Namesto vojske skrb za ljudi

Danes je v stalni sestavi Slovenske vojske 7593 pripadnikov, od tega 1206 častnikov, 2004 podčastniki, 3086 vojakov, 764 vojaških uslužbencev, 520 civilnih oseb in 13 uradnikov. Ob tem pa je še 1712 rezervistov. Po načrtih bi moralo biti pripadnikov vojske okrog 14.000. Obrambna doktrina sicer omenja tudi obrambo domovine, vendar je Slovenska vojska dejansko le kolesce v Natovem mehanizmu. Zato je povsem upravičeno vprašanje, ali je sedanja vojska sposobna preprečiti morebitni napad na državo. Številni analitiki opozarjajo, da sedanja poklicna vojska morebitnega napada sovražnih sil ni sposobna preprečiti, druge oblike odpora pa so v obrambni doktrini zanemarjene. Nastaja tudi svojevrsten prepad med ljudstvom, ki naj bi ga SV branila, in samim vojaškim ustrojem, ki se oblikuje v poseben družbeni sloj, dokaj zaprt in samodejen, svoje domoljubje pa izkazuje večinoma na proslavah in ob prikazovanju novega orožja in opreme.
Angažma Slovenske vojske na tujem, v mirovnih misijah Združenih narodov, je sicer zaznaven, še zlasti na Balkanu, stroški njenega sodelovanja pa so očitno tako visoki, da nastajajo težave s prevozom njenih pripadnikov iz Afganistana. Zapletalo se je z izraelskimi topovi, z učnimi letali Pilatus, z obnovo tankov nekdanje JLA, z vojaško bolnišnico, ki neizkoriščena sameva ... Pravi medijski, preiskovalni in še kakšen spektakel pa doživljamo ob nakupu 135 osemkolesnikov Patria, ki je prerasel v mednarodno afero. V minulih 20 letih je Slovenska vojska v razvoju naredila kopico nespametnih potez, pri nabavi orožja in opreme pa se je odločala škandalozno, vendar doslej še nikomur, razen davkoplačevalcem, ni uspelo izstaviti računa za te odločitve. Po mnenju kar nekaj vojaških analitikov je doslej edini uspešen in pohvale vreden projekt, ki je sestavni del vojaške doktrine SV, civilna zaščita. Dobro je organizirana in dobro deluje. Pred leti je v Železnikih ob povodnji sodelovalo 1200 vojakov. Poleg tega vojska s svojo helikoptersko enoto sodeluje še pri reševanju z gora in pogosto pri projektih, ki ne pridejo v javnost.
Za delovanje SV bi morala država, skladno z zavezami Natu, nameniti 2 odstotka BDP. Vse od vstopa v Nato je vojaški proračun naraščal, ustavil pa se je lani, v prvem kriznem letu. Z dvema rebalansoma proračuna je obrambno ministrstvo izgubilo približno 90 milijonov evrov in dobilo za delovanje 552 milijonov evrov, kar znaša okrog 1,55 odstotka BDP. Hkrati je bil po podatkih Ekonomskega ogledala obrambni proračun med letoma 2000 in 2007 edini, ki se je tudi relativno povečeval glede na BDP, saj so se izdatki za socialo v istem obdobju zmanjšali za 2 odstotka, po pol odstotka pa sta izgubila tudi
izobraževanje in zdravstvo. Samo lani se je v obrambnem sistemu na novo zaposlilo 680 ljudi. Že zdaj znašajo stroški plač v obrambnem sistemu več kot 60 odstotkov vseh sredstev. Po Natovih standardih bi morala sredstva za plače znašati največ 50 odstotkov vojaškega proračuna, preostanek bi moral biti namenjen posodabljanju vojaške opreme. V takšni pasti se je znašla nekdanja JLA, ki je ob svojem koncu za plače porabila kar 80 odstotkov sredstev in tako jedla samo sebe.

O obveznem služenju vojaškega roka

Obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič je na začetku sicer dolgega pogovora o peticiji Ukinimo vojsko najprej vzkliknila: »Same super ideje, ki pa sodijo v drug sistem. To je v državo pred letom 2003. Takrat smo sicer imeli vojaško obveznost, ki se je izvajala tudi prek civilnega služenja vojaškega roka. Nato smo to obveznost prekvalificirali v nacionalno obveznost in v njej delu populacije naložili, da se na podlagi potreb države vpokliče in se mu naloži opravljanje določenih nalog. To je profesionalna in plačana vojska. Danes ni mogoče pričakovati, da bi kdo delal to zastonj.« Jasno je, da danes za slovenska ušesa možnost uvedbe obveznega služenja vojaškega roka, pa če je še tako mil in kratek, ni prijetna.
Toda če pogledamo resnici v oči, je upravičeno vprašanje, ali bi se Slovenija s sedanjo vojsko ubranila pred zavojevalcem. Bržkone ne! Poduk iz osamosvojitvene vojne pravi, da je uspeh pri obrambi mogoč le, če nastopi enotna (oborožena) in dovolj številna ter usposobljena vojaška sila, ki ima za sabo podporo vsega prebivalstva. Sicer pa se v SV sklicujejo na dediščino generala Maistra in partizanstva med drugo svetovno vojno.
In Nato? Težišče njegovega delovanja ni v nacionalni obrambi Slovenije, ampak v prispevku vseh članic zveze k uresničevanju ciljev zavezništva. Poleg tega imamo zdaj dejansko le eno brigado, pravi dober poznavalec vojaških razmer, ki je angažirana tudi zunaj meja države.
Ne gre toliko za Nato ali za to, da bi mu nasprotovali, ampak predvsem za iskanje odgovora na vprašanje, kako organizirati oboroženi odpor ob napadu. Naborniški sistem in obvezno služenje vojaškega roka imajo danes v glavnem evropske države, ki niso članice Nata. V Švici denimo se morajo moški udeležiti sedemtedenskega izobraževalnega vojaškega tečaja, na katerem se seznanijo z bistvenimi vojaškimi stvarmi. V drugih državah je spet drugače. Dr. Jože Vogrinc, eden izmed podpisnikov peticije, opozarja, da zato, da ne bi »v prihodnosti vojske reprezentirali samo specialisti in plačanci, je smiselno ponovno razmišljati o splošni vojaški obveznosti za oba spola, a v mili in do človeka prijazni obliki (kratko urjenje, prostovoljna izbira med nošenjem orožja in npr. skrbjo za starejše)«. Temu se pridružujejo tudi drugi. Velja tehtati, ali imeti le opremljeno vojsko profesionalcev ali pa - morda po študiju - uvesti nekakšno mehko obliko obvezne »nacionalne dolžnosti«, pri čemer bi lahko posamezniki uveljavljali pravico do ugovora vesti. Vprašanje je, ali je švicarski koncept oboroženega ljudstva v Sloveniji mogoč. Mnogi trdijo, da se mu je treba izogibati. Res je, kot pravi dr. Jelušičeva, da »ta trenutek ni nikakršne potrebe po obveznem vojaškem roku, čeprav se zavedamo, da je treba ljudi usposabljati za to nalogo. Zato pa imamo sistem zaščite in reševanja, imamo 41 tisoč operativnih reševalcev. Od tega 40 tisoč operativnih gasilcev, tisoč operativnih reševalcev v različnih organizacijah, ki skupaj s 7600 vojaki sestavljajo skupen sistem nacionalne varnosti in se lahko angažirajo, če bi nas doletela velika nesreča.« Po njenem lahko »vojska vzpostavi, če bi bilo treba, tudi poklicna jedra za obvarovanje države. Za to je vojska. Ta trenutek pa jih vidimo kot poklicne vojake, ki jih pošiljamo po svetu, in kot sile, ki so vključene v različne mednarodne organizacije. Imamo opremo, usposobljeni smo za delo s to opremo in hkrati tudi ustrezno stopnjo pripravljenosti in zavesti, da opravljamo to funkcijo.«
Po njenem tudi za 500 vojakov, ki bi delovali v tujini, »moraš imeti sistem, ki teh pet stotnij vedno znova obnavlja. Zato moraš imeti doma najmanj štirikrat 500 vojakov, ki se usposabljajo samo za to nalogo. Potem je treba imeti še kup tistih, ki jih usposabljajo, kup režijskih delavcev, organiziran transport in tudi ustrezne kadre, ki pomagajo vojakom po odhodu iz vojaške službe. Tudi pri 7600 vojakih nam zmanjka ljudi, ki bi jih lahko poslali v misije, kjer bi vzdrževali 520 ljudi. Zato jih jemljemo izmed pogodbenih rezervistov. Ne rečem, da v organizaciji ni notranjih rezerv, toda če želiš vzdrževati v mirovnih misijah toliko ljudi, potem jih moraš z nečim nadomeščati.«
In ko smo ministrici ponudili primer Islandije, ki sodeluje v mednarodnih misijah in nima svoje vojske, je odgovorila: »Islandija je država brez vojske, ni pa demilitarizirana. Tam je cela vrsta vojaških oporišč, to pomeni, da je država odstopila svoje ozemlje, da so tam tuja oporišča, ker svojih ljudi za potrebe vojske nima. Če bi bila Slovenija tako slaba, da ljudem ne bi bilo mogoče izplačati plače, tako visoke plače, kot jo imajo v komercialnem sektorju, če ne bi mogla imeti svoje lastne vojske in če bi želela sodelovati v mirovnih operacijah, bi morala to plačati. V denarju, v donacijah. Nihče se danes ne more šlepati na račun drugega. Lahko zapišete v peticijo, kar hočete, ampak nihče v tej mednarodni skupnosti se ne more šlepati na račun varnosti, ki jo zagotavljajo drugi.«

Družbeni centri

Seveda je naš predlog o prekvalifikaciji nekaj tisoč vojakov za delo v centrih novega socialnega sistema, kjer bi skrbeli za starejše ali onemogle, jim pomagali pri dejavnem življenju, naletel na pričakovan odziv. »Ljudje so v vojski zato, ker želijo biti vojaki, ne pa socialni delavci,« je ostro odvrnila obrambna ministrica. Toda glede na demografska gibanja v državi in tudi majhno verjetnost napada nanjo je premislek, četudi še tako nevšečen vojaškim glavam, o pametnejšem izkoriščanju sedanjih vojaških zmogljivosti, prostorskih in ljudskih, potreben. SV ima zdaj 19 vojašnic in na tisoče hektarov zemljišč. Četudi je vlada prodala dobršen del nepremičnin v lasti vojske, še zmeraj razpolaga z zavidanja vrednimi lokacijami objektov in zemljišč, na katerih bi lahko v prihodnje stali naselja varovanih stanovanj, centri za starejše, domovi za upokojence, negovalne bolnišnice, mladinski centri in podobno. Če bi občine in država morale kupovati takšne objekte in zemljišča za namensko gradnjo, bi bili stroški, v primerjavi z obnovo vojaških objektov in novogradnjo na sedanjih vojaških zemljiščih, zelo visoki. Dokazov, kaj vse je mogoče urediti v vojašnicah, ni treba iskati z lučjo. V marsikateri občini so v njih naredili ali pa zasnovali zanimive projekte, ki dajejo posebno življenje nekdanjim vojašnicam.
V Ajdovščini naj bi do konca letošnjega leta na območju nekdanje vojašnice Pale zgradili mladinski center in hotel. Naložba je ocenjena na 1,21 milijona evrov, nekaj več kot 56 odstotkov bo zagotovila Evropska unija, skoraj 34 odstotkov ajdovska občina, drugo pa ministrstvo za šolstvo. Ob podpisu pogodbe o sofinanciranju maja lani je šolski minister Igor Lukšič dejal, da so v » Ajdovščini naleteli na razumevanje občinskega vodstva in tu bomo lahko uresničili enega izmed desetih tovrstnih projektov na območju Slovenije. Tako bo tudi občina začutila, da je del Evrope. Mladi bodo prihajali v Ajdovščino, se tu zadržali dan ali dva in pustili sledi svojega obiska.« V nekdanji Loški kasarni v Škofji Loki se bodo srečevale vse generacije občanov, saj bo namenjena upokojencem, študentom, mladini za izobraževalne in kulturne potrebe. Dom za starejše občane bo imel od 90 do 150 postelj. »Na občini smo razmišljali, da bi se morale različne generacije družiti. Park bi naj bil shajališče starejših in študentov. Hkrati pa imamo v tem osrednjem delu tudi vrtec, kjer se nam sploh zdi zanimivo, da se bodo srečevali stanovalci iz doma starejših krajanov in otroci iz vrtca, ker so v parku predvidena igrala zanje. Mislim, da je tukaj posrečena in zanimiva povezava različnih generacij. Drug drugega ne motijo, ko pa se srečajo, je v redu ... Lotili smo se tega bolj celovito in imamo na razpolago večji prostor. Nujno pa se mi zdi, da se to zgodi in nastajajo medgeneracijski centri,« pravi Mateja Hafner Dolenc, vodja oddelka za okolje in prostor v občini Škofja Loka.
Dokler je še čas, bi kazalo torej temeljito premisliti o namembnosti dosedanjih vojaških objektov. Raziskave kažejo, da bodo zaradi upadanja rodnosti in podaljševanja življenjske dobe čez 15 let starejši od 60 let sestavljali tretjino prebivalstva na Japonskem, v Nemčiji in Italiji. Slovenija ni izjema. Danes je v Sloveniji 80 tisoč ljudi, starejših od 80 let, čez 20 let jih bo že 135 tisoč. Šestdeset tisoč ljudem je treba že zdaj zagotoviti dolgotrajno oskrbo. Od marsikod drugod, kjer sredstva niso nujno potrebna, jih bo država morala preusmeriti k njim. Zdaj država namenja za dolgotrajno oskrbo ostarelih 350 milijonov evrov, to je 75 odstotkov potrebnih sredstev, 25 odstotkov pa plačujejo posamezniki. Ker bo potreb po domovih za ostarele, po varovanih stanovanjih in drugih oblikah skrbi za starejše v prihodnje še več, bodo nastala tudi nova delovna mesta. »Po našem izračunu bi pri ciljnem številu 45 tisoč oseb, vključenih v dolgotrajno oskrbo, pridobili od 3000 do 4000 novih delovnih mest,« je že v prejšnji številki Mladine pojasnil Davor Dominikuš, generalni direktor direktorata za socialne zadeve.

Drugačna Slovenija?

Premislek o možnem, če ne že kar nujnem začetku demilitarizacije Slovenije, kjer bi vojsko prekvalificirali, vojašnice pa spremenili v družbene centre, je v sedanjih razmerah potreben. O demilitarizaciji v Sloveniji in drugod je treba razmišljati tudi kot o izhodu iz sedanjih zagat globalne družbe. Potrebujemo nov, drzen pogled na svet, ki bo znal ubežati pogledu, ujetemu v nacionalne države z vojsko, in odpirati obzorja drugačne družbe. Podpisniki peticije skupaj z Mladino zahtevajo odpravo vojske in izstop iz zveze Nato. »Peticija je pravi korak v pravo smer, saj je slovenska politika od osamosvojitve korakala v napačno: iz miroljubnih, protivojnih temeljev 80. let so nas jastrebi preusmerili v militarizacijo in končno v Nato, ki nas je spremenil v napadalno državo. Letos bo država polnoletna, čas je torej, da neha z infantilno servilnostjo in agresivnostjo in se začne odgovorno obnašati,« pravi novinarka Tanja Lesničar - Pučko. Glasbenik Zoran Predin je peticijo pospremil z mislijo, naj se »denar, prostori in pozitivna energija vložijo v socialo, izobraževanje, šport in urbano kulturo, kar se nam bo vsem vrnilo kot domoljubje najžlahtnejše sorte. Naj postaneta bonton in strpnost sobivanja nov pogled na svet naših potomcev, ki nas danes z dudami v ustih in iskricami v očeh prosijo za boljši jutri.«
Po besedah dr. Dušana Pluta s Filozofske fakultete, znanega borca za demilitarizacijo, je pobuda prišla ob pravem času. »Proces demilitarizacije je eden izmed treh ključnih civilizacijskih procesov, ki se morajo končati vsaj do sredine tega stoletja. Tem procesom pa postavljam ob bok odpravo revščine in ustvarjanje primernih okoljskih razmer za življenje na planetu. Vse te plati so med seboj povezane. Toda iz zelene paradigme je jasno: če zagovarjamo nenasilje do drugih vrst, potem moramo zagovarjati tudi nenasilje do sočloveka. S tega moralno-etičnega vidika je proces demilitarizacije nujen v prvi polovici tega stoletja.« Dr. Plut pravi, da bi bila odločitev Slovenije za demilitarizacijo pomembna, vendar hkrati opozarja, da stanje duha in zavesti na Slovenskem verjetno še ni dozorelo za takšne korake. »Tudi na referendumu ne verjamem, da bi bili uspešni. A to je enako kot odpraviti svetovno revščino ali pa ohraniti primerne eksistenčne razmere za prihodnje rodove. Tudi to naj bi bilo nemogoče. Morda pa bi nam, če pokažemo pogum in se lotimo tega vprašanja, kdo sledil. Sosednja Avstrija ali pa srednja Evropa kot celota. V tej krizni situaciji, ko je jasno, da nam zmanjkuje denarja za ustvarjanje eksistenčnih razmer, se človek res vpraša, zakaj namenjamo 2 odstotka BDP za obrambne in varnostne zadeve.«