Hujše nepravilnosti ali manjše pomanjkljivosti?
Generalna državna tožilka sporoča, da se je znašla v kotu
Generalna državna tožilka Barbara Brezigar v objemu enega svojih predhodnikov Antona Drobniča
© Borut Peterlin
Na za zdaj tajno poročilo o pravosodnem nadzoru na ljubljanskem okrožnem tožilstvu sta svoj odgovor posredovali tako vodja ljubljanskega tožilstva Tamara Gregorčič kot tudi generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Vsebina obeh odgovorov za zdaj ostaja neznana, z vrhovnega državnega tožilstva so sporočili le, da so »hujše nepravilnosti«, o katerih govori poročilo, zgolj »manjše pomanjkljivosti«.
Kako manjše pomanjkljivosti, če pa je ob Zalarjevi napovedi pravosodnega nadzora vrhovno državno tožilstvo na hitro končalo lastni notranji nadzor glede predodeljevanja spisa v zadevi Berglund in ugotovilo, da je »poslovanje vodstva Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani potekalo skladno z zakonom in strokovno pravilno«? Da je tožilsko poslovanje v primeru Berglund vzorčni primer poslovanja vsaj na ljubljanskem tožilstvu, je potihoma priznala kar Brezigarjeva, s tem ko je Zalarju sporočila, da pravosodni nadzor ministrstva ni potreben, ker se v vseh zadevah dela enako kot v primeru Berglund. Zato naj bi bile tudi vse druge predodelitve spisov v obdobju od 1. januarja 2008 do 2. septembra 2009, ki si ga je za pregled določilo ministrstvo, skladne z zakonom. Barbarin problem je v tem, da je po zakonu poročilo pravosodnega nadzora dokončno. Pravna sredstva niso predvidena, prav tako tudi ne zavrnitev izsledkov nadzora kot neustreznih. Predvideni sta zgolj seznanitev pregledanega tožilstva s poročilom in takojšnja odprava nepravilnosti oziroma priprava programa za odpravo le-teh. Ker je Brezigarjeva takrat javnosti sporočila, da njen nadzor ni pokazal nikakršnih nepravilnosti pri državnotožilski upravi na ljubljanskem tožilstvu, zdaj težko prizna njihov obstoj. Posledično je kot izhod v sili iznašla formulacijo »manjše pomanjkljivosti«. Težava je tudi v tem, da je zadnji redni notranji tožilski nadzor, ki ga je vrhovno državno tožilstvo pod vodstvom Brezigarjeve opravilo na ljubljanskem okrožnem tožilstvu leta 2005, med drugim pokazal tudi obstoj istih nepravilnosti ali pomanjkljivosti. Leta 2005! Generalna državna tožilka v dobrih štirih letih ni uspela ali ni želela zahtevati odprave nepravilnosti, ki v svojem bistvu zmanjšujejo samostojnost in neodvisnost državnega tožilca. Tožilec ni samostojen in ni neodvisen, če se predodeljevanje zadev uporablja za dosego tožilske odločitve, kot si je želi generalna državna tožilka.
Po naših podatkih je bistvo hujših nepravilnosti, o katerih govorijo na pravosodnem ministrstvu, sistemski problem, po katerem je v zadnjih letih vsaj na ljubljanskem tožilstvu praksa glede predodeljevanja zadev in spremljajočih tožilskih aktivnosti daleč od tega, kar v teh primerih določajo zakon o tožilstvu in preostala notranja tožilska pravila. Katere tožilske glave bodo padle se, kot kaže, na ministrstvu še odločajo, je pa že gotovo, da bodo posledica vprašljivega državnotožilskega poslovanja zakonske spremembe v škodo neodvisnosti celotnega tožilstva. Neodvisnost tožilca pač ne more biti odvisna od dobre volje vsakokratnega generalnega državnega tožilca.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.