18. 2. 2010 | Mladina 7
Izgubljeni ideali
Nekoč je preučevala pacifizem, danes zagovarja vojsko
Nasmejana ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič
© Miha Fras
Naša obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič se je kot obramboslovka ukvarjala tudi s temo demilitarizacije. Da so jo ta vprašanja vznemirjala, je razvidno iz njene diplomske naloge, ki jo je leta 1985 napisala pod mentorstvom generala Lada Kocjana in somentorstvom dr. Danila Türka. V nalogi Neoboroženo zoperstavljanje agresiji v mednarodni skupnosti je predstavila teorije agresivnosti, nasilja, obrambnih strategij in tudi dediščino pacifističnih gibanj sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ena od hipotez njene diplomske naloge je bila, »da je neoboroženo zoperstavljanje agresiji tista skupna točka, ki združuje vse napredne svetovne družbene sile«.
Tako je ministrica, ko je bila še študentka, navajala ameriškega političnega teoretika Gena Sharpa, ki v svojih razmišljanjih dokazuje, kaj vse bi človeštvo pridobilo, če bi se odreklo orožju in oboroženim spopadom. »Takrat bi nakopičena protislovja lahko in moglo reševati z nenasilno alternativo, s katero bi se pozornost prenesla z ekspanzivnosti in agresije na človeka in na človeške medsebojne odnose kot garancijo za preživetje, za prihodnost. Takšna preobrazba bi zahtevala dolgotrajne in poglobljene napore družbe, ki bi se odločila vojaško obrambo nadomestiti s civilno. Morala in mogla pa bi to storiti najprej družba, ki ima zbranega dovolj energetskega potenciala v politično in človekoljubno opismenjenih ljudskih množicah.« K temu sodijo tudi razmišljanja Vilnisa V. Šveicsa, ki v svojem delu Small nation survival iz leta 1970 opozarja, da majhne države, »če seveda nočejo vsega svojega nacionalnega bogastva vložiti v vojaške zadeve, morajo biti dovolj politično trdne, da odbijajo vse možne grožnje svoji neodvisnosti«.
To so kajpak lahko le pobožne želje, saj tudi Jelušičeva v poznejšem prispevku za zbornik Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost in v knjigi Legitimnost sodobnega vojaštva kategorično zatrjuje, da Slovenija potrebuje vojsko »glede na mednarodno dejstvo, da je le malo takšnih držav, ki nimajo lastnih ali tujih vojaških poroštev za nacionalno varnost ...« Zato se tam posveča predvsem analizam socialnega in funkcionalnega imperativa legitimnosti vojaštva, kajti očitno je zanjo vprašanje, vojska da ali ne, preseženo. Vojska je bila torej pozneje zanjo samoumevna, v diplomski nalogi pa jo je še umeščala v kontekst politične emancipacije oboroženega ljudstva, »ki je oboroženo s politično zavestjo, da ni rešitve samo v pripravljanju ali izvajanju obrambne oziroma revolucionarne vojne, temveč v boju proti vojni nasploh, v boju za odvračanje vojne, tudi ne samo agresivne vojne, za zavračanje nasilja, za demokratizacijo mednarodnih in notranjepolitičnih odnosov ...«.
Ko bo parlament v začetku marca na odprti seji razpravljal o Mladinini peticiji Ukinimo vojsko!, bomo videli, ali bo na njej nastopila mlada Jelušičeva, ki peticije zagotovo ne bi razglasila za usmerjeno proti ustavi, ampak za legitimno pravico, da se o njej razpravlja kot o »boju za pravico odločanja v obrambi, proizvodnji in vseh drugih družbenih funkcijah«. Tako je sedanja ministrica zapisala leta 1985.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.