»O tem raje ne bi govorili«

V sredo se je malo po tretji uro popoldne pod Mladinino peticijo podpisal 5500. podpornik, malo pozneje je bilo podpisov že sto več. Ducat dni po tem, ko je Mladina objavila svojo peticijo, se je slovenska politika resnim odgovorom o vprašanjih, ki jih odpira peticija, izogibala. Peticijo je komentirala le ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, a vladne stranke so previdno molčale. Oglasili so se pri SNS in SDS, prvi so govorili o tranzicijskih bogataših, drugi so peticijo in njene podpisnike povezovali s silami, ki v preteklosti niso bile naklonjene osamosvojitvi Slovenije.
Molk vladne strani je bil pričakovan. Če bi namreč politične stranke, ki zase pravijo, da izvirajo z levice, podprle civilno pobudo o radikalni prenovi Slovenske vojske, bi nase prevzele politično tveganje. Zgodovina slovenske politike pa nas uči, da levosredinske stranke podobnih mirovniških potez niso sposobne podpreti. Nasprotno, v času kampanje za Nato se je celotna »leva« vlada postavila v bran slovenskemu vstopu v vojaško zvezo, četudi je takrat velik del javnosti temu nasprotoval. Tudi zaradi te politične odločitve je veliko volivcev začelo zapuščati nekdaj nepremagljivo LDS. Stranke so tokrat molčale, zato smo odgovore zahtevali sami. In, zanimivo, po nekaj dneh smo našli kar nekaj vladnih poslancev, ki podpirajo Mladinino akcijo.

Demilitarizacija družbe in sveta

Takšen je večni poslanec Anton Anderlič (LDS), ki je danes član parlamentarnega odbora za obrambo, pred davnimi leti pa je še kot predsednik ZSMS jugoslovansko vojsko jezil z idejami o civilnem služenju vojaškega roka. Anderlič pravi, da bi bilo treba opraviti temeljito razpravo o velikosti in oborožitvi Slovenske vojske. »Obseg bi lahko zmanjšali, sredstva bi se posledično prerazporedila. Orožja ima vojska dovolj, smiseln pa je razmislek, ali bi bilo treba Slovensko vojsko bolje opremiti za zaščito in reševanje v primeru naravnih katastrof.« Po njegovem mnenju peticija ni, kakor trdi ministrica Jelušičeva, uperjena proti državi in ustavi. »Ravno nasprotno, peticija spoštuje in krepi ustavni red Republike Slovenije«. Za Anderliča je peticija eden od pozivov za premislek o prihodnosti slovenskega kontingenta v Afganistanu. »Osebno si že dalj časa prizadevam za povečevanje 'civilnih' zmogljivosti vojske, zlasti na področju zaščite in reševanja. Naj se torej začne razmišljati o postopnem umiku vojske ter okrepitvi in osredotočenju na civilnorazvojno sodelovanje. Če bi se stvari v Afganistanu zapletle, bi sam takoj podprl umik.« Za zdaj je zanj članstvo v Natu še smiselno, podprl pa bi razpravo o nadaljnjem sodelovanju in tudi izstopu iz zveze, »če bi se odnosi v severnoatlantskem zavezništvu bistveno spremenili oziroma bi zavezništvo izbralo pot, ki ne bi bila v skladu z našimi usmeritvami«. Ali je danes Nato še vedno to, kar naj bi bil, pa Anderlič ni pojasnil.
Radikalnejši od Anderličevega je Franco Juri (Zares) - pričakovano, saj je bil Juri nekoč aktiven nasprotnik slovenskega vključevanja v Nato. Juri peticijo razume »kot civilizacijsko naravnano pobudo za demilitarizacijo družbe in sveta, kar sem vselej dosledno zagovarjal«. Torej še zdaleč ne kot protiustavno gesto, kakor jo je označila ministrica. »Peticijo navdihujejo visoke civilizacijske vrednote, ustava je sicer pomembna družbena in nacionalna pogodba, ki mora v demokraciji vendar prenesti tudi spremembe na bolje, ko je za to soglasje.« In odprava vojske? »Kratkoročne odprave vojske niso na dnevnem redu. A dejstvo je, da sodobne vojske žal postajajo vse bolj podobne zasebnim varnostnim paravojaškim firmam, ki služijo nevidnim multinacionalnim centrom oblasti, njihovim interesom in vse manj državljanom, ki jih vzdržujejo.« Za Jurija bi bila dobra rešitev tudi v peticiji nakazana možnost preurejenih vojaških sil, usmerjenih v namene civilne zaščite in humanitarno pomoč. Torej manj orožja in več pomoči. »Svet ni na to pripravljen? Je peticija le simbolna in utopična gesta? Morda. Res je, vendar začnimo boljši svet pripravljati zdaj in tukaj! Utopijo še kako potrebujemo.« Franco Juri je za zdaj edini poslanec, ki se je podpisal pod peticijo.

Širši družbeni premislek

Peticijo podpira tudi Jurijev strankarski kolega Franci Kek. Demilitarizacija bi morala biti globalni, ne le lokalni projekt. »Morda v okviru novega družbenega reda. Vojska bi bila že sedaj nesmiselna, če bi bila ministrstva za obrambo dejansko namenjena le obrambi, vendar bi jim žal mnogokrat bolj ustrezalo ime 'Ministrstvo za napad'.« Za Keka bi morala biti pobuda o peticiji torej »del širšega družbenega premisleka«.
O širši družbeni reformi razmišlja Andrej Magajna, poslanec SD, ki ni član stranke, pač pa predsednik Krščanskih socialistov Slovenije, nekoč eden izmed ustanoviteljev SDZS, predhodnice SDS. Po njegovem bi se moral pod pokroviteljstvom OZN in drugih mednarodnih organizacij demilitarizirati ves svet. V Sloveniji bi obdržali le enote Teritorialne obrambe in civilne zaščite, del profesionalnega kadra pa bi bil namenjen nastajajočim evropskim silam. Kaj pa Nato in Slovenija? »Zanimivo je, kako se lobisti ZDA in Nata bolj kot za argumentacijo upravičenosti obstoja Nata trudijo zadušiti iniciative in razprave o evropskem obrambnem sistemu! Tradicionalne 'zagovornike' Nata navadno iščemo na evropski politični desnici, vendar ni povsem tako. Eden od njihovih najvplivnejših lobistov je Tony Blair, na slovenskem prizorišču pa je med vplivnimi politiki levosredinske orientacije Borut Pahor.« Magajna komentar Mladinine peticije končuje z besedami: »Evropski obrambni sistem je tudi pot iz spon Nato pakta.« Mimogrede, ravno te dni se je nemški zunanji minister Guido Westerwelle zavzel za oblikovanje skupne vojske EU.
Do Nata je kritičen še en sopotnik vlade, nekdanji predsednik poslanske skupine DeSUS Franc Žnidaršič. Njegove besede so ostre, podobne tistim, ki jih je pred leti kričala preslišana množica, zbrana okoli civilne pobude Ne Nato - mir nam dajte. »Izstop iz Nata bi podprl, 'ker solata po vstopu ni cenejša', Natova politika pa se zapleta v izvažanje demokracije na bajonetih po ameriškem vzorcu! Zato bi bil odhod z 'mirovnih' misij, v Iraku, Afganistanu ali še kje drugje nujen v smislu zaščite naših interesov - sicer nas čaka kakšno bridko maščevanje 'užaljenih in okupiranih'. Tedaj pa velikih botrov iz Nata ali Amerike ne bo nikjer (več)«. Peticija je zanj alternativa, bolj smiselna od priprav na vojno in vojskovanje. Sam bi »vojsko skrčil na minimum, sredstva pa usmeril v solidarnost in potrebe ljudi, ki postajajo vedno bolj revni«.

Odziv strank

A vsi poslanci vladnih strank ne razmišljajo tako. Starosta SD Milan Potrč, pravi, da je koncept organiziranja in delovanja države preresno vprašanje, da bi se urejal s peticijami. »Soglašam pa, da se peticija sprejme kot sporočilo, da je po mnenju podpisnikov tudi o konceptu slovenske vojske potrebna resna analiza in razprava.« Podobno zadržan je še en član parlamentarne komisije za obrambo, Dušan Kumar: »Legitimni pacifistični pogledi vedno zaslužijo pozornost, a v tem trenutku gre za utopičen poizkus ukinjanja slovenske vojske.«
Če sta omenjena poslanca SD zadržana, pa v strankini centrali razmišljajo drugače. Peticije ne podpirajo, po njihovem mnenju peticija celo zavaja javnost, izstop iz Nata pa bi lahko »Slovenijo postavil v nezavidljiv in neroden položaj«. Še več, izstop iz Nata bi po njihovem mnenju »zdajšnjo varnost Slovenije najverjetneje postavil pod vprašaj«. Mnenje stranke je torej identično mnenju ministrice Jelušičeve, kar ni čudno, saj je ministrica s SD sodelovala že v predvolilnem času.
Drugačen pogled imajo pri Zaresu. Peticijo zadržano podpirajo. »Ocenjujemo jo kot željo dela civilne družbe, ki teži k idealu sveta brez vojne in vojska. Takšen ideal podpira tudi stranka Zares.« V naslednjem stavku pragmatično dodajajo, »da je svet, v katerem živimo, še vedno zelo oddaljen od tega ideala in zato je potrebno, da država še vedno ohranja neko primerno obliko oboroženih sil«. Bi pa te sile vseeno spremenili. Zares bi zmanjšal vojsko, podprl idejo o reorganizaciji. Ena od rešitev je recimo »manjša, a veliko bolje opremljena in usposobljena vojaška organizacija, ki bi pretežno izvajala naloge žandarmerijskega tipa (kot je to na primer na Nizozemskem Royal Marechaussee) za izvajanje nacionalne obrambe in v operacijah kriznega odzivanja nižje intenzivnosti«. In peticija? Bi bili v stranki, ki se je vseskozi zavzemala za zmanjšanje vojaškega proračuna, pripravljeni tudi aktivneje politično podpreti ideje iz peticije? »Podpiramo vsako razpravo in aktivnost civilne družbe, še več, ocenjujemo, da je takšna razprava več kot potrebna, pri čemer so lahko ta in podobne peticije izhodišče za javno razpravo, v kateri pa morajo biti razgrnjeni vsi strokovni in politični argumenti. Dokončna odločitev o tako pomembnem vprašanju, vezanem na nacionalno varnost, je neizogibno v rokah državljanov RS, ki naj se o tem izrečejo na referendumu«.
Tudi Katarina Kresal, predsednica LDS, se zavzema za razpravo o prihodnosti slovenske vojske. »Bolj kot klasična vojna na omejenem teritoriju je pred nami razvoj novih vrst konfliktov, ki bodo posledica klimatskih sprememb in naravnih katastrof in s tem bistveno povečanih svetovnih migracijskih tokov. To bodo popolnoma nove varnostne naloge, ki jih klasično zasnovana vojaška sila ne bo uspela učinkovito obvladovati.« Zato naj bi bila slovenska vojska bolj koristna in izkoriščena za primere varnostnih situacij, kakršen je bil potres na Haitiju, kot pa je danes, ko je del mednarodnih vojaških sil v bojnih operacijah. Zapisano pa vseeno ne pomeni, da bi se LDS podpisala pod peticijo. »Namesto razprave za ali proti slovenski vojski potrebujemo torej razpravo o vrsti in kakovosti naše vojske ... smo pa tudi realni in odgovorni, zato ukinitve vojske ne podpiramo.«

Napovedana razprava

In kako naprej? O peticiji so v torek razpravljali v parlamentarnem odboru za obrambo, slučajno, brez pripravljenih izhodišč. Ministrica je dejala, da je bila narobe razumljena, predsednik odbora Jožef Jerovšek pa je, četudi je v peticiji iskal temna politična ozadja, podprl idejo, da se v parlamentu o civilni pobudi opravi resna razprava. »Vendar je problem, da eden od podpisnikov, gospod Miheljak, o meni piše skrajne laži, da imam komunistično preteklost. Ne eno ne drugo ni resnično, zaradi tega imam tudi odnos do te peticije skozi ta obrekovanja,« je še podvomil Jerovšek.
A kakorkoli, na dan peticijo še vedno podpiše približno 500 ljudi. Ti ljudje nimajo političnih apetitov, za njimi se ne skrivajo temne sile in njihov interes ni pohod na oblast. A takšne stvari v medijih še vedno ponavlja ministrica Jelušičeva. Zato še enkrat: kdo stoji za Mladino, so se nekoč spraševali že jugoslovanski generali, danes pa je odgovor ministrici in slovenski politiki enak, kot je bil nekoč. Za Mladino ne stoji nikakršna politična organizacija, pač pa interesi civilne družbe. Nekaj tisoč ljudi je mnenja, da je treba vojsko v Sloveniji radikalno spremeniti. Ministrstvo za obrambo sicer trdi, da se podpisniki peticije obnašajo, kot da živijo »izven prostora in časa, kot da ji ni treba zagotavljati svoje varnosti ter prispevati k mednarodni varnosti in miru«. A resnica je drugačna, izven časa in prostora živijo na ministrstvu za obrambo, ker ne želijo resneje prisluhniti izhodiščnim zasnovam peticije. Pa jih ponovimo še enkrat: podpisniki mislijo, da je sedanja oblika vojaške organiziranosti napačna. »Suverenost, vpliv in ugled države ne temeljijo več na velikosti vojaških sil. Slovenija mora svojo suverenost graditi na politiki miru in ne na politiki vojne.«