14. 1. 2010 | Mladina 2
EkoSlovenija
Kako se slovenska politika znajde pri varovanju okolja in kje se je izgubila
\"Očrnjeni minister v neokrnjeni naravi\"
© Borut Krajnc
Če zelo na splošno pogledamo stanje slovenskega okolja, lahko ugotovimo, da niti ni tako slabo. Pitne vode imamo na pretek, lahko se zatečemo v številne koščke neokrnjene narave. Dobro, zrak v mestih nam res dela precej preglavic, a se za zdaj še nihče ni na mestu zgrudil, prav tako pa je še vedno veliko, veliko bolje, kot je bilo pred 20 leti, ko smo gospodinjstva v velikem številu ogrevali s premogom. Sodeč po zadnjem dogajanju v zvezi z okoljskim ministrom in Računskim sodiščem imamo očitno težave z odpadki, vendar pa se nam ne dogaja Neapelj, zato tako hudo vendarle ne more biti. V zrak res izpustimo več toplogrednih plinov, kot smo se zavezali s podpisom Kjotskega protokola, ampak saj ima enako težavo tudi Avstrija. Približno tri četrtine predpisov s področja okolja nam je tako ali tako »vsilila« Evropska unija, torej sploh nimamo možnosti, da bi na zakonodajnem področju kaj prida zaostajali za razvitejšimi članicami. Pa je res tako? In tudi če je, je to res dovolj? Iskanje novega ministra za okolje je čas za kritičen prelet slovenske okoljske politike od osamosvojitve do danes.
Prva leta samostojne države je ministrstvu za okolje poveljeval Miha Jazbinšek, Zeleni so bili pomemben del koalicije. Naši sogovorniki vsi po vrsti poudarjajo, da je bil v Jazbinškovem času sprejeti krovni okoljski zakon, zakon o varstvu okolja, za tisti čas eden najbolj naprednih okoljskih predpisov v Evropi. Med drugim je vključeval potrebo po strateški presoji vplivov na okolje, določilo, ki se je v EU uveljavilo šele na prelomu tisočletja. »Škoda je, da stanovanjski zakon iz tistega obdobja nosi ime Jazbinškov, ne pa zakon o varstvu okolja, ki je bil res dosežek,« pravi direktorica nevladne organizacije Umanotera Vida Ogorelec Wagner. To je bil čas, ko je bila okoljevarstvena tematika še zelo civilnodružbeno usmerjena, ko so jo povezovali z uporom. »Potem pa se je kup ljudi iz zelenih gibanj institucionaliziralo, sistem jih je požrl. Interes javnosti in politike za okolje pa je zelo hitro plahnel, šli smo v obdobje potrošništva, individualizma,« ugotavlja Ogorelec Wagnerjeva. Po mnenju dolgoletnega predsednika uprave Umanotere, zdaj pa vršilca dolžnosti direktorja Službe vlade za podnebne spremembe, Jerneja Stritiha, se je preobrat zgodil, ko je bil Jazbinšek leta 1994 prisiljen odstopiti. »Takrat je bilo veliko zgodb, zakaj. Po mojem je bil glavni razlog avtocestni program, ki je bil takrat nacionalna prioriteta in takrat so močno ministrstvo za okolje videli kot glavno oviro pri njegovi izvedbi.« Takratni premier Janez Drnovšek je Jazbinška zamenjal s Pavlom Gantarjem, ki je sicer nadaljeval delo, vendar z izjemo tistih področij, kjer bi bilo to v konfliktu z gospodarskorazvojnimi cilji, še pravi Stritih. Hkrati je zelena opcija razpadla in okolje ni bilo več politično zanimivo. Po mnenju takratnega vodje Zelenih dr. Dušana Pluta so drago plačali sodelovanje v vladi, saj je bilo okoljsko radikalno razmišljanje v drugem planu, vse je bilo osredotočeno na osamosvojitev. »Sploh pa smo se Zeleni takrat še vedno obnašali kot gibanje, z neizdelanimi in nejasnimi političnimi stališči do vseh družbenih in gospodarskih problemov. Ta preskok nam ni uspel in to jemljem tudi kot svoj osebni poraz.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.