Od 'Hitlerjevega papeža' do svetnika?

Maja 2008 je predlagatelj papeža Pija XII. za svetnika, nemški jezuitski duhovnik v Vatikanu Peter Gumpel, obvestil sedanjega poglavarja rimskokatoliške cerkve Benedikta XVI., da je spis za beatifikacijo pripravljen in da mora zdaj sveti oče le še podpisati odredbo o junaških krepostih Pija XII. Zatem bi bil spet na vrsti Gumpel, ki bi moral priskrbeti dokaze o čudežih Pija XII., da bi bil ta lahko dokončno razglašen za svetnika. Toda kot so oktobra isto leto poročali mediji, je omenjena odredba obležala na papeževi mizi, še vedno nepodpisana. Po Gumplovih navedbah naj bi bil razlog za zavlačevanje ta, da si papež ni želel poslabšanja odnosov z judi. Vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi je to zavrnil, čeprav ni bila nobena skrivnost, da bi beatifikacija Pija XII. v judovski skupnosti, pa tudi širše povzročila ostre kritike in celo ogorčenje. To se je navsezadnje tudi zgodilo decembra 2009, ko je Benedikt XVI. vendarle podpisal odlok o junaških krepostih svojega predhodnika.
Pij XII. je bil papež med letoma 1939 in 1958. Nekateri ga imenujejo vojni papež prav zato, ker je bil na to mesto ustoličen na predvečer najtemnejše noči sodobne človeške zgodovine - 2. svetovne vojne. Tudi njegova zgodovinska osebnost je še najbolj vezana na to obdobje in konkretno zaznamovana z njegovimi (ne)dejanji ob holokavstu. Najpogostejši očitek, ki leti na Pija XII., je, da ni uporabil svoje moralne avtoritete in se dovolj odločno zavzel za jude, čeprav je dobro vedel, da jim grozi uničenje. Vatikan na to odgovarja večplastno. Kot poudarja, je beatifikacija »v izključni pristojnosti Svetega sedeža«, junaške kreposti Pija XII. pa se nanašajo na njegov osebni odnos do boga in vere, ne pa tudi na »zgodovinski pomen njegovih konkretnih odločitev«. Hkrati v Vatikanu obtožbe o 'ravnodušnosti' Pija XII. ob holokavstu odločno zavračajo; papežev državni tajnik Tarcisio Bertone jih je novembra 2008 označil celo za del »nekdanje sovjetske propagande«. Uradno stališče Vatikana je, da je Pij XII. po svojih najboljših močeh pomagal judom v zakulisju, s tiho diplomacijo, hkrati pa nekoliko paradoksalno dodaja, da papež ni poznal razsežnosti genocida, ki so ga doživljali judje.
Hkrati se Sveti sedež že več let ne zmeni za pozive predstavnikov judovske skupnosti in številnih zgodovinarjev, ki zahtevajo odprtje zgodovinskih arhivov o delovanju medvojnega papeža. Zgolj uradna zagotovila Vatikana o brezmadežnosti Pija XII. zato zvenijo precej votlo. Poleg tega številni drugi zapisi in dokumenti iz tistega obdobja pripovedujejo drugačno zgodbo o Piju XII. in so predmet vročih polemik že od leta 1945. Francoski časopis Le Monde se je denimo po vojni o papežu spraševal: »Glede na to, da je ves čas in od vsepovsod dobival redna poročila svojih škofov, ali je lahko prezrl tisto, česar si nikoli ne bi mogli privoščiti niti najvišji nemški vojaški poveljniki: tragiko koncentracijskih taborišč, množične deportacije civilnega prebivalstva, hladnokrvno pobijanje vseh, ki so bili 'v napoto'...« Priznani italijanski zgodovinar Carlo Falconi je v knjigi Molk Pija XII. zapisal, da papež »ni molčal zato, ker ne bi vedel, kaj se dogaja; od vsega začetka je poznal razmere, morda celo bolje od katerega koli državnika«.

Nič videl, nič slišal?

Nekateri ohranjeni dokumenti so zelo obremenilni za papeža in Vatikan. Francoski novinar Edmund Paris je v knjigi Jezuiti, skrivna vojska papeštva navedel pismo, ki ga je veleposlanik vichyjske vlade v Vatikanu Leon Berard poslal Philippu Pétainu, takratnemu voditelju nacistične Francije: »Gospod maršal Petaine! V pismu z dne 7. avgusta 1941 ste me počastili z vprašanjem o morebitnih težavah, ki bi se lahko pojavile na strani rimskokatoliške cerkve zaradi ukrepov, ki jih vaša vlada sprejema v zvezi z judi. Čast mi je sporočiti, da mi v Vatikanu ni bilo rečeno nič takšnega, kar bi se lahko razumelo kot kritika ali nestrinjanje z zakoni in usmeritvami glede tega vprašanja.« Francoska revija L'Arche je leta 1958 objavila dele obsežnejšega poročila, ki ga je Berard poslal v Pariz 2. septembra 1941. Ob tem je zapisala: »Je obstajalo kakšno protislovje med položajem judov in katoliško doktrino? Le eno, in Leon Berard je nanj previdno opozoril predsednika vlade. Protislovje je bilo v tem, da je zakon, ki je bil sprejet 2. junija 1941, jude opredelil kot raso ... 'Cerkev,' piše veleposlanik vichyjske vlade, 'ni nikoli trdila, da naj bi bili vsi državljani deležni enakih pravic ... Kot mi je zagotovil nekdo iz visokih vatikanskih krogov, ne bomo imeli nikoli nobenih težav zaradi zakona o judih.'« In vemo, katere poti so odpirali takratni zakoni o judih: tiste v koncentracijska taborišča.
Papež pa je imel tudi svoje posebne odposlance v državah, ki so kolaborirale s Hitlerjem. V Neodvisni državi Hrvaški je Pija XII. zastopal duhovnik Ramiro Marcone. Je tudi v teoriji sploh mogoče, da Marcone in prek njega Pij XII. nista vedela za grozljive ustaške pogrome proti pravoslavnim Srbom, judom in Romom? Jasenovac? V nacistični Slovaški je vladal Jozef Tiso, nekdanji duhovnik, ki je sanjal o katoliški državi in pri tem užival podporo Svetega sedeža, želel pa jo je zgraditi tako, da je jude in vplivne predstavnike protestantske cerkve pošiljal v Auschwitz. »Katolicizem in nacizem imata veliko skupnega; z roko v roki spreminjata svet,« je takrat ponosno razglašal Tiso. To perverzno logiko so med vojno upoštevali številni visoki predstavniki RKC, pri nas denimo škof Gregorij Rožman, ki je vpričo nacističnih poveljnikov blagoslavljal domobranske odrede. In tako naprej ...

Z roko v roki

Da bi bolje razumeli zgodovinsko osebnost Pija XII., se je treba osredotočiti tudi na predvojne odnose med Vatikanom in Hitlerjevo Nemčijo. Kaj je bilo tisto, kar ju je po ideološki plati zbliževalo? Kaj je bilo tako »veliko skupnega«, kot se je izrazil Tiso?
Franz von Papen, eden najvidnejših nemških diplomatov v času nastajanja tretjega rajha, je nacionalsocializem označil za »krščansko reakcijo na duha revolucionarnega leta 1789«, za tretji rajh pa dejal, da je to »prva svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi uresničuje njegova plemenita načela«. Dvorjenje je bilo takrat vzajemno. Eden najvidnejših münchenskih teologov Michaele Schmaus je leta 1933 v delu Srečanja med katoliškim krščanstvom in nacionalsocialističnim pogledom na svet zapisal: »Nacionalsocialistično gibanje je najprodornejši in najbolj množičen upor proti duhu 19. in 20. stoletja ... Kompromis med katoliško vero in liberalizmom ni mogoč ... Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija ... Ponovno obujeni pomen absolutne avtoritete nam odpira pot do resničnega razumevanja avtoritete cerkve ... Nacionalsocialistične zapovedi in zapovedi katoliške cerkve imajo isti cilj.« Takšnih zapisov ni bilo malo. Januarja 1939 je francoska literarna revija Mercure de France takole komentirala nemški zbornik Katoliška konservativna tradicija: »Ko prebiramo zbornik besedil ključnih nemških katoliških teoretikov od Gorresa do Vogelsanga, smo lahko povsem prepričani, da je nacionalsocializem izšel neposredno iz katoliških idej.«
Napadi cerkve na vrednote liberalizma segajo že v 19. stoletje in so bili najvidneje začrtani v okrožnici Syllabus Errorum, ki jo je leta 1864 podpisal papež Pij IX. Gre za seznam prepričanj, ki jih je Vatikan imel za nesprejemljiva in napačna, med drugim, da ima »vsak človek svobodno pravico do prevzemanja in izražanja tiste vere, ki je po njegovem prepričanju prava«. V takšnem ozračju je tudi antisemitizem lahko dobil nov zagon. La Civilta Cattolica, vplivno jezuitsko glasilo v Italiji, je februarja 1898 sporočalo: »Judovska enakopravnost je plod tako imenovanih načel iz leta 1789, katerih jarem pesti francosko družbo ... Judje imajo republiko v svojih rokah in je prej hebrejska kot francoska ... Jude je Bog ustvaril kot vohune, ki se pojavijo povsod, kjer se pripravlja kakšna izdaja ... Jude je treba izločiti, in to ne le v Franciji, temveč tudi v Nemčiji, Avstriji in Italiji.« Glasilo je nadaljevalo napade na jude tudi med vzponom nacistične Nemčije, le da je jezuitski antisemitizem imel verske temelje in ni bil utemeljen na teorijah rasne večvrednosti.
Zagovorniki Vatikana pogosto navajajo, da je papež Pij XI. v encikliki Z žgočo zaskrbljenostjo kritiziral nacizem zaradi propagiranja rasne večvrednosti, pa tudi poganstva, ki se je porajal znotraj nacistične ideologije. Vendar kot je v knjigi zapisal novinar Paris: »Leta 1937 je Pij XI. pod pritiskom svetovnega javnega mnenja v encikliki Z žgočo zaskrbljenostjo 'obsodil' rasne teorije, češ da so nezdružljive s katoliško doktrino in načeli. Obsodil je nacizem, toda ne tudi Hitlerja. Predvsem pa so se v Vatikanu potrudili, da ni bil v nevarnosti konkordat, ki so ga štiri leta pred tem podpisali z nacističnim rajhom.«

Konkordat

Julija 1933 sta tretji rajh in Vatikan sklenila konkordat, ki sta ga podpisala Franz von Papen in vatikanski državni tajnik, kardinal Eugenio Pacelli. Šest let kasneje je Pacelli postal papež Pij XII. Konkordat je najvišji uradni dokument, ki priča o tesnem sodelovanju med Berlinom in Svetim sedežem in na splošno velja za Hitlerjevo diplomatsko zmago. Prvič so bili škofje s 16. členom tega sporazuma prisiljeni priseči zvestobo nacistični vladi: »Pred Bogom in ob Svetem pismu prisegam in se zavezujem, da bom kot škof ostal zvest nemškemu rajhu in državi. Prisegam in obljubljam, da bom spoštoval vlado, ki bo ustanovljena po določilih ustave, in da bom k temu pripravil tudi svoje duhovnike. Kot je moja dolžnost, bom delal v dobro nemške države in njenih interesov; v opravljanju poslanstva, ki mi je zaupano, bom poskušal preprečiti vse, kar bi temu škodilo.«
Poleg tega je konkordat katoliškim organizacijam prepovedal politično delovanje. Britanski zgodovinar John Cornwell je v knjigi Hitlerjev papež Pacelliju zato očital, da je s podpisom konkordata spodnesel tla potencialni katoliški opoziciji v Nemčiji in s tem utrdil Hitlerjevo popolno oblast. Roko na srce je svoje opravil tudi von Papen; bil je dolgoletni podpredsednik katoliške stranke Zentrum, ki se je morala v skladu s konkordatom razpustiti, še pred tem pa je podprla Hitlerja. Francoski zgodovinar Joseph Rovan je v delu Katoliška politika v Nemčiji zapisal: »Zasluge za to, da je Hitler 30. januarja 1933 prišel na oblast, ima von Papen, ki je bil podpredsednik Zentruma od leta 1920 ... Namesto da bi bil nemški politični katolicizem krščanskodemokratski, je 26. marca 1933 vso svojo moč prenesel na Hitlerja ... Da bi zanj izglasovali popolna pooblastila, je bila potrebna dvotretjinska večina in zanjo so bili nujni glasovi Zentruma.«
In končno, konkordat je nacistični Nemčiji zagotovil svojevrstno priznanje »najstarejše mednarodne sile (Vatikana). Po svoje je enako, kot če bi dobila potrdilo o mednarodni veljavi,« je zapisal Rovan. Hitler je bil s konkordatom očitno zelo zadovoljen, vsaj tako je v Spominih po vojni pisal von Papen: »Na splošno je konkordat ugodnejši od vseh podobnih sporazumov, ki jih je podpisal Vatikan. Kancler Hitler me je prosil, naj državnemu tajniku sporočim, da bo protiklerikalnim silam nemudoma nataknil nagobčnik.«
Nevtralnost ali dvojna igra?
Ker je kardinal Pacelli vseskozi in z visokega položaja opazoval Hitlerjev vzpon na oblast, pa tudi dogodke, ki so temu sledili pred vojno, je preprosto nemogoče, da ne bi vedel, kaj Hitler namerava z judi. Judovski zgodovinar Israel Gutman je v obsežni Enciklopediji holokavsta poudaril, da je še isti mesec, ko je postal papež (marca 1939), uredil 3000 brazilskih vizumov za jude, ki so se spreobrnili v katoliško vero. Enciklopedija nadalje navaja, da je Pij XII. na začetku vojne iz več evropskih držav dobival različna poročila o deportacijah judov v taborišča in pogromih proti njim, toda storil ni nič, domnevno zaradi nevtralnosti Vatikana. Ameriški zgodovinar Raul Hilberg je v knjigi Uničenje evropskih judov navedel, da je leta 1942 predstavnik ameriške delegacije v Vatikanu Harold Tittman vatikanskega državnega tajnika Luigija Maglioneja vprašal, ali bi papež javno obsodil nacistične zločine proti judom. Maglione mu je odvrnil, da Sveti sedež »ne more javno obsoditi posameznih grozodejstev«. Ena izmed razlag, zakaj Pij XII. takrat ni pomagal judom, ki so bili zvesti svoji veri, je ta, da je bil sam antisemit. V več knjigah o holokavstu in odnosih med Vatikanom in Hitlerjevo Nemčijo je navedena njegova označba judov, ki jo je, ko je bil še kardinal Pacelli, izrekel na Mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti leta 1938. Za jude je dejal, da so to tisti, katerih ustnice preklinjajo Jezusa in katerih srca ga še vedno niso sprejela.
Šele v radijskem nagovoru ob božiču leta 1942 je Pij XII. spregovoril o »več sto tisoč ljudeh, ki so bili brez svoje krivde, včasih zgolj zaradi svoje nacionalnosti ali rase, ubiti ali počasi hirajo.« Judov v nagovoru ni izrecno omenil. Toda vseeno se je tisto leto politika Pija XII. do judov spremenila. Še vedno je sicer molčal o genocidu, vendar jim je začel v zakulisju pomagati. Ko so denimo septembra 1943 nacisti vdrli v Italijo in prevzeli nadzor nad Rimom, je Vatikan za svojimi zidovi skril 477 judov, rimski samostani pa dodatnih 4238. Zakaj? Spet ena od razlag, ki se omenjajo v strokovni literaturi, je ta, da je Pij XII. predvidel konec tretjega rajha. Ameriški odposlanci so ga leta 1942 obvestili, da želijo v svetovni vojni doseči popolno zmago nad nacizmom, in z vsakim mesecem je postajalo jasneje, da jo bodo res dosegli.
Kljub temu je papež še vsaj leta 1943 igral nekakšno dvojno igro. S tajnim reševanjem judov je pokazal, da je na strani zaveznikov, vendar sočasno ni nasprotoval deportaciji tistih, ki so padli v roke nacistom. Šestnajstega oktobra 1943 so nacisti iz Rima v Auschwitz odpeljali 1007 judov, med njimi okrog 200 otrok. O tem dogodku veliko pove dokument, ki je bil kasneje najden v arhivih nemškega zunanjega ministrstva. Gre za sporočilo nemškega veleposlaništva v Vatikanu z dne 28. oktobra 1943, ki je bilo poslano nacističnemu zunanjemu ministru Friedrichu von Ribbentropu: »Čeprav na papeža pritiskajo z vseh strani, ni izrazil nobenega neodobravanja glede deportacije rimskih judov. Pričakovati mora, da mu bodo naši sovražniki očitali takšno ravnanje, prav tako pa, da bodo protestanti v anglosaških deželah to izkoristili za propagando proti katolicizmu; vendar je bilo zanj pri obravnavi tega občutljivega vprašanja odločilno ohranjanje dobrih odnosov z nemško vlado ... Podpis: Ernst von Weiszaecker.«

Opečnati zid

Leta 1999 je Vatikan odobril ustanovitev Mednarodne katoliško-judovske zgodovinske komisije (ICJHC), ki je bila sestavljena iz treh judovskih ter treh katoliških učenjakov in ki naj bi preučila del vatikanskih arhivov. Preliminarno poročilo komisije z naslovom Vatikan in holokavst je potrdilo nekaj že znanih dejstev, predvsem to, da je Pij XII. vedel za razsežnosti genocida, katerega žrtve so bili judje. Med drugimi ga je na to leta 1941 s pismom opozoril celo berlinski škof Konrad von Preysing. Poleg tega je komisija odkrila, da se Vatikan ni zavzemal za pomoč judom, ki so želeli pobegniti v Palestino, ker naj bi ta sčasoma postala »bolj sveta za katolike kot za jude«. Komisija je Vatikan leta 2000 zaprosila za dostop do tajnih arhivskih dokumentov, da bi enkrat za vselej razčistila, kakšna je bila vloga Pija XII. v času holokavsta. Vendar je Vatikan njeno prošnjo zavrnil in komisija se je leta 2001 razpustila, ne da bi oddala končno poročilo. Eden od treh judovskih predstavnikov Michael Marrus je javno dejal, da je komisija »naletela na opečnati zid«.
Papež Benedikt XVI. je januarja obiskal rimsko sinagogo. Preden je vstopil vanjo, je položil cvetje pred spominsko znamenje za 1007 judov, ki so jih nacisti odpeljali v Auschwitz. Vendar vsi judovski predstavniki niso želeli biti navzoči pri tem dogodku. Ne, dokler Vatikan ne bo odprl svojih tajnih arhivov, je bilo med drugim slišati. Benedikt XVI. pa je, kot da živi v nekem drugem svetu, ki nima svoje zgodovine, obisk sinagoge označil za »nov mejnik na poti harmonije in prijateljstva med kristjani in judi«.