Igor Šoltes: »Nikakor nismo zahtevali neizvedljivih ukrepov.«

Kako komentirate odziv ministra Erjavca na vašo zahtevo po razrešitvi, češ da gre glede na težo ugotovljenih pomanjkljivosti za pretiran ukrep?

> To je lahko subjektivno mnenje. Računsko sodišče mora skladno z zakonom, v primerih, ko revidiranec popravljalnih ukrepov v pomembnem delu ne izvede zadovoljivo, to šteti kot hudo kršitev obveznosti dobrega poslovanja in vložiti poziv za začetek postopka za razrešitev odgovorne osebe. Glede občutka o pretiranem odzivu lahko torej rečemo samo to, da računsko sodišče ne ravna po posameznih občutkih, ampak po določbah zakona.

Je imelo ministrstvo za okolje po vašem mnenju realno možnost, da v treh mesecih pripravi zadovoljivo odzivno poročilo?

> Seveda. Treba je povedati, da je bilo ministrstvo z zahtevami po izvedbi teh popravljalnih ukrepov seznanjeno že v začetku maja lani in takrat tem zahtevam ni ugovarjalo. Sploh pa je bila večina zahtev usmerjena v pripravo načrtov aktivnosti z opredelitvami rokov in odgovornih oseb. In vsi ti ukrepi so bili povsem izvedljivi v roku treh mesecev. Dejansko pa v odzivnem poročilu niso bila dana niti temeljna zagotovila, da bo ministrstvo sploh izvajalo vse potrebne aktivnosti, da bi se odpravile ugotovljene nesmotrnosti.

Bi rekli, da vas niso vzeli dovolj resno?

> Tisti, ki podpiše odzivno poročilo, je tudi odgovoren za njegovo vsebino. Glede na izkušnje - vložili smo tudi poziv za začetek postopka za razrešitev prejšnjega okoljskega ministra - bi na tem področju pričakovali še posebno skrbnost.

Kako je ta poziv za razrešitev povezan s predlogom za razrešitev ministra Podobnika? Ali gre v kateri točki tudi za iste kršitve?

> Povezava je predvsem v delu, ki se nanaša na določanje in uporabo okoljske dajatve, ki naj bi spodbujala ločeno zbiranje odpadkov, saj ministrstvo še vedno ni pripravilo določil, ki bi zagotavljala namensko porabo denarja, zbranega prek te dajatve. Poleg tega pri okoljski dajatvi ostaja neustrezno določena osnova za njen obračun. Z našim tokratnim pozivom opozarjamo tudi na to, da je problematika okolja izjemno pomembna, da je ne gre podcenjevati in da je vprašanje okolja med najpomembnejšimi izzivi za prihodnost. Gre pa tudi za velika denarna sredstva, ki se »vrtijo« v tem resorju.

Ali imate morda ocene o škodi, ki naj bi nastala zaradi neustrezne urejenosti področja ločenega zbiranja odpadkov?

> To je zelo približna ocena, zato je javno nismo posebej izpostavljali. Ocenjujemo pa, da bi ministrstvo z upoštevanjem naših zahtev lahko proračunu, izvajalcem javnih služb zbiranja odpakov in pa uporabnikom med letoma 2010 in 2013 skupaj prihranilo približno 53 milijonov evrov.

Ste pri izbiri časa objave svoje odločitve sledili vnaprej določeni časovnici? Dejansko je pobuda za razrešitev ministra, katerega stolček se je ravno v tem času že zelo majal, na prvi pogled videti »sumljiva«.

> Seveda nismo Nostradamusi, da bi takrat, ko smo začeli revizijo sistema ločenega zbiranja odpadkov, lahko vedeli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Sklep o začetku revizije je bil izdan junija 2008, končno poročilo pa avgusta 2009. Takrat ni bilo še nobenih obtožnih predlogov, nobenih znamenj o domnevnih spornih prodajah premoženja. Odzivno poročilo ministrstva smo prejeli sredi novembra lani. Na podlagi tega je sledila ocena, ki ji je, kot običajno, sledilo porevizijsko poročilo. Ne moremo čakati na primer do maja in tudi ne moremo vedeti, kaj vse bi se vmes še zgodilo. Naših poročil pač ne moremo prilagajati dnevnopolitičnim temam.

Zakaj računsko sodišče tako strogih ukrepov ni izreklo v primerih Patria in Mercator, ki sta bila veliko bolj odmevna?

> Računsko sodišče ima možnost vložiti poziv za ukrepanje samo v primerih, ko zahtevani popravljalni ukrepi v pomembnem delu niso zadovoljivo izvedeni. Pri omenjenih revizijah smo sicer ugotovili nesmotrnosti, vendar pa popravljalni ukrepi niso bili smiselni, ker nekaterih nepravilnosti ni bilo več mogoče popraviti. Postopka prodaje na primer ni mogoče ponoviti, prav tako sklenjenih pogodb in plačanih računov ne moremo razveljavljati. V takih primerih potem izdamo priporočila za naprej.

Kako komentirate napoved premiera Boruta Pahorja, da bo člen zakona, ki računskemu sodišču omogoča zahtevati razrešitev odgovorne osebe, poslal v presojo ustavnemu sodišču?

> Lahko izrazim začudenje nad tem, kaj je moteče, če računsko sodišče dosledno izvaja zakonske določbe in na podlagi ugotovitev izreče poziv za ukrepanje proti odgovorni osebi, glede na to, da je to skoraj edina »sankcija«, ki jo računsko sodišče ima. Če se mu odvzame še ta pristojnost, potem se bo institucija zelo oslabila. Prav tako pa pride pod vprašaj ustavna določba, ki pravi, da je računsko sodišče najvišji varuh javnih financ in državnega premoženja. Brez ustreznih mehanizmov bo to svojo nalogo težko opravljalo. Tudi minister je odgovorna oseba, saj zakon o javnih financah povsem jasno določa, da minister odgovarja za zakonitost in smotrnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi. Ministri namreč glede na svoj ustavni položaj in zakone niso le politično odgovorni.

Kaj pa, če državni zbor zavrne razrešitev ministra?

> Naša pristojnost se konča z izdajo poziva. Zakonska zaveza pozvanega - v tem primeru predsednika vlade - je, da v 15 dneh odgovori, kako bo ukrepal. In zakon od tu naprej molči. Se pa predpostavlja, če ne z drugega, vsaj z moralnega vidika, da se tak poziv računskega sodišča tudi upošteva. Državni zbor pa je politično telo in se nato sam odloča o argumentih za in proti. Mi menimo, da so podani argumenti za razrešitev. Gre za izjemno pomembno temo, za okolje, ki je očitno še vedno preveč podcenjeno, in v porevizijskem poročilu se trud za urejanje tega pomembnega področja ne izkazuje. To ima lahko pomembne negativne finančne posledice za vse prebivalce Slovenije.