Znanilci drugačnega sveta

Boj za minimalno plačo je imanentno politični boj

V minulem letu, ko se je gospodarska kriza razvitega zahodnega sveta pokazala v vsej razsežnosti in razkrila vsa nasprotja dosedanjega produkcijskega načina, problematične koncentracije kapitala ter nečednosti in prevare, ki so si jih zaradi nebrzdanega pohlepa privoščili finančni moguli na tej in oni strani Atlantika ter pahnili v revščino milijone ljudi, se je včasih zazdelo, da je svet pahnjen s tečajev. Sociologi, filozofi in tudi ekonomisti so razčlenjevali razmere, iskali globlje vzroke zanje in ostrili svoje ideje o poteh drugačnega družbenega razvoja. Mnogi so se zatekali k razmislekom o novih podobah komunizma in socializma, kajti sodobna zahodna »družba se približuje koncu liberalnega demokratičnega kapitalizma in Evropa mora na novo odkriti socializem, nov model, sicer ji bo ostal na voljo avtoritarni kapitalizem«, je v svojem predavanju na Bledu in drugod opozarjal filozof dr. Slavoj Žižek.
Po starem naprej ne gre, novega pa ni na obzorju. Če je, se kaže v kapljicah novih družbenih praks v obliki različnih kooperativ, kjer profit ni edini smisel vsega delovanja, kakor si to razlagajo guruji neoliberalizma, ki jim je uspelo v minulih petdesetih letih v nedrjih razvitega sveta ustvariti tretji svet. Ta tretji svet životari v starih predelih Aten, na predmestnih smetiščih večnega mesta Rima, kjer so si priseljenci z vzhoda, predvsem Romunije, ustvarili novo Bukarešto, v predmestjih Pariza ... »Gre za kakšnih 30 ali 40 milijonov najbolj revnih, ki živijo v najbogatejših državah Zahoda. To je prava kriza in postaja vse hujša,« je zapisal Noam Chomsky. Ta svet je v slovenskem Prekmurju, kjer so ostali brez dela Murini in mnogi drugi delavci, kaj kmalu pa bo, če se bodo neodgovorni lastniki Preventa poigravali z usodo tovarne, tudi na Koroškem.
Tretji svet Evrope in ZDA se širi znotraj njenih družb, postaja vse manj obvladljiv. Delavske stavke, študentske demonstracije in demonstrativni pohodi zaposlenih po evropskih mestih, ki zahtevajo le dostojno plačo za svoje delo, so le zunanja znamenja širšega družbenega nezadovoljstva. Pravega odseva na medijski sceni ne dobijo, mediji so pač večinoma sestavni del dosedanje neoliberalistične razvojne paradigme, ki obubožane in razžaljene množice brezpravnih in brezposelnih prikazujejo kot kolateralno škodo liberalističnega družbenega razvoja. Zato stavke delavcev v javnem sektorju, upori študentov bolonjski reformi na Hrvaškem, divjanje mladih na ulicah Aten in v pariških predmestjih dobivajo oznako huliganstva, ne pa upora proti sistemu, ki razkraja družbeno kohezijo in ustvarja tretji svet na evropskih tleh.
Množične demonstracije v Grčiji decembra 2008, nasilje na ulicah, so bile upor proti takšnemu sistemu in zdravilcem gospodarske in socialne krize. Po diktatu iz Bruslja je Grkom neoliberalne reforme poskušala vsiliti konservativna vlada Kostasa Karamanlisa. Ljudje so se uprli. Ko je na atenski ulici obležal mrtev petnajstletni Alexis Grigoropoulos, so dobile demonstracije ludistično podobo. Tistega sobotnega večera se je na ulice Aten in drugih grških mest odpravilo na deset tisoče protestnikov. Spontano. Brez programa in organizacije. Stanje duha in razmer v grški družbi je tedaj razkril atenski knjižni založnik z besedami: »Mlajši sin je star enajst let. Opazuje starejšega brata in me sprašuje, kakšno bo njegovo življenje. Kaj naj mu odgovorim? Vladajoče stranke se držijo zgolj tistih fundamentalističnih-liberalnih receptov, ki jih ponuja Bruselj: znižaj davke bogatim, denar porabi za vojsko in administracijo, pozabi na znanost, izobraževanje in celo industrijo, vse to bo uredila Nevidna roka trga ...«
Karamanlis je moral razpisati volitve. Nova vlada socialista Georgea Papandreua pa se je odločila izhod iz gospodarskih in socialnih težav izbrati po enaki poti. Diktirajo jo bruseljska administracija in evropski bančniki. Ko je v začetku lanskega decembra napovedal ukrepe, da bi do 2013 postopoma zmanjšala zdaj že 12,3-odstotni proračunski primanjkljaj (dolg države znaša 300 milijard evrov) na manj kot 3 odstotke, so množice spet preplavile mesta. Na udaru so zaposleni v javnih službah, ki naj bi jih privatizirali, zamrznili bodo plače in pokojnine ... Papandreu je napovedal »šok terapijo«, »boleče in neljube ukrepe«, saj »moramo proračunski primanjkljaj zmanjšati ali pa bomo potonili«, je dejal v televizijskem nagovoru naciji. Državi grozi namreč bankrot.
Podobni scenariji, vendar v ne tako zaostreni obliki in z radikalnim upiranjem vladnim ukrepom, se odvijajo tudi v drugih evropskih državah. Hudo bo na Portugalskem, na Irskem, v Italiji in v Španiji. V Sloveniji morda prav tako.
Toda Grčija, če se povrnemo k njej, je zanimiva tudi zato, ker ima dolgo tradicijo upiranja represivnim režimom, udarna pest tega upora pa so študentje. V grškem parlamentu ob »papirnati« levici, poosebljeni v zdaj vladajočem Pasoku Georgea Papandreua, sedijo tudi poslanci Zveze levičarjev Syriza, radikalne poststalinistične komunistične stranke (KKE). Na površje pa se prebija Protikapitalistična levica. Njen predstavnik, 34-letni Dimitris Hilaris, nam je prejšnji mesec na Forumu upora v Ljubljani pojasnjeval, da so težke gospodarske in socialne razmere prebudile generacijo mladih, ki se vse bolj aktivno vključuje v politične razprave in dogajanja. Nevarno pa je, da bo sedanja kriza »še bolj polarizirala grško družbo. Na tiste, ki gredo na demonstracije, se radikalizirajo, in one, ki jih je strah te mobilizacije in zato zahtevajo od države, da ukrepa s trdo roko,« pravi Hilaris.
Tudi v Grčiji ta čas bijejo boj za povečanje minimalne plače. Zdaj dobivajo delavci najmanj 600 evrov minimalne plače, učitelji, ki so se dejavno vključili v tokratni demonstrativni val, pa so prišli na dan z zahtevo po zvišanju minimalne plače na 1400 evrov. Tega po mnenju Hilarisa seveda ni mogoče pričakovati, »realne zahteve se vrtijo okrog 800 evrov«, in pojasnjuje, da so učitelji zahtevali takšno plačo za »dobro življenje«.
Minimalna plača mora omogočiti delavcu človeka dostojno življenje in zato je v fokusu zahtev delavskih in sindikalnih organizacij. O njeni višini se sporazumevajo socialni partnerji, s stavkami in drugimi oblikami pritiska jo delavstvo hoče uveljaviti na višji ravni. Minimalna plača je točka, okoli katere se odvija »glavni konflikt v vsaki družbi. Od te odločitve je odvisno, kako dolgo bodo ljudje živeli, pa tudi, ali bodo novorojenčki preživeli. Je nekaj, kjer mora družba iskati konsenz. Boj za minimalno plačo je imanentno politični boj,« pravi dr. Rastko Močnik. Tudi zaradi privatizacije javnih storitev in njihove podražitve, kar morajo delavci vse bolj plačevati iz lastnega žepa, mora družba, ki želi preživeti, napisati novo družbeno pogodbo o tem, kaj pomeni spodobno in kaj dobro kvalitetno življenje. »Zato je logično, da se morajo minimalne plače zvišati. Sedanji upori delavstva in zahteve za višjo minimalno plačo pa so po Evropi samo mehanski odziv na dogajanje, ki ga je povzročil neoliberalizem. Ne gre za nekaj revolucionarnega, ampak za minimum zahtev za človeka dostojno življenje. Le za ohranitev človeštva gre,« pravi dr. Močnik.
Boljševiki in stari komunisti bi dejali, da so sedanji spontani upori delavstva v svojem bistvu reakcionarni, saj ne spreminjajo družbe v temeljih, ampak s pritiski na politične elite poskušajo za delavstvo dobiti večji kos črnega kruha. Analitiki družbenih procesov opozarjajo, da lahko sedanje spontano uporništvo privede do večje državne represije ali pa v večjo demokratizacijo življenja in dela, če se bodo politične elite v državah politično racionalno obnašale.
Je pa seveda vprašanje, ali spone neoliberalizma v sedanjem kriznem času prepuščajo te procese in takšne premisleke v družbi. Dr. Catherine Samary, predavateljica ekonomskih znanosti na pariški univerzi Dauphine, komentatorka Le Monde Diplomatique in dobra poznavalka Vzhodne Evrope, ki je sodelovala na Forumu, meni, da je neoliberalizem sicer razkrinkan, vendar pa uporu proti njemu zmanjkuje dometa. »Enostavno se še ne bojijo dovolj. Zaradi težav pri organiziranju upora in šibkosti ponujenih alternativ so neoliberalci še vedno v napadu, krizo pa izkoriščajo za vkopavanje v rove.« Trudi se, in to mu skorajda uspeva, že v kali ubiti vsak upor. Tudi takšne zametke moderne družbene organizacije dela, kot so kooperative, ki za zdaj vendarle živijo zunaj »matrice« neoliberalizma. Lahko pa jih, če se tako odločijo, ker so nastale tudi z delavsko zasedbo tovarn, povozijo. Posamični uspehi delavcev, ki so zasedli tovarne, vendar pa niso organizirali proizvodnje, so bili delno uspešni. Zavzeli so tovarne, ugrabili tovarniške menedžerje ali pa grozili z bombnimi napadi, da bi izterjali dolgove podjetij do njih. Noam Chomsky je novembra za spletni bilten Industrijski delavec pritrdil mnenju, da je šlo v omenjenih primerih zgolj za delavski odziv iz obupa, in opozoril, da je »enako veljalo tudi za t. i. sedeče stavke v tridesetih letih. Z njimi so ustrahovali menedžment in bili so le še korak od tega, da prevzamejo podjetje. To pa se je zgodilo po drugi svetovni vojni v obliki delavskih kooperativ«.
Toda te so ostale vse doslej na obrobju ekonomskega sistema, nekakšen tujek v tradicionalnem kapitalističnem produkcijskem načinu. So namreč ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme, ki so jih v različnih državah različno sprejeli. Značilno za kooperative, četudi jih zakonodaja v različnih državah opredeljuje različno, je, da delavci - lastniki - odločajo o lastnem delu in so navadno tesno vpeti v lokalno socialno okolje. Po besedah Jadranke Vesel, ki je na Forumu upora predstavila razvoj in delovanje delavskih kooperativ, število kooperativ v času gospodarskih kriz vedno narašča. V zdajšnji je to mogoče zaznati v Veliki Britaniji, povsod pa »kooperative niso prijazno sprejete«.
Tudi Evropska unija je sicer naklonjena različnim oblikam zadružnega povezovanja, do kooperativ pa je očitno zadržana. V njeno telo namreč vnašajo »socialistični virus«. Sicer pa tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač meni, da bi lahko del sedanjih problemov delavstva reševale delavske zadruge, družbe dela in socialna podjetja. »V delavskih družbah je ohranjanje zaposlitve pomembnejše od dobičkov. Vnovična oživitev podjetij pred stečaji dokazuje, da zaposleni bolje prepoznavajo možne rešitve in so pripravljeni tvegati več kot potencialni investitorji in nosilci tveganega kapitala. Žal so pri nas zaradi postsocialističnega sindroma pozabili, da ima samoupravljanje lahko prihodnost in da je Ostromova letos dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo prav za preučevanje kooperativnih oblik gospodarjenja. Dokler ne bomo zaradi neoliberalnega gozda videli dreves in bo tudi EU tavala v temi glede možnosti kooperativne ekonomije glede ohranjanja delovnih mest, na fakultetah pa ne bomo poučevali nove socialne ekonomike, bodo reči ostale po starem. Toda Friedmanova liberalna ideja, da je dobiček jedro demokracije, je končala v patologiji sedanje krize. Zato tudi sindikalna vrnitev k Marxu ne zadošča, kajti vse poti očitno vodijo do starega Proudhona,« je zapisal Kovač.
Seveda pa Kovačevo sicer spodbudno razmišljanje o novih načinih družbene organizacije podjetij, na globalnem trgu in z globaliziranim procesom proizvodnje, naleti na nekaj ovir, ki so povezane z načinom organiziranja proizvodnje multinacionalk, ki so razdelile denimo proizvodnjo sestavnih delov za avtomobile po vsem svetu. Takšne proizvodnje seveda v ko-operativah ni mogoče organizirati, saj sta si logiki delovanja multinacionalk in kooperativ povsem nasprotujoči. So pa kooperative zagotovo ena izmed za zdaj uspešnih, čeprav glede na obseg gospodarskih subjektov, majhnih oblik upora zoper prevladujoči način gospodarjenja in upravljanja podjetij. Dr. Catherine Samary je soavtorica knjige Ekonomska solidarnost, v kateri so razčlenjene različne oblike podjetniških avtonomij po svetu, ki želijo po načelu enakopravnosti poskrbeti za svoje preživetje. Opozarja, da gre za kali drugačnih proizvodnih odnosov, ki jih mora upoštevati tudi politika. In da bi bil njihov glas v globalnem svetu močnejši, so ustanovili kolektiv Solidarnost v uporu. »V našo združbo hočemo vključiti posameznike, zveze, kooperative, sindikate, skratka vse, ki so pripravljeni iskati nove odgovore kot alternativo logiki profita. Na svetovni ravni želimo ponuditi informacije o vseh možnih načinih upora, da postanejo znani, in jih odpreti v globalni politični prostor, kjer se tehtajo politične iniciative, izkušnje in možnosti ...«
In če bi iskali učinkovite možnosti za upor na kratek rok? Obstaja množica oblik, ki so se pokazale kot učinkovite. V Franciji je v času »mlečne stavke« nastala zanimiva solidarnost med proizvajalci mleka in jogurtov ter porabniki. Tu so še različne možnosti alternativnega trgovanja, ki vznemirjajo veletrgovce na vseh celinah sveta. Ključno pa je, nam je pripovedovala Samaryjeva, kako bomo v družbi ustvarili demokratični nadzor nad državnim odločanjem. »To vprašanje je pomembno predvsem v času krize, ko države subvencionirajo banke. Vprašanje nadzora je bistveno tudi na ravni podjetja, denarnih skladov ... povsod je treba zastavljati vprašanja. In s tem ter nenehnim postavljanjem vprašanj se lahko začne najedati tudi sedanji sistem«.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči