Pahorjev zlati standard

Ko je v torek računsko sodišče zahtevalo odstop ministra za okolje Karla Erjavca, je Borut Pahor zadovoljno dejal, da bo odločitev o ministrovem slovesu prepustil državnemu zboru. Tako mu namreč veleva zakon. Druge možnosti po njegovem mnenju nima, z upoštevanjem pravne države, tako je samovšečno govoril, pa naj bi ta vlada postavila nove standarde v slovenski politiki. Pahorjeve besede so na prvi pogled hvalevredne, njegov predhodnik je ob isti zahtevi ravnal drugače, odločitve računskega sodišča ni spoštoval. Pravzaprav je Janševa SDS vseskozi v računskem sodišču videla političen organ, ne pa vrhovnega državnega revizorja. In tako je še danes.
A tudi vtis o novi Pahorjevi politiki je napačen. Podrobnosti Pahorjeve odločitve in Erjavčevega poslavljanja kažejo, da je prvemu ob zahtevi revizorjev nelagodno in da se drugemu ta zahteva zdi nepotrebna, neumestna, del širše politične zarote. Za javno izrečenimi zavezami k spoštovanju pravne države pa se ne skriva le političen pragmatizem, pač pa tudi nerazumevanja vloge nadzornikov oblasti. Pahor ni govoril o Erjavčevih napakah, ki jih je ugotovilo računsko sodišče, ni govoril o nesmotrnosti javne porabe, o stranpoteh okoljske politike, ni dejal, da jih bo vlada poskušala odpraviti, pač pa je omenil samo zakonodajni avtomatizem, ki se ga mora, žal, držati. Pa še pri tem avtomatizmu so nekateri pravniki mnenja, da ni nujen.

Nisem kriv

A lepo počasi. Zakaj sploh zahteva po razrešitvi? Zakon o računskem sodišču v členu, ki govori o porevizijah, v primeru hude kršitve obveznosti dobrega poslovanja predvideva »poziv za razrešitev odgovorne osebe«. Po mnenju računskega sodišča je Erjavčevo ministrstvo zakrivilo nekaj hudih kršitev na področju ravnanja z ločenimi zbranimi komunalnimi odpadki, med drugim je ustvarilo stanje, v katerem plačujejo več tisti, ki odpadke ločujejo, kot pa oni, ki jih ne. Na nepravilnosti je računsko sodišče ministrstvo že opozorilo, vendar jih odgovor ministrstva ni zadovoljil. Zato so v drugo Pahorja pozvali, da razreši ministra. Takšno pravico jim daje zakonodaja.
Podobne zahteve računskega sodišča niso nekaj novega, prav tako kot ni novo izogibanje revizorjem. Zgolj trije primeri: se kdo še spomni Stojana Grilja, nekdanjega direktorja davčne uprave? Pred sedmimi leti je računsko sodišče tedanjo Ropovo vlado pozvalo, naj ga razreši, saj je na Dursu ugotovilo »hude kršitve obveznosti dobrega poslovanja«. Vlada je računsko sodišče poslušala samo na pol, Grilj je nekaj časa ostal na svoji funkciji in po kolobocijah z javnimi razpisi dal odstopno izjavo. Od zahteve po njegovem odhodu in dejanskega odstopa je minilo devet mesecev.
Dve leti pozneje je računsko sodišče pozvalo vlado, naj razreši tedanjega direktorja slovenjgraške bolnišnice Vladimirja Toplerja. Razlog? Kršenje obveznosti dobrega poslovanja. Svet bolnišnice je bil proti, vlada je računsko sodišče poslušala, Topler pa je bil še nekaj časa v. d. direktorja. Drugače je bilo leta 2008. Zaradi hujše kršitve obveznosti dobrega poslovanja je računsko sodišče zahtevalo odhod Janeza Podobnika z mesta ministra za okolje, Janša zahtev računskega sodišča ni upošteval, saj po njegovem mnenju ni šlo za očitane kršitve in napake, ki bi zahtevale tako »drastično dejanje«.
V vseh treh primerih se ponavlja enak vzorec - odgovorne osebe ali njihovi predstojniki so se poskušali izogniti pozivu revizijskega organa. Grilja niso hitro razrešili, ker naj narava dela davčne uprave ne bi dopuščala hitrih menjav, šef bolnišnice je vseskozi trdil, da gre za sistemsko in ne njegovo napako, Podobnik pa, da je bil njegov odgovor računskemu sodišču zadovoljiv in zato ne vidi pravih razlogov za svoj odstop. Mnenje »najvišjega organa kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe«, kakor ustava opredeljuje položaj računskega sodišča, je bilo pač pretirano.

Vse po starem

Tovrstna praksa se, kot kaže, ni spremenila tudi pri Erjavcu. Četudi bo o usodi Erjavca odločal državni zbor, je Borut Pahor na tiskovni konferenci napovedal, da bo razmislil o ustavni presoji zakona o računskem sodišču. Nenavadno se mu zdi, da mora kot premier, kot prvi človek izvršne veje oblasti, poslušati odločitev računskega sodišča in zamenjati političnega funkcionarja.
Vlada ima seveda pravico, da podvomi o ustavnosti nekega zakonskega člena. A nenavadno je, da je Pahor o domnevni neustavnosti zakona začel govoriti šele, ko se je ta člen dotaknil njegove koalicije. Zakon o računskem sodišču velja že od leta 2001, računsko sodišče je zahtevalo že nekaj razrešitev, pa se zaradi tega člena še nihče ni zatekel na ustavno sodišče. Še več, ko Janša ni želel razrešiti Podobnika, Pahorjeva SD ni govorila o domnevnih neustavnih pooblastilih, pač pa je od Janše zahtevala, da naj Šoltesov poziv nemudoma upošteva. Sedaj ima Pahor ob istem pozivu ustavnopravne zadržke in razmišlja o spremembah zakonodaje.
Res je, da je poziv k razrešitvi javnega funkcionarja oster ukrep, in tudi računsko sodišče ga ne uporablja pogosto. A v demokraciji ne vladajo nezmotljivi vladarji, legitimnost demokratične oblasti izvira tudi iz sistemov nadzora. Poziv k razrešitvi je edina resna sankcija, ki jo ima na voljo računsko sodišče. Če želi Pahor resnično uveljaviti novo politično kulturo, se pač ne more spraševati o legitimnosti moči nadzornikov oblasti. Tito je nekoč dejal »ne priznavam tega sodišča«, enako sta dejala tudi Milošević in Karadžić v Haagu. Če računsko sodišče ni tisto, ki presoja smiselnost porabe proračunskega denarja, ni najbolj jasno, kdo naj bdi nad milijonskimi številkami. Vsak minister posebej? Je pravi greh tistega, ki nerazumno troši proračunski denar, ta, da ga pri tem ulovi neki posebno nadležen nadzorni organ?
Pahor se je odločil, kakor se je. Erjavec bo po politični predstavi v parlamentu verjetno izgubil svoje ministrsko mesto, če ga ne bo, bosta politično legitimnost izgubila vlada in njen premier. A Erjavčevo (začasno) slovo ni bistveno. Pomembnejša so tale vprašanja: najprej, kaj bo vlada naredila, da bo okoljska politika na ministrstvu bolj gospodarna in učinkovitejša. Drugič, zakaj je premier pozabil na vse druge Erjavčeve grehe, na obtožbeni predlog zaradi Patrie, na prodajo državnega premoženja brez sklepa vlade, na popuščanje gradbenemu lobiju pri vodenju stanovanjskega sklada. Ter predvsem, zakaj je Pahor v svojo vlado sploh povabil ministra, ki je v prejšnjem mandatu delal slabo. Kakšen politik je Karl Erjavec, najbolje pove kar njegova izjava. Februarja 2008, ko je računsko sodišče Janšo pozvalo, naj razreši Podobnika, je Erjavec dejal, naj Janša spoštuje zakon in ustavo. »To bi bilo pomembno z vidika pravne prakse in utrjevanja pravne države.« Slabi dve leti pozneje poziva računskega sodišča ne želi upoštevati, ni odstopil, pač pa bo v državnem zboru branil svoj prav. In predsednik vlade Pahor se z njegovim razmišljanjem in metamorfozo zadržano strinja. Pri čemer je res, da je Janša ob enaki zahtevi računskega sodišča ravnal popolnoma drugače; a če Pahor že govori o standardih, novih standardih, morajo ti imeti realno podlago. Tudi zlati standard je dobil ime po zlatu in njegovi realni vrednosti.