Čedalje dražja starost

Sodobna družba ima dve veliki nadlogi: globalizacijo in staranje prebivalstva. Delež starejših od 60 let na svetovni ravni narašča hitreje od katerekoli druge starostne skupine. Zaradi upadanja rodnosti in podaljševanja življenjske dobe bodo starejši od 60 let čez 15 let predstavljali tretjino celotnega prebivalstva na Japonskem, v Nemčiji in Italiji, tesno pa jim bodo sledile druge evropske države. Slovenija tu ni izjema. Nasprotno. Pričakovana življenjska doba se je v obdobju od 1980 do 2007 podaljšala za sedem let. Še posebej hitro narašča delež najstarejšega prebivalstva. »V zadnjih treh letih se je skupina starejših od 80 let povečala kar za 23 odstotkov,« opozarja Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Po zadnjih demografskih projekcijah se bo število starejših od 65 let do leta 2020 v primerjavi z letom 2008 povečalo za 94.900 prebivalcev, skupina starejših od 80 let pa v istem obdobju za 40.100 prebivalcev. Če je danes v Sloveniji 80 tisoč starejših od 80 let, jih bo čez dvajset let že 135 tisoč!
S starostjo dramatično narašča potreba po dolgotrajni oskrbi, tako da v evropskih državah kar tretjina vseh starejših od 80 let potrebuje redno pomoč. To seveda pomeni, da bo treba dolgotrajni oskrbi namenjati več denarja, saj bo dostop do pomoči samo tako mogoče pravično zagotoviti vsem, ki jo potrebujejo. Lepa starost namreč ni to, da je danes več tisoč starostnikov v Sloveniji brez kakršnekoli formalne oblike dolgotrajne oskrbe: da nimajo postelje v domu, da niso deležni pomoči na domu in da ne dobivajo niti dodatka za pomoč in postrežbo. Še posebej težko je starim ljudem, ki so tako bolni, da ne zmorejo skrbeti zase, svojcev nimajo, v bolnišnicah pa ne morejo ostati, ker so zdravniki zanje naredili vse, kar so lahko. Za tiste, ki bi po bolnišničnem zdravljenju potrebovali še dodatno zdravstveno nego, v Sloveniji sicer obstajajo tri negovalne bolnišnice, pa tudi nekaj negovalnih oddelkov po splošnih bolnišnicah, toda težava je, da so postelje nenehno zasedene. V bolnišnici Sežana je čakalna doba za sprejem na podaljšano bolnišnično zdravljenje tri tedne, nihče v tej državi pa ne zna povedati, kam naj se star človek zateče, če doma nima nikogar, ki bi ga negoval. Vse te ljudi je država pustila na cedilu in čas je, da se jim krivica popravi.

Kako do dodatnega vira

Slovenija dolgotrajni oskrbi trenutno namenja malo več kot odstotek BDP javnih in zasebnih sredstev, najrazvitejše evropske države, Švica, Danska, Norveška in Finska, pa temu namenjajo še enkrat toliko. Posebej izstopa Švedska, ki dolgotrajni oskrbi namenja 3,6 odstotka BDP, s čimer prebivalstvu zagotavlja visoko raven pravic. Posebnost Švedske je tudi, da ima v sociali, zdravstvu in dolgotrajni oskrbi zaposlenih dobrih deset odstotkov celotne delovno aktivne populacije, pri nas pa je ta delež pol nižji. »Če bi Slovenija povečala delež sredstev za dolgotrajno oskrbo, to ne bi pomenilo samo izdatka, ampak tudi novo zaposlitveno nišo. Po naših izračunih bi pri ciljnem številu 45 tisoč vključenih oseb v dolgotrajno oskrbo pridobili od 3000 do 4000 novih delovnih mest,« pravi Davor Dominkuš, generalni direktor direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo.
Ključno je vprašanje, kje najti dodaten denar za posodobitev sistema dolgotrajne oskrbe. Poglejmo, kaj so naredile druge evropske države. V Nemčiji so osem let razmišljali, kako bi v proračunu našli manjkajoča sredstva. Našli so jih tako, da so se odpovedali enemu od državnih praznikov, pri čemer se je vsaka zvezna dežela samostojno odločila, kateremu. To bi lahko naredili tudi pri nas. Če bi se odpovedali 2. maju, ki nikjer drugje na svetu ni dela prost dan, bi se v proračun po grobi oceni nateklo dodatnih 32 milijonov evrov ali skoraj pol toliko, kolikor vladi manjka za posodobitev sistema dolgotrajne oskrbe. Če ljudi o tem ne bi prepričali, na voljo ostaja še nekaj možnosti. Ena od njih so zeleni davki. V Luksemburgu so do manjkajočih sredstev prišli z uvedbo posebnega davka na električno energijo. Tretja možnost, o kateri razmišljajo na ministrstvu, je zmanjšanje števila prejemnikov dodatka za rekreacijo, za katerega se na letni ravni namenja 130 milijonov evrov. Če bi ta dodatek ohranili samo za upokojence z najnižjimi pokojninami, bi prihranili kar nekaj milijonov. Četrta možnost je načrtno spodbujanje preventivne dejavnosti in rehabilitacije. Če smo dlje v starost zdravi, to za zdravstveno blagajno pomeni nižje stroške, se pravi, da nam na voljo ostane več denarja za tiste, ki brez pomoči ne morejo. Preprečevanje bolezni je praviloma cenejše od zdravljenja. V ZDA so ocenili, da pri vsakem dolarju, ki ga vložijo v spodbujanje zmerne fizične dejavnosti, prihranijo 3,2 dolarja v zdravstveni blagajni.
Število odvisnih od tuje pomoči je mogoče učinkovito zmanjšati tudi z uporabo sodobne tehnologije. Na Švedskem so nekatera območja tako redko naseljena, da službe, ki oskrbujejo ostarele na domu, ne morejo pravočasno poskrbeti za vse. Težavo so rešili z on-line povezavo s klicnim centrom, ki je uporabnikom na voljo 24 ur na dan. Žena, ki skrbi za onemoglega moža, lahko kadarkoli pokliče svetovalko v klicnem centru in jo vpraša za nasvet. Nekatere države so starostnike opremile s posebnimi senzorji, ki zaznajo padec. Če koga zadene možganska kap, nima časa klicati po klasičnem telefonu v bolnišnico. Senzor zazna njegov padec in klicni center, ki ima zbrane ključne podatke o njegovem zdravstvenem stanju, se lahko takoj odzove tako, da mu pošlje rešilca. V takšnih primerih je hitra pomoč vredna zlata, saj rešuje življenja, dolgoročno pa pomeni tudi nižje stroške zdravstvene nege.
V Sloveniji pomoč na daljavo sicer obstaja, a je tako draga, da si jo lahko privošči le peščica, in to kljub temu, da nekatere občine to storitev izdatno subvencionirajo. Tako Ljubljana storitev subvencionira v višini 80 odstotkov, pa cena kljub temu znaša 25 evrov na mesec. Nič čudnega, da je na ravni države samo nekaj sto uporabnikov varovanih telefonov, ki so povezani z enim od petih klicnih centrov. »Da bi bili primerljivi z Avstrijo, bi morali imeti prek 15 tisoč uporabnikov varovanih telefonov,« pravi Koprivnikar. Pomoč na daljavo bi pocenili tako, da bi celoten sistem klicnih centrov prevzel Telekom. »Cena storitve pada z množičnostjo uporabe. Če bi za to storitev plačali samo nekaj evrov na mesec, bi bilo uporabnikov bistveno več,« pravi Dominkuš in dodaja, da bo letos stekel pilotni projekt, po katerem bi vzpostavili enoten klicni center, ki bi deloval pod okriljem Telekoma.

Novo obvezno zavarovanje

O posodobitvi sistema dolgotrajne oskrbe je razmišljala že Janševa vlada. V ta namen so pripravili nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je šel v javno obravnavo, nato pa so ga pospravili v predal, ker jim ni bilo jasno, kje naj najdejo manjkajoča proračunska sredstva. Pahorjeva vlada je pripravila nov osnutek zakona, ki ga namerava predvidoma februarja poslati v javno obravnavo. Ključna novost je uvedba obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, s čimer naj bi zagotovili trajni vir za financiranje dolgotrajne oskrbe kronično bolnih, invalidnih in oslabelih oseb, ki pri opravljanju dnevnih opravil potrebujejo delno ali popolno pomoč druge osebe. V to zavarovanje bi bili vključeni vsi, ki so obvezno zdravstveno zavarovani. Prispevki bi se stekali na poseben račun pri ZZZS, se pravi, da ne bi ustanavljali nove institucije, kot je prvotno načrtovala vlada. Kako visoka bo prispevna stopnja, še ni znano, na ministrstvu pa zagotavljajo, da to ne pomeni dodatne obremenitve plač. Hkrati z uvedbo nove prispevne stopnje bi namreč zmanjšali prispevni stopnji za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. To konkretno pomeni, da bi odpravili dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga danes prejema dobrih 34 tisoč upravičencev, pri čemer pa bi se ta denar vrnil k uporabnikom dolgotrajne oskrbe skozi novo zavarovanje. Poleg tega se stroški zdravstvene nege v domovih ne bi več pokrivali iz zdravstvene blagajne. Denar, ki bi ga na ta način prihranili, bi namenili oblikovanju nove prispevne stopnje, iz katere bi financirali večji del stroškov dolgotrajne oskrbe. »Ta sprememba bo koristna tudi zato, ker se bo po novem vse pravice zagotavljalo na enem mestu, ne pa tako kot zdaj, ko mora star človek od Poncija do Pilata, da dobi pomoč, ki jo potrebuje, in to v življenjskem obdobju, ko je najmanj sposoben poskrbeti zase. Na enem koncu se mora dogovoriti za dodatek za pomoč in postrežbo, na drugem, da dobi oskrbo na domu, na tretjem za obisk patronažne sestre ... skratka, precej drugače kot v Nemčiji, kjer je vse združeno na enem mestu, v eni blagajni,« pravi Lidija Apohal Vučković, vodja sektorja za družbeno blaginjo in socialni razvoj na uradu vlade za makroekonomske analize in razvoj.
Več sredstev iz zasebnih žepov
Toda zgolj uvedba novega zavarovanja ne bo rešila problema financiranja. Z novim zavarovanjem bi namreč pokrili samo del stroškov dolgotrajne oskrbe (200 milijonov evrov), kar 80 milijonov pa bi morali zagotoviti povsem na novo. Kako? Predvideno je, da bi iz državnega proračuna zagotovili dodatnih 60 milijonov, preostalih 20 milijonov pa bi bilo povsem novih sredstev iz zasebnih virov. Danes se za dolgotrajno oskrbo na ravni države namenja dobrih 320 milijonov evrov (če v to štejemo še negovalne bolnišnice, pa blizu 350 milijonov), od tega 75 odstotkov iz javnih in 25 odstotkov iz zasebnih virov. Da bi bil sistem dolgotrajne oskrbe javnofinančno vzdržen, bi morali razmerje spremeniti tako, da bi delež sredstev iz zasebnih virov povečali na 35 odstotkov. To pa je slaba novica, saj pomeni, da bomo morali državljani v prihodnje še več denarja plačevati sami. Tako bo strošek hotelskih storitev v domovih za starejše (hrana, bivanje) po novem treba plačati naravnost iz žepa. »Druge rešitve ni. Ob hitrem naraščanju števila starostnikov je že tako ali tako vprašljivo, če bo sistem dolgoročno javnofinančno vzdržen. Tudi zato je v zakonu predvideno, da bi bilo že takoj mogoče uvesti dodatna, prostovoljna zavarovanja za ta namen,« pravi Dominkuš.
Na ministrstvu so se pri pripravi zakona zgledovali po Luksemburgu in Nemčiji. Obe državi sta že pred leti uvedli obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Razlika med sistemoma je v tem, da ima Nemčija uporabnike razdeljene med vnaprej določene kategorije. Višina prejemka je torej odvisna od tega, v katero kategorijo si razporejen. V Luksemburgu pa uporabnike obravnavajo individualno, se pravi, da pri vsakem posebej ocenijo njegove potrebe. »Individualna obravnava sicer pomeni več dela in stroškov, saj je treba za vsakega uporabnika izdelati individualni načrt, toda z vidika uporabnika je pravičnejša,« meni Dominkuš in hkrati priznava, da so imeli v Luksemburgu precej težav s prehodom na nov sistem. »Ker se zavedamo, da prehod ni enostaven, je v zakonu predvideno dveletno prehodno obdobje.«
Po mednarodnih izračunih dolgotrajno oskrbo potrebuje tri odstotke celotne populacije, kar pomeni, da jo v Sloveniji že zdaj potrebuje 60 tisoč ljudi, s staranjem prebivalstva pa bo število samo še naraščalo. Tudi zato vsi ne bodo upravičeni do kritja stroškov oskrbe iz javne blagajne. »Predvidevamo, da bo takšnih upravičencev 45 tisoč, ostali pa si bodo morali pretežni del stroškov oskrbe plačati sami,« pravi Dominkuš. Predvideni prag za vstop bodo štiri ure pomoči na teden. Kdor bo potreboval manj kot štiri ure pomoči, si bo moral stroške oskrbe plačevati iz lastnega žepa, res pa je, da bo država socialno ogroženim starostnikom tudi v prihodnje priskočila na pomoč. O tem, kdo bo prišel pod ali nad prag, bodo odločale izvedenske komisije ZZZS.

Več oskrbe na domu

Slovenija na področju dolgotrajne oskrbe v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaostaja predvsem pri razvoju oskrbe na domu. »V vseh državah, za katere so dostopni podatki, je v oskrbo na domu vključen precej večji delež starejšega prebivalstva kot v oskrbo v instituciji, le v Sloveniji je obratno,« opozarja Vučkovićeva. Razlogov za to je več. »V Sloveniji so mrežo pomoči na domu dolžne zagotavljati občine, vendar kar nekaj občin mreže nima vzpostavljene. Poleg tega se ljudje odločajo za takšno število ur pomoči na domu, ki jo lahko financirajo sami iz pokojnin, ker s tem stroškom nočejo obremenjevati svojih otrok,« pojasnjuje Dominkuš. »Naš cilj je, da bi krog uporabnikov oskrbe na domu razširili. Pri čemer bi se tistim, ki bodo ostali doma, zagotovila enaka oskrba, kot jo imajo oni, ki so v domovih za starejše. To pomeni, da bi z novim zavarovanjem vsem, torej tudi tistim, ki bodo ostali doma, zagotavljali pravico do socialne oskrbe in zdravstvene nege.«
Med evropskimi državami posebej izstopa Avstrija, saj ima v dolgotrajno oskrbo vključeno skoraj četrtino prebivalstva, starega 65 let in več, in to prav na račun zelo razširjene oskrbe na domu. Tako visok delež vključenosti ima le še Norveška. »Avstrija upravičencem izplačuje različno visok denarni znesek (Pflegegeld), s katerim si lahko sami kupijo storitve dolgotrajne oskrbe na trgu. Uporabniki so razdeljeni na sedem kategorij, odvisno od tega, koliko pomoči potrebujejo. Tisti v najnižjem razredu dobijo najnižji znesek, približno tristo evrov, oni v zgornjem razredu pa najvišjega. Problem avstrijskega sistema je, da občine ne nadzirajo, ali se izplačani denar res porabi za dolgotrajno oskrbo ali za nekaj čisto tretjega,« pravi Dominkuš. Ljudje se lahko svobodno odločijo, ali si bodo s prejetim zneskom plačali storitev v instituciji ali na domu, občine pa zneska ne zahtevajo nazaj, če ga prejemniki porabijo zato, da kupijo avto vnuku. Ker je institucionalna oskrba v Avstriji zelo draga (na Dunaju mesec bivanja v domu za ostarele stane vsaj tri tisoč evrov oziroma dva- do trikrat toliko kot v Ljubljani), veliko Avstrijcev rajši ostane doma in si na sivem trgu poišče poceni negovalko. »S pristopom novih članic v EU se je v Avstriji povečala ponudba negovalk na sivem trgu. Veliko žensk iz Češke, Slovaške in Madžarske dela za pol nižjo ceno kot avstrijske negovalke. Ta cenena delovna sila je Avstrijo do zdaj reševala, da se ji sistem dolgotrajne oskrbe ni sesul.«
Trenutno je v Sloveniji v institucionalno oskrbo vključenih dobrih 18 tisoč ljudi, v oskrbo na domu pa le 7500 ljudi, od česar je 6000 upravičencev do pomoči na domu, za tisoč ostarelih skrbijo sorodniki, ki so si pridobili status družinskega pomočnika, petsto pa je upravičencev do osebne asistence. »Pri nas je na dva in pol stanovalca v domu en uporabnik pomoči na domu, v Avstriji in Nemčiji pa je to razmerje ena proti tri v korist pomoči na domu. Eden od razlogov je tudi cena storitve, saj je v Sloveniji polna cena ene ure pomoči na domu primerljiva s ceno celodnevne oskrbe v domu,« pravi Koprivnikar in dodaja: »Slovenija edino pri razvitosti sistema institucionalnega varstva z namestitvijo dosega in celo presega evropsko povprečje. Po letu 2002 smo s podeljevanjem koncesij pridobili več kot 5000 novih mest v domovih, vendar izključno pri zasebnih izvajalcih. Zadnji državni dom je bil odprt leta 2003, potem pa se je država popolnoma umaknila iz investiranja v infrastrukturo za starejše.«
Kljub splošnemu prepričanju, da prostora v domovih ni mogoče dobiti, to ne drži. Res je sicer, da predvsem v Ljubljani, delu Gorenjske in Primorske prostih mest v domovih primanjkuje, toda drugje zmogljivosti ostajajo nezasedene. »Ljudje dajejo vloge na zalogo, zato so podatki o dolgih čakalnih vrstah pogosto zavajajoči. Celo v novozgrajenem Centru starejših Trnovo je čakalna doba samo en mesec, pa čeprav so njihove cene višje kot v javnih domovih,« pravi Dominkuš. Nekaj mest v domovih se je sprostilo tudi zaradi gospodarske krize. »Ker je veliko ljudi ostalo brez dela, se še zlasti v revnejših delih države dogaja, da ljudje očeta ali mamo vzamejo iz doma in zanj poskrbi kdo od brezposelnih družinskih članov. Družini tako ostane tristo ali štiristo evrov dodatka za pomoč in postrežbo, ki bi ga sicer izgubili s plačilom stroškov doma.«
V Sloveniji stroške oskrbe v domovih v veliki meri plačujejo stanovalci v celoti sami ali s pomočjo svojcev. Tako kar prek 67 odstotkov stanovalcev plačuje stroške bivanja v domu izključno iz zasebnih virov, le 33 odstotkov pa jih prejema doplačila občin, iz katerih prihajajo. »Delež samoplačnikov v Sloveniji je v primerjavi z drugimi razvitimi evropskimi državami bistveno večji,« opozarja Koprivnikar. »Razlogov za to je več. Slovenski domovi so bistveno cenejši kot na primer nemški, saj dosegajo le 60 odstotkov cene nemških domov glede na povprečno starostno pokojnino. Drug razlog je, da pri nas še ne obstaja sistemski zavarovalniški vir, iz katerega bi bilo možno sofinancirati stroške oskrbe, poleg tega pa izvajalci za svoje tekoče poslovanje ne prejemajo nikakršnih sredstev iz državnega proračuna.« Obstaja pa še en razlog. V primeru socialne ogroženosti oziroma nezmožnosti plačevanja stroškov oskrbe v domu za starejše je država obveznost plačevanja prenesla na lokalne skupnosti, te pa so se zavarovale tako, da v primeru doplačil stroškov oskrbe uveljavljajo pravico do poplačila svojega prispevka iz prodaje nepremičninskega premoženja uporabnika. Tako se svojci praviloma raje odločijo za doplačevanje, da se izognejo vknjižbi občine na nepremičninsko premoženje stanovalcev doma. »Ker za financiranje institucionalnega varstva starejših še vedno nimamo dodatnega sistemskega vira, je glavnina bremena plačila storitev oskrbe na ramenih stanovalcev in njihovih svojcev, ki jim ni mogoče nenehno zviševati cen, zato se domovi pri poslovanju srečujejo z vedno večjimi težavami,« opozarja Koprivnikar. Tako je v letu 2008 z izgubo poslovalo 16 domov ali slaba petina vseh domov v državi.