EkoSlovenija

Če zelo na splošno pogledamo stanje slovenskega okolja, lahko ugotovimo, da niti ni tako slabo. Pitne vode imamo na pretek, lahko se zatečemo v številne koščke neokrnjene narave. Dobro, zrak v mestih nam res dela precej preglavic, a se za zdaj še nihče ni na mestu zgrudil, prav tako pa je še vedno veliko, veliko bolje, kot je bilo pred 20 leti, ko smo gospodinjstva v velikem številu ogrevali s premogom. Sodeč po zadnjem dogajanju v zvezi z okoljskim ministrom in Računskim sodiščem imamo očitno težave z odpadki, vendar pa se nam ne dogaja Neapelj, zato tako hudo vendarle ne more biti. V zrak res izpustimo več toplogrednih plinov, kot smo se zavezali s podpisom Kjotskega protokola, ampak saj ima enako težavo tudi Avstrija. Približno tri četrtine predpisov s področja okolja nam je tako ali tako »vsilila« Evropska unija, torej sploh nimamo možnosti, da bi na zakonodajnem področju kaj prida zaostajali za razvitejšimi članicami. Pa je res tako? In tudi če je, je to res dovolj? Iskanje novega ministra za okolje je čas za kritičen prelet slovenske okoljske politike od osamosvojitve do danes.
Prva leta samostojne države je ministrstvu za okolje poveljeval Miha Jazbinšek, Zeleni so bili pomemben del koalicije. Naši sogovorniki vsi po vrsti poudarjajo, da je bil v Jazbinškovem času sprejeti krovni okoljski zakon, zakon o varstvu okolja, za tisti čas eden najbolj naprednih okoljskih predpisov v Evropi. Med drugim je vključeval potrebo po strateški presoji vplivov na okolje, določilo, ki se je v EU uveljavilo šele na prelomu tisočletja. »Škoda je, da stanovanjski zakon iz tistega obdobja nosi ime Jazbinškov, ne pa zakon o varstvu okolja, ki je bil res dosežek,« pravi direktorica nevladne organizacije Umanotera Vida Ogorelec Wagner. To je bil čas, ko je bila okoljevarstvena tematika še zelo civilnodružbeno usmerjena, ko so jo povezovali z uporom. »Potem pa se je kup ljudi iz zelenih gibanj institucionaliziralo, sistem jih je požrl. Interes javnosti in politike za okolje pa je zelo hitro plahnel, šli smo v obdobje potrošništva, individualizma,« ugotavlja Ogorelec Wagnerjeva. Po mnenju dolgoletnega predsednika uprave Umanotere, zdaj pa vršilca dolžnosti direktorja Službe vlade za podnebne spremembe, Jerneja Stritiha, se je preobrat zgodil, ko je bil Jazbinšek leta 1994 prisiljen odstopiti. »Takrat je bilo veliko zgodb, zakaj. Po mojem je bil glavni razlog avtocestni program, ki je bil takrat nacionalna prioriteta in takrat so močno ministrstvo za okolje videli kot glavno oviro pri njegovi izvedbi.« Takratni premier Janez Drnovšek je Jazbinška zamenjal s Pavlom Gantarjem, ki je sicer nadaljeval delo, vendar z izjemo tistih področij, kjer bi bilo to v konfliktu z gospodarskorazvojnimi cilji, še pravi Stritih. Hkrati je zelena opcija razpadla in okolje ni bilo več politično zanimivo. Po mnenju takratnega vodje Zelenih dr. Dušana Pluta so drago plačali sodelovanje v vladi, saj je bilo okoljsko radikalno razmišljanje v drugem planu, vse je bilo osredotočeno na osamosvojitev. »Sploh pa smo se Zeleni takrat še vedno obnašali kot gibanje, z neizdelanimi in nejasnimi političnimi stališči do vseh družbenih in gospodarskih problemov. Ta preskok nam ni uspel in to jemljem tudi kot svoj osebni poraz.«

Zdrava zakonodaja, šepava izvedba

Okolje se je kot pomembna prioriteta spet uveljavilo ob vstopanju Slovenije v EU. Vendar ne ravno tako, kot bi si želeli. V domači pravni red je bilo treba prenesti ogromno število direktiv. »In zaradi pritiska EU, hkrati pa nizke prioritete okolja v Sloveniji, se je zgodilo, da je okoljsko ministrstvo vse svoje delovanje začelo utemeljevati z zahtevami EU. Bolj ali manj mehansko in bolj ali manj srečno so prevajali predpise in jih vgrajevali v slovenski pravni red, pri tem pa ustvarjali izvedbeno vrzel,« razlaga Stritih. Določbe so zapisane v zakonih, hkrati pa sistem ni praktično preizkušen, ni nadzora, ni denarja ... Treba je bilo pač formalno zadostiti zahtevam EU. »To je delal ozek krog ljudi, velik del ministrstva pa pravzaprav ni imel kaj početi. In zdaj začenjamo plačevati račune za to. Imamo sistem okoljskih predpisov, ki so izvedbeno zelo zahtevni in ki smo jih z velikim veseljem uveljavili, zdaj pa jih ne izvajamo. Že minister Podobnik je deloma padel v past, da je zaupal aparatu ministrstva, minister Erjavec pa plačuje ceno za to.« Tudi Ogorelec Wagnerjeva vidi velik problem v hitrosti, s katero je bila evropska zakonodaja prenesena v domači pravni red. »Ta hitrost je bila velika škoda tako za okolje kot za demokracijo. Sistem je vzpostavil neke posvečene uradnike, ki so hodili na pogajanja in ljudem niso pustili zraven.« Vsekakor smo po njenem mnenju obljubili več, kot je bila politika pripravljena dati, tako kadrovsko kot finančno. Tudi zato meni, da je danes, kar se varstva okolja tiče, stanje tako slabo, kot še ni bilo nikoli. »Na papirju imamo sicer pakete evropske zakonodaje, prenesene v naš pravni red. In tu nastaja shizofrena situacija, ker imamo na papirju stvari urejene, v praksi pa ne delujejo. Ta prepad je za vse akterje zelo nestimulativen. Saj je vedno obstajal, imam pa občutek, da je vse globlji.«
Prav ta prepad med zakonodajo na papirju in njenim dejanskim izvajanjem je danes prepoznan kot največji problem slovenske okoljske politike. Kot poudarja strokovnjak za okoljsko pravo dr. Senko Pličanič z ljubljanske Pravne fakultete, soavtor številnih zakonov s tega področja, okoljska zakonodaja v velikem delu služi svojemu namenu. Prepričanje, da je popolnoma neučinkovita, da so določila samo črka na papirju, je po njegovem zmotno. »Splošen problem Slovenije, ne samo na področju okolja, je implementacija zakonodaje. Problem so inšpektorati. Imate v glavnem dobro okoljsko zakonodajo, ki se ponekod izvaja ustrezno, ponekod pa ne, in v precejšnjem delu gre to na račun nadzornih institucij. Pooblastil imajo dovolj, problem pa je kombinacija kadrovske podhranjenosti, slabe strokovne podkovanosti in pomanjkanje pravne kulture. Če predpis nalaga odstranitev objekta, se to pač izvede. Pri nas pa včasih ja, včasih pa ne. Odvisno, za koga gre.« Še en pomemben razlog za neizvajanje zakonodaje je po njegovem pomanjkanje politične volje, pri čemer kot dober primer izpostavlja naša nezadostna prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Dr. Rajka Kneza z mariborske Pravne fakultete pri izvajanju zakonodaje moti tudi, da se velikokrat preveč gleda samo na slovenski predpis in se zanemarja izvorni, evropski, v smislu interpretacije našega predpisa in ciljev, ki jih je evropska direktiva postavila. »Marsikateri spor, tudi tisti v zvezi z Volovjo rebrijo, bi bil laže ali pa popolnoma rešljiv, če bi poleg domače zakonodaje vzeli v roke tudi evropsko direktivo, ki je bila temelj zanjo,« je prepričan.
K razmisleku o ustreznosti in učinkovitosti slovenske okoljske politike nas je spodbudil poziv Računskega sodišča k razrešitvi okoljskega ministra Karla Erjavca. In ker ima Slovenija spremljanje učinkovitosti okoljske politike zapisano kot eno od prioritet v trenutno veljavni strategiji delovanja, nas je zanimalo, kje vse so še ugotovili pomanjkljivosti. Kot nam je povedal vrhovni državni revizor Samo Jereb, so poleg sistema ločenega zbiranja odpadkov med drugim revidirali tudi izvajanje ukrepov za doseganje ciljev sprejetih mednarodnih sporazumov, konvencij in protokolov, izvajanje zakona o vodah, o ravnanju z odpadnimi avtomobilskimi gumami, dimnikarske storitve, sistem okoljskih dajatev ... »Skoraj vsa revidirana področja so se izkazala za problematična. Na splošno ugotavljamo, da na ministrstvu premalo spremljajo učinkovitost sistemov, ki jih vzpostavljajo. Ne spremljajo njihovega izvajanja v praksi in ne izvajajo korektivnih ukrepov, s katerimi bi sistem izboljšali. Praktično pri vseh revizijah smo bili do ministrstva precej kritični in na podlagi naših pripomb je že sprejelo določene popravljalne ukrepe, s katerimi se stanje izboljšuje, težko pa bi rekel, da je stanje že dobro.« Jereb enega glavnih vzrokov za to stanje vidi v dejstvu, da je ministrstvo z vstopom v EU dobilo vrsto novih zahtevnih nalog. Poskrbeli so za prenos evropskih predpisov v naš pravni red, določeni so bili zelo ambiciozni cilji na praktično vseh področjih. »Vendar pa, če se sistem ne vzpostavi na način, ki bi stimuliral udeležence v sistemu, da bodo vsi usmerjeni v doseganje določenega cilja, potem bodo ti cilji ostali samo na papirju. Ministrstvo je verjetno na številnih področjih tudi kadrovsko prešibko, da bi zmoglo spremljati izvajanje vseh svojih predpisov.« Prav tako po njegovih opažanjih obstaja precejšnje tveganje, da v zakonodajni proceduri od ministrstva naprej prihaja do precejšnjih vplivov tako lokalnih kot drugih interesnih skupin, zaradi katerih ni mogoče sestaviti neke konsistentne okoljske politike, ki bi jo bilo mogoče sistemsko izvajati. »Preveč je raznih odpustkov, odklonov, lukenj v zakonodaji. In ker ministrstvo niti ne spremlja, kje te luknje nastajajo, tudi do popravka in izničenja interesnih vplivov ne prihaja.«
Kadrovske težave
Vsekakor pri razpravi o učinkovitosti slovenske okoljske politike ne moremo mimo krize vodenja okoljskega resorja. Od Jazbinška naprej je šlo samo na slabše, nazadnje smo dobili okoljskega ministra, ki to sploh ni hotel biti. In zato je danes že težko dobiti človeka, ki bi bil pripravljen odpravljati povzročeno škodo. »Menim, da se tega resorja tisti, ki jih zanima, bojijo, ker vedo, v kako slabem stanju je. Nobenega dvoma ni, da je Podobnik zapustil pogorišče. Tisti, ki poznajo resor, vedo, da je na prvem mestu velika naloga, reforma delovanja tega ministrstva. V šali se je govorilo celo, da je Erjavec že v prvem tednu zaznal to potrebo, v drugem tednu pa je ugotovil, da je to v enem mandatu neizvedljivo, in se odločil poiskati izhod,« pravi Vida Ogorelec Wagner. Po mnenju dr. Rajka Kneza je treba pri vodenju okoljskega resorja spremeniti miselnost. »Predvsem pri zadnjih dveh ministrih je bilo čutiti, da je MOP nekako v službi človeka. Pa je to edino ministrstvo, ki ne sme biti v službi človeka, temveč okolja, narave. Vladati mora ekocentrizem, ne antropocentrizem.«
Problem je tudi v statičnosti, premajhni fleksibilnosti trga »okoljske delovne sile«. Kot pravi nekdanji dolgoletni tajnik slovenskega E-foruma Andrej Klemenc, ljudje premalo menjujejo svoje položaje, svoje vloge, to pa velja tako za vladne kot za nevladne ustanove. »Ko določeni ljudje pridejo na neko pozicijo, so tam tako rekoč do smrti. Postaja moreče, ker ene in iste ljudi vedno srečuješ v enih in istih vlogah. Ti ljudje se posledično niso sposobni vživeti v vlogo drugih. Zadeva postaja zadušljiva, nekako v smislu Benčeve pesmi ''Vsak dan ob istem šanku'' ...« » Kot primer navaja Svet za varstvo okolja, v katerem že od ustanovitve pred skoraj 20 leti sedijo tako rekoč isti ljudje. Pogreša prizadevanja, da bi prek nevladnih organizacij državne službe pomlajevali, pripeljali ljudi s svežimi idejami. »Pravzaprav bi morali uzakoniti, da nihče, ki ni vsaj pet let pred tem delal v gospodarstvu ali v nevladnih organizacijah, ne more biti državni uradnik. Tak človek ima enostavno zoženo percepcijo realnosti in vse doživlja, kot da je paradigma državnega uradništva edina realnost na tem svetu, hkrati pa ima seveda moč in vpliv, četudi negativen. Posledica togosti v državnih ustanovah pa je tudi togost v nevladnih organizacijah. Če tam zaposleni namreč nimajo možnosti prehoda v državno upravo, bodo tudi sami ''varovali svoj vrtiček''.« Nasploh se Klemencu zdi, da na področju okoljevarstva vlada neka vnaprejšnja determiniranost. »Včasih se počutim grozno, ker po 20 letih na sceni ugotavljam, da sem ponekod še vedno med najmlajšimi, če ne najmlajši. In da me vsi dojemajo tako kot na začetku, ko sem si v 80. izboril neki status civilnodružbenega novogibanjskega ekologa, malo upornika itd. Saj nekaj tega je še vedno v meni, grozno pa se počutim, ker me vsi še vedno silijo v to vlogo. Kot da je že vnaprej opredeljeno, kakšno je tvoje mesto v družbi.« Za Jerneja Stritiha pa je še večji problem kot vrtičkarstvo v tem, da je od osamosvojitve ministrstvo za okolje vedno bolj izključevalo civilno družbo. »Ministrstvo za okolje se ima za edino stroko v Sloveniji. To vidite tudi, če pogledate zneske, ki jih ministrstvo v primerjavi z drugimi ministrstvi namenja nevladnim organizacijam.«
Sociolog dr. Andrej Lukšič z ljubljanske Fakultete za družbene vede vidi bistvo izključenosti civilne družbe, pa tudi širše družboslovne stroke, v tem, da je odločevalcem pragmatični interes uporabnikov prostora, torej kapitala, veliko bliže, kot pa so jim predstavniki posameznih strok. »Iz te strukture organiziranosti politične arene na področju okolja vidimo, da so javnost, civilnodružbene organizacije in gibanja sistemsko izrinjeni iz odločevalskih procesov, strokovnjaki pa izdelujejo fragmentarne ekspertize, da strokovno podkrepijo neko politično odločitev. Okolje je področje z največ konfliktnimi interesi, in ker odločevalci teh konfliktov niso znali urejati, so morali onemogočati druge akterje, ki bi potencialno konfliktne situacije samo še multiplicirali. In na tej točki bi se bilo treba vnovič vprašati, katera družboslovna vedenja so tista, ki lahko pomagajo pri procesiranju potencialno konfliktnih situacij.« Kot opaža Andrej Klemenc, je področje okolja izrazito preveč v domeni naravoslovcev in tehnikov. »Ti pa z lastnimi znanji ne pridejo do veljave, ker jim zmanjka znanja pri organizaciji procesa. Iz nezavednega potem vlečejo analogije iz procesov v naravi, ki pa v družbi ne delujejo.«

Dejansko stanje okolja

Če smo v uvodu na hitro zapisali, da je okolje v Sloveniji v razmeroma dobrem stanju, je zdaj čas za natančnejši razmislek. Največ težav nam vsekakor dela zrak. Koncentracije prašnih delcev, dušikovih oksidov in ozona v mestih redno presegajo mejne vrednosti. Kar 45 odstotkov Slovencev živi na območjih s prekomerno onesnaženim zrakom s prašnimi delci, v EU pa ta delež znaša 28 odstotkov. In Evropska komisija nas na to redno opozarja, z opomini zaradi preseganja koncentracij, med drugim pa tudi s tožbo zaradi neizpolnjevanja evropske direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC). Ministrstvo bi moralo namreč dovoljenja IPPC 157 napravam, ki padejo pod pristojnost direktive, razdeliti že leta 2007, pa tega še do danes ni storilo v vseh primerih. Okoljski minister Karl Erjavec je spomladi v intervjuju za STA razložil, za kaj gre: »Problem je v tem, da če bi v tem trenutku izdali to dovoljenje, bi pri nekaterih družbah lahko bilo negativno, kar bi pomenilo, da bi morala ta podjetja zapreti vrata. Nekatera izmed teh podjetij so nosilci slovenskega gospodarstva.« Četudi morda upravičen, je to značilen primer nekonsistentnega izvajanja sprejete zakonodaje.
Tudi pri presežnih koncentracijah prašnih delcev vsi samo še čakajo na tožbo iz Bruslja. Vlada je sicer sprejela Operativni program za boj s to »nadlogo«, vendar se konkretnih ukrepov za zdaj otepa. »Vemo, da so v mestih večkrat prekoračene omejitve koncentracij dušikovih oksidov in prašnih delcev, vendar se ne ukrepa tako, kot bi se lahko, ker se bojimo, da bo to družbeno nesprejemljivo. Pravzaprav čakamo na tožbo Evropske komisije, za katero vsi vemo, da prihaja, zato da bomo ukrepali, ko bomo v to prisiljeni,« razlaga Jernej Stritih. Še ena »zračna« težava so izpusti toplogrednih plinov v ozračje, ki nam zaradi povečevanja količine cestnega prometa uhajajo izpod nadzora. Seveda tudi vladno čakanje in upanje v preteklih letih, da se nam bo brez posebnih ukrepov vendarle uspelo spustiti pod mejo, h kateri smo se zavezali s Kjotskim protokolom, nista pomagala. Kot je znano, nas bo to po precej optimističnem scenariju do leta 2012 stalo »le« 80 milijonov evrov.
S področjem odpadkov se ne bomo podrobneje ukvarjali, saj je bilo Računsko sodišče jasno. Spomnimo pa na poletno avanturo, ko je bilo treba zaradi zahtev EU naenkrat zapreti več kot deset odlagališč, ne da bi seveda imeli urejena nadomestna odlagališča. Da je ta dan prihajal, se je vedelo tako rekoč deset let, pa je moralo ministrstvo za okolje kljub temu z interventnim predpisom omogočiti podaljšanje obratovanja nekaterim odlagališčem, če se je želelo izogniti neapeljskemu scenariju.
Opozoriti je treba tudi na zapostavljeno temo, ki je povezana z drugim področjem, za katero je pristojno okoljsko ministrstvo - urejanje prostora. To pa ima seveda še kako velik vpliv na okolje. Zdi se, da je pri urejanju prostora povsem prevladal kapital. Površina urbanih zemljišč se je v Sloveniji med letoma 2002 in 2007 povečala za skoraj 20 tisoč hektarjev, na skoraj 108 tisoč hektarjev, in v tem obdobju je bilo v povprečju pozidanih 11 hektarjev zemljišč na dan. »V nasprotju z nekaterimi drugimi državami se pri nas ne zavedamo, da so tla, zemljišča, zelo pomemben naravni vir,« je potožil dr. Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta. To pa ima zelo negativen vpliv na količino kmetijskih površin, zaradi česar je Slovenija prehransko nesamozadostna. Dobro, to je bolj problem kmetijskega ministrstva, vendar pa dr. Lidija Globevnik, direktorica Inštituta za vode, opozarja še na eno razsežnost. »Tudi vodni prostor je, skupaj z ostalim prostorom, tako rekoč pravi ''plen stoletja''. Gre za prekategorizacijo vodnih in slabo rodovitnih zemljišč v stavbna zemljišča in za ''zacevljanje'' vodotokov. Izgubljamo prostor, kjer je voda ''skladiščena'' oziroma kjer se pretaka. Tu mislim na celotno ozemlje Slovenije, ki ga pozidavamo in ''urejamo''.« Po njenem mnenju imamo veliko premalo vedenja o procesih toka vode in pomenu vode v ekosistemih, zato preveč na grobo in hitro posegamo v te prostore, ne da bi mislili na posledice. »Zadnji preobrat na slabše se je začel s sedanjim modelom zasebne lastnine, dokončno obrnil pa z zadnjo spremembo prostorske zakonodaje leta 2007. Tega leta so bili namreč skrajšani postopki izdelave prostorskih aktov, kar avtomatično pomeni bistveno manj časa za strokovno razpravo o načrtovanih posegih.«
Področje upravljanja z vodami je sicer po njenem mnenju dobro zakonsko urejeno, problem je njihovo izvajanje (kakšno presenečenje!) in odnos do voda. Državnim in strokovnim službam ne uspe učinkovito spremljati stanja in odgovarjati na potrebe. Minister Erjavec je sicer, priznava dr. Globevnikova, dal vodam velik poudarek, saj je okrepil ekipe. Upravljanje z vodami ni zanemarjeno, je pa podhranjeno in odrinjeno na rob dnevnega reda politike, pravi. Tudi zato, ker na prvi pogled z našo vodo ni veliko narobe. »Količinsko imamo na prebivalca več vode kot povprečni Evropejec in pitno vodo v pipah. Obstaja pa nevarnost, da se jutri to spremeni. Vodni sistemi so namreč občutljivi. Lahko se nam zgodi razlitje nevarnih snovi, zastrupitev ali sprememba dotoka vode v podzemlje.« Posledice nebrzdanega osvajanja prostora pa so kljub vsemu že vidne. »Žal se naša pokrajina izsušuje, pretoki v rekah so vedno manjši, studenci in izviri se sušijo, gladina podzemne vode se znižuje. ''Čiščenje'' odpadnih snovi v vodi, ki se dogaja na kemičen in biološki način, je vedno slabše, saj je za te procese potreben čas in prostor. Kljub vsemu vodnemu bogastvu ostajamo v ključnih trenutkih brez vode, četrtina rek je v slabem stanju, za dodatno polovico pa obstaja tveganje, da se bo to zgodilo jutri.«

Zelena prihodnost

Zagotovo je problemov več, kot nam jih je uspelo predstaviti, verjetno pa je to dovolj za prikaz, da vendarle ni vse tako neproblematično, kot je morda videti ob površnem opazovanju. Res pa je, da zaradi odsotnosti akutnih težav področje pač ni na vrhu političnega dnevnega reda. Po mnenju dekana Visoke šole za tehnologijo in sisteme dr. Petra Novaka slovenska okoljska politika vse do danes ni postala predmet resne politične obravnave, ampak je vedno privesek nekaterih drugih politik. Tudi dr. Dušan Plut je podobnega mnenja. »Največji problem je, da se okoljska politika obravnava sektorsko. Da ni del širše pojmovanega razvojnega modela, da ni sestavina trajnostnega razvoja, strategije razvoja, in da so pristojnosti zelo razpršene med ministrstvi.« Kljub sprejetju številnih resolucij, strategij, sklepov in mednarodnih sporazumov se predsedniki vlad, okoljski, gospodarski in finančni ministri po besedah dr. Novaka nikoli niso usedli skupaj in dorekli, kako bodo izvajali sprejete sklepe. Ker ni bilo finančnega pokritja za izvajanje sprejetih sklepov, je vse ostalo nedorečeno. »Vsak novi minister za okolje, ki bo prevzel resor, bi moral najprej narediti bilanco teh obveznosti in izdelati ekonomsko študijo možnosti za njihovo izpolnjevanje. Po mojem vedenju bi to lahko bila tudi osnova za izhod Slovenije iz ekonomske krize.«
Po mnenju Jerneja Stritiha politika vse prevečkrat pričakuje, da se bodo zadeve uredile same. Saj tudi dejansko se, vendar samo do neke mere. »Velik del okoljskega upravljanja temelji na vrednotah ljudi, na dobrem gospodarjenju. Tudi industrija je od osamosvojitve ogromno naredila za zmanjšanje onesnaževanja, pa niti ne zato, ker bi jo k temu zavezovala zakonodaja, temveč zato, ker je to del dobrega gospodarjenja. Izziv za okoljsko politiko pa bi morala biti res vrhunska kakovost življenja, ne pa samo to, da se zadosti evropskim direktivam in računa na to, da se bodo zadeve uredile same.« Opazna je sprememba v javnem mnenju, na kateri bi politika lahko gradila. Vida Ogorelec Wagner celo meni, da ozaveščenost javnosti, in celo med podjetji, danes absolutno prehiteva vlado. Izvrsten primer tega je akcija »Očistimo Slovenijo«, s pomočjo katere naj bi 17. aprila stekla največja enodnevna čistilna akcija v zgodovini Slovenije. Njen cilj je ob pomoči več deset tisoč prostovoljcev Slovenijo v enem dnevu odrešiti 20 tisoč ton odpadkov z divjih odlagališč.
Ogorelec Wagnerjevi se prav tako zdi spodbudno, da je danes tako rekoč v vseh strankah vsaj nekaj ljudi, ki prepoznavajo pomembnosti okoljske problematike, zato se ji odsotnost zelenih strank v vrhu slovenske politike niti ne zdi zelo problematična. Dr. Plut prav tako opaža, da se okoljska ozaveščenost povečuje, vendar pa za zdaj to še ni vodilo od besed k dejanjem. »Začuden sem, da vsaj na papirju obstoječe zelene stranke tega ugodnega političnega ozračja ne izkoristijo. Mislim, da je čas izredno naklonjen zelenim strankam. Upam, da bo to pobudo prevzela mlada inteligenca. Prepričan sem, da bi dobro organizirana zelena stranka na volitvah dobila vsaj okoli 10 odstotkov glasov.«