7. 1. 2010 | Mladina 1
Ultimat iz Zahodne Sahare
Zaradi brezbrižnosti mednarodne skupnosti in sebičnih interesov posameznih zahodnih velesil bi lahko v bližnji prihodnosti ponovno izbruhnila vojna med Zahodno Saharo in Marokom
Sahravijske begunke v taborišču Smara v Alžiriji med manifestacijo v podporo neodvisnosti Zahodne Sahare; dve tretjini njenega ozemlja namreč zaseda Maroko. Moški na plakatu je Mohamed Bassiri, oče sodobnega gibanja za samostojnost še iz časov, ko je bila Zahodna Sahara španska kolonija. Bassiri je izginil leta 1970 in velja za prvega mučenika v boju za svobodo sahravijskega ljudstva.
© Erik Valenčič
Malo je krajev na svetu, ki so tako odročni, zapostavljeni in, zdi se, od vseh pozabljeni, kot so begunska taborišča Sahravijev na skrajnem srednjem vzhodu Alžirije, tik ob meji z Marokom, Zahodno Saharo in Mavretanijo. Taborišča, skrita globoko v Sahari, stojijo tam že 34 leto, njihovih prebivalcev je zdaj približno 160.000, tudi zaradi pritekanja vedno novih pregnancev pa jih je vsako leto več. Sahraviji so ljudstvo Zahodne Sahare, ki ji v času velikega zgodovinskega procesa dekolonizacije afriške celine ni bilo usojeno postati neodvisna država. Ta nekdanja španska kolonija ima še vedno zgolj status »spornega ozemlja«.
Ko so Španci leta 1975 zapustili Zahodno Saharo, so to storili tako rekoč čez noč in s seboj odnesli vse, kar so lahko, izpraznili so celo svoja pokopališča. To je bil dovolj jasen znak, da se ne nameravajo vrniti. Navkljub njihovemu naglemu odhodu v Zahodni Sahari ni bilo brezvladja, saj je bila vodenje nastajajoče države pripravljena prevzeti tako imenovana Fronta Polisario (krajše Polisario), široka koalicija intelektualcev, sindikatov, kmetov, študentov in tako naprej. Polisario ni bil politična stranka, temveč civilno družbeno gibanje, ki si je že od leta 1973 prizadevalo za svobodo. Šlo je za nadaljevanje protikolonialnega boja, ki ga je pred tem začelo Gibanje za osvoboditev pod vodstvom Mohameda Bassirija. Slednji je leta 1970 izginil neznano kam in velja za prvega mučenika. A svoboda ni trajala dolgo. Že konec leta 1975 sta Maroko in Mavretanija, vsak s svojimi ozemeljskimi zahtevami, vdrla v Zahodno Saharo. Španija je invazijo podprla in z agresorjema 14. novembra tega leta sklenila tajni sporazum, s katerim je zavarovala svoje ekonomske interese v regiji. Po več vojaških porazih v bojih s Polisariem se je Mavretanija leta 1979 umaknila iz vojne, spopadi z maroško vojsko pa so potekali do podpisa premirja leta 1991. Pokrovitelj miru je bila Organizacija združenih narodov, in sicer z obljubo, da bo pripravila referendum, na katerem bi Sahraviji odločili o svoji neodvisnosti, a se od takrat stvari niso premaknile z mrtve točke. Maroko še vedno zaseda dve tretjini ozemlja Zahodne Sahare, zamejil pa ga je z 2700 kilometrov dolgim vojaškim zidom.
Nihče ne ve natančno, koliko Sahravijev živi pod maroško okupacijo, ker Maroko teh podatkov ne objavlja, a po nekaterih predvidevanjih jih je nekaj sto tisoč. Poleg tega si Maroko že več let s priseljevanjem svojih ljudi prizadeva spremeniti demografsko sestavo zasedenega ozemlja. Režim v Rabatu subvencionira preseljevanje v Zahodno Saharo, enako kot Izrael plačuje ortodoksnim Judom, da se naseljujejo na palestinskih ozemljih. Poleg tega so človekove pravice Sahravijev vsak dan kršene, o čemer poročajo tudi mednarodne humanitarne organizacije. Aktivistom za svobodo grozijo visoke zaporne kazni, o katerih presojajo režimska sodišča. Zato se neredki raje, kot da padejo v roke represivnim organom, odločijo za beg čez puščavo, vojaški zid in minska polja na osvobojeno ozemlje. Tisti, ki pot preživijo, praviloma končajo v begunskih taboriščih, kjer so skupaj z vsemi drugimi obsojeni na negotovo čakanje na vrnitev v domovino. Toda koliko časa še? Po zdaj že 19 letih umetnega miru le še malokdo verjame v miroljuben razplet sahravijske zgodbe o prizadevanjih za neodvisnost in splošno prepričanje ljudi je, da bodo poti nazaj domov vendarle morale biti osvobojene z orožjem, inšalah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.