Chamonix 1924: »prve« zimske olimpijske igre

Zgodovinski spomin pravi, da smo Slovenci sodelovali na igrah že od vsega začetka. V Chamonixu leta 1924 sta v smučarskem teku na njih nastopila Vladimir Kajzelj in Zdenko Švigelj. Le redki slovenski olimpijski pregledi ju omenijo, nikoli pa o tem prvem nastopu ne izdajo kaj več od njunih imen. Nastopa pač nista bila za v anale slavne slovenske smučarske zgodovine. Štejemo si v čast torej le to, kar si želimo - da smo Slovenci na zimskih olimpijskih igrah že od začetka. Od prvih iger?

Laž o prvih zimskih olimpijskih igrah

Zgodovina olimpijskih iger je v športni zgodovini ena izmed najbolj mitologiziranih zgodb, saj je povezana s številnimi poenostavljanji. Polna je kontroverznih načel, ki zanikajo izvore dogodka. Zimske olimpijske igre v Chamonixu leta 1924, ki jih zgodovinski pregledi štejejo za prve, v resnici to niso bile. Za prve so jih razglasili šele med vzvratno vožnjo iskanja olimpijske zgodovine kot starejše in slavnejše. Igre v francoskem zimskošportnem eldoradu so potekale pod imenom »Zimskošportni teden v Chamonixu« in jih je francoski olimpijski komite poskušal bolj propagandno vezati na olimpijske igre istega leta v Parizu. Danes pariške igre razumemo kot poletne, vendar so bile zgolj - olimpijske. Olimpijski zimskošportni teden je tako na mednarodnem športnem prizorišču rodil novo afero, ker so tedaj posebej Skandinavci verjeli, da oni sami že dlje poznajo in pripravljajo zimsko različico olimpijskih iger. Poimenovali so jih nordijske igre.
Skandinavci, ki so si smučanje radi »privatizirali«, so zamisli o propagandnem olimpijskem tednu v Chamonixu, ki je vključeval tudi smučarske tekme, odločno nasprotovali. Grozili so z bojkotom, a nazadnje vseeno privolili vanje. Torej zgodovina zimskih olimpijskih iger še zdaleč ni bila enostavno zapisana zgodba o uspehu, kot se zdi danes. Morda je še zanimivejše, da niti oče sodobnega olimpizma Pierre de Coubertin v zimske igre dolgo ni verjel in jih je leta 1928 v govoru v St. Moritzu precej neprepričljivo in docela smešno utemeljeval s trditvijo, češ zimske igre so bile tudi grški ideal in vrh Olimpa je že od nekdaj pokrival sneg.
Slovensko, natančneje jugoslovansko smučanje je prvič stopilo na mednarodno prizorišče leta 1923. Na Češkem je bila Jugoslovanska zimskošportna zveza, ki je tedaj v praksi delovala predvsem kot smučarska zveza, sprejeta v mednarodno smuško komisijo (kasneje FIS) in njeni tekmovalci so se tedaj prvič predstavili v najmočnejši smučarski konkurenci. Izidi so bili, povsem pričakovano, slabi. Pomerili so se le v smučarskem teku, saj so le tega kolikor toliko obvladali. Tekmovalci so se uvrstili pri repu uvrščenih, nekateri pa še to ne, saj naj bi se bil eden od naših ustavil pri eni od kontrol tekmovanja in tam tudi izmučen obstal. Raje se je zadržal ob stojnici, kjer so v narodnih nošah stregle češke mladenke ...
Prav zaradi izrazite nekonkurenčnosti naših smučarjev so se pri zimskošportni zvezi v Ljubljani spraševali, ali je sploh smiselno pošiljati smučarje na tekmovanja v tujino. Prva naslednja odmevnejša prireditev je bil prav Chamonix zimo kasneje. Alfa in omega tedanje zimskošportne zveze Joso Gorec se je tudi za Chamonix dobro zavedal, »da uspeti ne moremo, toda vedno je bila v nas velika želja, učiti se in napredovati«. Takoj v naslednjem stavku pa je zapisal trditev: »Takrat smo še sestavljali moštvo na tak način, da je moralo biti enako število tekmovalcev iz Zagreba kot iz Ljubljane.«

Slovensko-hrvaško olimpijsko prijateljstvo

Jugoslovanske zimske olimpijske odprave so vedno, bolj kot to velja za reprezentance v kateremkoli drugem športu, sestavljali skoraj izključno Slovenke in Slovenci. Le enkrat je bilo drugače. Hrvati so bili Slovencem v jugoslovanskih olimpijskih odpravah po številu reprezentantov konkurenčni le na samem začetku. Tedaj očitno le zato, ker so bili prav vsi, Slovenci, Hrvati in olimpizem, popolnoma na začetku in merila za uvrstitev v reprezentanco niso bila zgolj športno-tekmovalna. Kot kažejo izidi, so bili najboljši slovenski smučarji že tedaj boljši od najboljših hrvaških, a očitno veliko premalo, da sestava reprezentance ne bi bila plod nekakšnih tihih smučarsko-diplomatskih dogovorov. Tihi sporazum med Hrvati in Slovenci pa je, kako nenavadno za sporazum, povzročal vse polno zapletov.
Jedro spora med Zagrebom in Ljubljano je bilo, da je v vsaki od prestolnic delovala športna krovna organizacija, ki se je imela za odločilno pri določanju olimpijskih potnikov. V Ljubljani Jugoslovanska zimskošportna zveza (JZŠZ), tedaj edina zvezna športna organizacija s sedežem v Sloveniji, in v Zagrebu Jugoslovanski olimpijski odbor (JOO). Poleg teh dveh »centrov moči« pa je bil še tretji, ki je očitno odigral najsumljivejšo vlogo - Zagrebška zimskošportna podzveza. Kot pove že ime, je delovala v Zagrebu, a bila formalno podrejena »Ljubljani«. Kot kaže, sta se JZŠZ in JOO najkasneje decembra 1923 dogovorila, da bodo prijave na prireditev potekale le prek JOO, JZŠZ pa naj bi sodeloval pri izbiri reprezentantov. V obdobju preliminarnih prijav so organizatorju v Francijo sporočili udeležbo treh tekmovalcev. Kot se zdi do tu, sta se obe krovni organizaciji strinjali, da v Chamonix odidejo Slovenca Zdenko Švigelj in Vladimir Kajzelj ter Hrvat Dušan Zinaja. A težave se prej ali slej vedno pojavijo, če ne drugje, pri denarju. V Zagrebu naj bi bili prepozno dobili sporočilo, da so v Sloveniji zagotovili sredstva za svoja predstavnika, zato so v Zagrebški zimskošportni podzvezi kar samovoljno predlagali tri kandidate. Jasno, Hrvate. Ko so za to zvedeli v Ljubljani, pri čemer jih je še ostro napadlo zagrebško časopisje, so zagnali vik in krik. Eksces zagrebške podzveze je bil očitno tako hud, da so bili rojaki v olimpijskem odboru pripravljeni na kompromisno rešitev. Kompromis, ki se zdi pravzaprav kot pravi(čni) čudež, saj so tik pred odhodom v Chamonix nenadoma brzojavili v Ljubljano, da so trije potniki zboleli. Ker pa so imeli rezerviranih več mest, naj bi se moštvu pridružila še Švigelj in Kajzelj, toda le, kot so tedaj dobrodušno zapisali, kot gosta. Moštvo, ki ga je vodil zagrebški športni organizator Stevo Hadži, so torej sestavljali: Švigelj, Kajzelj, Pandaković in Zinaja. Enostaven nacionalni matematični račun 2 + 2 se je finančno pokril tako, da je za dva udeleženca krila stroške »Ljubljana« (JZŠZ), za enega olimpijski odbor, za enega pa naj bi sredstva zbrali posamezniki v Zagrebu.

Olimpijska predstava naših

Na otvoritveni slovesnosti je jugoslovansko moštvo med 17 nastopajočimi državami zadnje stopilo na stadion. Zadnje mesto, ki ga je določilo ime države v francoskem prevodu, pa se je novincev prijelo tudi na tekmovalnih nastopih. Nastopili so le v smučarskem teku. Nemogoče bi bilo smučarski tek, ki ga danes spremljamo s takim zanimanjem kot še nikoli, primerjati z nastopom naših smučarskih tekačev leta 1924. Posebej če govorimo o pričakovanjih. V dnevniku Jutro so nekaj dni pred začetkom tekmovanj jasno zapisali, da od naših olimpijcev ni mogoče pričakovati kakšnih boljših izidov. Namen nastopa je bil predvsem pokazati »naše resno stremljenje pospeti se tudi na sportnem polju na višino velikih narodov«.
Trideseti januar je bil za naše fante dan prve preizkušnje. Tek na 50 kilometrov, ki je bil najzahtevnejša preizkušnja, je bil že sam po sebi hud izziv. Kot da to za olimpijski krst še ni bilo dovolj, so vztrajnostno in garaško disciplino zelo otežile razmere. Tek z višinsko razliko kar 820 metrov je potekal v hudem mrazu, menda pri -20° C in deloma v snežnem viharju. Na štartu pa Pandaković, Švigelj in Zinaja v prav nič konkurenčni opravi: v lahkoatletskih hlačah in sokolski majici! Joso Gorec je še zapisal, da so spoštovanje konkurence zbujale tudi turne smuči, na katerih so tekmovali naši junaki. Še hujše zanimanje konkurence pa je gotovo zbujala smučarska vez, vse prej kot primerna za predstavo svetovne smučarske elite. Tekmovali naj bi bili s kovinsko vezjo bilgheri. To je bila trda in okorna vez, ki jo je v staroavstrijsko vojsko vpeljal tirolski častnik s tem imenom. Muzejski primerek. In nastop - totalen fiasko. Naši fantje so se bolj kot s konkurenco borili s progo, še bolj kot s progo pa kar - z opremo. Na progi je bilo 14 kontrolnih točk, a sta se Pandaković in Švigelj pritolkla le do druge kontrole in tam tekmovanje tudi končala. Zinaja je gotovo imel boljšo opremo, saj je prav zaradi nje že zimo poprej v podobnih razmerah postal prvi in zadnji Hrvat tiste dobe, ki je zmagal na državnem prvenstvu pri Rakeku. A niti on po progi zagotovo ni letel kot ptiček. Uradni izidi kažejo, da je bil nazadnje registriran na peti kontrolni točki. Zdi pa se, da je bil Zinaja prekleto trmast in vztrajen tekač, saj se je vseeno prebil do cilja. Toda tam naj bi ne bil našel nikogar več. Tekmovalna žirija naj bi se bila medtem že odpravila na večerjo. Zmagovalec teka Norvežan Haug je za progo porabil 3 ure in 44 minut, Zinaja pa 9 ur! Prava olimpijska zgodba.
Težko bi bilo mogoče, da bi tek na 18 kilometrov, ki je bil na sporedu 2. februarja, razkril še eno tako dramatično olimpijsko zgodbo. Skandinavci so bili spet razred zase, jugoslovanski matadorji znova na repu. Malenkost so se že približali izidom posameznikov iz drugih srednje-evropskih reprezentanc, a se je nazadnje med jugoslovanske tekače uspelo vriniti le dvema Američanoma. Zinajo je udeležba na teku na 50 kilometrov očitno tako utrudila, da je bil čisto zadnji. Na 36. mestu je za spet zlatim Haugom zaostal malo manj kot uro. A Zagrebčan je cilj in svoj končni čas vsaj videl, drugo hrvaško železo v ognju Pandaković sploh ni prišel do cilja. Slovenska zimska olimpijska pionirja sta bila boljša. Malo boljša. Zdenko Švigelj je z zaostankom približno 36 minut pritekel na 32. mesto. Vladimir Kajzelj, ki ga naša zgodovina bolj kot olimpijca pomni kot alpinista, se je uvrstil na 34. mesto.
Medalje so bile daleč, zelo daleč. Pomembno je bilo sodelovati.

(Podrobnosti o posameznih športih na olimpijskih igrah Vancouver 2010 lahko najdete tudi na www.mladina.si)