Kako očistiti Avgijev hlev?
Največ, kar lahko stranka Zares naredi, je, da ostane z Golobičem in pozabi na Ultro
Gregor Golobič je junija 2009 na tiskovni konferenci v prostorih stranke Zares prvič priznal, da je javnost zavajal s svojimi izjavami o podjetju Ultra. To napako je kasneje še ponovil.
© Borut Krajnc
V politiki šteje vtis. V politiki na kratki rok ne šteje resnica, ta naj bi bila zaveza drugih, politika je vedno boj za interpretacijo dejstev. Recimo dejstev o stanju javnih financ, v zvezi s katerimi sta se nekoč Dušan Mramor in Andrej Bajuk prerekala o pravilni računovodski metodologiji. Ali pa dejstev o smiselnosti vojne v Iraku - danes je vsem jasno, da Sadam Husein ni imel orožja za množično uničenje, a v času priprav na vojno je bil pomemben vtis, da ga ima; velik del svetovne javnosti je ta vtis vsaj za nekaj časa zaslepil. Prevaral.
Nič drugače ni s padcem Gregorja Golobiča. Verjetno je res, da je s prikrivanjem dejstev, z lažjo o svojem lastništvu v Ultri želel obvarovati to podjetje pred Janezom Janšo. Verjetno je res, da so bila Ultrina posojila ustrezno zavarovana, do so bila reprogramirana v korist banke in podjetja, da Golobič ni sledil vsem poslovodnim akrobacijam, da je prijavil davke, izpolnil zakonske obveznosti, da je žrtev politično-medijskega pogroma. A tudi tukaj velja vtis. Ta je za stranko Zares in njenega predsednika zelo neprijeten. Političnim nasprotnikom Gregorja Golobiča je uspelo velik del javnosti prepričati, da je Golobič lažniv politik, da Pahor uporablja dvojna merila in da Ultra bogati z davkoplačevalskim denarjem. Pa četudi te stvari niso povsem resnične.
Predvsem je za to kriv Golobič sam, ker je govoril, ko bi moral molčati, ker je šel v bitko, ki je ne more dobiti; težko namreč zmagaš proti tistemu, česar ni, težko zmagaš v boju s trditvami o zavarovanju kreditov, če pa se je v javnosti prijel vtis, da ti krediti niso bili zavarovani. Pa ne gre zgolj za napačno taktiko, gre za velike politične spodrsljaje. Če je Golobič enkrat že naredil napako, ko je medijem zamolčal svoj lastniški delež, je popolnoma nerazumljivo, zakaj je takšno napako ponovil še nekajkrat. Zakaj je pred dnevi v državnem zboru trdil, da Ultra redno odplačuje vse kredite, kasneje pa priznal, da za to trditev ni imel vseh podatkov. Zakaj je javno napadel Draška Veselinoviča, da naj bi bil, ko je bil predsednik uprave NLB, ponaredil in distribuiral dokumente o Ultrinih posojilih, če pa za to ni imel pravih dokazov. Pri tej trditvi je Golobičevo sklicevanje na novinarje, na predstavnike ceha, ki mu v isti sapi očita, da je objavljal lažnive zgodbe o njegovem podjetju, popolnoma neprepričljivo. Četudi je na izredni seji Golobiču uspelo dokazati, da so bili krediti resnično zavarovani, je od seje ostalo samo to, da se je znova zapletel. In da se glede Ultre zapleta vedno znova in znova. Takšna je medijska konstrukcija realnosti. Zgolj za primerjavo - nastop Katarine Kresal, ki je pred slabim letom v parlamentu zagovarjala izbrisane, politično temo, ki prav tako meji na politični samomor, je bil nekaj popolnoma drugega kot pa užaljeni nastop Gregorja Golobiča.
A ne gre zgolj za neko stranko, za nekega politika. Slovensko politično življenje je do sedaj zapustilo že nekaj vplivnih političnih osebnosti, recimo Jože Zagožen, Ivo Hvalica, Slavko Gaber, tudi sam Golobič je že nekajkrat odšel iz politike, pa se ni zgodilo nič hudega. Prav tako se ne bo zgodilo nič hudega, če bo afera Ultra dokončno pokopala nekdanjega ZSMS-jevca. Ali neko stranko. Večja težava je drugje.
Stranka Zares naj bi nastala na temeljih drugačne politike. Na začetku sta se med njene sopotnike in podpornike kvalificirala Alenka Goljevšček - Kermauner in pokojni Taras Kermauner, ki ju je Golobič prepričal s svojimi tezami o novi politiki. Golobiča je podprl tudi Slavoj Žižek. Ta je takrat govoril o stranki, ki bi morala biti prepoznana po odkriti besedi in logiki zunajstrankarskih interesov. Takšne zaveze so bile zapisane tudi v njenem programu.
In danes? Kakšen je vtis? Zares zmeden. Najbolj priljubljen politik stranke Zares je Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo v času največje gospodarske krize. Lahovnik se od stranke že nekaj časa popolnoma distancira, se pa zadnje čase, podobno kot Golobič, zapleta s pojasnjevanjem podpisa pogodbe o novem bloku termoelektrarne Šoštanj. Z enako temo se je zapletel tudi Janez Kopač, ko je govoril o provizijah, za katere ni pokazal dokazov. Eden izmed podpredsednikov stranke Branko Lobnikar je pred meseci odstopil s položaja državnega funkcionarja in (začasno) zapustil politiko, kandidirati namerava za celjskega župana. Vodja poslanske skupine Cveta Zalokar Oražem napada državno tožilko Barbaro Brezigar. Ministrica Majda Širca pa menca z že zdavnaj obljubljenima zakonoma o medijih in RTV. Nobeden od omenjenih intenzivno ne izvaja napovedanega programa nove politike. Edina, ki štrli iz tega povprečja, je ministrica Irma Pavlinič - Krebs.
Je torej stranka Zares talka neke afere? Pravzaprav ne. Stranka Zares je talka nečesa drugega. Talka svoje naivnosti in samoljubja. Naivnosti zato, ker jo je afera Ultra zadela popolnoma nepripravljeno. Njo in njenega predsednika. Kdaj je afera izbruhnila? Ko se je stranka trudila preprečiti reprogramiranje tajkunskih posojil. Ko je trčila ob velike interese drugih. Afera se je po Golobičevih trditvah skuhala na računalniku nesojenega poslanca LDS in šefa banke NLB Veselinoviča, v medijski obtok pa naj bi jo bil spravil nekdanji minister SDS Andrej Vizjak. Obe, LDS in SDS, imata neposreden interes, da se zmanjša moč stranke Zares in njenega predsednika. Če stranka česa podobnega ni pričakovala, potem ne pozna zakonitosti delovanja slovenskega političnega močvirja.
In samoljubje? Največji poraženec afere je Gregor Golobič, ki želi v politiko pripeljati moralo. Hvalevredno, a spodrsnilo mu je prav na njegovi morali, ne zato, ker je zatajil svoj delež, ne zato, ker na pamet obsoja politične tekmece, vrednotenje teh dejanj je stvar političnega okusa, ne le moralnih standardov. Golobiču je spodrsnilo predvsem zato, ker vprašanje morale v novi politiki pooseblja skozi svojo zgodbo. Politične zaveze, na katere nova politika prisega, so večje od nekega kredita srednje velikega podjetja, so večje od politika, spodrsljajev in velikih besed, so večje od osebne zgodbe. Četudi je ta krivična. Gregor Golobič je nasedel samemu sebi. In to dela še naprej, ko je prepričan, da bo parlamentarna preiskovalna komisija nazadnje dokazala, da ima prav. Zgodovina slovenskih parlamentarnih komisij nas uči, da še nobena do sedaj ni prinesla oprijemljivega rezultata. In tudi ta ga ne bo, njen predsednik je poslanec SDS Rudolf Petan, SDS pa je stranka, ki ima o Ultrinih kreditih že vnaprej izdelano mnenje.
Kaj torej preostane stranki Zares in njenemu padlemu angelu? Lahko si izbere nov NLP, novo Katarino Kresal, lahko še enkrat potrka na vrata misterioznega komisarja Potočnika, se ustavi pri ljubljanskem županu. Začasno bi to morda stranki pomagalo, a z Golobičevim umikom bi priznala, da je tisto, kar pravi, da ni. Da je pragmatična, da jo je vodil nemoralni predsednik, da igra politične igre po logiki strankarskih interesov.
Druga možnost je težja, a edina resna. Nova politična stranka, če želi res biti nova, se mora vrniti na čas pred afero Ultra. Izpolniti programske zaveze, grobo obračunati še z množico drugih »tajkunskih kreditov« in prepričati predsednika vlade, naj njegova vlada prevzame oblast. Programsko je stranka namreč po aferi Ultra skorajda utihnila, za zdaj še ni bilo velikih prelomov z družbo znanja, velikega radikalizma v dojemanju in funkcioniranju političnega sveta. Vtis je, da se je zgodilo bolj malo, vtis je, da se z novo politiko ni zgodilo skorajda nič.
A vendar, morda je ravno to nova politika. Morda je to drugačen način dojemanja politične realnosti. Brez velikega blišča ob velikih prelomih, recimo ob vstopu Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo. Morda je nova politika tudi zavestno prevzemanje političnega tveganja, da se zaradi svoje politične drže na koncu (ali pa celo na začetku) razideš s strankami ideološke bližine in z onimi z nasprotne strani. Vendar nova politika vseeno deluje v nekem realnem političnem okolju, težko pa bo njen odtis večji, če bo vseskozi in povsod vztrajala pri teoretičnih postavkah novega in drugačnega. Sama afera Ultra je dokaz, kako staro hitro preglasi novo, če je to novo premalo odločno. In afera Ultra gotovo ni edina, ki čaka Zares pri napovedanem mesijanskem spreminjanju političnega sveta.
Četudi javnost v politiki z velikim veseljem išče laži, ni toliko pomembno, ali se je politik res zlagal. Politiki lažejo, nekateri veliko, drugi malo manj, nekateri spretno, drugi so pri tem nerodni. Prav tako ni pomembno, kakšni so bili njegovi motivi pri tej laži. Pomembne so, kot pravi profesor iz Cambridgea dr. David Runciman, posledice politikovih dejanj. Te štejejo. Te imajo vpliv. Ne besede. Ne napisani programi.
Na prave posledice političnih dejanj stranke Zares bomo morali počakati še kakšno leto. A le pod pogojem, da stranka pozabi na afero Ultra in izvaja politiko, za katero pravi, da je nova. Zdaj pa še vedno drži, da ni novega brez novega. Ob nastanku stranke Zares je Žižek zapisal: »Vsi so v zadnjem desetletju in pol imeli priložnost biti na oblasti in vsi so razočarali.« Njegova ugotovitev drži tudi po enem letu Pahorjeve vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.