Poišči me v vlažni kleti

Vrnitev prvakov ljubljanske alternative

Na slovenski glasbeni sceni je vse več aktivnih povratnikov iz osemdesetih let, skupin, ki so zaznamovale najplodnejše in najdrznejše obdobje na nekdanji jugoslovanski in slovenski glasbeni sceni. In če že moramo ocenjevati, je najpomembnejši povratniški dogodek v slovenski popularni glasbi po vnovičnem snidenju Pankrtov zagotovo decembrski izid dvojnega CD-albuma Borghesia: 20th Century - Selected Works. Pregledna in poglobljena kompilacija prihaja ob pravem trenutku, natančno dvajset let po objavi vizionarskega albuma Resistance.
Oba dogodka zaznamuje kriza - danes gospodarska, nekoč državna in politična. Album Resistance je pred dvajsetimi leti napovedoval spremembe, obsežna kompilacija pa jih postavi v časovni in kulturni okvir, s čimer Borghesia povzema svoje dosedanje delo, hkrati pa naznani ustvarjalni comeback, ki bi nas lahko presenetil v letu, ki se je pravkar začelo. Pomen Borghesie za ljubljansko alternativno sceno osemdesetih let je neprecenljiv, povezan s specifičnim političnim trenutkom razpadajočega družbenega sistema. Gre za pionirsko obdobje slovenske in jugoslovanske alternative, ki se je v Ljubljani začela zbirati v Škucu in Forumu. Del slednjega je bila tudi gledališka skupina FV 112/15, poimenovana po geslu iz Verbinčevega Slovarja tujk - C''est la guerre (Vojna je!). Revolucionarnost skupine FV, iz katere je vzniknila Borghesia, je bila opazna pri ustvarjalnem in tudi pri aktivističnem angažmaju - člani skupine niso pripravljali le inovativnih in tehnološko aktualnih avdiovizualnih performansov, ampak so bili vsi dejavni tudi pri zagonu ljubljanske klubske kulture od Diska Študent do K4, s čimer jim je uspelo ustvariti razmere, primerne za nastanek današnje klubske ponudbe v Ljubljani. Borghesia je bila multimedijska skupina, ki se je ukvarjala s tedanjimi novimi tehnologijami - z videoumetnostjo, ki je bila takrat v Jugoslaviji še v povojih, glasba pa je bila narejena z računalnikom in s sintetizatorji. Značilna hi-tech izraznost je bila podkrepljena z videzom članov skupine, kar najbolje ponazori zapis iz tujega tiska tistega časa: »Jugoslovanska medijska skupina, ki uporablja sintetizatorje tako, kot so nekateri slavnejši uporabljali kitare, v usnju, hkrati punkovsko in S/M, predstavlja stališče strogo nevtralne politike, ki ignorira veliki par. Njihova ob-scena (show) je zelo ekspresionistična, vodita jo Jezus Kristus, ki so ga pripravili do petja, in Tony Levin ob pomoči strojev.«
Tako je daljnega leta 1987 Daria Seravala in Alda Ivančića opisal novinar revije Telemoustique. Danes, ko je od zadnjega rednega studijskega projekta Borghesie minilo petnajst let, je Aldo še zmeraj dejaven na slovenski glasbeni sceni - bodisi kot pridruženi član kolektivov Bast in Strojmachine bodisi kot producent številnih glasbenih izvajalcev. Dario Seraval je zaposlen na Mestni občini Ljubljana, v oddelku za kulturo, in se z glasbo ni ukvarjal že polnih osemnajst let. Vnovična združitev dveh vidnejših članov Borghesie in izdaja kompilacije zbranih del te skupine nas je pripeljala na ljubljansko Metelkovo, kjer smo hoteli izvedeti več o nekdanjih prvakih ljubljanske alterscene, predvsem pa o razlogih za izdajo CD-ja.
Aldo: »Po večletnem premoru se je začelo pojavljati kup stvari, ki so naju pripeljale do zamisli o novem projektu Borghesie. Hkrati sva ugotovila, da bi bilo dobro narediti rekapitulacijo najinih dosedanjih materialov in jih izdati kot obsežno kompilacijo - torej povleči črto in zaključiti eno obdobje.«
Dario in Aldo se, kot kaže, nameravata posvetiti novemu projektu Borghesie, a za zdaj je vse skupaj v fazi dogovarjanja. Razburljivo, še posebej za Daria, ki se je nad glasbo znova navdušil ob nakupu računalnika. Tehnologija, ena izmed najzvestejših spremljevalk Borghesie, je po toliko letih navdušila tudi dolgoletnega frontmana te skupine.
Dario: »Z današnjo tehnologijo lahko iz vsakega zvoka naredimo glasbo. Ker se je s tem v preteklosti večinoma ukvarjal Aldo, sem nad novim odkritjem izredno navdušen. Glasbe nisem ustvarjal že osemnajst let in zdaj se spet vračam k njej, popolnoma navdušen nad novimi tehnologijami in možnostmi. »
Da bi razumeli smoter delovanja Borghesie in gledališke skupine FV, se moramo vrniti na začetek osemdesetih let, ko Ljubljana ni premogla veliko klubov, še posebej ne alternativnih. Člani FV-ja in Borghesie so s skupnimi močmi, s svojimi finančnimi sredstvi in z ogromnim zanosom v nekaj letih iz Ljubljane naredili meko alternativnega jugoslovanskega gibanja, kar se je kmalu razvedelo tudi za t. i. železno zaveso.
Aldo: »Ljubljana se je za časa nekdanje države precej razlikovala od drugih večjih jugoslovanskih centrov, še posebej ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih. Tukaj so se ustanavljale skupine, ki so gojile zanimanje za nestandardno glasbo, na kar je zagotovo vplival Radio Študent, pa tudi drugi napredni mediji - revije Tribuna, Katedra, Mladina. Ozračje je bilo radikalnejše kakor v Zagrebu ali Beogradu. Bendi, ki so takrat nastajali v drugih večjih jugoslovanskih mestih, so se razlikovali od slovenskih, bili so bolj usmerjeni v pop obrazce, kar ne pomeni, da so bili slabši - preprosto so bili drugačni. Ljubljana je takrat delovala kot velemesto, lahko bi jo primerjali z velikimi evropskimi mesti - Berlinom, Londonom, Hamburgom ali Brusljem.«
Zgodnje delovanje skupin FV in Borghesia je bilo utemeljeno na naprednih artističnih postopkih, ki so bili odvisni od tedanje tehnologije. Borghesiina multimedijska naravnanost je bila nekaj časa celo nekoliko nejasna, saj je inovativni postopek vključeval gledališče, glasbo, performans in video. Po številnih avdiovizualnih predstavah in performansih, zlasti pa po podpisu pogodbe z belgijsko neodvisno založbo Play It Again Sam Records (PIAS) in aktivnem vstopu na t. i. Electronic Body Music (EBM) sceno se je Borghesia definitivno izkazala kot glasbena skupina.
Aldo: »Borghesia ni bila zgolj glasbena skupina - že od samega začetka smo se zanimali za nove medije in tehnologije. Nekaj časa sta bila dva člana skupine - Neven Korda in Zemira Alajbegović - zgolj videasta, to pomeni, da sta se ukvarjala samo z videom. Kolekcije teh videoposnetkov smo potem izdali na dveh videokasetah. Videoposnetke smo uporabljali tudi na nastopih. Koncept, ki smo ga takrat predstavljali na klubski ravni, se je kasneje pojavil pri skupinah, kot sta Depeche Mode in U2, seveda v večjem finančnem obsegu.«
Dario: »Po izdaji plošče Njihovi zakoni, naša življenja je Aldo v Belgiji odkril založbo PIAS, prek katere smo odkrili EBM sceno, na katero smo z glasbenega stališča sodili tudi sami.
Aldo: »Nenadoma smo ugotovili, da imamo skupno estetiko in glasbeno izraznost z bendi, o katerih prej nismo vedeli nič. To so bile skupine Frontline Assembly, Skinny Puppy, Cassandra Complex, Front 242, Young Gods, ki so prihajale iz različnih držav - Švice, Belgije,Velike Britanije, ZDA. Borghesia je skupaj z omenjenimi skupinami soustvarjala žanr, kar je velika razlika v primerjavi z že dodobra ustaljeno prakso v popularni glasbi, ko si izvajalec izbere neki glasbeni vzorec in ga potem zgolj reproducira.«
Underground dogajanje v turbulentnih osemdesetih letih je imelo izrazite družbenopolitične konotacije, ki so bile še posebej opazne v delu Borghesie in skupine FV. Značilna estetika benda, njegova besedila, glasba, nastopi in performansi so odražali trenutne družbenopolitične razmere v državi, kar je pogosto pripeljalo do napačnega razumevanja dela skupine. Kolumnistka zagrebške revije Start Slavenka Drakulić - Ilić je po zagrebški premieri performansa Lustmorder (1984) napisala članek Fašizem na alternativni sceni, v katerem je napačno ovrednotila Borghesiino delo.
Dario: »Borghesia je tematizirala dva načina soočenja z gonom smrti, užitkom, pri katerem vztrajamo, ne glede na to, koliko nas stane: na eni je kazala individualne strategije obstanka v ponorelem svetu, producirala je podobe nenavadne, stigmatizirane seksualnosti, na drugi pa, kaj se zgodi, ko dovolimo, da nam užitek organizirajo drugi. Iz drugega primera, ki je precej razviden iz družbenopolitičnih razmer v preteklih dvajsetih letih, dobimo vojake, vernike, nacionaliste in druge, ki počnejo reči zaradi tega, ker se te pač tako počnejo. Skladba Ni upanja, ni strahu pomeni ultimativno povabilo, naj si človek sam organizira življenje okoli specifične oblike uživanja (kar ni isto kot ugodje, pretežno je celo nasprotno) in prekorači fantazmo, ki izkrivlja realno podobo sveta.«
Aldo: »Izražali smo tudi direktna politična stališča, še posebej na albumu Resistance (1989), ki z današnjega vidika pomeni končno napoved razpada Jugoslavije in napoved državljanske vojne. Na tem albumu smo obravnavali metafore moči in totalitarizma. Skladba Discipline, v kateri smo neposredno kritizirali Miloševićevo nacionalistično politiko, se je v kratkem celo uresničila. Resistance je verjetno najbolj kruta plošča v zgodovini jugoslovanske popularne glasbe.«
Dario: »Slovenija je bila v zadnjih štirih letih Jugoslavije izredno svobodomiselna in sproščena, prebivalstvo pa aktivno: takrat so se začela nova družbena gibanja, KPJ je izgubljala moč, začele so se ustanavljati nove stranke in zdelo se je, kot da nas zares čaka blaginja - vse nam je bilo dostopno. V Jugoslaviji nismo imeli nobenih težav. Smo pa nevšečnosti doživeli v Angliji, saj so nam sredi koncerta izklopili elektriko, prekinili nastop in celo odpovedali nekaj naslednjih koncertov. To se je zgodilo zaradi videa, v katerem se pojavita Cicciolina in Madonna, seveda z eksplicitno pornografsko vsebino.«
Ne smemo pozabiti na aktivni angažma članov Borghesie in skupine FV pri ustanovitvi novih družbenih gibanj, saj so člani obeh skupin v okviru rednih klubskih večerov popularizirali do takrat tabuizirane spolne prakse in družbene pojave ter neuveljavljene glasbene in umetniške prakse.
Aldo: »Takrat smo razbijali tabuje. V klubu K4 smo organizirali prvo javno projekcijo hardcore pornografskega filma v Jugoslaviji. Šlo je za legendarni Deep Throat, ki je bil izredno dobro obiskan - pred vrati kluba se je gnetla dolga vrsta obiskovalcev. Poleg tega smo organizirali zelo dobro obiskane večere, ki so bili namenjeni izključno ženskam.«
Dario: »Magnus coming out v disku v Šiški je bil dogodek, ki so ga takrat obravnavali vsi vidnejši jugoslovanski mediji.«
Čeprav v Sloveniji obstajajo osamljene oaze zanimive glasbene ustvarjalnosti, ne moremo reči, da je 21. stoletje na domačo glasbeno sceno prineslo kaj inovativnega. Slovenija še zmeraj trpi zaradi hudega pomanjkanja kakovostnih in dovolj sorodnih bendov, ki bi pogojno lahko oblikovali sceno. Kaj o tem menijo prvoborci ljubljanske alternativne scene?
Aldo: »Zaradi manjkajoče ideološke komponente se delo kakovostnih domačih izvajalcev zreducira zgolj na golo dekoracijo brez globlje sporočilnosti. Vendar tukaj ne gre samo za problem domače, ampak tudi svetovne glasbene scene. Korporativizem je preprosto požrl vse. Utopija sedemdesetih in osemdesetih let, ki je bila zaznamovana z nastankom neodvisnih založb, je izginila zaradi njihovega pretiranega prilagajanja tržni politiki multikorporacij. To je pripeljalo do današnjih razmer: ostalo je zelo malo prostora za izražanje kritičnih misli. Mladim ljudem v današnjem času, ko vsi želijo biti prijazni, preprosto primanjkuje mladostniškega upora.«
Dario: »V osemdesetih letih so imela kritična in argumentirana mnenja veljavo, vpliv in odzivnost, čeprav si zaradi njih lahko zabredel v težave. Beseda je imela pomen. V poplavi današnjih svoboščin pa smo enostavno preslišani.«
Borghesiina kompilacija 20th Century - Selected Works končuje slavno obdobje bližnje preteklosti in najverjetneje obljublja novo ustvarjalno epizodo. Kako naj bi zvenela Borghesia 21. stoletja in kakšni naj bi bili njeni cilji?
Aldo: »Danes me zanima predvsem, kako bi opredelil razmere v umetnosti 21. stoletja. O tem bodo verjetno govorili tudi najini novi materiali. Ko sva zbirala materiale za kompilacijo, sva ugotovila, da je dediščina Borghesie stilsko zelo heterogena in bogata, tako da bo izredno težko iznajti kaj novega. Glasba Borghesie je prepletena z različnimi vplivi: rock, techno, klasika, jazz, world music. Pustimo se presenetiti.«
Dario: »Vsekakor bova otroka Borghesie 20. stoletja.«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči