21. 1. 2010 | Mladina 3
V karibski mrtvašnici
Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi je v resnici umrlo v potresu v Port-au-Princeu na Haitiju. Haitski diktatorji so deželo tako izmučili, da je bila prepuščena na milost in nemilost naravni katastrofi.
Po katastrofi minuli torek je zmanjkalo besed: odprl se je pekel, so povedali begunci v Santu Domingu, ki so dvigovali fotografije svojih pogrešanih sorodnikov. Hudičevo in božje delo, govorili so o obojem. Pilot, ki že nekaj dni kroži med Santom Domingom in porušenim Port-au-Princem, joče, ko razlaga, kaj vse vidi med poletom; ko pristaja, pa ima občutek, da je priča koncu sveta.
Strehe iz sive valovite pločevine: polomljene, razcefrane, razmetane. Nad njimi dim. Ceste: uničene, manjkajo jih celi kosi. Avti ležijo na strehi, na avtih ležijo kolesa, na njih drevje in pod drevjem trupla.
Prvi koraki v glavnem mestu so težki. Petek je, naokoli še vedno ležijo trupla. Ležijo ob robu ceste, nekatera so pokrita in videti je le roko, nogo, včasih pa so trupla gola. Ležijo očetje, sivi in mrtvi, pred njimi pa čepijo hčerke in v očeh nimajo več solz. Tam ležijo hčerke in očetje sedijo ob njih in kričijo.
Bi temu lahko rekli pobiblična podoba sveta? Ali je morda le apokaliptična?
Kdor zapusti letališče, da bi prišel v mesto, je priča plenjenju, ki ga nihče ne preprečuje. Fanta vlečeta truplo svoje mame skozi prah, rada bi jo pokopala, a ne vesta, kje. Pokopališč ni več nikjer. Ni bolnišnic, ni sodelavcev združenih narodov, ni predsedniške palače. Ni vlade, kar za Haitijce ni nič novega, a zdaj ni več niti trgovin, šol in seveda policije oziroma tistega, kar so do torka imenovali policija.
Nekaj časa mine, da prodre značilni vonj, in ob tem vonju potem res zmanjka besed.
Katastrofo bi lahko opisali z zgodbami.
S tisto o Alexu Alexisu, na primer, ki živi in služi v newyorškem Brooklynu, ko le dobi delo. Denar je pošiljal domov na Haiti, da bi njegovi trije otroci lahko vsaj približno preživeli. Do preteklega torka je bilo tako. Zdaj so vsi štirje mrtvi, mama in trije otroci, stari štiri, šest in osem let.
Ali pa s tisto o 65-letnem Georgesu Angladeju, haitskem pisatelju in ustanovitelju tamkajšnjega kluba Pen ter nekdanjem ministru, ki so ga nato izgnali v Kanado, ker je zahteval demokracijo in pravno državo. Ena njegovih zadnjih knjig ima naslov Haitski smeh. Pretekli torek se je zrušila njegova hiša in njega ter njegovo ženo Mireille Neptune pokopala pod seboj. Anglade je izpod ruševin lahko še poklical hčer v Severno Karolino, nato je umrl.
Ali s tisto o župniku Arseneju Jasminu, ki je živel v Washingtonu in skrbel za farane v izgnanstvu, Haitijce in tujce. Redko si je privoščil dopust. Kakorkoli že, v torek je bil v Port-au-Princeu. In zdaj je mrtev.
Če pogledamo nepristransko, to ni bil prvi potres na Haitiju, poleg tega je bil po mnenju znanstvenikov pričakovan. A prizadel je narod, ki takšne tragedije ne more prenesti, ne še tega za nameček. Haiti je revna, pobožna in vraževerna dežela, propadla zaradi skorumpiranih vladarjev, ki so jo izželi in ekološko uničili bogati trgovci s sladkornim trsom, kavo in bombažem. Kljub temu se izkoriščana karibska država nikoli ni znebila slovesa skrivnostnega tropskega kraljestva. Umetniki in intelektualci so jo oboževali. Graham Greene je tu napisal svoj roman Komedijanti. Haiti je vedno pomenil tudi karibsko magijo.
Tokrat je svet pretresla nedojemljiva krivičnost, ki je vrojena takšnim naravnim katastrofam. Nihče si je ne zasluži, še najmanj dežela, v kateri si ljudje tako očitno ne morejo sami pomagati. Preživeli, ki so v prvih nočeh brez elektrike prepevali kreolske hvalnice, da bi si izprosili pomoč nebes, niso bili uslišani in Haiti je še vedno, kar je bil pravzaprav že pred potresom - od boga pozabljena dežela.
Tragedija se je začela pretekli torek ob 16.53 po lokalnem času. Zemlja se je zatresla v globini 13 kilometrov, 25 kilometrov jugozahodno od Port-au-Princea. Karibska tektonska plošča se je podrgnila ob severnoameriško, sunki so dosegli sedmo stopnjo po Richterjevi lestvici.
Že 25. septembra 2008 so v časniku Le Matin Haiti objavili članek z naslovom Nevarnost naravne katastrofe, ki danes zveni preroško. V njem so strokovnjaki opozorili, da bi se morali prebivalci haitijske prestolnice pripraviti na hud potres z močjo do 7,2 stopnje. Bili so prepričani, da se bo prej ali slej streslo, saj je bilo mesto popolnoma uničeno že v potresih leta 1751 in 1771. Kot so napisali v časniku, vsi strokovnjaki trdijo enako: Port-au-Prince je v hudi nevarnosti, da se bo zaradi silovitega potresa čez noč spremenil v kup ruševin.
Ko je potres res prišel, meščani sprva sploh niso vedeli, za kaj gre. »Bilo je, kot bi nekaj počilo v mojo hišo,« je povedal nekdo od preživelih. »Šele, ko je bilo vse mimo, sem se zavedel, da je bil potres,« je povedal nekdo drug. »Slišati je bilo, kot bi tovornjak peljal tesno ob hiši,« se je zdelo tretjemu. Nato se je zemlja začela tresti in zibati, kot bi bilo celo mesto v stresalniku. Ena od nadzornih kamer je posnela cesto, kjer v ozadju vidimo nekaj hiš. Najprej so se nežno zazibale, nato se je stresel ves svet od zgoraj navzdol po celem posnetku, avti na cesti so ostro zavirali in za njimi so se sesuvale hiše. Trajalo je le 35 sekund.
Ko je bilo mimo, je bil svet v ruševinah. Preživeli so panično tekli po cestah, nekateri so kričali, mnogi pa so bili grozljivo tiho in so samo jokali. Preživeli so se plazili iz ostankov svojih hiš, stopali prek mrtvih, jih nosili v naročju, iskali varno zavetje, ki pa ga ni bilo nikjer. Njihovo mesto je bilo zbrisano z obličja zemlje, ni bilo pomoči, telefonov, elektrike, rešilcev. Večina bolnišnic je bila porušena in v prvih urah po potresu je delovala le zasilna bolnišnica argentinske vojske.
Potresa s tem seveda še ni bilo konec, saj je trajal več dni. Popotresni sunki so si sledili drug za drugim - v prvih devetih urah jih je bilo 26, 12 od teh je bilo močnejših od 5. stopnje. Do petka so se tla v Port-au-Princeu zatresla okoli 50-krat. Dolgo izredno stanje, ob katerem presahne še tako trden občutek varnosti. Večina preživelih je v katastrofi izgubila vse.
Marlyne Ramage je v življenju uspelo - za haitijske razmere. Devetindvajsetletnica je bila poslovodkinja v trgovini z opremo za mobilne telefone, otroke je lahko vpisala v spodobno šolo, tu pa tam ji je uspelo celo privarčevati za novo obleko ali kavbojke. S 26-letno sestro Mireille in petletnim nečakom Andyjem je stanovala v mestnem predelu Delmas na ulici Rue Riche.
Četrt na vzpetini nad haitijsko prestolnico velja za okoliš povzpetnežev: tam stoji vse polno vil, ki sicer niso tako razkošne kot tiste v Peti-onvillu višje v hribih, kjer je hladneje in bolj zeleno in kjer živijo bogataši, vendar tudi tam ni tako vroče in zadušljivo kot v centru mesta in ubožnih četrtih ob morju, kjer smrdi po odpadkih in otroci čofotajo po gnojnici. Rue Riche je mirna stanovanjska ulica, na številnih dovozih so bili parkirani avti, znamenja blaginje.
Marlyne in Mireille sta živeli v preprostem, vendar vzdrževanem trinadstropnem stanovanjskem bloku. Pred blokom so stale tri kokosove palme, zvečer sta lahko občudovali sončni zahod nad zalivom. Sestri sta stanovali v drugem nadstropju v trisobnem stanovanju.
Rue Riche je zdaj porušena. »Od tam so prinesli mojo sestro, mrtvo,« pripoveduje Marlyne in pokaže na kup razbitega betona in zvitega železja, ki je bil prej njun dom. Andy je ležal nedaleč od mame, nekaj časa ga je še slišala, kako tiho stoka. Ko ga je sosed potegnil izpod stebrov, je bilo že prepozno.
V trinadstropnem bloku je umrlo 31 ljudi, šest naj bi jih še ostalo pod ruševinami.
Marlyne je še vedno oblečena v oranžno bluzo in črne hlače, ki si jih je oblekla na dan nesreče, vse njeno imetje je pokopano pod ruševinami. Preživela je, ker je bila zunaj, saj se je ravno vračala z dela.
Takoj po prvem uničevalnem sunku se je začel boj z neusmiljenim časom. Na tisoče ljudi je ostalo zasutih v ruševinah, z njimi pa na deset tisoče mrtvih. Preživele je bilo treba najti v 72 urah - to je meja, ki po izkušnjah reševalcev še pomeni možnosti, da zasute izkopljejo žive. Po treh dnevih, kažejo izkušnje iz Irana, Kitajske in Pakistana, se število mrtvih občutno poveča.
A v Porte-au-Princeu so bili tako rekoč brez mehanizacije za reševanje. Preživeli so imeli nekaj lopat, to je vse, in med kopanjem so slišali krike zakopanih v porušenih zgradbah.
Ameriški misijonar Chris Rolling je sodeloval v razvojnih projektih v Port-au-Princeu in je bil ravno v četrti Delmas, ko ga je presenetil potres. Čutil je še, kako se opoteka po zibajočih se tleh, nato pa je videl, kako se je nad nekaj metrov oddaljeno zgradbo dvignil ogromen oblak prahu. Trinadstropna dekliška šola se je preprosto sesedla. Rolling ni vedel, kaj naj stori, saj ni filmski junak. Obstal je in skušal priklicati ženo, a ni šlo.
Nazadnje je stekel do šole. Z golimi rokami je skušal osvoboditi deklice izpod ruševin. Na začetku je bil sam, le tu pa tam je kdo prišel mimo in med iskanjem sorodnikov klical njihova imena. Prosil je ljudi, naj mu pomagajo, a so mu odvrnili, da morajo najprej najti svoje prijatelje in sorodnike. Neki moški je ostal in mu pomagal. Skušal je izkopati deklico, ki je bila ujeta tri metre globoko pod ruševinami cementne strehe in sposodil si je kladivo, da bi razbil večji cementni blok, za katerim je bila ujeta deklica. Nenehno je čutil popotresne sunke, poleg njega je ležala mrtva ženska in čeprav ga je bilo zelo strah, je nadaljeval s kopanjem. Končno je bila deklica na planem in nadaljeval je z reševanjem. Druga deklica je imela med ruševinami ujeto glavo, jokala je in kričala. Ime ji je bilo Jacqueline. Brez prestanka je tolkel s kladivom, a je moral končno priznati, da mu ne bo uspelo. Imel je samo kladivo in niti ročne svetilke. Jacqueline je dejal, da mora proč in poiskati pomoč - in pustil jo je pod ruševinami.
Rolling je prehodil šest ali sedem kilometrov, nekako se mu je uspelo prebiti domov. Tam je bilo vse v redu in tega je bil vesel, a ponoči skoraj ni zatisnil očesa, saj je ves čas mislil na Jacqueline, ki jo je pustil pod ruševinami. Naslednji dan se je vrnil k šoli skupaj z ekipo iz svoje ustanove. Veliko ljudi je celo noč kopalo in iskalo svoje otroke, našli so orodje in Rolling je z njimi nadaljeval z iskanjem deklic. Pomagal je vrtati luknje v betonske stene, pod ruševinami so našli celo dvoletnega malčka. A počasi so kriki iz notranjosti šole potihnili. Rolling je pomislil, da je večina, ki je niso rešili, najbrž že mrtva. Ni hotel premišljevati o gomilah trupel, ki jih je bilo videti vsepovsod, temveč je mislil le na Jacqueline, deklico, ki ji ponoči ni mogel pomagati in je zdaj ni več našel. Skoraj polovica prebivalcev Port-au-Princea je otrok - to so najranljivejše žrtve.
Dva dneva po potresu se je nad mestom razširil vonj po truplih. Še pozno popoldne je bilo skoraj 30 stopinj Celzija. Povsod ob robovih cest so ležali mrtvi, za silo pokriti z rjuhami in odejami, večinoma je bilo videti le stopala. Majhni tovornjaki, naloženi s trupli, so obstali v prometnih zastojih. Dve ulici proč od Rue Riche v četrti Delmas so stanovalci uredili zasilno ambulanto. Ženska z rano na glavi je ležala na plastični ponjavi in tiho stokala. Okoli teles so brenčale muhe.
Antoine Rosemonde, odločna medicinska sestra, je zbrala sosede, ker nihče ni prišel na pomoč, da bi poskrbel za nujno pomoč. Med ruševinami so napeli rjuhe in preproge, poleg so tiho ječali otroci. Elektrike in vode ni bilo, le sivi prah, ki se je zažrl v vse pore in zaradi katerega so ljudje zbolevali. Perujski vojaki, ki so stražili pred oporiščem čet OZN v središču mesta, so civiliste opozarjali, naj brez spremstva ne hodijo na cesto: »Ljudje so lačni in obupani, napadejo vsakega tujca.«
Karitasova centrala je le nekaj kri-žišč od Rue Riche. Velika trinadstropna zgradba je kot po čudežu ostala skoraj cela, medtem ko so se sosednje hiše sesedle. Na dvorišču so sodelavci in gasilci postavili šotore. Dokler zgradbe ne pregledajo gradbeni strokovnjaki, v njej ne sme nihče prespati. Prostovoljci so se pogovarjali o množičnih grobovih. »Brez njih ne bomo mogli preprečiti epidemije bolezni,« je povedal eden od župnikov.
Kdor je imel prevoz, se je skušal prebiti iz mesta: cesta proti Dominikanski republiki je bila en sam zastoj. Majhni, pisano pobarvani avtobusi so se z orjaškimi terenskimi vozili humanitarnih organizacij in prepolnimi dostavniki bojevali za vsak centimeter ceste. Pomoč za Haiti, ki je tiste dneve prihajala počasi, se je dobesedno zataknila v prometnih zamaških.
Med avti so iz mesta hitele družine. Kar so lahko rešile iz ruševin, so si v svežnjih in vrečah oprtale na glavo, nekateri so pod roko nosili celo kokoši. Njihovi obrazi so bili sivi od prahu in molče so hiteli mimo mrtvih, ki so ležali ob robu cest in podrtih zidovih hiš.
Na vratih vrtca, poslikanih z likom miške Miki, je pisalo Jardin de l''esperance, vrt upanja. Ostale so le ruševine, matere so sedele v prahu in jokale.
Na ulici Rue Riche so stanovalci ponoči prižgali taborne ognje. Nemočno so čepeli na robu ceste in vedno znova klicali sorodnike. Še dolgo v noč so brezdomci razbijali po kovinskih vratih Karitasovega središča in zahtevali šotore, kot so jih imeli Karitasovi sodelavci, a jih ni bilo dovolj. Neki fant je na tranzistorju poslušal zadnja poročila. »Gabon iz Afrike je daroval milijon dolarjev!« je zmagoslavno zaklical zbranim. »A do sem ni prišlo še nič,« je komentirala Marlyne.
Že tako ali tako krhka haitijska država se je očitno razblinila. Simbol njenega kolapsa je uničena predsedniška palača, ki se je do potresa dvigovala iz prestolnice revščine kot pravljični grad. Zdaj se je sesula v kup ruševin pod poškodovano kupolo na negovani zelenici in potres jo je razbil na prafaktorje tako kot večino vidnih državnih ustanov: kulturno ministrstvo, finančno ministrstvo, pravosodno palačo, gasilski dom - nič ni ostalo. V potresu je umrlo tudi veliko članov kabineta.
Snemalci televizijske mreže CNN so predsednika Reneja Prevala zasledili dan po katastrofi na poškodovanem letališču glavnega mesta. Oblečen je bil v belo srajco, videti je bil zmeden in nemočen. »Kaj delate tu?« ga je vprašal dopisnik. »Palača se je porušila,« je odgovoril predsednik. »Ne vem, kje bom danes spal.«
Razen predsednika skoraj ni bilo videti predstavnikov države. Humanitarni delavci in novinarji na letališču niso našli uradnega predstavnika. Na ulicah uničenega mesta tako rekoč ni bilo policistov. Šef policije, Mario Andresol, mlad moški, je v svoji olivno zeleni uniformi stal na cesti in izpod čelade z dvignjenim vizirjem povedal: »Potrebujemo pomoč, to je katastrofa. Varnostne razmere so kritične.« Zrušil se je tudi zapor in veliko zapornikov na dvorišču je poškodovalo kamenje, ki je padalo z zgradbe. Preostalih 4500 zapornikov je ušlo. »Poloviti jih moramo,« je rekel, čeprav ni vedel, kako sploh začeti. Policiste je bilo spet videti šele v četrtek, vendar so imeli veliko dela s prevažanjem trupel na svojih dostavnikih. Pred prenapolnjeno mrtvašnico tik ob osrednji bolnišnici Port-au-Princea, v kateri so še lahko zdravili, so drugo za drugim prihajala policijska vozila. Vozniki so raztovorili mrtve in jih pustili kar pred zgradbo.
Prizor kot po pokolu: vhod v mrtvašnico je izginil za nenehno rastočim kupom izmučenih trupel, od katerih so bila mnoga gola. Med odraslimi je ležalo veliko mrtvih otrok. Na levem palcu ženskega trupla je bil z rdečim trakom privezan listič z imenom. Za večino trupel ne bo nikoli znano, kdo so bili ti ljudje, saj ni bilo časa niti dovolj ljudi, da bi prepoznavali trupla.
Država je zatajila. Z vsako uro brez pomoči, vode, kruha, elektrike in bencina je naraščal bes Haitijcev zaradi nesposobne vlade. »Gospod predsednik, ne govorite nam več, da ste tudi vi žrtev! Potrebujemo vlado!« je na Twitterju napisal znani radijski voditelj Carel Pedre.
Pedre je bil med prvimi, ki so o kaosu, obupu in nemoči na ulicah svojega mesta poročali na Twitterju. Bil je na poti v službo, ko se je začelo tresti, je povedal za francoski radio RMC. »Čutil sem zibanje tal pod nogami. Najprej sem mislil, da je kdo z avtom zapeljal vame. Nato pa sem videl, kako se tresejo zgradbe.«
Pedre ni bil poškodovan in po prvih sunkih se je odpravil na ulice Petionvilla zunaj Port-auPrincea, fotografiral, se pogovarjal z ranjenimi. Njegova poročila nihajo med obupom in evforijo: »Utrujen sem, a ne morem spati. Haiti: leto nič, tretji dan,« je napisal. V teh prvih urah so za pregled nad dogajanjem skrbeli prav ljudje, kot je Carel Pedre, človek z računalnikom, ki je kot po čudežu še deloval, posameznik, ki je skušal popisati katastrofo in ki je po naključju prevzel tako pomembno vlogo.
V naslednjih dnevih se jih je k besedi priglasilo vse več, v svetovni splet so pošiljali fotografije in pričevanja iz prve roke, iskali prijatelje in sorodnike.
Celo najbolj izkušenim novinarjem je v območju smrti Port-au-Prince zastal dih.
Poročevalec CNN Ivan Watson je pretresen obstal pred eno od porušenih hiš. Več kot deset prostovoljcev se je trudilo, da bi izpod ruševin rešilo drobno enajstletno deklico z očali in zobnim aparatom Anaico Saint Louis. Moški so ji dajali piti in jesti, niso pa imeli pravega orodja, da bi odstranili velik betonski kos. »Zdaj ji nameravajo odrezati nogo. Imajo analgetike, nimajo pa rezervne krvi, da bi lahko amputirali,« je povedal Watson in med dekličinimi kriki v ozadju ni mogel zadržati solz. »Srce se mi trga,« je povedal. »Pogovarjala se je z nami, hudo jo je strah in tako zelo jo boli. Našli so jo šele danes, dva dneva po potresu.« Še ko je bil Watson na prizorišču, so prostovoljci iz hiše odmetavali okončine mrtvih, v ozadju je tulil otrok - kot bi gledali prizor iz pekla in tudi z novinarjevega obraza je bilo razbrati, da je videl več, kot človek lahko prenese.
V noči na petek se je stiska mnogo kje sprevrgla v nasilje. Tolpe, oborožene s puškami in noži, so se bojevale v nakupovalnem središču, patruljirale so po ulicah in praznile trgovine z živili, medtem ko so okrog njih ležala trupla in so se iz gorečih ruševin dvigovali oblaki dima. Nihče jih ni ustavil. Bilo je kot v vojni.
Kriki na pomoč so bili vse glasnejši. Obupani ljudje so trupla nagrmadili v barikade. Nekoga so hoteli prisiliti, da bi končno pokopal mrtve. V petek so bile zaloge živil, predvsem pa vode, že pičle. Ženske, ki so običajno na ulicah glavnega mesta prodajale hrano na majhnih stojnicah, so izginile, trgovine so bile zaprte in izropane. »Razmere so vsak dan hujše,« je povedala Kate Conradt iz organizacije Save the Children. Sedež organizacije leži v Petionvillu, v premožnem predmestju prestolnice. »Ljudje niso jedli in dobili čiste vode že več kot 48 ur, nimajo prenočišča. Brez pomoči jih bo v prihodnjih dneh veliko umrlo, sploh če bo začelo še deževati.«
Haiti je Afrika, je bil Afrika že davno pred potresom. To so dobro vedele predvsem karibske sosede, ki jim ne gre tako slabo. Sočustvujejo s Haitijem, razsuto, uničeno državo, kot jih je malo na tem svetu, še Sudan ali Kongo morda. Haiti je dežela praznih pogledov in uličnih roparjev, ena najrevnejših držav na svetu. Vsaj petina ljudi je podhranjena, okoli 80 odstotkov prebivalcev mora preživeti z manj kot dvema dolarjema na dan. Dobri dve tretjini prebivalcev se preživljata z delom na črno. Šolo obiskuje manj kot polovica otrok. Haiti je država v razsulu in kaosu, čeprav leži na zahodni polobli in v območju, ki ga imajo milijoni turistov za tropski raj.
Je dežela, ki je samo leta 2004 zamenjala šest predsednikov vlade. Je dežela, ki jo vodi maloštevilen višji sloj mulatov, poslovnežev, sindikalistov in kmetov. »Elita je kot podivjan slon, ki je sedel na deželo in ovira njen razvoj,« pravi 62-letna Michelle Pierre-Louis, ki je do preteklega oktobra vodila vlado in velja za eno od redkih moralnih politikov. Gospodarstvenica se z organizacijo Znanje in svoboda, ki jo financira ameriški milijarder George Soros, že leta bojuje proti nepismenosti. Kakorkoli že, v državi ni dovolj politikov, ki bi prevzeli odgovornost za napredek. Stranke služijo le prevzemanju oblasti. Javna sfera je prežeta s korupcijo, nekaznovanimi zločini, nasiljem in klientelnim gospodarstvom. To je dežela z žalostno sedanjostjo in ponosno zgodovino. Leta 1804 je bila namreč prva v Latinski Ameriki, ki je razglasila neodvisnost.
Takratne kolonialne sile so bojkotirale novo republiko, ki je svetovni trg dotlej oskrbovala s sladkorjem in kavo, tako da je izvoz upadel. Nova država je morala za mednarodno priznanje dolga desetletja plačevati odškodnino razlaščenim Francozom, svetlopolta elita se je preselila v obmorska mesta in pustila, da so kmetje garali na neznatnih zaplatah zemlje. Tako se je začel nezadržni propad Haitija. Lastno domovino je nato izželo še 23 zaporednih diktatorjev.
Ko so leta 1915 na Haiti vkorakali Američani - zanimal jih je zaslužek -, so sicer zgradili ceste in šole, vendar jim do umika leta 1934 ni uspelo vzpostaviti pravne države.
Tako je prišlo do strahovlade podeželskega zdravnika Francoisa Duvalierja, ki je leta 1957 zmagal na volitvah, tako da je vse številčnejši temnopolti srednji sloj in revne podeželane naščuval proti mulatski eliti. »Papa Doc« se je kmalu sprevrgel v krvoločnega diktatorja in se je leta 1964 razglasil za dosmrtnega vladarja. Njegove organizirane skupine pretepačev, Tontons Macoutes, so divjale po mestih in vaseh. Pobile so 30.000 političnih nasprotnikov, sindikalistov in študentov. ZDA so ga podpirale, ker so v njem videle branik pred socialistom Fidelom Castrom na sosednjem otoku Kubi.
Po njegovi smrti 1971 je strahovlado nadaljeval njegov sin Jean-Claude. Američani so se od režima distancirali šele čez 15 let, vladar pa je z družino in 86 kovčki zbežal v spočetka udobno izgnanstvo v Francijo. »Baby Doc« je danes reven in živi v Parizu.
Sledil je naslednji ljudski tribun, katoliški župnik Jean-Bertrand Aristide, ki je v revnih četrtih Port-au-Princea začel pridigati v kreolščini, jeziku ljudstva. Sprožil je gibanje, ki ga je na volitvah decembra 1990 poneslo v belo predsedniško palačo. Suhljati duhovnik je ob svojem ustoličenju z balkona oznanil »poroko vojske in ljudstva«.
A že konec septembra so ga v že 192. vojaškem prevratu od razglasitve neodvisnosti spravili z oblasti, nova hunta pa je bila do rojakov prav tako neusmiljena, kot so bili prej Duvalierjevi ljudje. OZN je uvedla gospodarske sankcije, zaradi katerih je država popolnoma obubožala. Aristide, ki ga je salezijanski red že zdavnaj izključil zaradi hujskaštva, je medtem sklepal naveze v Washingtonu. Nekdanji predsednik Bill Clinton je v dogovoru z OZN na Haiti poslal 20.000 vojakov, ki so Aristidu spet pomagali na predsedniški položaj. Na naslednjih volitvah je nekdanjega župnika za pet let nadomestil njegov privrženec Rene Preval, agronom. Vendar se je Aristide, ki si je v tem času po ocenah nakopičil za 40 milijonov dolarjev premoženja, vnovič povzpel na najvišji položaj v državi in je v skladu z neslavno haitijsko tradicijo vladal kot diktator.
Hujskal je svoje mlade privržence iz revnih četrti, jim dovolil, da so sestavljali organizirane tolpe, himere, ki so se jih vsi bali, in z njimi razgnal vse zbore, na katerih so ga kritizirali. Intelektualci so se začeli odvračati od njega in vojska je izgubila zaupanje.
Država je spet razpadla, nekdanji vojaki so zasedli sever države, oboroženi Aristidovi zaupniki so nadzorovali jug. Francija in ZDA so nekdanjega varovanca in njegovo državo februarja 2004 naposled umaknile na varno v Južnoafriško republiko.
Spet ga je nasledil Rene Preval. Dobro je sodeloval z mednarodnimi silami OZN, ki so jih na Haiti namestili po Aristidovem odhodu in s katerimi naj bi umirili razmere. Državo bi bilo nemogoče voditi brez 6700 modrih čelad in 1600 brazilskih policistov. Po desetletjih strahu se je začelo obdobje upanja.
Haitijske razmere so se v zadnjih letih občutno popravile, čeprav svetovna javnost tega skoraj ni opazila. Ugrabitev skoraj ni bilo več, kazniva dejanja tolp so močno upadla, ZDA in Kanada sta omilili varnostna opozorila za turiste, začeli so se vračati vlagatelji. Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta odpisala 1,2 milijarde dolarjev haitskega dolga kot nagrado za vrsto reform.
Veliko tega, kar so zgradili lani, je zdaj spet uničenega.
Na Haitiju je bilo že veliko katastrof; samo med tornadi leta 2008 kar štiri. Po njih je sicer prišla pomoč, vendar le za kratek čas in ni bila naravnana na dolgoročni razvoj. Dežela je tako odvisna od uvoženih živil - riž na primer dobiva iz ZDA in ga delijo zastonj oziroma prodajajo po nizki ceni, zaradi česar je lastna pridelava skorajda zamrla.
Pristanišče Port-au-Princea je tako hudo poškodovano, da tam ne morejo pristajati ladje. Letališče se je izkazalo za ozko grlo pri sprejemanju ljudi in pomoči.
Na stezi je več dni vladal nered - nekaj časa je bilo tam parkiranih 44 letal, medtem ko sta delovali le dve cisterni za preskrbo letal s kerozinom. V noči na četrtek je nadzor prevzelo ameriško letalstvo in skušalo obvladati razmere. Kljub temu je bilo letališče v četrtek več ur popolnoma zaprto, nazadnje pa so smela pristati le letala, ki so imela dovolj kerozina za povratni let. Nad prestolnico so še v petek krožila tovorna letala z vsega sveta. Nekatera so se morala obrniti, med njimi tudi letalo z britanskimi reševalci.
Potres je pripomogel tudi k sklepanju najbolj neverjetnih navez: Kuba je tako v petek dovolila ZDA preletavati zračni prostor nad otokom, da so s Haitija lahko prepeljale ranjence. Človekoljubni delavci so prišli od vsepovsod, z reševalnimi psi so pripotovali iz Kanade in Tokia, pa iz Nemčije, denimo iz Lingna, od koder je zdravnik v urgentnem bloku Ralf Siepe. V sredo je po radiu slišal poročila o potresu, nato je dobil klic, ali bi bil pripravljen priskočiti na pomoč, nato je dobil še drugi klic, da mora oditi pomagat. Ralf Siepe je zaposlen v urgentnem bloku bolnišnice Svetega Bonifacija v Lingnu, med dopustom pa pomaga maltežanom. Tudi zdaj je takoj vzel dopust, da bi odpotoval v Santo Domingo.
»Podobno je kot pri verižnem trčenju na avtocesti. Vsi hitijo, gasilci, zdravniki, policija, a potem pride šef, to je glavni zdravnik, in vsem naroči, ali naj se umaknejo ali celo izginejo,« pojasnjuje Georg Nothelle, logistik maltežanov. Tako je vsaj teoretično.
V haitijski praksi pa je tako, da je koordinator OZN za Haiti med zrušitvijo sedeža svoje organizacije tudi sam izgubil ženo in otroka in tako konec minulega tedna ni bil sposoben opravljati svojega dela. Prostori OZN so bili uničeni, mnogi sodelavci so umrli. Novinci niso dobili navodil, videli so le trupla. Gomile trupel. In ruševine in prah, pod njimi pa še več trupel. V petek s v Port-au-Prince prispeli štirje maltežani in hitro jim je bilo jasno, da je žrtev preveč. Število mrtvih niti ni bilo tako pomembno, vsaj ne prostovoljcem in reševalcem, saj za mrtve niso mogli narediti nič. »Mrtvi so mrtvi,« je izjavil Georg Nothelle, logistik in strokovnjak za Afriko, vendar je bil tudi tu nedvomno na pravem kraju, saj je bil že povsod, kjer je ljudi zadela nesreča. A tudi živih žrtev in ranjencev je bilo preveč, saj so ležali vsepovsod. »Pri ranjencih moramo nekatere žal prepustiti smrti,« je povedal Ralf Siepe. »Vsi z odprtimi zlomi bodo umrli in lahko jim le olajšamo smrt.«
Manjka vse: od zdravil do osebja in higiene. »Najpomembnejša je voda,« poudarja Siepe, »to je prvi člen v verigi, da zajezimo kolero in tifus.«
Maltežani naj bi ostali teden dni, nase gledajo kot na konico sulice, ki jo je treba po sedmih dnevih zamenjati. Jasno jim je bilo, da to pomeni teden dni brez spanja, teden dni solza, teden dni adrenalina, žalosti, spoštovanja do naloge, teden dni nemoči sodelujočih pri reševanju, vendar tudi teden dni, v katerem bi bilo vse še slabše, če jih ne bi bilo tam.
Zdravniki in drugi pomočniki se najraje držijo proč od vojakov, vendar je tudi glede tega tokrat drugače. Vsi so veseli, da bo prestolnico varovala ameriška 82. letalska divizija. »Za logistiko lahko v tej državi poskrbijo izključno ameriški vojaki, saj le oni lahko naredijo, kar je treba,« meni Ralf Siepe.
Ko se je v petek na Port-au-Prince spustila noč, je bilo spet slišati krike. Dolgi, tuleči glasovi, podobni oglašanju ranjenih živali, so rezali težki tropski zrak. Premešali so se z žalostinkami, molitvami in popevanjem vudujskih duhovnikov, ki so zaklinjali duhove svojih afriških prednikov. V noči so vedno znova odmevala tudi imena: Jean-Pierre, Naomi, Emanuel. Mame, očetje in otroci so klicali svoje sorodnike. V prvih dneh po potresu je bilo slišati še stokanje, klice na pomoč ponesrečencev, trkanje po ruševinah. A znaki življenja so nato potihnili.
Port-au-Prince je mesto živih mrtvecev. Obrazi preživelih so sivi od prahu, njihove beločnice so krvave. Postavajo na vogalih, nemo molijo, iztegujejo roke. Begajo po uničenih cestah, prestopajo trupla, ki še vedno ležijo vsepovsod med ruševinami. Prej je v prestolnici smrdelo le po smeteh, ki so se kopičile ob vhodih v revne četrti. Po potresu smrdi po smrti.
© 2009 Der Spiegel
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.