Kaj duši slovensko gospodarstvo?

V Sloveniji se je izoblikovalo splošno mnenje, da so naše plače med najbolj obdavčenimi v Evropi in da visoki stroški dela dušijo gospodarstvo. Pa to res drži?
Skupna obremenitev dela, ki zajema dohodnino in prispevke za socialno varnost delodajalca in zaposlenega, znaša prek 45 odstotkov, kar nas res uvršča v zgornjo polovico držav članic EU, nikakor pa ne v sam vrh lestvice, kot radi pretiravajo delodajalci. Trdijo, da delavcem ne morejo izplačati višjih neto plač, ker morajo preveč denarja nakazati državnim blagajnam za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Vendar ta trditev ni povsem točna. Evropska komisija in evropski statistični urad Eurostat sta lani v publikaciji o davčnih trendih v članicah EU navedla, da je Slovenija po višini socialnih prispevkov, ki jih morajo plačati delodajalci, šele na 19. mestu med 27 članicami EU. V letu 2007 so socialni prispevki, plačani s strani delodajalcev, v Sloveniji znašali 5,4 odstotka BDP, v Franciji, kjer je ta delež najvišji v EU, pa 11 odstotkov BDP. Res pa je, da je Slovenija med tistimi članicami unije, ki imajo najvišje prispevke, plačane s strani zaposlenih.
Če bi ob sedanjih bruto plačah zmanjšali prispevke zaposlenih, bi bil zaradi tega sicer višji neto dohodek delavca, medtem ko bi bil strošek plače za delodajalca še vedno enak. Če pa bi zmanjšali prispevke, ki jih plačujejo delodajalci, bi sicer deloma razbremenili gospodarstvo, a bi hkrati prizadeli pokojninsko in zdravstveno blagajno, s tem pa posredno vse zaposlene. Ne gre pozabiti, da ima plačilo prispevkov in davkov svoj namen. »Seveda bi vsi rajši imeli nižjo obdavčitev in vedno bomo imeli občutek, da je previsoka. Na žalost pa pozabljamo še na drugo dejstvo pri obdavčitvi. Z vsemi prispevki in davki na plače smo v letu 2008 v Sloveniji zbrali 7,3 milijarde evrov. Tega denarja ni obdržala požrešna država, temveč smo ga dobili nazaj v obliki pokojnin (3,7 milijarde), pokritja zdravstvenega varstva (1,9 milijarde) in socialnih nadomestil (1,9 milijarde). Skupaj smo torej za te namene potrošili 7,55 milijarde ali skoraj tristo milijonov evrov več, kot smo vplačali. Teh številk seveda nihče ne omenja, ko se pritožuje nad visoko obdavčitvijo dela,« pravi predsednik uprave Merkurja Bine Kordež. »Na Japonskem so plače res obdavčene manj kot v Sloveniji, toda japonski delavec mora zaradi tega cel kup storitev izdatno doplačati iz žepa, tako da je v končni fazi na slabšem kot delavec v Sloveniji.«
Ko delodajalci govorijo o izjemno visoki obremenitvi dela v Sloveniji, se pri tem radi sklicujejo na analizo KPMB, kjer so primerjali obdavčitev različnih držav. Vendar ta primerjava ni povsem korektna. »Narejena je bila na primeru plače 5700 evrov mesečno, ki jo v Sloveniji prejema le nekaj tisoč ljudi,« opozarja Kordež. »Prav tako se pozablja, da so zaposleni v Sloveniji v skladu s kolektivno pogodbo upravičeni tudi do nadomestila za prevoz in prehrano ter do letnega regresa, kar na primer v Merkurju v povprečju pomeni okoli 250 evrov neto mesečno na zaposlenega. Ti dodatni prejemki skoraj niso obdavčeni. Konkretne primerjave obdavčitve vseh prejemkov zaposlenih v Sloveniji, Nemčiji, na Češkem in Hrvaškem pokažejo, da razen najvišjih prejemkov le-ti v Sloveniji niso najvišje obdavčeni, pri nižjih prejemkih je naša obdavčitev celo najnižja med primerjanimi državami, saj drugje le redko izplačujejo omenjene dodatke ali pa so ti obdavčeni enako kot plača.« Obremenitev nižjih prejemkov torej sploh ni visoka. »Precej so obdavčene le višje plače, posebej ker ni zgornje omejitve plačila prispevkov na plače, kar je značilno za večino drugih držav. Vendar gre za relativno manjši delež zaposlenih, saj več kot 1300 evrov neto dobi le okoli 15 odstotkov zaposlenih v Sloveniji. Plače nad, na primer, tri tisoč evri neto pa so tako ali tako nezaželene in zato niti ne vem, zakaj ne bi bile še bolj obdavčene,« pravi Kordež. Po njegovem bi se morali pri razpravah o davkih zavedati, da gre tu samo za prerazporejanje. »Če nekomu neko obdavčitev znižamo, jo moramo drugje zvišati ali pa nekje nastane luknja, ne glede na to, kako neki davek imenujemo. Zato so pričakovanja o učinkih davčnih sprememb prevelika.«

Legitimnost za odpuščanje

Kordež gre še dlje. Je eden redkih slovenskih menedžerjev, ki odkrito zagovarja dvig minimalne plače, kljub temu da bo povzročil še več uravnilovke in kljub opozorilom Gospodarske zbornice Slovenije, da se bo zaradi tega armada brezposelnih po najbolj črnem scenariju povečala za 74 tisoč oseb. »Po predlogu vlade se bo plača zaradi znižanja olajšav z dva do pet odstotkov povečala tudi drugim zaposlenim z bruto plačo, nižjo od tisoč evrov mesečno. Kar bo država tako pridobila z dodatnimi prispevki in davki zaradi zvišanja minimalne plače na 734 evrov, bo s temi dodatnimi olajšavami vrnila,« navaja Kordež. Strinja se sicer, da bodo podjetja zaradi tega obremenjena nekoliko bolj, kot bi bila, če bi pripravili spremembe samo na najnižjih plačah. Vendar meni, da bo večina podjetij to povišanje prenesla, »posebej če bi na drugi strani vložili nekaj več napora v znižanje obrestnih mer, ki so trenutno v Sloveniji za okoli dve odstotni točki višje kot drugod v Evropi. Ta obremenitev je za vsaj dvakrat višja kot obremenjuje dvig minimalne plače. Pri tem višje obrestne mere ne izhajajo iz višjih bančnih marž, temveč pretežno iz višjih obresti na depozite.«
Povsem drugače na dvig minimalne plače gleda generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič: »V sedanjih razmerah zvišati plače, ne da bi jih davčno razbremenili, je teroristično dejanje proti samemu sebi. Kako vladi kaj takega sploh lahko pride na misel?! Z dvigom minimalne plače bomo podjetja, ki so premalo produktivna, na trd način prisilili, da bodo začela racionalneje poslovati z odpuščanjem. Dobila bodo legitimnost za odpuščanje.« Zaskrbljen je tudi predsednik Združenja delodajalcev Slovenije Borut Meh: »Vsekakor bomo z dvigom minimalne plače v bistveno krajšem času izgubili vrsto delovnih mest, ki ne ustvarjajo dovolj visoke dodane vrednosti, kar pomeni izgubo zaposlitve predvsem za nekvalificirane in nizko izobražene delavce.«

Kapica na prispevke

Hribar Milič meni, da javnost narobe interpretira stališča GZS. »Mi ne trdimo, da so stroški dela v Sloveniji v principu previsoki. Trdimo samo, da so previsoki glede na to, koliko dodane vrednosti ustvarimo. V Sloveniji imamo ogromno podjetij s prenizko dodano vrednostjo, poleg tega pa ta podjetja prevelik del dodane vrednosti dajejo za stroške dela. Poglejte Muro: celo desetletje je skoraj vse, kar je ustvarila, sproti dajala za plače, skoraj nič pa ni vlagala v razvoj, blagovno znamko, novo tehnologijo, dizajn. Takšnih podjetij, kot je Mura, je pri nas ogromno.« Statistika kaže, da kar 26 odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji dela v podjetjih z dodano vrednostjo, nižjo od 20 tisoč evrov. Polovica jih dela v podjetjih z dodano vrednostjo med 20 tisoč in 40 tisoč evri, samo 24 odstotkov pa v podjetjih z dodano vrednostjo nad 40 tisoč evri. Za podjetje, ki več kot 60 odstotkov dodane vrednosti porabi za stroške dela, po mednarodnih merilih velja, da posluje na meji rentabilnosti. Najboljša slovenska podjetja, na primer Krka in Trimo, za stroške dela porabijo največ 55 odstotkov dodane vrednosti. »Vprašati se moramo, kaj lahko naredimo za večjo učinkovitost. Odgovor je: odpirati moramo visoko produktivna delovna mesta. Problem previsoke davčne obremenitve dela je, da podjetja sili v beg čez mejo, v države, kjer je davčna obremenitev nižja. Dušan Jeraj iz Taxgroup je izračunal, da če podjetje s 30 zaposlenimi in plačami v višini pet tisoč evrov pobegne v drugo državo, to pomeni okoli 1,1 milijona evrov manj izplena za proračun.«
Hribar Milič in Meh se sicer strinjata, da so pri nas najbolj obremenjene višje plače. »Pri neto plači tri tisoč evrov znaša skupni strošek delodajalca v Sloveniji kar 6702 evra. To pomeni, da znašajo vse dajatve na to izplačilo kar 123 odstotkov neto zneska oziroma da znaša delež neto plače v skupnem strošku plače le 45 odstotkov, medtem ko je pri neto plači 4000 evrov delež neto plače v skupnem strošku plače le 43 odstotkov. V Sloveniji je ob teh neto plačah skupni strošek plače precej višji kot npr. v Avstriji, Franciji ali Nemčiji. Ker imajo v omenjenih državah z zakonom določen zgornji znesek dohodka, od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost, se z višjo plačo nad zakonsko določenim limitom znesek prispevkov za socialno varnost ne povečuje,« navaja Meh.
Zgornjo mejo pri določanju osnove, od katere so obračunani prispevki, imajo določeno v večini držav EU. Slovenija je izjema, saj se pri nas prispevki obračunajo od celotne osnove, ne glede na to, ali ta na letni ravni znaša deset tisoč ali sto tisoč evrov. »Razlog, zakaj mnoge države omejujejo osnovo, je v omejenih pravicah, ki izvirajo iz sistema socialne varnosti,« pojasnjuje dr. Mitja Čok z Ekonomske fakultete v Ljubljani. »Tudi v Sloveniji so z zakonom določeni najvišja pokojnina, najvišje nadomestilo za brezposelnost in najvišje starševsko nadomestilo (porodniška). In tudi nabor zdravstvenih pravic, ki jih zagotavlja ZZZS, je omejen - za vse drugo so potrebna zasebna doplačila. V državah, kjer je meja določena, je postavljena na višini, ki zagotavlja ustrezno stopnjo solidarnosti. Ljudje z visokimi dohodki tako še vedno plačajo nekajkrat več v sistem, kot iz njega dobijo, ne pa neomejenokrat več, kot velja pri nas.« Tako je npr. v Avstriji meja osnove, do katere se obračunajo vsi prispevki, postavljena na 47.160 evrov (oziroma na 55.020 evrov, če delodajalec izplača trinajsto in štirinajsto plačo). To pomeni, da so v Avstriji prispevki obračunani le od prvih 47.160 (55.020) evrov dohodka, nad tem zneskom pa je plačana le še dohodnina. »V Avstriji znaša skupna delodajalčeva in delojemalčeva prispevna stopnja za zdravstvo 9,05 odstotka, iz česar sledi, da znaša maksimalni znesek prispevkov za zdravstvo 4268 (4979) evrov. Glede na organiziranost njihovega zdravstva in drugih podsistemov socialne varnosti bi Avstrijcem najbrž težko očitali nesolidarno in premalo socialno državo?!« pravi Čok. »V slovenskem primeru je ravno neomejena osnova za prispevke razlog, da smo, potem ko prispevkom dodamo še progresivno dohodnino, pri davčni obremenitvi visokih plač uvrščeni v svetovni vrh. Zato ne preseneča, da se najvišji slovenski dohodki ne izplačujejo v obliki plač, ampak prek dividend in kapitalskih dobičkov, ki s prispevki niso obremenjeni, pri dohodnini pa padejo pod 20-odstotno cedularno stopnjo in so zato pod črto neprimerno manj obdavčeni.«
Dodatna težava je, da v Sloveniji takšna neomejena solidarnost velja samo za zaposlene, medtem ko je pri zasebnikih (samostojnih podjetnikih oziroma po domače obrtnikih) z zakonom omejena enako kot v Avstriji. To pa pomeni, da so pri nas zasebniki v veliko boljšem položaju kot ostali delavci. »Prejemki zunaj gospodarstva so bistveno višji kot v gospodarstvu, kljub temu pa zasebniki plačajo manj dajatev na plače,« opozarja Hribar Milič.
Po mnenju dekana ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Dušana Mramorja so rezerve prav v limitiranju prispevkov, opozarja pa, da je obremenitev dela možno zmanjšati le s povečanjem drugih obremenitev, na primer pri trošarinah ali obdavčitvi kapitala oziroma premoženja. »Kapica na socialne prispevke, ki jo poznajo v večini držav in je zapisana med ukrepi v Slovenski izhodni strategiji, bi bil primeren in pravičen ukrep. Na ta način bi se znižal davčni primež plač razvojnih kadrov in to tako, da ne bi bile okrnjene njihove pravice do socialne varnosti,« meni Aleksander Svetelšek, predsednik Združenja Manager.

Kaj spodjeda konkurenčnost?

»Najpomembnejše pri obdavčitvi dela je, da spodjeda našo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Le malo slovenskih podjetij prodaja končnemu kupcu svojo blagovno znamko, ki je tudi dovolj močna, da postavlja svoje pogoje. Večina izvoznikov proizvaja komponente za druge, večinoma multinacionalne družbe. V primežu med dobavitelji surovin, katerih cene pogosto nihajo, in kupci, ki nenehno iščejo cenejše dobavitelje, je poleg kakovosti cena ključen dejavnik pridobivanja in ohranjanja poslov,« pravi Svetelšek. Hkrati pa priznava, da konkurenčnost nekega okolja ni odvisna samo od davčnega sistema. »Na konkurenčnost vpliva vrsta dejavnikov, ki se med seboj seštevajo ali odštevajo. Vlaganja v raziskave in razvoj so del te zgodbe. V prvem valu prestrukturiranja po letu devetdeset so na prafaktorje razpadla mnoga velika podjetja, z njimi pa so izginili tudi raziskovalno-razvojni oddelki. Podjetja so pač morala presoditi, kateremu strošku se lahko kratkoročno odrečejo, da bodo preživela. Če pogledamo nazaj, lahko rečemo, da je bila to napaka, toda druge alternative ni bilo. Opustitev sistematičnega razvoja je pustila svoje posledice - izurili smo se sicer v izboljšavah, toda velikih prebojev s tem ne dosegamo.« Ob tem pa opozarja: »Vrhunskega razvoja ni brez vrhunskih ljudi, ti pa imajo svojo ceno. Slovenska podjetja morajo za isto neto plačo razvojnega inženirja v Sloveniji odšteti več kot v sosednji Avstriji. To ob naši stopnji razvitosti gospodarstva ni normalno in gospodarstvo tišči navzdol.« Po mnenju Svetelška problem ni v proporcionalnosti in v tem, da so višje plače obdavčene bolj kot nižje, temveč v tem, da stopnje obdavčitev precej odstopajo od nam konkurenčnih gospodarstev. »Slovenska družba je utemeljena na solidarnosti, zato je prav, da tisti, ki so v boljšem materialnem položaju, prispevajo več v skupno blagajno, toda tudi proporcionalnost ima svoje meje okusa.«
Tudi Meh priznava, da zgolj strošek dela ni največji problem slovenske konkurenčnosti. »Brez dvoma se ta skriva v strukturi gospodarstva, ki pa je v resnici tudi rezultat izredno togega trga dela. Problem je, da smo se po tranziciji, in to v dobrih letih, preveč ukvarjali s privatizacijo gospodarstva. Ta je resnici na ljubo požrla veliko sredstev, ki bi jih sicer namenili razvoju.«
V Mladini smo že leta 2008 zapisali, da umirjanje gospodarske rasti najbolj občutijo tista podjetja, ki so zadnja leta premalo vlagala v raziskave in razvoj. Inovacije so namreč ključni element, ki podjetjem zagotavlja dodano vrednost, s tem pa ugodnejši položaj pri spoprijemanju z recesijo. Dejstvo je, da Slovenija premalo vlaga v raziskave in razvoj, saj za paradnimi konji v Evropi, kot sta Finska in Švedska, zaostajamo za več kot dvakrat. Še bolj problematično pa je, da gre le drobtinica že tako preskromnih sredstev, ki jih država vlaga v raziskave in razvoj, neposredno gospodarstvu. Da do večje konkurenčnosti ne vodi zgolj znižanje stroška dela, se strinja tudi glavna direktorica Trima Tatjana Fink: »Premalo se zavedamo, da na konkurenčnost gospodarstva vplivajo tudi številni drugi razlogi, med njimi učinkovita javna uprava in vsi podporni sistemi, ki spodbujajo ali zavirajo podjetništvo. Velik del konkurenčnosti odpade tudi na premajhna vlaganja v razvoj in raziskave. V preteklosti ti dve področji nista bili davčno stimulirani in še danes obstaja določena maksimalna višina davčno priznanega zneska, ki za večja podjetja ni zanimiv oz. je premalo stimulativen.«
Če bi prispevke, ki jih plačujejo zaposleni, znižali s sedanjih 22,1 na 16,1 odstotka, s tem ne bi rešili problema konkurenčnosti. Posledica znižanja bi bila, da bi se zaposlenim za šest odstotkov povečale neto plače, kar bi se nato prelilo v potrošnjo ter prek DDV-ja in trošarin vrnilo v proračun. Vendar gospodarstvo zaradi tega ne bi bilo bolj konkurenčno, saj bi bruto osnova ostala enaka. Če bi hoteli razbremeniti gospodarstvo, bi morali znižati prispevke, ki jih plačujejo delodajalci. Tu pa veliko manevrskega prostora ni, saj naši delodajalci že zdaj ne plačujejo prav visokih prispevkov. Meh se s takšno logiko ne strinja: »Ključno je, da delodajalec plača vse, torej tako prispevke delodajalca kot delojemalca. Delodajalci v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami dejansko plačujemo visoke prispevke. Pri tem ni pomembno, ali se jim reče prispevki delodajalca ali prispevki delavca. Podjetje šele potem, ko plača tudi prispevke delodajalca, dejansko pride do končnega bruto zneska, ki je višji od tistega v pogodbi o zaposlitvi. Če bi torej znižali prispevke delodajalcev, bi se to takoj poznalo na znižanju stroškov dela.« V znižanju prispevkov delodajalcev sicer ne vidi čarobne palice, ki bi rešila problem konkurenčnosti. »Bi se pa s tem takoj znižal strošek dela, kar bi bistveno olajšalo sedanji težek položaj, v katerem je veliko podjetij, ker ne morejo priti do sredstev za zagotavljanje sprotne likvidnosti.« Luknjo, ki bi s tem nastala v zdravstveni in pokojninski blagajni, bi morali nadomestiti, saj bi se sicer znižale pravice zavarovancev. Meh rešitev vidi v racionalizaciji porabe obeh državnih blagajn, saj je tu še veliko rezerv.