vojne, v katero smo takrat vstopali. Hkrati sem videl Rozinteater kot nekaj, kar je tako preprosto, da lahko živi tudi v najtežjih razmerah. Partizansko gledališče, če hočete. Najbolj sem bil takrat šokiran nad enostranskostjo televizijskih informacij. Ker so se naši oblastniki bali, da bi lahko začetek vojne ogrozil referendum o vstopu v Nato, so bila poročila na nacionalki skopa, Pop pa je imel svojega poročevalca priključenega ameriški vojski. Ker sta bila CNN in BBC trobili napadalcev, si lahko izvedel kaj več o tem, kaj se dogaja, le na nemško in francosko govorečih programih ter na HTV. Naši so popolnoma odpovedali. Zato se mi je zdelo, da prihaja čas, ko bo treba biti čim bolj samoorganiziran. Takrat sem spoznal, da Slovenija ni nekaj, na kar bi se lahko oprl. Da sem poražena manjšina, ki je to vojno izgubila.

Na aktualne družbene dogodke ste se odzvali v zbirki tekstov Tih bod dedi (2005). V njej je drama Martin Krpan nula tri, kjer se norčujete tudi iz Evropske unije. V resnici ne zaupate mednarodnim integracijam Slovenije?

Evropska unija nas bo šele morala prepričati, da je nekaj dobrega. Martina Krpana sem pisal poleti 2001 na morju. S pisanjem se na počitnicah zabavam. To je tako, kot če bi štrikal. Sestavljam verze in iščem teme. In iskal sem nacionalno ozaveščeno temo slovenstva. Naredil sem Hlapca Jerneja, Lepo Vido, Povodnega moža in potem tisto poletje Krpana. Postavil sem ga v današnje razmere, torej sem ga »prevedel«. Martin Krpan je v mojem epu predstavnik ene izmed desetih držav pristopnic k EU. Ko se je zgodil 11. september, je Krpanova zgodba naenkrat dobila večjo težo. Z napadom na Irak in vstopom v Nato pa sem leta 2003 dobil idejo za nadaljevanje, ko Krpan na koncu emigrira v Švico. Rad se poigravam s takšnimi temami. Čeprav so aktualne in praviloma z leti zgubijo smisel, trajajo dlje, kot bi bilo za družbo koristno. V predstavi Ana Migrena za Šentjakobsko gledališče sem se poigraval s slovensko-hrvaškim konfliktom. Ko sem pisal, sem se za hip ustrašil, da bi lahko tovrsten humor izgubil aktualnost že pred premiero. Pa je ravno nasprotno in je danes, ko predstave že zdavnaj ni več, še aktualnejši.

Marsikatero staro zgodbo posodobite. Cankarjev hlapec Jernej zažge posestvo, vaš pa tovarno ...

... toda bistvo zgodbe ostane isto. Le pri Krpanu je presežek v tem, da Krpan ne le da reši Evropo, ampak, ko nastopita Bush in Irak, Krpan dezertira. Tega Levstik pri svojem Krpanu pač ni mogel predvideti, ker je bil tedanji slovenski prostor še veliko manjši.

Bi tudi v Krstu pri Savici, če bi se ga lotili, spremenili konec tako, da Črtomir ne bi sprejel krščanstva?

Lotil sem se ga. Moj Krst ni posodobitev, ampak poenostavitev. Morda za nekatere banalizirana poenostavitev. A sem Prešernov Krst zelo podrobno preštudiral, preden sem ga poenostavil. In še zdaleč nisem edini, ki razume, da je prevzem krščanstva Črtomirjev osebni poraz. On v to ne verjame, a drugega mu ne preostane. Iz obupa se sprijazni z realnostjo in sprejme krščanstvo. Bogomila pa v tej moderni veri vidi možnost boljšega posmrtnega življenja, kot ga je ponujala prejšnja vera. Vsak nov produkt mora imeti nekatere prednosti, če hoče zamenjati prejšnjega. Krščanstvo je bilo takrat zagotovo nekaj modernega. In ženske so pač bolj praktične in bolj tostranske.

Zdi se, da imate različen odnos do avtorjev, ki jih posodabljate. Shakespeara denimo veliko manj kot Molièra. Po kakšnem ključu se odločate?

Gre za zelo različne tekste. Nimam izdelanega koncepta. Molière se mi zdi zelo aktualen in družbeno angažiran avtor. Skozi Molièra lahko povem kaj zelo konkretnega o tem času in svetu. Zato njegove igre, drugače od Shakespearovih, prestavim v nam bližji čas. V Georgeu Dandinu v originalu nastopa obubožano plemstvo, vzvišeno in arogantno do premožnega kmeta, ki ni modre krvi. Meni se je zdelo, bilo je leta 1987, da so se podobno do kmetov obnašali povojni slovenski komunisti. Napisal sem zelo patetično revolucionarno poezijo, ki sta jo zelo lepo recitirala Kardum in Ropoša. Pri Tartuffu pa sem pogledal v prihodnost. Namesto vere, za katero se mi zdi, da je passe, sem dal to družbeno vlogo biznisu, poslu. Tartuffe pri meni Orgona ne prepriča, da je svetnik, ampak se predstavi kot poslovni genij.

Se podpisujete kot soavtor, če posodobite stare drame?

Različno. Pri Shakespearovem Viharju se počutim prevajalca, pri Snu kresne noči pa prirejevalca. Če veliko spremenim, ne morem biti prevajalec. Pri Molièru, pa naj gre za Tartuffa ali Skopuha, sem avtor v celoti, saj od Molièra ostanejo le osebe in struktura.

Tematika, ki se je lotevate, je pestra. Kako izbirate teme za obdelavo?

Tudi predlagajo mi jih. Nerona mi je predlagal Davor Božič, Tartuffa pa Vito Taufer. Včasih pa kaj najdem sam. Ves čas razmišljam, kaj bi bilo lahko aktualno. Trenutno sem se odločil, da ne bom več uporabljal nacionalnih tem. V Rozinteatru imam pet predstav s poudarkom na Slovencih in slovenstvu. Že malce patološko. To bom končal in šel »nazaj k naravi«, pa naj bo to človeška ali pa tista širša, v kateri je človek mogoče samo virus.

Ampak vseeno se ustaviva pri predstavi Najemnina. V njej ste se lotili odnosa med potomcema partizana in domobranca, ki se znajdeta v istem stanovanju. Prvi je lastnik, drugi najemnik.

To predstavo sem dolgo pripravljal, kajti skušal sem čim bolj pristno podati vse elemente v njunem odnosu. Že v podnaslovu sem delo opredelil za komedijo. Gre pa za temo, ki bi lahko bila depra ali tragedija. Meni se je zdelo, da moram tok dogajanja peljati v pozitivno in zabavno smer, da bo na koncu happy end. S to predstavo sem hotel pokazati, da so v mladi generaciji spori očetov pozabljeni. Te stare zamere pa izrabljajo politika in mediji. Politiki rdeče in črne barve, ki se legitimirajo skozi negacijo, da bi se identificirali.

Zgodovina se ponavlja. Po 2. svetovni vojni so partizanski prvoborci varovali pridobitve revolucije, bratstvo in enotnost, zdaj pa po istem obrazcu to delajo nekateri osamosvojitelji. Vi se menda niti plebiscita o samostojnosti niste udeležili?

Vse skupaj me je presenetilo. Hotel sem demokratično Jugoslavijo, čeprav je naprej od Zagreba nisem niti kaj dosti poznal, saj me je že takrat veliko bolj kot Srbija zanimala Češka. Jasno mi je bilo, da mora imeti Slovenija svoje pristojnosti in pravice, predvsem pa popolnoma odprte meje. Da bi se odcepila z vojno, se mi pa niti približno ni zdelo v redu. Nisem se počutil zavednega Slovenca. Še manj Jugoslovana, kar itak nisem nikdar bil. Zame je meja jezik in zanima me njegova sedanjost in prihodnost. Jezik je nekaj konkretnega, narod pa je lahko marsikaj. Takrat nisem bil patriot in sem zagovarjal osamosvojitev Slovenije samo zunaj Slovenije. Če se hočejo odcepiti, naj se, sem govoril Čehom in Srbom, ki se jim je to zdelo nedopustno. Patriot sem postal šele takrat, ko sem videl, da logika kapitala spodkopava identiteto naroda, ki je moje tržišče. Slovenci smo namreč opredeljeni z jezikom. Brez jezika te države ne bi bilo. Zato se mi je zdelo pomembno potruditi se za zaščito tega jezika in posredno tudi naroda. Še posebej pomembno pa se mi zdi, da se jemlje to področje v roke in se iztrga izpred ust tistih, ki pod krinko domoljubja širijo sovraštvo do drugih.
Poglejte, zakaj je švicarski otrok ponosen na Švico? Ker jo med drugim simbolizirata kakovost njihove proizvodnje in natančnost. Mi smo bili nekoč ponosni na Elan in še marsikaj, kar je v samostojni državi propadlo. Brez konkretnih uspehov pa ne more biti ponosa. Jaz sem recimo še najbolj ponosen na našo naravo, ker se lahko zatečem tja, kjer nikogar ne srečam. Marsikoga prav ta narava zadrži doma. Drugo, na kar sem kot Slovenec ponosen, je križišče kultur in jezikov, med katerimi smo. Vse sosednje kulture prodirajo v našo zavest, zato smo lahko razgledani na zelo različne konce. Kot Slovenec sem ponosen tudi na Italijane, Madžare, Nemce in Hrvate.

»We are the Nation on the best Location«, kot pravite v svoji pesmi?

Ja, to je to. Smo zelo dobro križišče ... Kar pa zadeva Piranski zaliv, bom provokativen: če se borimo za izhod na odprto morje, da bo Luka Koper imela še več obale, sem odločno proti. Raje imejmo več obale brez industrije in čisto morje. Če bomo imeli zaradi izhoda na odprto morje več tankerjev, usmerjenih v Luko Koper, bomo imeli sicer izhod na odprto morje, ampak zato manj morja in manj obale in narave. Najbolj me je strah odhoda pametnih in ambicioznih ljudi v tujino. Ustvarjalna raven naše populacije se znižuje, vendar tega sploh ne opažamo.

Vi ste sam svoj gospod. Sami ste se organizirali v institucijo. Tako kot Shakespeare ste na trgu. Potemtakem ste zadostili neoliberalistični maksimi, da tudi o kulturnih izdelkih odloča trg!?

Absolutno ne. Marsikateri del mojega trga je konec koncev proračunski porabnik. Recimo šole. Razmerja v kulturi je seveda treba uravnavati, čeprav se mi zdi slabo, če se ustvarjalcem kulture ni treba truditi za svoj prostor pod soncem. Vsak, ki se odloči, da bo kulturni ustvarjalec, to res ne more biti, še posebej ne, če se ne potrudi. No, pa seveda tudi, če nima talenta.

Ustanovili pa ste versko skupnost, ki naj bi se borila za knjigo brez davka na dodano vrednost.

Ja. Zdaj sem sicer nekoliko zanemaril to dejavnost, saj sem imel veliko drugega dela. Poleg tega mislim, da je za vsako vero potrebno tudi obdobje dvoma. Vera je tek na dolge proge in to bom nadaljeval februarja. Na srečo pa je bila veliko bolj pridna ministrica Majda Širca, saj je že poslala zahtevo pristojnim v Bruslju. Ko sem ustanovil versko skupnost, nisem vedel, da je ničta stopnja DDV na izdelke, ki širijo slovenščino, v koalicijski pogodbi te vlade. Tako da se nam nazadnje lahko vera še res uresniči in postane meso. Naša verska skupnost ima 200 registriranih udov. Imeli smo le eno versko srečanje z ustreznimi obredi in razpravo. Nadaljevati pa mislim zelo resno prihodnje leto, da bi v času, ko bo Ljubljana prestolnica knjige, vse teklo.

Pa zakaj ravno verska skupnost?

Ker je veljalo prepričanje, da Slovenija ne more imeti ničte stopnje DDV na knjigo, ker si tega nismo pravočasno izborili. Mi pa verjamemo, da jo lahko imamo. Ker verjamemo, smo torej verniki. Sicer ne konkuriramo drugim verskim skupnostim, čeprav ne vem, zakaj ne bi potipali tudi v to smer.

V tem, kar delate, je nekaj subverzivnega, bi dejal kdo. Tudi pisec spremne besede v letošnji knjigi vaših dram po obdobju Ane Monro, Blaž Lukan, je opozoril, da vaše drame nosijo v sebi, s humorjem in z drugimi umetniškimi postopki, subverzivni upor proti stvarem, ki se zdijo samoumevne.

Motijo me že uhojena pota in žalosten sem, če ustvarjalci ne iščejo vedno česa novega ter se držijo kot pijanec plota postavljenih okvirjev. Country muzika ima lahko zelo zanimive zgodbe. Enako bi jih lahko imela tudi narodnozabavna. Vsak žanr omogoča posodabljanje in novemu času in svetu prilagojene teme, ki so lahko bolj ali manj zanimive. Pri nas imamo vse preveč ziheraške popularne kulture; to me moti in zato prestopam zapovedane meje.

Prilagajati pa se morate, če želite obdržati publiko, ki vam je od vsega začetka naklonjena?

Če bi bil zdaj mlad, bi se moral boriti proti samemu sebi, kajti zaskrbljen sem, če me kdo zelo hvali in me imajo vsi radi. Nekritično navdušenje je nevarno. Za naš prostor pa je že tako in tako značilno, da se publika fokusira na razmeroma maloštevilne ustvarjalce.

Rekli ste, da vas ta čas nacionalne teme ne zanimajo. Čemu se boste zdaj posvetili?

V načrtu imam nekaj predstav. V Rozinteatru se bom enkrat lotil Namišljenega bolnika, te hipohondrije, ki se kaže v poudarjanju sebe in v značilni pogoltnosti tega sveta. Tega ne bom delal takoj. Prej moram poskrbeti še za versko skupnost in nekaj naročnikov besedil. Dela čez glavo.