18. 2. 2010 | Mladina 7
“Ko sem videla, kakšne laži širijo mediji, mi je postalo slabo.”
Kdo je bil Sašo Baričevič? Pošast ali angel? Nič od tega. Bil je človek.
Sašo Baričevič (1957 – 2010)
Okoliščine smrti zdravnika Saša Baričeviča še vedno niso jasne. Zakaj so psi napadli gospodarja? Kaj jih je izzvalo? Je bila v času napada psov na prizorišču še ena oseba, in če je bila, kaj je tam počela? So bili psi spolno zlorabljeni ali so bile poškodbe posledica bakterijske okužbe? Kaj točno se je usodnega dne dogajalo v hiši na Oražnovi ulici v Ljubljani, ki je bila nekoč last Baričevičeve babice in dedka? Vse okoliščine verjetno ne bodo znane nikoli. Svojci pa upajo, da bo resnica vendarle prišla na dan. Hudo jim je, ker so ostali brez sina, brata, strica, prijatelja. A še huje jim je, ko vidijo, kako se skuša razvrednotiti njegovo življenje in koliko gnojnice se je po njegovi smrti prelilo po spletnih straneh. »Zgrožena sem nad nizkotnostjo današnje družbe. Ko sem videla, kakšne laži širijo mediji, mi je postalo slabo. Kje je njihova moralna odgovornost? Se sploh zavedajo, kakšno škodo s klevetami povzročajo svojcem? Če se jim ne postavijo moralne meje, bi se jim morale postaviti vsaj pravne,« meni pokojnikova sestra prof. dr. Dea Baričevič, farmacevtka, lastnica zasebne lekarne Barsos in predavateljica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Že sam napad psov je bil grozljiv. Številna podtikanja in neresnice, ki so jih objavili mediji, pa so vse samo še poslabšali. Z bratom sva iskreno verjela, da živimo v demokratični družbi, kjer ima vsak pravico do svoje intime. Zdaj vidim, da sva se motila. Javnost je lačna obscenosti, mediji pa ji z veseljem strežejo. Žalostno je, da lahko nekateri posamezniki uživajo ob takšni tragični zgodbi. Moj brat je mrtev. Psi so mrtvi. Ne razumem, zakaj bi bila javna razprava o tem primeru v interesu javnosti.« Prepričana je, da brat psom nikoli ne bi storil nič žalega. Zanj so bili kot otroci, zato si je tudi tako močno prizadeval, da bi mu jih vrnili. »Kategorično zavračam podtikanja, da je moj brat spolno zlorabljal pse. Tisti, ki so ga dobro poznali, vedo, da česa takega ni bil sposoben narediti. Živi duši ne bi storil nič slabega, sploh pa ne bi škodoval nebogljenim živalim.« Psi so bili edino, kar mu je ostalo, potem ko je po več kot dvajsetih letih skupnega življenja umrla njegova zunajzakonska partnerica, zdravnica Zora Roter. »Veliko je razlogov, zakaj bi psi lahko imeli poškodbe, in upam, da se bodo raziskali vsi vidiki. Možno je na primer, da so poškodbe posledica bakterijske okužbe ali kakšnega drugega obolenja. Na to je opozoril eden od patologov, pa so mediji njegovo izjavo izrezali in se osredotočili zgolj na sum spolne zlorabe. Možno je tudi, da so se psi naskakovali med seboj, ker včasih to počno, da dokažejo prevlado v krdelu. Prav je, da se vsi vidiki temeljito raziščejo, ker bo sicer za vedno ostal madež o spolni zlorabi.« Kaj pa, če se sum o spolni zlorabi vendarle potrdi? »To je preprosto nemogoče.« Če torej stroka zapiše, da je šlo za spolno zlorabo, ali bo to pomenilo, da je zadeva podtaknjena? »Ja,« je odločna Dea Baričevič. Možnost, da bi njen brat pse zlorabljal, se ji zdi nemogoča. Trdi, da ne ona ne drugi svojci ali prijatelji pri Sašu nikoli niso prepoznali takšnih deviantnih nagnjenj. »Nisem edina, ki meni, da gre pri vsem skupaj za nizkoten, dobro načrtovan konstrukt, uperjen proti vladajoči politiki. Pomislite, zaradi tega konstrukta so pod vprašaj postavljeni kar trije ministri - Pogačnik, Kresalova in Miklavčič. Nekomu ustreza, da se ta zgodba razvija tako, kot se. Cel kup podrobnosti o tem, kaj se je dogajalo tistega usodnega dne, ni razčiščenih. Okoliščine bratove smrti so sumljive.«
Baričevičeva sestra in mama sta bili še do nedavnega članici Slovenske ljudske stranke, a sta po njegovi smrti iz stranke izstopili, ker se ne strinjata s politiko vodstva. »V SLS sem se včlanila, ko je bila to še Slovenska kmečka zveza. Pa ne zaradi ideološkega ali političnega prepričanja, pač pa ker sem verjela, da kot strokovnjakinja lahko prispevam kaj dobrega k napredku slovenske družbe. Nekaj časa sem bila v stranki precej aktivna, potem pa čedalje manj, ker mi je ob delu v lekarni in na fakulteti primanjkovalo časa. To, kar dela predsednik stranke Radovan Žerjav, je bila kaplja čez rob, zaradi katere sem iz stranke izstopila.«
Baričevič je umrl zaradi izkrvavitve, krvi na fotografiji, ki je krožila po spletu, pa naj ne bi bilo zato, ker so ga policisti premaknili, da bi ga zavarovali in mu zagotovili pomoč. »Napad se ni zgodil v hiši, ampak na dvorišču. Sašo je varoval svojo intimo. Ni bil ekstrovertiran človek. Iz stanovanja nikoli ne bi šel gol. Če je bil gol, je šlo za umor. Sama nisem videla njegovega trupla, ker so mi policisti to odsvetovali. Bila sem v hudem šoku. Zdaj mi je žal, da ga nisem šla pogledat, ker če bi to storila, bi mogoče preprečila, da se fotografira.«
Usodnega dne je imel Baričevič paciente do pol štirih. Ob petih bi se moral vrniti v Barsos, ker je imel dogovorjene menedžerske preglede. »Vmes je skočil domov, da bi pse peljal lulat. Če je šel iz hiše ob pol petih, deset do petih pa je umrl, si ne predstavljam, kako bi lahko v teh dvajsetih minutah spolno zlorabil tri 70-kilogramske pse, in to na javni površini. Preprosto ni logično.« Sestra ne izključuje možnosti, da je bila ob napadu na dvorišču še ena oseba in da je šlo za umor. »Nekje sem prebrala, da je bil tik pred napadom psov ob mojem bratu še nekdo in da o tem obstaja videozapis. Policisti menijo, da gre za izmišljotino. Sama pa nisem tako prepričana. Možno bi bilo, da bi pse kdo omamil, da so ponoreli. Počakati bo treba na toksikološke izvide.« Je mogoče, da bi psi gospodarja napadli brez pravega razloga? »Ne. Za ta napad je gotovo obstajal povod. Tako je bilo pri vseh dotedanjih napadih, tudi pri napadu na Megliča. Pse je razburilo, da se je Meglič postavil za hrbet svakinji in fotografiral. To so razumeli kot napad na gospodarico, zato so jo branili. Svakinji se je očitalo, da psov ni odpoklicala. Ne pove pa se, da je imela astmatični napad in da odpoklica ni mogla izreči. Nikoli tudi ni bilo pojasnjeno, kako je s prizorišča izginil Megličev mobitel, s katerim je fotografiral pse, pozneje pa se je isti mobitel čudežno pojavil na policijski postaji. Tudi ob napadu na psičko na Hrvaškem so bili psi izzvani. Zora je lastnike psičke opozorila, naj jo dajo na vrvico, ker sama bulmastifov ne bo mogla ukrotiti. A je niso poslušali. Še zabavno se jim je zdelo, da lahko tako majhna psička izziva tako velike pse. No, potem pa se je zgodilo.« Vprašanje je seveda, zakaj sta svakinja in brat sploh imela tako nevarne pse, če jih nista bila sposobna obvladati in če je pse razburila že vsaka malenkost. »Prvi pes, Knight, je bil angleški plemenjak. Po dveh letih sta z Madžarske dobila še psico Joy. Atos in Atlas pa sta bila njuna potomca. Sprva sta svakinja in brat oba mladička hotela oddati, a sta presodila, da jima nihče od zainteresiranih ne bi zagotavljal dovolj topline, zato sta ju obdržala. Ko so pse za dve leti zaprli v zavetišče, sta jih vsak dan obiskovala in peljala na sprehod. Zdelo se jima je, da kužki trpijo. Doma so bili navajeni na udobje, vsak je imel svojo posteljo, kup igrač, dobro prehrano, niso jedli briketov, ampak hrano, ki sta jo kuhala zase, tako da je bilo zavetišče za te pse kot zapor. Brat je to težko sprejemal, zato si je tudi tako močno prizadeval, da mu pse vrnejo.« Ga je bilo, potem ko so psi hudo poškodovali Megliča, strah, da bi lahko napadli tudi njega? »Ne. Ta možnost je bila minimalna. Kanček pomisleka je imel samo glede tega, kako se bodo psi razumeli, ko jih bodo vrnili iz zavetišča domov. Bal se je, da bi se zasovražili, ker bi to pomenilo težave.«
O bratu ji je težko govoriti, ker ga je imela iskreno rada. Besede se prepletajo s solzami. »Bili smo zelo povezana družina, vse smo načrtovali skupaj. Čutim dolžnost, da ga branim, ker se sam ne more več, nima pa nikogar drugega, ki bi to lahko storil. Starši so že v letih in vse skupaj jih je hudo prizadelo, tako da se bojim za njihovo zdravje.« Do zdaj se je nastopom v javnosti izogibala, ker se ji je zdelo, da ji kot Baričevičevi sestri nihče ne bo verjel. »Saj veste, vsi bi rekli, jasno, da ga brani, saj je vendar njegova sestra!« Na našo prošnjo se je odzvala samo zato, ker želi povedati, kdo je bil Sašo. Da namreč ni bil pošast, ampak človek. Deloven, inteligenten, pedanten, samosvoj, eksploziven, pa tudi tenkočuten in zaščitniški. »Imel je svoj prav, ki ga je lahko vedno tehtno argumentiral. Bil je borec za svoje pravice in pravice svojih prijateljev. Do mene je bil včasih tudi kritičen, ampak vedno z dobrim namenom. Bil je poštenjakar, če to v tem svetu še kaj šteje. Iz službe ni hodil ob treh popoldne, da bi se sprostil. Vse življenje je težko garal. Delal je tudi po trinajst ur na dan. Bil je skrben zdravnik in spreten podjetnik. Da je vse to zmogel, je moral vložiti ogromno energije.« Če je bil res tako tenkočuten, zakaj potem Megliču ni ponudil odškodnine ali se mu vsaj osebno opravičil? »Meglič zavaja javnost. Svakinja in brat sta, saj sta bila zdravnika, prisegla, da bosta spoštovala zdravniško etiko. Tej etiki sta bila iskreno zavezana. Zato je Zora, potem ko si je Meglič dovolj opomogel, odšla v bolnišnico na obisk, a je Meglič ni hotel videti. Nato je šel k njemu še brat, da bi mu ponudil pomoč, a je tudi njegov obisk zavrnil. Prav tako ne drži, da bi Megliču ne ponudila odškodnine. Ponujena mu je bila v sklopu sodnega procesa, a jo je zavrnil, češ da je prenizka. Zato sta svakinja in brat odločitev o odškodnini prepustila sodišču.« Kaj bo z odškodnino zdaj, ko sta oba lastnika psov pokojna? Bodo Baričevičevi svojci Megliču plačali odškodnino, tudi če se bo sodni postopek ustavil? »Absolutno. Odškodnino smo bili vedno pripravljeni plačati, seveda v nekem normalnem, zmernem znesku.«
Sašo Baričevič se je rodil 15. aprila 1957, na isti dan v letu kot Leonardo da Vinci. Mama Marija Šeme je bila sprva igralka, pozneje pa uspešna televizijska režiserka, oče Jože Baričevič, po rodu z Lošinja, pa je upokojeni zdravnik flebolog (specialist za krčne žile) in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Sašo se je rodil kot dekle. Starši so ga poimenovali Maja. Ime si je spremenil, potem ko si je pod zdravniškim nadzorom deloma spremenil spol. Da nekaj ni v redu, naj bi po maminih besedah čutil že od nekdaj. Napisal je veliko prošenj za spremembo spola, in ko je doštudiral, mu je delno tudi uspelo. S hormonsko terapijo je postal moški, čeprav ne v polnem pomenu besede, saj nikoli ni šel na operacijo, s katero bi mu ženske spolne organe spremenili v moške. To je dokaj nenavadno, saj lahko pomeni, da nikoli ni bil zares prepričan o pravilnosti svoje odločitve, ali pa, da sploh ni imel transseksualne motnje. Psihiater prof. dr. Slavko Ziherl pojasnjuje, da je transseksualizem duševna in vedenjska motnja, zapisana v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih težav Svetovne zdravstvene organizacije v podpoglavju Motnje spolne identitete. »Ta motnja ni prirojena in torej ni povezana s kakšno gensko spremembo. Razvijati se začne večinoma že v otroštvu. Tak otrok se navadno vede kot otrok nasprotnega spola. Tako se na primer fantek hoče igrati z lutkami punčk, hoče biti oblečen kot punčka. Lahko pa se motnja začne kazati v puberteti, ko vsak človek išče svojo spolno identiteto. Občutje teh ljudi najbolje opisujejo njihove besede: 'V mojem telesu moškega (ženske) je ujeta duša ženske (moškega).' V bistvu sovražijo svoje telo in zaradi tega hudo trpijo.« Transseksualizem ni povezan s hermafroditizmom, ki pomeni telesno dvojni spol (hermafrodit ima dvojne spolne organe). Večina transseksualnih ljudi ima tudi povsem normalno hormonsko stanje. V Sloveniji vodi postopek spremembe spola posebna strokovna skupina na UKC Ljubljana, ki jo vodi Ziherl, psihiater, v njej pa so še endokrinolog, urolog, ginekolog in plastični kirurg. Kako sploh poteka celoten postopek spremembe spola? Takega človeka najprej pregleda psihiater, postavi diagnozo in ugotavlja tudi vse socialne okoliščine, v katerih človek živi. Ko psihiater ugotovi, da je edina možna pomoč trpečemu človeku sprememba spola, predstavi kandidata strokovni skupini, ta pa se odloči za postopek (ali morda tudi ne). Nato se začne hormonska sprememba spola, po njej pa kirurški posegi. Po kirurški spremembi spola psihiater še nekaj časa spremlja takega človeka pri vživljanju v življenje pripadnika nasprotnega spola. Ves postopek traja navadno nekaj let. »Po spremembi spola živi transseksualni človek spolno življenje v novem spolu. Zato mu kirurgi tudi naredijo ustrezne spolne organe. Nekateri transseksualni ljudje pa tega ne želijo in kljub narejenemu ustreznemu spolnemu organu nimajo spolnih odnosov,« pravi Ziherl. Odločitev za spremembo spola ni preprosta. Nasprotno. Zanjo je potreben tehten premislek. »Pot do odločitve za spremembo spola je dolgotrajna. Koliko časa traja in kako je opremljena z dvomi in nihanji v razpoloženju, je odvisno tudi od tega, kakšne ljudi ima tak človek ob sebi. To pomeni, ali ga njegovi bližnji razumejo, podpirajo na tej poti do odločitve, ki je zelo težka. Zato pa je tako pomembno, da ga v tej prvi fazi spremlja in mu pomaga tudi psihiater. Skratka, transseksualizem je huda motnja, ki povzroča hudo trpljenje takemu človeku. In še zdaleč ni to neko čudaštvo, kot nas hočejo prepričati kakšni redki posamezniki, ki se s to motnjo razkazujejo v medijih. Celo več. Motnja je tako huda, da je edina prava pomoč kirurška sprememba spola, ki je seveda tudi hud poseg v človekovo integriteto, zato zdravniki ta poseg opravimo le tedaj, ko res ne gre drugače.«
Dea Baričevič o bratovi spremembi spola ne želi podrobneje govoriti, ker se ji ne zdi potrebno. »Sprememba spola je stvar njegove intime. O tem ga nisem spraševala. Zadoščalo mi je, da je bil po tej odločitvi razmeroma srečen in da je lahko normalno funkcioniral. Takšna preobrazba je duhovno boleča in zahteva veliko poguma. Njegovo odločitev sem spoštovala in mislim, da bi jo morali spoštovati tudi drugi. V demokratični družbi se nihče nima pravice vtikati v človekovo intimnost. Ne razumem, zakaj pogrevati trideset let staro zgodbo.«
Ker so bili starši zelo zaposleni, sta Sašo in Dea veliko časa preživela s prababico, ki je živela v istem stanovanju. »Prababica nama je dajala ljubezen, toplino, zaščito, občutek sprejetosti. Imela sva zelo srečno otroštvo. Vsake počitnice sva izrabila za igro. Pa ne z dragimi igračami. Improvizirala sva. Res sva se odlično razumela. Sašo me je ščitil že, ko sem bila majhna deklica. Ob njem sem se počutila varno.« Oba sta obiskovala Osnovno šolo Prežihovega Voranca in Šubičevo gimnazijo, ki je bila takrat še klasična gimnazija, se pravi, da sta se učila latinščino, fakultativno pa tudi grščino. Po gimnaziji se je Dea odločila za študij agronomije in nato v drugem letniku še za študij farmacije, Sašo pa se je vpisal na medicino. Postal je specialist splošne medicine, dobrih sedem let je delal na urgenci v ljubljanskem Kliničnem centru, nekaj časa pa tudi v zdravstvenem domu na Metelkovi. »Zanj nikoli ni bilo dileme. Medicina je bila njegova prva in edina izbira za študij. Vodila ga je želja po tem, da naredi nekaj dobrega za druge. Po očetu je podedoval izredno sposobnost diagnosticiranja.« Da je bil Baričevič dober zdravnik, povedo oboji, njegovi pacienti in tudi kolegi zdravniki, ki delajo na zasebni kliniki. Eden od njih pravi: »Bil je koleričen in samosvoj, a to ne spremeni dejstva, da je bil dober zdravnik. Pri plačilu sicer ni bil zelo radodaren, ampak to niti ni pomembno. Delo na takšni kliniki, kjer delajo vrhunski strokovnjaki, je za zdravnika užitek, hkrati pa tudi neke vrste sprostitev, ker je bilo med pacienti veliko zanimivih ljudi, od veleposlanikov do umetnikov, s katerimi si se lahko zapletel v zanimive pogovore.«
Čeprav je Baričevič veliko delal, se je po napornem dnevu znal tudi poveseliti. »Na druženjih s prijatelji in sodelavci je veliko plesal in pel. Bil je tudi nadarjen glasbenik. Osem let se je učil igrati klasično kitaro, prav tako je užival ob igranju klavirja in komponiranju pesmi. Bil je tisti, ki je družbo animiral. Vedno je znal ustvariti prijetno razpoloženje. Rad je imel drobne pozornosti. Tako je sodelavce večkrat presenetil s srečelovom, kvizom ali čim drugim. Najini starši so bili cenjeni in spoštovani, pa ne zato, ker bi imeli denar, ampak ker so bili močne osebnosti, ker so si upali povedati svoje mnenje in so se trudili, da bi nekaj prispevali k napredku družbe. To sva si želela tudi midva z bratom, zato sva se odločila, da po študiju v Ljubljani in izpopolnjevanju v tujini ne ostaneva čez mejo, ampak se vrneva domov in vsak po svojih močeh čim več narediva za Slovenijo. Leta 1993 je brat ustanovil medicinski center Barsos, katerega večinski lastnik je bil.« Danes ima Barsos okoli 5500 pacientov, za njihovo zdravje pa v specialističnih samoplačniških ambulantah skrbi štirideset vrhunskih strokovnjakov z različnih medicinskih področij. Klinika ima koncesijo za kar nekaj zdravstvenih storitev, zato med pacienti ni bila samo ljubljanska elita, kot se napačno navaja. Baričevičeva sestra odločno zanika namige enega od spletnih medijev, češ da je klinika po smrti njenega brata začasno zaprta. »Barsos normalno deluje naprej. Za vse oskrbovance medicinskega centra, tudi vse bratove paciente, bo zagotovljen nadomestni zdravnik. Ne vidim razloga, zakaj bi Barsos zaprli. Želimo, da normalno deluje naprej, saj je to bratov prispevek k slovenskemu zdravstvu. Bolniki imajo v Barsosu ustanovo, ki jim zagotavlja hitro reševanje njihovih zdravstvenih težav.« Očitki, češ da zdravniki v Barsosu delajo na črno, se pravi, da nimajo dovoljenj predstojnikov v javnih zavodih, kjer so zaposleni, po njenem mnenju niso upravičeni. Lani naj bi bili vsi zdravniki, ki so delali v Barsosu, imeli dovoljenje svojih predstojnikov. Res pa je, da so dovoljenja dobili šele junija, torej pol leta po tem, ko so vložili prošnje. Letos se zgodba ponavlja. Za zdaj še noben zdravnik z Univerzitetnega kliničnega centra ali Onkološkega inštituta v Ljubljani ni dobil dovoljenja za delo v Barsosu. Vprašanje pa je, ali ga bodo po tej aferi sploh lahko dobili. Nekateri zdravniki menijo, da se bo Baričevičeva tragična smrt izkoristila za to, da se bo dokončno zatrlo zdravniško delo pri zasebnikih. Drugi namigujejo, da bo konkurenca skušala razvrednotiti Barsos, zato da ga bo lahko kupila za bagatelo. Prav to naj bi bil glavni motiv, zaradi katerega naj bi se Baričevičeva skušalo čim bolj oblatiti pred javnostjo.
Na to žalostno zgodbo ima vsak svoj, subjektiven pogled. Svojci, prijatelji in množica anonimnežev, ki se izživljajo po spletnih forumih. A tudi, če so vse umazane podrobnosti resnične, ne gre pozabiti, da je bil Baričevič človek in da je za svoje grehe, kakršni koli so ti že bili, plačal najvišjo možno ceno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.