Ultimat iz Zahodne Sahare

Malo je krajev na svetu, ki so tako odročni, zapostavljeni in, zdi se, od vseh pozabljeni, kot so begunska taborišča Sahravijev na skrajnem srednjem vzhodu Alžirije, tik ob meji z Marokom, Zahodno Saharo in Mavretanijo. Taborišča, skrita globoko v Sahari, stojijo tam že 34 leto, njihovih prebivalcev je zdaj približno 160.000, tudi zaradi pritekanja vedno novih pregnancev pa jih je vsako leto več. Sahraviji so ljudstvo Zahodne Sahare, ki ji v času velikega zgodovinskega procesa dekolonizacije afriške celine ni bilo usojeno postati neodvisna država. Ta nekdanja španska kolonija ima še vedno zgolj status »spornega ozemlja«.
Ko so Španci leta 1975 zapustili Zahodno Saharo, so to storili tako rekoč čez noč in s seboj odnesli vse, kar so lahko, izpraznili so celo svoja pokopališča. To je bil dovolj jasen znak, da se ne nameravajo vrniti. Navkljub njihovemu naglemu odhodu v Zahodni Sahari ni bilo brezvladja, saj je bila vodenje nastajajoče države pripravljena prevzeti tako imenovana Fronta Polisario (krajše Polisario), široka koalicija intelektualcev, sindikatov, kmetov, študentov in tako naprej. Polisario ni bil politična stranka, temveč civilno družbeno gibanje, ki si je že od leta 1973 prizadevalo za svobodo. Šlo je za nadaljevanje protikolonialnega boja, ki ga je pred tem začelo Gibanje za osvoboditev pod vodstvom Mohameda Bassirija. Slednji je leta 1970 izginil neznano kam in velja za prvega mučenika. A svoboda ni trajala dolgo. Že konec leta 1975 sta Maroko in Mavretanija, vsak s svojimi ozemeljskimi zahtevami, vdrla v Zahodno Saharo. Španija je invazijo podprla in z agresorjema 14. novembra tega leta sklenila tajni sporazum, s katerim je zavarovala svoje ekonomske interese v regiji. Po več vojaških porazih v bojih s Polisariem se je Mavretanija leta 1979 umaknila iz vojne, spopadi z maroško vojsko pa so potekali do podpisa premirja leta 1991. Pokrovitelj miru je bila Organizacija združenih narodov, in sicer z obljubo, da bo pripravila referendum, na katerem bi Sahraviji odločili o svoji neodvisnosti, a se od takrat stvari niso premaknile z mrtve točke. Maroko še vedno zaseda dve tretjini ozemlja Zahodne Sahare, zamejil pa ga je z 2700 kilometrov dolgim vojaškim zidom.
Nihče ne ve natančno, koliko Sahravijev živi pod maroško okupacijo, ker Maroko teh podatkov ne objavlja, a po nekaterih predvidevanjih jih je nekaj sto tisoč. Poleg tega si Maroko že več let s priseljevanjem svojih ljudi prizadeva spremeniti demografsko sestavo zasedenega ozemlja. Režim v Rabatu subvencionira preseljevanje v Zahodno Saharo, enako kot Izrael plačuje ortodoksnim Judom, da se naseljujejo na palestinskih ozemljih. Poleg tega so človekove pravice Sahravijev vsak dan kršene, o čemer poročajo tudi mednarodne humanitarne organizacije. Aktivistom za svobodo grozijo visoke zaporne kazni, o katerih presojajo režimska sodišča. Zato se neredki raje, kot da padejo v roke represivnim organom, odločijo za beg čez puščavo, vojaški zid in minska polja na osvobojeno ozemlje. Tisti, ki pot preživijo, praviloma končajo v begunskih taboriščih, kjer so skupaj z vsemi drugimi obsojeni na negotovo čakanje na vrnitev v domovino. Toda koliko časa še? Po zdaj že 19 letih umetnega miru le še malokdo verjame v miroljuben razplet sahravijske zgodbe o prizadevanjih za neodvisnost in splošno prepričanje ljudi je, da bodo poti nazaj domov vendarle morale biti osvobojene z orožjem, inšalah.

Prihod in protokol

Vseh skupaj je begunskih taborišč šest. Njihova imena izražajo simbolno vez z domovino. Prvih štiri je poimenovanih po večjih mestih na zasedenem ozemlju: Smara, Dahla, Lajun in Auserd, medtem ko peto nosi ime 27. februar. Na ta dan leta 1976 je Fronta Polisario navkljub mavretanski in maroški agresiji razglasila Demokratično arabsko sahravijsko republiko (RASD). Šesto, Rabuni, pa ima ime po pokrajini, kjer se taborišča nahajajo. Čeprav taborišča ležijo na alžirskem ozemlju, uživajo avtonomijo in so organizirana kot upravne enote. Tam so tudi sahravijski parlament, vlada, urad predsednika in pa sedeži tako rekoč vseh pomembnejših civilnodružbenih organizacij. Vse našteto, pa tudi vojsko obvladuje Polisario, ki je še vedno edini politični in civilnodružbeni zastopnik Sahravijev in njihovega boja za samostojnost. Največ vladnih in nevladnih uradov je v taborišču Rabuni, ki ga lahko štejemo za neuradno prestolnico Sahravijev v izgnanstvu.
O odrezanosti taborišč od preostalega sveta za začetek priča to, da je do njih težko priti, brez povabila Polisaria pa sploh nemogoče. To je jamstvo za alžirsko vlado in ta šele na podlagi povabila izda tranzitni vi-zum. V mojem primeru ga je podpisal minister za afriške zadeve Mohamed Beissat, postopke na alžirskem veleposlaništvu v Tripoliju pa je pospešila predstavnica Polisaria v Libiji Senia Ahmen. Po 14 dneh živčnih klicev z vseh strani so mi izdali tranzitni vizum za 15 dni s posebno oznako, ki je moje gibanje po Alžiriji omejila na dve mesti: Alžir in Tinduf. Na letališču v Alžiru me je pričakal naslednji predstavnik Polisaria, star možakar z imenom Ibrahim, za katerega sem kasneje od španskih aktivistov slišal, da ima sloves čudodelca. »Danes ponoči potuješ v Tinduf,« mi je takoj naznanil. »Na letalu ni nobenega prostega sedeža več, ampak te bom spravil nanj.«
V Tindufu, mestu, ki je od taborišč oddaljeno slabo uro vožnje, pristane letalo dvakrat na teden, vedno ponoči. Točna ura leta ni nikoli znana. Kot je pojasnil Ibrahim, je to zaradi varnosti, saj so na tamkajšnjem območju prisotne teroristične celice, ki se ideološko istovetijo z Al Kaido in ki z nenehnimi napadi na varnostne sile, pa tudi na civilne cilje povzročajo Alžiriji ogromne težave. Ko je že vse kazalo, da se vendarle ne bom mogel vkrcati na letalo, vrsta čakajočih na prosto mesto je namreč jemala vse upanje, je Ibrahim naredil enega svojih nepojasnjenih čudežev in 15 minut pred poletom pridrvel k meni z letalsko vozovnico v roki.
V Tindufu me je prevzel mlajši moški, ki se je predstavil za »protokol«, in me z džipom okrog štirih zjutraj odpeljal v Rabuni. Na poti sva se morala najprej ustaviti in legitimirati na nadzorni točki alžirske vojske, kmalu zatem je sledila nadzorna točka vojakov Polisaria. Celotna infrastruktura, namenjena podpori tujcem, torej novinarjem in članom humanitarnih organizacij, se imenuje protokol. Protokol so vozniki, prevajalci, nižji uradniki, prav tako so protokol posebni prostori za nastanitev tujcev. V Rabuniju je to podolgovata pritlična stavba v obliki črke U, katere kraka sta med seboj povezana z dvometrskim zidom (z vhodom za vozila); njegova osnovna naloga je, da vetru preprečuje nanašanje peska. Kljub temu ga je ponekod naneslo že do višine oken. Udobja ni. Betonska tla prekrivajo oguljene preproge, postelje so stare žimnice z dvema rjuhama. Omet marsikje odpada in razkriva globoke razpoke v zidovih. Polisario se zato trudi zgraditi nove prostore, večsobne apartmaje, da bi tujcem omogočil vsaj nekaj malega udobja, predvsem tistim, ki v taboriščih ostajajo dlje časa. Zajtrk je bil primerno skromen, star kruh in marmelada, s katere je bilo treba ves čas odganjati muhe. V jedilnici nas je bilo okoli deset. Vsi so bili Španci, zdravniki in učitelji.
Nižji predstavnik Polisaria mi je izročil prazen list papirja. Napisal naj bi, kaj želim početi in koga želim intervjuvati. Načečkal sem nekaj predlogov in mu ga dal. Vrnil se je čez kako uro in oznanil, da greva v taborišče Smara. V džipu se nama je pridružil irski fotograf Andrew McConnell, ki je pred leti pustil zanikrno službo pri nekem lokalnem časopisu v Belfastu in se preselil v Kenijo, od koder potuje po vsej celini v lovu za zgodbami. V Smaro sva bila poslana, da bi živela pri eni izmed družin in tako doumela, kakšno je vsakdanje življenje sahravijskih beguncev. Gospod Ali in njegova mlada žena Naba sta naju pričakala z makaroni in s kameljim mesom. Njun dom je bil kot vsi drugi: skromen, zgrajen iz glinenih opek, s pločevinasto streho. Majhno dvorišče je obdajal dvometrski zid. Zimski meseci v tisti del Sahare prinašajo dež, in če dežuje premočno ali predolgo, se hiše sesujejo same vase. Leta 2006 sta morala Ali in Naba, kot številni drugi, hišo postaviti na novo.
Ali je nižji uradnik pri Polisariu, Naba pa skrbi za njuna dva sinova. Električne napeljave ni. Španska vlada je beguncem donirala solarne plošče, velike kvadratni meter. Ali svojo priklopi na avtomobilski akumulator, da se v njem čez dan nabere dovolj električne energije za tri ure gledanja televizije zvečer. Tako rekoč vse, kar imajo, prihaja od zunaj, tudi redne pošiljke hrane in vode različnih vladnih in nevladnih organizacij in pa Združenih narodov. Vsak dom ima svoj zbiralnik za vodo, a ta ni pitna, pitno morajo kupovati v trgovinah. Dobavljena voda se uporablja za kuhanje, pranje in umivanje. ''Tuširajo'' se na stranišču, pri tem pa si pomagajo z lavorjem. Po celodnevnem tekanju naokoli je bil ta lavor največje možno razkošje in lagal bi, če bi zapisal, da se nisem precej navezal nanj.
»Vemo, da številni ljudje drugod po svetu živijo veliko bolje od nas, vendar nismo zavistni,« je nekega večera dejal Ali. »Smo preprosti ljudje in skromnost je del našega življenja. Hvaležni smo Alžiriji, ker nam je dala ta prostor, vendar vemo, da smo tu samo gostje. Ravno tako nočemo tuje pomoči v obliki paketov hrane, želimo pomoč pri tem, da dobimo nazaj svojo zemljo, na kateri bi lahko živeli dostojanstveno in sami skrbeli zase.« Nabe še ni bilo na svetu, ko se je začela vojna, Ali pa je takrat že imel približno deset let. Živel je v okolici mesta Lajun. Ko so prišli maroški vojaki, so njegovim staršem ukazali, da morajo zapustiti hišo; na voljo so imeli le nekaj minut, da so s seboj vzeli najnujnejše. Na vojaškem kamionu je bila maroška družina in nemudoma se je vselila v njihov dom. Ali še vedno hrani ključ družinske hiše, podedoval ga je od staršev in njegova sinova ga bosta podedovala po njem.

Ne vojna ne mir

Tri dni pozneje je telefoniral minister Beissat in sporočil, da je uredil potovanje na svobodno ozemlje Zahodne Sahare. Z Andrewom sva najela prevajalca Omarja Mustafo, sicer učitelja angleščine na tamkajšnji osnovni šoli, in pa voznika po imenu Dah; njegov džip smo dodobra nabasali z živežem in osebno prtljago in krenili proti območju Tifariti na severu osvobojenega ozemlja. Vožnja se je vlekla kakih osem ur. Na tistih puščavskih prostranstvih živi izjemno malo ljudi, v glavnem so to beduini, nomadi, ki se preživljajo z gojenjem kamel in koz. To so eni izmed najbolj odprtih in dobrodušnih ljudi na svetu, peljati se mimo njihovih šotorov in se ne ustaviti na čaju, je izraz nespoštovanja do njihove gostoljubnosti in njih samih.
Ko smo v krogu sedeli v šotoru in srebali čaj, je Metahuada Al Hamadi, najstarejša v družini, ki je stara okoli 50 let, vendar niti sama ne ve točno, koliko, razlagala svojo zgodbo. Rodila se je med beduini in se leta 1974 poročila v Lajun ter tam živela do prihoda Maročanov. Ti so aretirali več moških članov njene družine, tudi moža, in jih izpustili šele, ko je družina plačala podkupnino. »Takoj zatem smo zbežali. Bila je velika zmeda, ogromno ljudi je bežalo, družine so se ločile, bežali smo peš in iskali kakršno koli prevozno sredstvo. Svojega najmlajšega otroka sem dala neki ženski, ki sem jo prvič videla, in prinesla mi ga je sem v Tifariti, kjer smo se zbirali. Maročani so ubijali, požigali in nam počeli grozne stvari. Kmalu zatem sem odšla v begunska taborišča v Alžirijo. Tam je bilo tudi grozljivo, veliko ljudi, predvsem dojenčkov, je umrlo zaradi bolezni. Čez čas sem se vrnila nazaj sem, ker je tukaj naša zemlja, naša domovina. Imamo pravico živeti tu, kot smo od nekdaj živeli. Nikamor več ne bomo šli od tukaj.«
Mohamed Aral je bil eden izmed prvih, ki so se začeli dejavno upirati Maročanom in Mavretancem. Danes je poveljnik vojske v Tifaritiju. »Ljudje so prihajali sem in mnogi so se pridružili oboroženemu uporu. V glavnem smo imeli samo tradicionalne lovske puške, zato smo se na začetku osredotočali bolj na posamične napade na maroške in mavretanske vojake, da smo jim zasegli orožje. Več ko smo ga imeli, večje je bilo naše ozemlje,« je pojasnjeval v svoji pisarni v vojaškem oporišču. »Naši sovražniki so imeli premoč nad nami, uporabljali so tanke, letala, napalm, kar so takrat novinarji tudi dokumentirali. Imeli smo velike izgube. A kmalu smo poskrbeli za pravo urjenje in nekateri naši častniki so bili na urjenju v Alžiriji ter Libiji. Obe državi sta nas podprli tudi z orožjem.«
Potem ko je Polisario dosegel nekaj ključnih zmag v boju z mavretansko vojsko in začel celo prodirati globoko v Mavretanijo, se je ta država umaknila in podpisala trajno premirje. Tudi Maroko je uvidel, da kljub premoči utegne izgubiti vojno. »Maroko je želel zasedeno ozemlje obvarovati pred našimi napadi,« mi je nekaj dni pozneje ob vrnitvi v taborišča pojasnil obrambni minister Mohamed Buhali. »Na pomoč so mu priskočile ZDA in Francija. Po preučitvi razmer so njihovi vojaški strokovnjaki predlagali gradnjo zidu; dejansko gre za več nasipov, podprtih z radarji, bodečo žico, bunkerji, minami. Na začetku so imeli koristi od zidu, napadali smo jih lahko le od daleč. Toda sčasoma smo vse bolj spoznavali zid in iskali najšibkejše točke za napad. Ko se je znočilo, smo udarili. Uničevali smo njihove radarje ter bunkerje in nemalokrat zajeli vojake. Šlo je za taktiko izčrpavanja, ki je Maroko leta 1991 prisilila v sklenitev premirja.«
Buhalova trditev, da so Maroku pomagale nekatere zahodne velesile, ni iz trte izvita. V Rabuniju je vojaški muzej, v katerem je razstavljeno zaseženo orožje in bojna oprema, ki so jo Maroku dobavljali Nemčija, Španija, Francija, ZDA, Južnoafriška republika, Izrael itd. Razstavljeni so tudi dokumenti zajetih vojakov, med katerimi eden pritegne posebno pozornost. Gre za certifikat hvaležnosti, ki ga je ameriška vojska podelila svojemu vojaku Mohamedu El Bachi »za vaš pogumen trud pri vzpostavljanju trdnejših odnosov med ZDA in Marokom z vašim sodelovanjem s Kraljevo maroško vojsko in 194. oklepno brigado v vaji AFERDOU oktobra 1985. Podpisani: Samuel D. Wilder, polkovnik.«
Od podpisa premirja leta 1991 je največji zaveznik Maroka čas. To priznava tudi poveljnik Aral: »Vsi smo že zelo utrujeni od tega, nismo ne v vojni ne v miru. Vse to se predolgo vleče. Čeprav sem vojak, ne maram vojne, ampak mislim, da je to edini način, da dobimo svojo domovino nazaj. Maroko nikoli ne bo dovolil izvedbe referenduma o samoodločbi in v OZN ni dovolj politične volje, da bi ga v to prisilili. Mi smo še vedno pripravljeni na vojno. Tisti, ki smo se borili na začetku, se staramo, a imamo veliko otrok in oni bodo prevzeli to nalogo. Hočejo se boriti.«

Zid

Na osvobojenem ozemlju Zahodne Sahare je vse polno min in neeksplodiranih granat ter kasetnih bomb. Njihove najpogostejše žrtve so beduinski otroci. V Tifaritiju od avgusta 2006 deluje organizacija Landmine Action, ki jo je ustanovila pokojna britanska princesa Diana. Skupno ima nekaj več kot 30 članov osebja. »V prvi fazi projekta smo zbirali podatke s terena. Identificirali smo 37 minskih polj na 194 kvadratnih kilometrih in pa 160 nevarnih območij, kjer ležijo neeksplodirane bombe,« je navajal Ahmed Ali, projektni direktor. »Zdaj prehajamo v drugo fazo, torej fazo čiščenja. Na terenu imamo 30 ljudi, razdeljenih na manjše skupine, in za zdaj čistimo nevarna območja, očistili smo jih 33. Vsem je jasno, da nas je premalo in da nimamo dovolj finančnih sredstev, ki jih potrebujemo za vzdrževanje opreme, vendar delamo naprej v skladu s svojimi možnostmi.« Z Omarjem, Dahom in Andrewom smo bili v Tifaritiju nastanjeni v bivši vojaški postojanki. Ali nam je povedal, da je grič, na katerem stoji postojanka, eno izmed najnovejših identificiranih nevarnih območij. »Nedavno smo tam našli neeksplodirane granate. V tem je težava, zdi se, da je celotno svobodno ozemlje kontaminirano.« Edino območje, na katerem ne smejo opravljati svojega dela, je tako imenovana tamponska cona. Gre za pet kilometrov širok pas, ki se vleče vzdolž 2700 kilometrov dolgega maroškega zidu. Tam je po razpoložljivih podatkih okrog pet milijonov min, ki jih je v letih pred letom 1991 ''posejala'' maroška vojska.
Na poti nazaj v Alžirijo smo se odločili, da gremo do zidu. Ko smo prišli do tamponske cone, je Dah močno prijel za volan in do konca pritisnil na plin. Ustavili smo se 500 metrov pred zidom. »Če gremo bližje, bodo morda streljali,« je ugibal Omar in oprezal za Maročani. Vendar ni bilo videti, da bi se karkoli dogajalo. Celoten zid naj bi varovalo nekaj deset tisoč vojakov, a nismo videli nobenega. Šele po desetih minutah so trije prilezli iz svojih lukenj in nas opazovali z daljnogledi. Z Andrewom sva posnela nekaj fotografij in potem smo se po isti poti vrnili nazaj. Da bi dobila natančen vpogled v zid, sva potrebovala nekoga, ki ga je dejansko prečkal. Andrew je v taborišču 27. februar našel mladega fanta, ki se mu je to posrečilo. Hamdi Toubali iz Lajuna je zid prečkal leta 2006, takrat je bil star 21 let. Iz Lajuna je moral zbežati pred maroško policijo, ker je na enem od mirnih shodov v podporo neodvisnosti razvil sahravijsko zastavo. »Skrival sem se pri prijatelju, ko me je oče obvestil, da moram takoj zapustiti mesto. Policija je že bila pri meni doma. Ne bi mi ušel zapor. Deset, 15, 20 let, kdo ve? Prijatelji, ki so ostali, so vsi v zaporu. Znanec mi je predlagal, naj grem k Polisariu. Poznal je zid. Z avtom sva se odpeljala v puščavo in tam počakala na noč. Povedal mi je, v kateri smeri je zid. Od njega sva bila oddaljena 15 kilometrov. Rekel mi je, naj ne prižigam cigaret in naj se premikam zelo previdno. Bilo je tako, kot je opisal. Najprej sem moral preplezati ograjo in se prebiti skozi bodečo žico, nakar so bili pred mano trije visoki nasipi, ki sta jih ločevala globoka jarka. Hitro sem šel čez, ker so osvetljeni z reflektorji. Slišal sem maroške vojake, kako se pogovarjajo. Ko sem prišel čez zadnji nasip, sem začel teči, kolikor hitro sem mogel. Nato sem dva dni taval po puščavi. Rešili so me beduini.«
Hamdi je imel srečo, da se policisti niso znesli nad njegovo družino. Zgodba Mohameda Salema, ki je iz Lajuna pripotoval v taborišča na krajši obisk k sorodnikom, je glede tega precej drugačna. Tudi on se je udeleževal protestnih shodov. Policisti so vdrli v njegov dom in od njega zahtevali, da ovadi organizatorje. Ker tega ni hotel storiti, so pred njegovimi očmi posilili njegovo mamo in tako pretepli sestro, da je pristala v bolnišnici s počeno lobanjo.

Evropski interesi

Nekega dne je taborišča obiskala skupina osmih sahravijskih aktivistov za človekove pravice z zasedenih ozemelj. V Smari jih je pričakala večtisočglava množica, da bi jih pozdravila. Na cesti je zavladala evforija, ki je grozila, da bo ušla izpod nadzora, in džipi, s katerimi so jih pripeljali, so se le s težavo prebijali skozi množico, ki se je potem vsula v veliko dvorano, da bi jih slišala govoriti. Prišli so, da v ljudeh obudijo upanje in jim povejo, da za maroškim zidom še vedno poteka boj za osvoboditev in da se bo nadaljeval, dokler cilj ne bo dosežen. Za begunce so zdaj največji junaki in dejansko so eni izmed redkih Sahravijev, katerih imena poznajo tudi ljudje v tujini.
Eden izmed njih je Rašid Sgeir. Januarja letos je stik z njim navezala delegacija evropskega parlamenta, ki je pripotovala v mesto Lajun, da bi preverila resničnost navedb o kršitvah človekovih pravic na zasedenem ozemlju. Rašid je sprejel vabilo na pogovor in se še s tremi aktivisti napotil v hotel, kjer naj bi se sestali. »Bolj ko smo se mu bližali, več je bilo policistov in vohunov v civilu. Okoli 300 metrov pred hotelom so nas aretirali in odpeljali v eno izmed stranskih ulic. Policisti so nas pretepli in nato zahtevali dokumente. Dali smo jim izkaznice našega društva za pravice zapornikov in jim razložili, h komu smo namenjeni. Policist na vogalu je tisti trenutek opazil, da hotel zapušča eden od evropskih poslancev, zato so nas takoj stlačili v policijski avto in nas pritiskali k tlom. Ležali smo drug na drugem kot vreče krompirja, medtem ko so nas tri ure in pol tepli, zmerjali in nam grozili, naj se z nikomer ne pogovarjamo. Naslednji dan smo se vendarle sestali z evroposlanci in od takrat je policija še dodatno poostrila nadzor nad nami. Nenehno nas nadzirajo,« je pripovedoval Sgeir. Po krajšem premoru je dodal: »Tudi naš obisk tukaj bo imel posledice.« Sgeir se glede posledic ni motil. Takoj po vrnitvi domov so jih vseh osem zaprli zaradi sodelovanja s Fronto Polisario in zdaj čakajo na izrek kazni. Ta ne bo nizka.
Evropska unija je sicer izrazila diplomatsko zaskrbljenost zaradi dogajanja v Zahodni Sahari, »vendar je njena politika tu dvolična«, je prepričan minister za evropske zadeve Mohamed Sidati. V ospredju politike EU niso človekove pravice, temveč gospodarski interesi. EU je Maroku podelila napreden status v sosedski politiki in zadnja leta z režimom v Rabatu sklenila številne sporazume o političnem, gospodarskem in varnostnem sodelovanju. Med drugim je EU Maroku za obdobje od leta 2007 do 2010 namenila 654 milijonov evrov razvojne pomoči. V zameno za to je Maroko morje ob obalah Zahodne Sahare odprl za francoske in španske ribolovne flote. »EU bi se morala zavedati, da je talec interesov Francije in Španije, državljani Unije pa bi se morali vprašati, kam gre njihov davkoplačevalski denar. Čeprav si EU na številnih koncih sveta prizadeva za demokracijo in mir, naš boj za svobodo ignorira zaradi svoje vloge v sporu. Toda mar je v interesu EU to, da se spor nadaljuje, da se celotna regija destabilizira? Unija bi imela več koristi, če bi se zadeve v Magrebu uredile. Neverjetno, ampak Evropa si že 35 let zatiska oči pred trpljenjem Sahravijev, čeprav nismo bili nikoli vpleteni v terorizem. Zaslužimo si, da bi z nami bolje ravnali,« je bil odločen Sidati. Na vprašanje, ali so Sahraviji resnično pripravljeni ponovno prijeti za orožje, je odvrnil: »Da, gre za legitimna sredstva, pri čemer pa ne pravim, da hočemo novo vojno. A pripravljeni smo nadaljevati boj ne glede na čas in žrtve, ki bodo za to potrebni.«
Z vstopom v leto 2010 bodo Sahraviji k letom čakanja na samostojnost prišteli še eno. Če je mogoče pod vsem skupaj potegniti črto, potem je to povsem očitna ugotovitev, da Sahravije počasi, a zagotovo mineva potrpljenje. Mogoče o tem še najbolje priča del Omarjevega govora, ki ga je prebral ob obisku visokega predstavnika Združenih narodov za begunce Antonia Gueterresa, ko je ta septembra obiskal sahravijska taborišča: »Visoki komisar, svoboda je naša največja želja. Ne prosimo za več vode in hrane. Lahko prenesemo žejo, lakoto in vročino. Prosimo vas, da nam pomagate pri vrnitvi domov. Smo miroljubni ljudje. Nismo skrajneži. To ni del naše kulture. Sanjamo o sekularni in demokratični državi na našem ozemlju. Smo muslimani in verujemo v enega boga, toda v zadovoljstvo nam je, če imamo prijatelje iz drugih držav in drugih ver. Ne razlikujemo med različnimi barvami kože. Ne ugrabljamo, ubijamo ali teroriziramo nikogar. Ne izvajamo zločinov zato, da bi prišli v medije. Toda kaj še lahko storimo kot miroljubni ljudje? Kaj se bo moralo zgoditi, da se bo ta krivica nehala?« Vprašanje pa je, ali je visoki komisar razumel, da je bilo to, kar je slišal, ultimat Združenim narodom.