Grožnja iz Jemna

Zdajšnje dogajanje v Jemnu, eni najbolj obubožanih arabskih držav, nazorno priča, da se je v vojni proti terorizmu začelo pisati novo poglavje. Že uvodne besede avtorjev te globalne vojaške kampanje obljubljajo, da bi tudi to poglavje utegnilo biti zelo dolgo, sama dejanja na terenu pa, da bo krvavo. »Že celo leto vemo, da je Al Kaida v Jemnu postala resen problem,« je konec decembra 2009 izjavil ameriški predsednik Barack Obama. »Opažamo vztrajne napore Al Kaide, da bi Jemen uporabljala za svojo bazo kot izhodišče za izvajanje terorističnih napadov tudi zunaj same regije,« je dodala Obamova državna sekretarka Hillary Clinton. »Mednarodna skupnost Jemnu ne sme odrekati podpore, ki jo ta potrebuje za spopad z ekstremizmom,« se je oglasil britanski premier Gordon Brown, ki je tudi sklical mednarodno konferenco o tej državi, ta je potekala 27. januarja, na kateri so se izbrani svetovni voditelji poskušali dogovoriti o vsaj okvirnem scenariju najnovejšega poglavja v vojni proti terorizmu.
Še pred mesecem dni velika večina ljudi o Jemnu ni vedela praktično ničesar in redki so ga sploh znali natančno locirati na svetovnem zemljevidu. Glede tega so stvari pravzaprav še vedno iste, a s to razliko, da vlada danes splošno prepričanje o tem, da je stanje v Jemnu realna grožnja svetovnim varnostnim razmeram, na kar nas opozarjajo zahodni voditelji in njihovi svetovalci za boj proti terorizmu. V tej državi naj bi bilo več sto pripadnikov Al Kaide, pravi John Brennan, Obamov svetovalec za domovinsko varnost. Prav tako skorajda ne mine več dan, ko svetovni mediji ne bi poročali o spopadih med jemensko vojsko in domnevnimi teroristi.
Mediji obenem ustvarjajo vtis, da se je vse skupaj začelo z Umarjem Farukom Abdulmutalabom, 23-letnim Nigerijcem, ki je z opasanim eksplozivom poskušal strmoglaviti letalo družbe Northwest Airlines na poti iz Amsterdama v Detroit na božični dan, 25. decembra. Napad mu je spodletel zaradi, recimo temu, tehničnih težav. Ameriške tajne službe so Nigerijca takoj povezale z jemensko Al Kaido. Abdulmutalab naj bi se v Jemnu, kjer je nekaj časa študiral arabščino, srečal z radikalnim klerikom Anvarjem al Avlakijem, za samomorilsko misijo pa naj bi ga izučila tamkajšnja Al Kaida.

Obračun z Al Kaido

ZDA in Velika Britanija so po navajanjih zahodnih medijev znatno povečale svojo pomoč Jemnu v obliki urjenja ter financiranja posebnih enot za boj proti terorizmu. Brennan je za CNN dejal: »Jemen je v zadnjem letu postal naša prioriteta.« Državo je obiskal ameriški general David Petraeus, ki poveljuje v vojnah v Iraku ter Afganistanu, in napovedal, da bo Washington podvojil vojaško pomoč Jemnu. Za primerjavo: javno dostopni Pentagonovi podatki kažejo, da so ZDA Jemnu v letu 2006 namenile za 4,6 milijona dolarjev vojaške pomoči, lani pa že za 67 milijonov. Zaostrujejo se tudi razmere na terenu. Ameriška vojska je z letali in pa lasersko vodenimi izstrelki že 17. ter 24. decembra napadla domnevna oporišča Al Kaide po vsej državi. To je jemensko oblast postavilo v nelagoden položaj. Zunanji minister Abu Bakr al Kirbi je 4. januarja vztrajal, da Jemen ameriški vojski ne dovoljuje bombardiranja svojega ozemlja: »Takšni sporazumi ne obstajajo, niti ni predlogov zanje.« Obama je le nekaj dni pozneje v intervjuju za ameriško revijo People povedal drugače: »Postali smo partnerji z jemensko vlado v naših prizadevanjih, da gremo nad ta teroristična oporišča za usposabljanje z veliko večjo odločnostjo in vztrajnostjo.«
Washington za zdaj odklanja možnost napotitve ameriških vojakov v Jemen, saj jim je tudi v Beli hiši jasno, kakšen negativen učinek bi to imelo za celotno varnost v državi. Pred nekaj dnevi je vplivni jemenski duhovnik Abdul Madžid al Zindani, ki ga imajo ZDA za terorista (kljub temu tamkajšnja oblast še ni zaprla njegove sunitske verske šole al Iman v Sani ali zamrznila njegovega premoženja, kar veliko pove o njegovem vplivu), oblast opozoril, da ljudstvo ne bo dopustilo tuje okupacije, in zavrnil »vrnitev v kolonializem«. Na svojem domu je novinarjem povedal: »Tisti dan, ko bo parlament dovolil okupacijo Jemna, se bodo ljudje dvignili na noge in ga zrušili.«
ZDA se sprehajajo po tankem ledu. Bombardiranje domnevnih terorističnih oporišč bi se kmalu utegnilo izkazati za precej kontraproduktivno. Treba je razumeti, da ima režim predsednika Alija Abdulaha Saleha zelo malo nadzora nad razmerami v državi, ta je namreč prej kot karkoli drugega v rokah različnih klanov, ki ostro nasprotujejo vojaškim operacijam na njihovih odročnih goratih ozemljih. Zadeva je vsekakor primerljiva s Pakistanom. Američani tam počasi že spoznavajo, da bombardiranje območij protalibanskih plemen prinaša več težav, kot pa jih rešuje. Po prvih ameriških podatkih naj bi bilo v zračnih napadih 17. ter 24. decembra ubitih okrog 60 militantnežev. Pozneje se je izkazalo, da je bilo ubitih več ducatov civilistov, med njimi veliko otrok. Jemenski novinar Abdulelah Hider Šea je obiskal napadena območja in za BBC poročal, da med tamkajšnjimi ljudmi vlada prepričanje, da sta si Saleh in Obama po napadih čestitala za poboj njihovih otrok. »ZDA se želijo tu boriti proti Al Kaidi. Ne bo jim uspelo. Ustvarili bodo novi Vaziristan, ki bo izvažal bojevnike v ves svet,« je še dodal Šea. Vaziristan je pokrajina v Pakistanu.
Razmere na terenu se zaostrujejo tudi zaradi vdorov jemenske vojske na ozemlja posameznih klanov. Vojska je namreč na zahtevo ZDA okrepila boj proti terorizmu. A tudi tu so stvari precej meglene. V južni provinci Šabva so vladne sile izvedle napad na neko hišo in ubile Abdulaha Mihzarja ter prijele še štiri teroristične osumljence. Lokalni plemenski voditelj šejk Atik Baadha je 14. januarja za agencijo Associated Press povedal: »To so bili mladi možje, ki so zašli na napačna pota, vendar ne verjamem, da so bili zares člani Al Kaide. Oblasti bi morale prej vzpostaviti stik z njihovimi družinami in lokalnimi voditelji, pa bi jim jih predali. A če se bo to nadaljevalo, potem bodo verjetno tudi druga plemena postala naklonjena tem ljudem.«
Ahmed bin Ahmed al Misri, guverner sosednje province Abian je za BBC priznal, da je Al Kaida v zadnjih šestih mesecih okrepila svojo prisotnost na njegovem območju in pozdravil vojaško akcijo zoper njih, čeprav ne vidi dolgoročne rešitve terorističnega problema samo skozi uporabo vojaške sile. Kot je dejal, Jemen nujno potrebuje razvojno pomoč mednarodne skupnosti. V Abianu je 50 odstotna brezposelnost in skoraj polovica ljudi živi z manj kot dvema dolarjema na dan, kar je v veliki meri vir trenutnih težav. »Recimo, da vlada namenja 50 dolarjev na prebivalca. Al Kaida bo dala 100 dolarjev. Al Kaidini verski 'učenjaki' novačijo mlade ljudi iz plemen in sicer takšne, ki so brezposelni ter jasno, verni. Začnejo jih usposabljati in jim tudi finančno pomagajo. Število pripadnikov teh celic v Abianu narašča prav zaradi gospodarskih ter zaposlitvenih problemov,« je dejal al Misri.

Propadla država

Četudi Al Kaida res pomeni vedno večjo grožnjo v Jemnu, to še zdaleč ni edini problem, ki pesti državo. Niti ni največji. Zahodni voditelji poudarjajo, da mednarodna skupnost ne sme dovoliti, da bi Jemen postal propadla država. To je svojevrstno sprenevedanje. Jemen je že dalj časa propadla država. Eden izmed glavnih razlogov za veliko revščino je korupcija, ki je globoko zažrta v vse pore družbe, spodbuja pa jo režim. Organizacija Transparency International Jemen uvršča med najbolj skorumpirane države na svetu. Ameriški inštitut Global Security svoje poročilo o Jemnu začenja z besedami: »Zaradi odsotnosti močnih državnih ustanov je Jemen postal razbojniška država, v kateri si roparske elite prisvajajo nacionalne vire za svojo lastno korist. (...) Režimski zavezniki so deležni velikih poplačil za svojo politično podporo.«
Režim predsednika Saleha, slednji je na oblasti že od ustanovitve Jemna leta 1990, je pravzaprav diktatorski in vlada s pomočjo hude represije. Čeprav je bilo lani resda izpuščenih nekaj sto političnih zapornikov, jih je bilo aretiranih ter zaprtih na stotine novih. Policijska brutalnost, izvensodni umori s strani varnostnih sil, režirana sojenja in podobno so v Jemnu zelo razširjeni. Vladne sile pobijajo mirne protestnike in ti umori praviloma niso nikoli raziskani ter kaznovani. Prej nasprotno. AI navaja primer univerzitetnega profesorja Mohameda Al Sakafa, ki so ga zaprli zaradi kritiziranja režimske represije nad mirnimi protestniki. Pozneje so ga izpustili na podlagi varščine in al Sakaf zdaj čaka na sojenje zaradi »spodkopavanja nacionalne enotnosti«.
Nacionalna enotnost je slaba šala. Na severu države, predvsem v provinci Sada, že vrsto let potekajo spopadi med vladno vojsko in šiitskimi uporniki Hutiji. V boj proti njim je vpletena tudi Savdska Arabija. Po navedbah človekoljubnih organizacij je od leta 2004 zaradi spopadov svoje domove zapustilo že 150.000 ljudi. Tu je še separatistično gibanje, ki se zavzema za neodvisnost južnega Jemna in ki po mnenju številnih analitikov pomeni največjo grožnjo stabilnosti države. Režim je lani na tej fronti doživel hud udarec. Eden od pomembnejših lokalnih voditeljev Tarik al Fadhli je na začetku 2009 prekinil 15-letno zavezništvo s predsednikom Salehom ter se pridružil opozicijski zvezi, ki nosi ime Južno gibanje. Kmalu zatem so v več južnih provincah izbruhnile velike protivladne demonstracije, ki so Saleha prisilile, da se je za pomoč pri obvladovanju razmer obrnil na Savdsko Arabijo, češ da bo posledice čutil celoten arabski polotok, če bodo stvari ušle izpod nadzora. Al Fadhli je za jemenske medije zavrnil namige o sodelovanju s teroristično mrežo: »Imam trdne odnose z džihadisti iz celotnega Jemna, toda ne z Al Kaido. V južnem Jemnu smo pod trpko okupacijo že 15 let. Posvečamo se temu problemu in se ne ukvarjamo z nobeno drugo stvarjo na tem svetu. Hočemo svojo neodvisnost.« Ena od verjetnejših razlag, zakaj je al Fadhli odtegnil svojo podporo Salehu, je ta, da si režim preprosto ne more več finančno privoščiti njegove naklonjenosti. Zaradi padca cene nafte in vseh drugih gospodarskih težav so znatno usahnili prilivi denarja v proračun, kar pomeni, da so ogrožena tudi druga zavezništva, ki jih je leta utrjeval Saleh.

Geopolitika

Zahod se še predobro zaveda nujnosti stabilizacije razmer v Jemnu. Čeprav se v ospredje potiska izgovor obračuna z Al Kaido, so v ozadju še drugi interesi. Jemen leži ob ožini Bab el Mandeb, ki jo Washington uvršča na seznam sedmih najpomembnejših morskih ožin, skozi katere potujejo svetovne zaloge nafte. Po izračunih ameriškega ministrstva za energijo iz leta 2006 je skozi omenjeno ožino, ki Adenski zaliv povezuje z Rdečim morjem, takrat potovalo okrog 3,3 milijona sodov nafte na dan; večina črnega zlata je bila namenjena v Evropo ter ZDA in tako je še danes.
Zato gre verjeti, da bo Zahod storil vse, kar lahko, da na tamkajšnjem prestolu obdrži svojega dolgoletnega zaveznika, predsednika Saleha. Temu je bila nedvomno posvečena londonska konferenca ta teden. Slednja se je sicer začela šele po zaključku naše redakcije, a po predhodnem poročanju jemenskih medijev, ki so se sklicevali na visoke državne vire, je bila konferenca posvečena petim zadevam: terorizmu, Južnem gibanju, vojni proti Hutijem, politični krizi med režimom ter opozicijo in pa gospodarstvu. Kako se bodo stvari odvijale, bo pokazal čas, a obeti zagotovo niso dobri, saj se zdi, da se prednost daje predvsem vojaškim rešitvam, kar bi prej ali slej lahko privedlo do izbruha veliko hujšega nasilja, kot ga lahko vidimo danes. Kot je zapisano uvodoma, bi utegnilo biti najnovejše poglavje vojne proti terorizmu zelo dolgo in krvavo.