Zeleni davki

Na Nizozemskem je povsem običajno, da imata dve družini en avto, ki si ga delita. Tak »zadružni sistem« pomeni, da je prometa manj, kar seveda pomeni manj onesnaževanja in hkrati več prostih parkirnih mest.
A ljudje tega sistema ne uporabljajo, ker bi bil udobnejši ali ker bi imeli tako razvito okoljsko zavest, pač pa - zaradi visokih okoljskih dajatev. Nizozemska je znana po tem, da cestnino zaračunava glede na število oseb v avtu, s čimer država stimulira, da se v enem avtu vozi več ljudi hkrati in se tako manj obremenjuje okolje. Še več. Nizozemska vlada je napovedala, da bo leta 2012 uvedla nov davek na motorna vozila, ki se bo zaračunaval glede na prevožene kilometre oziroma glede na to, koliko bo voznik dejansko obremenjeval okolje. Vladna agencija, ki skrbi za izdajo računov, bo prek GPS-naprav, nameščenih v avtomobile in tovornjake, spremljala število prevoženih kilometrov, pa tudi po katerih cestah se bodo davkoplačevalci vozili in ob katerih urah, saj bo vožnja ob določenih urah dražja. Cilj tega ukrepa je prepolovitev cestnih zamaškov in zmanjšanje izpustov CO2 za desetino. Čeprav je sistem vprašljiv z vidika varstva zasebnosti, pomeni učinkovito metodo, kako kaznovati največje onesnaževalce. Z vidika okolja je nedvomno boljši od vinjet, ki voznikov v ničemer ne spodbujajo k okoljsko odgovornemu obnašanju. Nizozemska, pa tudi Danska, Švedska in Nemčija, dokazujejo, da je miselnost ljudi mogoče spremeniti in da je to še najceneje storiti z zeleno javnofinančno reformo, saj so administrativni stroški pri okoljskih davkih daleč najnižji.

Obdavčimo tisto, kar je slabo

Koncept zelene javnofinančne reforme je preprost: davki na stvari, ki jih družba ceni, na primer delo in kapital, se zmanjšajo, izgubljeni proračunski prihodki pa se nadomestijo z davki na stvari, ki jih družba ne mara, na primer onesnaževanje in razvrednotenje okolja. Uvedba novih okoljskih davkov torej ne pomeni splošnega povečanja davkov, pač pa le prerazdelitev davčnega bremena. Ali povedano drugače: zaradi zelene reforme prilivi v državni proračun niso nič večji, saj se ob hkratnem povečanju okoljskih davkov zmanjšajo drugi davki, predvsem davek na delo. Pocenitev dela pa omogoča uvedbo bolj trajnostnih načinov odlaganja odpadkov, organizacije proizvodnje in potrošnje. To načelo fiskalne nevtralnosti so spoštovale vse evropske države z najbolj napredno zeleno javnofinančno reformo. V Sloveniji bi bil takšen davčni zasuk dobro sprejet že zato, ker je delo pri nas razmeroma visoko obdavčeno.

Reforma z več seksa

Na Danskem so zeleno javnofinančno reformo izvajali v letih 1994 do 2000. V tem času so povečali okoljske davke s štirih na 5,5 odstotka BDP, hkrati pa so zmanjšali davke na delo s 27 na 25 odstotkov BDP. Tega razmerja niso izbrali naključno, pač pa, ker jim je zagotavljalo fiskalno nevtralnost. Tudi v Nemčiji so zeleno davčno reformo uvajali postopoma, v letih 1999 do 2003. Učinki so bili presenetljivi: poraba goriv se je zmanjšala za 17 odstotkov, izpusti CO2 so se zmanjšali za 2,4 odstotka, deljena uporaba avtomobilov se je povečala za 70 odstotkov, uporaba javnega transporta je narasla za pet odstotkov, in to potem, ko je več let vztrajno padala, število avtomobilov na plinski pogon se je povečalo za desetkrat, prispevke za pokojninsko zavarovanje so lahko znižali za 16 milijard evrov ali 1,7 odstotka, celotno davčno breme se je zmanjšalo za štiri odstotke, hkrati pa so pridobili 250 tisoč novih delovnih mest. Z zeleno reformo so okoljske dajatve v celoti povišali za 55 odstotkov, tako da so v letu 2004 proračunski prihodki iz okoljskih dajatev znašali kar 18,7 milijarde evrov. Reforma seveda ne bi bila uspešna brez močne podpore javnosti.
Nemška vlada je naklonjenost državljanov pridobila z domiselno kampanjo. Med drugim so vzpostavili internetni kalkulator, ki je potrošnikom omogočal, da so si sami izračunali, koliko bodo po reformi plačevali za okoljske davke. Del akcije so bili tudi plakati z različnimi gesli, ki so potrošnike spodbujali k varčni rabi energije. Tako je bila na enem od plakatov fotografija ženske, ki v rokah drži papir z napisom »Več seksa«. Spodaj pa sledi pripis: »Kdor večkrat ugasne luč, bo poplačan. Tako ali tako.«

Odpraviti okolju škodljive subvencije

Glavni cilj zelene javnofinančne reforme je zmanjšanje negativnih učinkov na okolje. »Danes resničnih stroškov izrabe okolja ne plačujemo. Trošimo in proizvajamo, kot da so zemeljske danosti neomejene in zastonj. Stroške rabe okolja preprosto puščamo prihodnjim generacijam in prebivalcem drugih, revnejših delov sveta. Okoljski davki so pomembno orodje k bolj trajnostnemu obnašanju. Vsakič, ko je potrošnik prisiljen plačati okoljski davek, je stimuliran k temu, da se plačilu izogne in torej poseže po prijaznejšem izdelku do okolja,« pravi Lidija Živčič, predsednica društva za sonaravni razvoj Focus. Pri tem je treba vedeti, da je zelena javnofinančna reforma precej širši pojem od zelene davčne reforme, saj ne zajema le proračunskih prihodkov, temveč tudi odhodke.
Ne zadošča torej le prerazdelitev davčnega bremena, ampak je nujna tudi reforma politike subvencioniranja. Gre za to, da se okolju škodljive subvencije postopoma ukinejo ali vsaj omejijo. Denar, ki bi ga tako prihranili, se lahko uporabi za financiranje okoljskih programov, kar pripomore k vzdrževanju fiskalne nevtralnosti.
Tri panoge, ki prejemajo največ okolju škodljivih subvencij, so kmetijstvo, energetika in transport. Groba ocena globalne vrednosti okolju škodljivih subvencij dosega več kot sto milijard dolarjev na leto. Klasičen primer okolju škodljivih subvencij so evropske kmetijske subvencije. Na ravni unije imamo skupno kmetijsko politiko, ki stimulira proizvodnjo hrane, kar je s strateškega vidika nujno zato, da pri proizvodnji hrane nismo odvisni od drugih. Toda hkrati nastajajo presežki, ki jih je treba odkupovati po zajamčenih cenah, kar pomeni, da okolje obremenjujemo bolj, kot bi ga sicer. Popolna ukinitev kmetijskih subvencij ni mogoča, saj bi na trgu povzročila prevelike motnje, lahko pa bi subvencije vsaj reformirali. Pa še en primer: v Sloveniji smo že pred dobrim desetletjem uvedli takso CO2 za obremenjevanje zraka, ki v državni proračun na letni ravni prinese dobrih trideset milijonov evrov. Iz tega naslova bi lahko pobrali še precej več denarja, če ne bi dopuščali toliko izjem. Do odpustka so upravičena vsa tista podjetja, ki imajo pri poslovanju izjemno velik delež stroškov za energijo in ki dokažejo, da vlagajo v zmanjšanje rabe energije, na primer, da kupijo neko novo, energetsko bistveno učinkovitejšo napravo. Problematično pri izjemah je, da se jih slabo nadzira. Pred časom je društvo Focus od ministrstva za okolje in prostor poskušalo pridobiti podatke o tem, kaj pravzaprav pomeni »izjemno velik strošek za energijo«, in ali podjetja, ki so upravičena do odpustka, res izpolnjujejo predpisane pogoje. Toda namesto da bi jim na ministrstvu dali jasne odgovore, so jih postavili pred ogromno omaro, rekoč, naj si želene podatke v toni papirjev izbrskajo sami! Gre za klasično metodo diverzije, pri kateri sovražnika tako zasuješ s papirji, da se ta nikoli ne dokoplje do resnice. »Do neke mere so izjeme seveda upravičene, saj bi sicer z okoljskimi dajatvami na kolena spravili energetsko najbolj intenzivne sektorje. Če pa je izjem preveč in se jih slabo nadzira, je to za davčni sistem tako obremenjujoče, da se ne da ugotoviti, ali so okoljski davki dobri ali slabi,« opozarja Živčičeva. Dodaten problem takse CO2 je, da ni namenska, se pravi, da se denar lahko porabi za kakršenkoli namen. To je še posebej problematično, ker je vlada v letošnjem proračunu predvidela, da se bodo prihodki iz naslova takse CO2 povečali z dosedanjih 30 na 150 milijonov evrov ali kar za petkrat. Ministrstvo za finance je ministrstvu za okolje naročilo, naj pripravi vse potrebne spremembe, a so se na okolju tej zahtevi uprli. Petkratni dvig takse CO2 bi namreč hudo prizadel tako podjetja kot gospodinjstva, saj bi se cene goriv (nafta, plinsko olje) po grobih izračunih ministrstva za okolje povečale kar za 35 odstotkov! Petkratnega dviga takse CO2 enostavno ni mogoče opravičiti z argumentom obremenjevanja okolja.

Dvojna dividenda

Dobra plat zelene javnofinančne reforme je, da nima le pozitivnih učinkov na okolje, pač tudi na zaposlovanje in rast BDP. Ekonomisti temu pravijo dvojna korist ali dvojna dividenda. Toda hkrati se je treba zavedati, da okoljski davek proizvode podraži, s tem pa povzroči pritisk na rast plač. Zato je velika verjetnost, da do učinka dvojne koristi ne pride. Mojca Vendramin z urada za makroekonomske analize in razvoj v eni od svojih raziskav navaja študijo OECD, ki ugotavlja, da se ob morebitni okoljski davčni reformi poveča zaposlenost predvsem nekvalificirane delovne sile, če pa se poleg tega uvaja še socialna pomoč gospodinjstvom ali zniža stopnja DDV, so lahko učinki na zaposlenost celo negativni. Novejša študija, ki proučuje učinke obdavčitve izpustov CO2 v več evropskih državah, pa dokazuje učinke dvojne koristi in hipotezo, ki pravi, da se z zeleno davčno reformo spodbujajo inovacije in energetska učinkovitost ter s tem povečuje mednarodna konkurenčnost. »Z modelskim pristopom je bilo ocenjeno, da je bil učinek take davčne reforme v devetdesetih letih v povprečju teh držav pol odstotka višja rast BDP, pol odstotka višja rast zaposlenosti in triodstotno zmanjšanje izpustov CO2.«
Eden glavnih očitkov zelenim davkom je, da negativno vplivajo na mednarodno konkurenčnost. »V študijah so bili tako ugotovljeni negativni učinki višjih energetskih davkov na Nizozemskem, kjer je izvozni sektor visoko energetsko intenziven,« navaja Vendraminova in dodaja: »Če je z uvedbo teh instrumentov mednarodna konkurenčnost neke dejavnosti zmanjšana, lahko vlada uvede zaščitne ukrepe. Eden od njih je povračilo. Švedska ima zelo visoke davke na izpuste dušikovih oksidov za velike proizvajalce energije, vendar so prihodki uporabljeni za povračilo tistim, ki zmanjšujejo izpuste.« Ker se negativni učinki na konkurenčnost ne dajo vedno odpraviti, bi bilo še najbolj smiselno, da bi se mednarodna javnost odločila za skupno akcijo.
Drug argument, ki ga radi navajajo nasprotniki zelene javnofinančne reforme, je, da se z njo po žepu udari predvsem dohodkovno najšibkejše sloje prebivalstva. Ker namreč nižji dohodkovni družbeni razredi plačujejo enake okoljske davke kot višji, je delež teh davkov v dohodku nižjih družbenih slojev večji. V ekonomskem jeziku bi rekli, da so taki davki regresivni. Toda tudi to slabost je mogoče odpraviti. »Z dodatnimi davčnimi ukrepi se lahko te skupine razbremenjujejo. Na primer z olajšavami ali višjo neobdavčeno ravnjo. Del davčnih prihodkov se lahko usmeri v socialne oblike pomoči. To sicer zmanjšuje okoljsko učinkovitost, vendar je nujno iz socialnopolitičnih razlogov,« pravi Vendraminova. Danska je regresivne učinke okoljskih davkov zmanjšala s kompenzacijo enostarševskim družinam in upokojencem brez pokojnin.

Rešitev iz krize

Danska je danes vodilna evropska država po prihodkih iz okoljskih davkov v odstotku bruto domačega proizvoda, saj ti znašajo kar šest odstotkov BDP ali še enkrat več kot pri nas, pri čemer je Slovenija celo nekoliko nad evropskim povprečjem. Toda to, da nismo najslabši, nas ne sme uspavati. Danci imajo približno enako veliko davkov na prometna sredstva, energijo ter onesnaževanje in rabo naravnih virov. Medtem ko ima Slovenija razmeroma veliko davkov na energijo ter onesnaževanje in rabo naravnih virov, precej manj pa na prometna sredstva. Danes ima že večina članic EU dajatve na osebna vozila vezane na izpuste CO2, pri nas pa je nov zakon o davku na motorna vozila, s katerim bi po žepu udarili največje onesnaževalce, doživel najprej nekaj bistvenih popravkov v državnem zboru, nato pa je državni svet nanj izglasoval še veto. Vlada je novi zakon pripravila zato, da bi poleg zelenih davčnih naročil, ki jih bo kmalu začela izvajati v praksi, pomenil enega prvih korakov Slovenije k zeleni javnofinančni reformi. Z novim zakonom namreč odpravlja obračunavanje davka glede na ceno vozila in uvaja obdavčitev osebnih vozil glede na povprečne izpuste CO2. Prijaznejše, ko je vozilo do okolja, manjši davek naj bi plačali pri nakupu. Žal pa je bil zakon v parlamentarnem postopku pomembno spremenjen. Še posebej problematična je vključitev prehodnega obdobja, v katerem bodo vozila na dizelski pogon z emisijsko stopnjo EURO 5 pri obračunu davka še dve leti izenačena z bencinskimi vozili. Predvideni prihodki v proračun naj bi se tako glede na prvotni zakon bistveno zmanjšali. Na finančnem ministrstvu so najprej pričakovali 19,4 milijona dodatnih letnih prilivov, zdaj pa so pričakovanja bistveno nižja. To pa ne pomeni, da bi morali zakon zavreči. Nasprotno. Nujno je, da začne veljati čim prej, pa čeprav v okrnjeni različici.
Zelena javnofinančna reforma naj bi bila fiskalno nevtralna, kar pomeni, da ni mogoče zgolj dvigovati okoljskih dajatev, hkrati pa ne zmanjševati drugih davčnih bremen. Namen zelene javnofinančne reforme ni pridobivanje dodatnih davčnih virov za krpanje ogromne proračunske luknje. Lahko pa je odličen instrument za izhod iz gospodarske krize, meni dr. Sašo Kešeljević, asistent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in strokovnjak za ekonomiko okolja. »Ker proračun zaradi krize poka po šivih, minister Gaspari išče nove proračunske vire. Predlaga dva vira: davek na nepremičnine in zelene davke. Po mojem namen teh davkov ni trajnostni razvoj, kajti če bi bil, bi se vlada zadev lotila bolj sistematično. Rešitev za okolje seveda ni le v zelenih davkih, pač pa v širši javnofinančni reformi, ki zeleno obarva vse politike, od prometne, energetske, kmetijske do stanovanjske. Slovenija bi morala zeleno paradigmo uvesti na vseh ravneh, od javnih naročil, prek podjetij do posameznika in tega, kako sortira odpadke. Naj ironiziram: če bi država z varstvom okolja mislila resno, bi imel minister za okolje pravico do veta na odločitve ostalih ministrov ali pa bi pri predlogih, ki so okoljsko sporni, smel zahtevati vsaj konzultacijo.« Pomembno je, da je pristop k reševanju okoljskih problemov celovit. Na zeleno bi lahko vezali tudi davek na nepremičnine. Se pravi, da bi bile hiše, ki so energetsko bolj varčne, manj obdavčene. »V tem primeru bi morala država zagotavljati več subvencij za energetsko prenovo obstoječega stanovanjskega fonda. Tu vidim tudi eno od možnih poti iz krize. Ker ima država v času krize v proračunu minus, mora varčevati. Po drugi strani pa kriza pomeni, da je potrošnja premajhna in da bi morali trošiti več, da bi tako ciklus obrnila navzgor. Kaj torej narediti: več varčevati ali več trošiti? Zelena agenda je idealen izhod, ki omogoča oboje. Z energetsko prenovo obstoječega stanovanjskega fonda bi zmanjšali rabo energije, s čimer bi pozitivno vplivali na okolje, hkrati pa bi ustvarili nova delovna mesta in povečali potrošnjo gradbenega materiala ter tako hitreje zagnali gospodarstvo,« meni Kešeljević. Podobno razmišlja Marko Umberger, predsednik Slovenskega društva za sončno energijo: »Ker klasični energenti usihajo ali pa so predmet političnih izsiljevanj, bo cilj vsake države postati čim bolj energetsko neodvisna. V prvi vrsti pa bomo morali zmanjšati porabo energije, kar najhitreje dosežemo prav pri zgradbah, kjer se porabi kar 40 odstotkov vse porabljene energije. Zato moramo vlado prepričati, da bo še naprej zaostrovala predpise o toplotni zaščiti zgradb, povečala subvencije za pasivno in nizkoenergetsko gradnjo, da bo začela sistematično energijsko prenovo 700 tisoč obstoječih stanovanj, vse zgradbe, ki jih sama financira, pa gradila v nizkoenergetskem ali pasivnem standardu.«