Potenciali OZN
Svetovni red brez OZN je svetovni red brez idejne in institucionalne hrbtenice. Je red, ki bi grozil, da postane nered.
Dr. Zlatko Šabič je redni profesor za področje mednarodnih odnosov Univerze v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Razprava o OZN je v času, ko se zdi, da svetovna ureditev dobiva novo podobo, ko se vanjo vse dejavneje vključujejo novi igralci, ko rešitve za svetovne probleme postajajo vse bolj zmuzljive, spet aktualnejša. Zato je prav, da ponovno premislimo o tem, kako čutimo in dojemamo vlogo OZN v sodobnem svetu.
Naj začnem s simboli. Simbol je lahko marsikaj. Po navadi ga razumemo kot oris neke ideje, načel, tistega pač, v kar verujemo in kar mislimo, da je prav. Nekateri simboli so nam bolj, nekateri manj znani. Ravno v tem času vidimo v Veliki Britaniji veliko ljudi z makovimi cvetovi, pripetimi na oblačila. Makov cvet zaznamuje poseben dan: enajsti dan enajstega meseca ob enajsti uri, ko se je končala prva svetovna vojna. Malo jih je, ki ne bi znali povezati makovega cveta s tem datumom.
Deveti maj je dan, ko se je uradno končala druga svetovna vojna, a je tudi dan Evrope, katere simbol, zastava z dvanajstimi zvezdami, ponazarja stabilnost in medsebojno povezanost ter z njima večni mir. Evropska zastava visi na številnih poslopjih v številnih državah. Tudi tistih, ki niso članice Unije.
Potem imamo tu Organizacijo združenih narodov, ki je zrasla iz ruševin druge svetovne vojne. Univerzalno organizacijo, ki združuje tako rekoč vse prebivalce tega planeta. Kako to, da si ne pripenjamo značk z njenim logotipom? Kako to, da dneva OZN ne praznujemo več na državni ravni, ampak raje v ozkih krogih, kot je npr. tisti v Slovenj Gradcu, mestu, katerega pripadnost ideji in delu OZN se je pred dvajsetimi leti dotaknila tudi tedanjega generalnega sekretarja OZN, Javierja Pereza De Cuellarja? Zakaj se ljudje bolj identificirajo z drugimi simboli, kot so makov cvet, beli golob ali, za nas, ki smo tu doma, dvanajst rumenih zvezd na modri podlagi, pa čeprav OZN, tako kot vsi ti drugi simboli, s katerimi se bolj identificiramo, prav tako simbolizira tisto, kar nam je vsem najdražje: mir in varnost?
Odgovor se, vsaj na prvi pogled, zdi kot na dlani: svet OZN pač ne jemlje za svojo. Je ne sprejema kot simbol miru. Še huje - ni jih malo, ki v njej vidijo svojega političnega in idejnega nasprotnika, celo sovražnika.
Je dvom o tem, da OZN deluje v prid vseh prebivalcev planeta, upravičen? Po svoje je treba razumeti tiste, ki na to vprašanje odgovarjajo pritrdilno. Konec koncev, mar OZN dosledno izpolnjuje svojo ključno nalogo - ohranjanje mednarodnega miru in varnosti? OZN je zgolj opazovala pobijanje v Vietnamu, kjer domnevajo, da je umrlo približno milijon civilistov. V t. i. sovjetskem Vietnamu, Afganistanu, je bilo žrtev menda prav toliko. Seveda je OZN igrala in igra vlogo pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti. A ta se je v preteklosti nemalokrat zgodila »po pomoti«. Na primer takrat, ko se je v Varnostnem svetu OZN o miru glasovalo brez prisotnosti vseh velesil. Ali pa zaradi nevsakdanjega ravnanja akterjev, od katerih takega ravnanja ne bi mogli pričakovati. Za Daga Hammarskjölda, ''očeta'' mirovnih operacij, ki je svoje službovanje na položaju generalnega sekretarja OZN in prizadevanje za mir plačal z življenjem, pravijo, da je bil za to delovno mesto izbran, ker se je zdelo, da bo pohleven generalni sekretar. Zelo veliko je bilo spekulacij o tem, da je moral umreti, ker je postal vse prej kot pohleven generalni sekretar. Prizadevanje za mir ima tudi pri vodenju OZN svojo ceno. Ki se še kar plačuje. Spomnimo se Sergia Vieire de Mella, visokega odposlanca generalnega sekretarja OZN, ki je avgusta 2003 umrl skupaj z drugimi člani misije OZN v Iraku.
Morija v Bagdadu je le še ena izmed tistih zgodb, ki kažejo, da OZN ni razumljena kot zaveznica vseh na tem planetu. Tam so mnogi uporniki na OZN gledali kot na nekakšno izpostavo Združenih držav Amerike. Na pomoč OZN so leta 1994 zaman čakali v Ruandi, kjer je planet po hitrem postopku izgubil več kot osemsto tisoč duš. In tudi ko gre za Darfur, najnovejši simbol teptanja človekovega dostojanstva, so kritike glede delovanja OZN na tistem območju številne. Da o spopadih sredi Evrope, na območju nekdanje Jugoslavije, kjer bi metode pobijanja nasprotnikov brez težav primerjali s tistimi iz tridesetletne vojne v 17. stoletju, niti ne govorimo.
K slabemu priokusu, ko govorimo o OZN, veliko prispevajo tudi mediji. Številne dokaze je mogoče ponuditi v prid trditvi, da je vrednost enega umrlega vojaka iz razvitega sveta, ki je bil napoten na krizno območje, in medijska pozornost, namenjena temu vojaku, najpogosteje večja od vrednosti desetin, stotin civilistov iz nerazvitega sveta ali pozornosti, namenjeni njim, ki na tem območju umirajo vsak dan. Zahodni par, ki so ga ugrabili kje v Afriki ali Latinski Ameriki, se vsak dan pojavlja na prvih straneh časopisov - vmes pa od lakote umre na stotine ljudi. Žalostno, a resnično ... prav pred kratkim smo v neki kampanji spet poslušali o statistični smrti desetih lačnih otrok na minuto. In da bo v istem času razposlanih prek 145 milijonov elektronskih sporočil, da bo beseda »ljubezen« v spletni iskalnik vpisana skoraj pettisočkrat na e-bayu pa bo zapravljenih več kot 43.000 dolarjev. Nezahodni mediji, recimo tisti v arabskem svetu, sebe in svoje javnosti ob različnih krizah zato redno sprašujejo: kaj dela ta t. i. mednarodna skupnost? Kaj počnejo ''Združeni narodi''?
Zato ni težko razumeti, zakaj OZN marsikdo ne vzame za svojo. Zakaj OZN nima univerzalne vrednosti kot organizacija, ki si prizadeva za mir. In vendar: OZN je tista univerzalna organizacija na tem planetu, ki ima potencial, da postane resnično ena in edina, za katero bi lahko vsak prebivalec tega planeta rekel, da je njegova.
Ta potencial je mogoče videti na več področjih. Prvič, brez OZN ni svetovnega reda. Nihče, ki si želi miru in stabilnosti, ne želi živeti v svetu, kjer bi se katera koli od stalnih članic Varnostnega sveta odločila izstopiti iz OZN. Ali kjer bi katera koli država izstopila iz te organizacije. Drugič, brez OZN ni globalizacije. Vse specializirane agencije so tako ali drugače njen podporni steber, pa najsi gre za finančne in kreditne tokove, telekomunikacije, patentno pravo, znanost in tehnologijo ali pa za delavske pravice. Tretjič, brez OZN ni razvoja mednarodnega prava. Kdo, če ne OZN in njeni organi ali z njimi povezane institucije (sodišča, tribunali), silijo vse, celo tiste poglavarje držav, ki nimajo trohice spoštovanja do svojih državljanov, razumeti, da tudi v mednarodni skupnosti veljajo pravila, ki jih je enostavno prepovedano kršiti? Četrtič, biti brez OZN pomeni biti brez človekoljubnih akcij. Nevladne organizacije ne zmorejo vsega same. Številne institucije sistema OZN na različne načine skušajo vsaj deloma poskrbeti za potrebe tistih, ki ne zmorejo. Unicef, na primer, je odločilno prispeval k prizadevanjem za odpravo otroške paralize in morda ni daleč dan, ko bo ta huda bolezen popolnoma odpravljena. Petič, brez OZN ni napredka pri razvoju morale in vrednot, ki varujejo človekovo dostojanstvo. OZN oziroma njegove institucije so osemkratni prejemniki Nobelovih nagrad. Urad komisarja OZN je to ugledno nagrado dobil celo dvakrat. Nobelove nagrade so nasploh svojevrstno priznanje proaktivni vlogi OZN v razvoju mednarodnih odnosov. Mednarodna agencija za jedrsko energijo je Nobelovo nagrado dobila leta 2005, ko je jedrska kriza spet postala realen politični problem. Leta 2007 je nagrado dobilo Medvladno omizje za podnebne spremembe; to je bilo v času, ko je tudi zaradi znanstvenikov, ki so za OZN pripravljali številne ekspertize, postalo dokončno jasno, da je globalno segrevanje treba vzeti resno.
Nepravično je torej trditi, da OZN človeštvu dela zgolj slabo ali zlo. Prav nasprotno, zelo težko je našteti, kaj vse je tisto dobro, kar OZN naredi za mednarodno skupnost in za okolje, v katerem živimo. Otroci, pravijo, so naše največje bogastvo. V Združenih državah Amerike poznajo noč čarovnic. Komercialna razvada, ki smo se je nalezli tudi pri nas. A predstavljajte si, da otroci, ki našemljeni trkajo na vrata sosedov, namesto sladkarij izprosijo nekaj drobiža za otroke v stiski. V ZDA tako Unicef na leto zbere kar okoli tri milijone dolarjev. Tudi Slovenija v proračun Unicefa na leto prispeva okoli tri milijone dolarjev. In je, ko gre za prispevek države per capita, vedno nekje med prvo dvajseterico držav na svetu.
Odgovor na vprašanje, kaj torej OZN manjka, da bi lahko bila naša in edina, je klišejski: volja držav. Naj pomagam dodatno izlizati tisti znameniti stavek kar nekaj generalnih sekretarjev OZN, da bo organizacija tako močna, kot bodo to hotele njene članice. Da, je kliše, a kliše z veliko vsebine in s pomembnim opozorilom. Države s tem, ko uveljavljajo svoje nacionalne interese na vsak način in s čim manj kompromisa, delajo trojno škodo. Najprej jo povzročajo sebi in svojim prebivalcem, saj ne dosežejo vsaj suboptimalnega dogovora glede ključnih vprašanj, še posebej tistih najvišjega političnega ranga. Povzročajo jo organizaciji, ki jo različne javnosti posledično in pomotoma razglašajo za neučinkovito in krivo za vse težave tega sveta. Povzročajo jo mednarodni skupnosti, ki zaradi nezmožnosti dogovorov med državami trpi vse krivice, ki smo jim dandanes priča v svetu.
To škodo konkretno občutimo na vsakem koraku, z vsako stranjo časopisa, ki ga odpremo, z vsako spletno stranjo, na katero kliknemo. Nobena skrivnost ni, da je Bližnji vzhod eno izmed ključnih žarišč in da spada med težave na najvišji politični ravni. Bo recimo aroganca Izraela zaradi njegove velike relativne moči v regiji kaj prispevala k izboljšanju odnosov med Arabci in Izraelom? Bo radikalizem Hamasa v čemer koli prispeval k zgraditvi zaupanja med dvema narodoma in dvema verama na tem območju? Komu je do perpetuiranja tega konflikta v nedogled? Morda tudi državam članicam OZN? Kaj na to porečejo stotisoči civilistov, ki živijo v človeka nevrednih razmerah in ki so navsezadnje primeren material za sedanje in bodoče mlade, verujoče v lepše življenje, do katerega, tako jih učijo, lahko pridejo le prek kraje življenja drugim?
Drugič, razlike med razvitimi in nerazvitimi. Predor, ki je temačen kot še nikoli doslej in kjer zaradi pomanjkanja luči na koncu postajamo že klavstrofobični. Pogosto smo opominjani na še vedno žgoče vprašanje lakote v državah v razvoju. Eden milenijskih ciljev je do leta 2015 razpoloviti število tistih, ki jim grozi lakota. Toda število teh se je po podatkih OZN celo povečalo. Sedaj je takih ljudi približno milijarda. Lahko bi se čez šest let spet posvetili tej temi in, to si upam trditi že sedaj, ugotavljali, kako daleč je še ta milenijski cilj. Pa ne gre za to, da ga države ne bi mogle doseči. Gre za to, da ga sploh ne bodo dosegle. Kajti ta cilj ni na vrhu prednostnega seznama vprašanj, ki jih je treba reševati. Revni in šibki povzročajo moralnega mačka, zbujajo slabo vest močnejšim in bogatejšim. Zbujajo slabo vest, ne spodbudijo pa prednostne razvrstitve.
Četrtič, globalno segrevanje. Prej smo omenili Bližnji vzhod, še posebej pa Izraelce in Palestince, vpletene v večni spor, brez rešitve na obzorju. Prava bizarnost tega problema je v tem, da se sprtima stranema utegne zgoditi, da bo njun konflikt dejansko na debelo prekril prah. Toda ne zaradi večnosti njunih medsebojnih spopadov, ampak preprosto zato, ker bo tam zmanjkalo ne politične volje ne streliva, ampak - vode. Če se bo globalno segrevanje nadaljevalo na način, kot se kaže zdaj, pravijo znanstveniki, bo Bližnji vzhod med najbolj ogroženimi regijami. In vendar ni zaslediti, da bi Izrael in Hamas ali sploh celotna bližnjevzhodna regija na vrh svojih prednostnih nalog postavila okoljska vprašanja, ki vedno bolj postajajo tudi varnostna vprašanja. København bo pokazal, ali smo vsaj na svetovni ravni dosegli kak radikalen miselni premik v tej smeri. Številni med nami nismo optimisti. Pa četudi se je na temo globalnega segrevanja začel sestajati celo sam Varnostni svet OZN.
Države članice OZN se še ne zavedajo resno svoje odgovornosti za položaj, v katerem je OZN, in za negativno podobo, ki jo ta organizacija prepogosto in po krivici ima. Če bi se je zavedale, potem OZN ne bi bilo prepuščeno, da se sama znajde, kakor ve in zna v svoji skrbi, da javnost čim več ve in zve o njej in njenih dejavnostih. Če bi se je zavedale, potem informacijske pisarne OZN ne bi bile finančno tako podhranjene. Če bi se je zavedale, potem bi zastave OZN visele na vseh upravnih stavbah držav članic. Si je težko zamisliti, vzemimo, da bi zastava OZN visela na predsedniški palači Republike Slovenije, na vladnih poslopjih, na šolah, da bi ta zastava vihrala skupaj s slovensko zastavo in z zastavo Evropske unije? Po mojem niti ne - le zakonodajo bi bilo treba prilagoditi. Slovenija pa bi s tem simboličnim dejanjem naredila pomemben korak v utrjevanju svojega zunanjepolitičnega kreda: stabilna mednarodna skupnost, utemeljena na ohranitvi mednarodnega miru in varnosti, trajnostnega razvoja in vladavine mednarodnega prava. Vse to, kar Združeni narodi so.
A pustimo državo ob strani. Nad njo smo prepogosto razočarani. Še dobro, da smo država tudi ljudje, še posebej, če si ne pustimo vzeti tistega, kar nas ločuje od politikov, to pa je videti nekoliko dlje od pragmatičnih interesov. In ravno v tem nepragmatizmu je prostor za premisleke in nove ideje, ideje, ki so edino pravo gorivo za napredek sveta, v katerem živimo. OZN ostaja del tega napredka. Sodobni globalni red se bo spreminjal. Toda globalni red brez OZN je globalni red brez idejne in institucionalne hrbtenice. Je red, ki bi grozil, da postane nered. OZN res še ni razumljena kot ''univerzalno naša''. Toda z zagovorništvom ideje, ki jo organizacija predstavlja - ideje miru in varnosti - utegne to v prihodnosti postati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.