»NI razloga, da bi hiše morale biti grde.«

V dvoje gre lažje. Tudi v arhitekturi, saj najuspešnejše slovenske biroje praviloma sestavljajo dvojice. Bevk-Perović, Sadar-Vuga, Dekleva-Gregorič, Tomac-Lah, Oman-Videčnik. Takšna uspešna dvojica sta tudi izredni profesor na Fakulteti za arhitekturo Miloš Florijančič in njegov nekdanji študent Matej Blenkuš. Njuno arhitekturo zaznamuje trajnost, kar je prijetna sprememba v poplavi modnih, a minljivih arhitekturnih rešitev. Prav tako posebna sta po organizaciji dela v biroju. Dela se največ do petih popoldne in skoraj nikoli ob koncu tedna. Tako sebi in sodelavcem omogočata čas za zasebno življenje, to pa je dodana vrednost, ki je mnogi drugi, bolj razvpiti biroji ne zagotavljajo. Med pomembnejšimi deli projektne skupine A.Biro so Mestna knjižnica Grosuplje, parkirno-poslovni objekt Šentpeter, večnamenski objekt Šmartinska, stanovanjsko-poslovni objekt Dunajski vogal, prenova Jakopičeve galerije, lesena bovška hiša in nadstrešnice mestnega potniškega prometa v Ljubljani. Novembra lani sta v sodelovanju s skupino krajinskih arhitektov zmagala na natečaju za nordijski center Planica, v kratkem pa se bo po njunih načrtih končala gradnja Dunajskega mozaika, enega redkih večstanovanjskih objektov v Sloveniji, ki si upravičeno zaslužijo pridevnik prestižen. Najrazkošnejša stanovanja v tem objektu imajo kar tri metre in pol visoke strope in do sto kvadratnih metrov velike terase z letnimi kuhinjami, posebnost objekta pa je tudi ulična fasada, saj je narejena tako, da pri odprtih oknih preprečuje vstop hrupa z Dunajske ceste v stanovanja.

V arhitekturni produkciji ima vse pomembnejšo vlogo samopromocija. Arhitekti se morate za pridobitev posla tako rekoč prostituirati. Zdi se, da se vidva temu še nista podredila.

> Florijančič: Če si zelo publiciran, te to oddalji od arhitekture in sčasoma ugotoviš, da imaš med naročniki predvsem takšne, ki jih ne ceniš.
> Blenkuš: Kratkoročno iskanje medijske pojavnosti res pripomore k ekonomski uspešnosti, močno pa dvomim, da pripomore k arhitekturni uspešnosti. Ali so najine stavbe dobre, bo mogoče ocenjevati šele čez trideset, štirideset let. Bolj kot v trenutno zanimivost najine gradnje za medije verjameva v njeno trajnost.

Med vama je kar nekaj let razlike. Kako sta se našla?

> Florijančič: Moj prvi projekt v življenju je bil prizidek k fakulteti za arhitekturo. Matej je bil takrat še študent tretjega letnika, jaz pa asistent. Ker je bil najboljši v risalnici, sem prof. Bončo prosil, ali si ga lahko sposodim. To so bila še romantična leta, ko si lahko hišo projektiral s študentom. Danes je arhitektura znanost, pravno in tehnološko je vse tako zapleteno, da delo s študenti pri konkretnih projektih ni več mogoče. Redno sva začela sodelovati po Matejevi vrnitvi iz Helsinkov, kjer je delal magisterij.
> Blenkuš: Morda tako dobro sodelujeva, ker ne želiva prevladati drug nad drugim. To je temelj, ki naju drži skupaj.

S koliko projekti se trenutno ukvarjata?

> Blenkuš: Z devetimi. Nekaj objektov je že v gradnji, druge še projektiramo. Praviloma je tako, da od desetih začetih projektov uresničimo enega.

So to predvsem večstanovanjski in poslovni objekti ali tudi individualne hiše?

> Florijančič: Oboje. Individualna hiša je za arhitekta najslajši posel, ker ga lahko do najmanjšega detajla obvladuje sam, večje objekte pa je prisiljen delati v timu. Zame so največji izziv objekti, pri katerih je mogoče razvijati javni prostor. Ne uživam toliko v materialih in zunanji podobi, ampak bolj v razmišljanju o tem, kako prostor deluje.

To je redkost, ker smo danes obsedeni z zunanjo podobo.

> Florijančič: Arhitektura, ki jo zanima samo zunanja podoba, je kot manekenka brez duše. Človek živi v svojem domu in ne na fasadi svojega doma. Je pa res, da je danes vse podrejeno zunanji podobi. To je po svoje logično, saj sistem kapitalizma poganjajo reklame.
> Blenkuš: Danes se veliko piše o lepih podobah, zelo malo pa o lepem prostoru. Razloga sta dva. Do zunanje podobe objekta se je dokaj enostavno opredeliti. Tudi laik hitro ugotovi, ali je hiša lepa ali grda. Za presojanje o razmerjih in notranjih občutjih pa je potrebna vsaj minimalna likovna in prostorska izobrazba. Drug razlog je, da arhitekti dobimo projekte, pri katerih se zahtevata zgolj maksimalen volumen in izkoristek, zaradi česar nam zmanjka možnosti, da bi dejansko oblikovali prostor.
> Florijančič: Gabarit hiše je določen vnaprej, naročnik pa ne popušča, češ da lahko vsak kvadratni meter mastno proda. Arhitekti se tolčemo po glavi, kako znotraj predpisanih gabaritov ustvariti kaj lepega. Najino izhodišče je, da mora biti arhitektura tudi lepa. Nobenega razloga ni, da bi hiše morale biti grde. Seveda morajo biti predvsem dobre, ampak zakaj ne bi bile hkrati tudi lepe?!

Mar vsi arhitekti ne razmišljajo tako?

> Florijančič: Nizozemska arhitekta Neutelings in Riedijk, avtorja zmagovalnega projekta za novi Kolizej, absolutno ne razmišljata v tej smeri. Onadva ne uporabljata merila lepega. Njuni projekti so sicer zelo zanimivi in inteligentni, ampak midva na arhitekturo gledava bolj klasično, tako kot Corbusier, ki je rekel, da je človekovi naravi imanentno, da teži k lepemu.

Vajina arhitektura je zadržana, celo konservativna. Se modnim muham in ekscesu načrtno izogibata?

> Florijančič: Če želiš, da je arhitektura trajna, se moraš izogniti ekscesu. Uloviti poskušava neko skromnost v kontekstu. Nekaj več ekscesa sva si privoščila samo pri garažni hiši Šentpeter, ker program v takem objektu sam po sebi ne daje ničesar. Garažna hiša nima duše, je samo skladišče za avtomobile, zato je skoraj vseeno, kakšna je njena fasada. Od tod odločitev, da bo fasada likovni fenomen. Deležna sva bila ostrih kritik, češ da je hiša grozna. Sam pa mislim, da sploh ni tako slaba.
> Blenkuš: Vsakega projekta se na začetku lotiva bolj ekscesno, torej z razmeroma noro zamislijo. Ampak če v procesu razvijanja projekta ne najdeva jasnega razloga za uporabo te zamisli, jo opustiva. Od vsega, kar sva naredila doslej, ima samo Mestna knjižnica Grosuplje opravičilo za to, da je posebne oblike. Vsi drugi projekti so del splošnega mestnega tkiva, zato so namenoma zadržani. Nekoč so iz mestnega tkiva izstopale samo najpomembnejše stavbe, stanovanjski in poslovni objekti pa so bili enostavnejši. To načelo bi morali spoštovati tudi danes, saj bomo sicer končali v Di-

sneylandu.

Kateri vajin projekt vama je najbolj pri srcu?

> Florijančič: Zame je to knjižnica v Grosupljem, ker gre za notranji prostor, ki mi v arhitekturi največ pomeni.
> Blenkuš: Meni je še vedno najljubša garažna hiša Šentpeter. Kljub negativnim kritikam sem trdno prepričan, da tega problema ne bi bilo mogoče rešiti bolje.
> Florijančič: Največ negativnih kritik nisva doživela zaradi Šentpetra, ampak zaradi postajnih nadstrešnic Ljubljanskega potniškega prometa. To pa zato, ker sva si drznila stopiti na področje oblikovanja. Slovenskim oblikovalcem je šlo to tako v nos, da so strnili vrste in naju prav po tolovajsko napadli z vsemi topovi. Moram povedati, da s tem projektom že od začetka nisva imela sreče. Investitor je bil precej agresiven in nadstrešnic ni bil pripravljen izdelati tako, kot sva si jih zamislila. Najhujše je bilo, da nisva imela nobene besede glede umestitve nadstrešnic v prostor. Poleg tega bi morala imeti vsa postajališča najavo prihoda avtobusov, a LPP tega še do zdaj ni uresničil.

Kako sta se lotila snovanja Dunajskega vogala? Zakaj sta se odločila za fasado v polni opeki?

> Florijančič: Dunajski vogal je pretežno stanovanjski objekt, zato se nama je zdelo pomembno, da daje občutek trdnosti, topline in varnosti. Na nasprotni strani Dunajske ceste isti naročnik po naših načrtih gradi še en večstanovanjski objekt, pri katerem je bila fasada prav tako zamišljena v opeki, vendar se zaradi pocenitve zdaj izvaja v keramiki, kar pa sploh ni slabo.

Kaj odlikuje dobro večstanovanjsko gradnjo? Se pri projektiranju večstanovanjskih objektov upošteva, da se je v zadnjih petdesetih letih način življenja korenito spremenil, ali se še vedno projektira po starih vzorcih?

> Florijančič: Bolj ali manj se še vedno projektira po starih vzorcih. Dnevna soba nedvomno izgublja pomen. Kljub temu študenti arhitekture še vedno rišejo velike dnevne sobe s fotelji. Ko jih vprašam, kdo bo sedel na teh foteljih in ali mislijo, da bodo v teh foteljih očetje sedeli s sinovi in kadili cigare, mi ne znajo odgovoriti. Še pred tridesetimi leti je stanovanje moralo imeti čim več sob, dnevna soba pa je bila osrednji prostor. Sčasoma je dnevna soba postala nekoristen prostor in osrednjo vlogo je prevzela kuhinja. Danes kuhamo in kupujemo kuharske knjige, vsi moški pa so v predpasnikih. Moški, ki ne zna kuhati, je v sodobnem stanovanju kastriran. Dobra stanovanjska gradnja je tista, ki ima dovolj izražen socialni motiv. Se pravi, da se v istem objektu mešajo različne tipologije stanovanj. To je namreč bistveno za zdravo socializacijo družine. Danes se že skoraj vsi večstanovanjski objekti razglašajo za elitne, tudi če to niso. Segregacija na kvazielito in preostalo populacijo, ki naj živi v socialnih stanovanjih, je skrajno neproduktivna. Na Nizozemskem imajo predpisano, da mora biti v vsakem bloku večji del stanovanj socialnih, ne glede na to, ali gre za zasebnega ali javnega investitorja. Zato nobeni soseski na Nizozemskem ni mogoče reči elitna.
> Blenkuš: V Sloveniji je bil velik korak nazaj narejen s tem, ko so se kvazielitni stanovanjski kompleksi začeli zapirati za visoke ograje. Takšna getoizacija je v socialnem smislu izjemno škodljiva. S tem ko okoli stanovanjske soseske postaviš ograjo, priznaš, da je vse okoli nje slabo in nevarno, da je več vredno le tisto, kar je znotraj. Vse izboljšave, ki bi jih lahko uvedli pri stanovanjski gradnji, so znane že iz šestdesetih in sedemdesetih let. Torej moramo v praksi narediti tri korake nazaj, šele nato lahko naredimo kak korak naprej.
> Florijančič: V kapitalizem smo šli zato, da bi šli naprej, v resnici pa smo zašli v srednji vek.

Kakšen naselitveni vzorec je v majhni Sloveniji smiselno razvijati? Je pametno še naprej podpirati predvsem gradnjo prostostoječih suburbanih hiš ali bi morali razmišljati o gospodarnejšem naselitvenem vzorcu, zlasti z energetskega vidika?

> Florijančič: Slovenci živimo v dveh skrajnostih - v blokih in individualnih hišah. Vse druge oblike bivanja se niso in se tudi nikoli ne bodo razvile, ker smo glede tega nepremakljivi. Enako težavo imamo pri rabi prevoznih sredstev. Država sicer lahko vlaga v javno prometno infrastrukturo, v tramvaj in železnico, ampak Slovenci se bodo kljub temu rajši vozili z avtomobili.
> Blenkuš: Nizozemska že dolgo načrtno preizkuša različne stavbne tipologije. Sočasno z izredno odprtim pritokom tuje delovne sile so tujim priseljencem ponudili drugačne stavbne tipe, kamor lokalno prebivalstvo zaradi predsodkov in navad noče. Tako lahko v praksi preverijo uspešnost inovacij v stanovanjski gradnji.
> Florijančič: Takšni eksperimenti so lahko tudi tvegani. To dokazuje primer ogromne stanovanjske soseske Bijlmer v Amsterdamu. Sosesko so že dvakrat v celoti rekonstruirali, spremenili so tipologijo stanovanj in zamenjali stanovalce, pa je kljub temu ostala geto z največ kriminala v državi. Ker menijo, da te soseske v socialnem smislu ni mogoče rešiti, resno razmišljajo, da bi jo porušili. V Sloveniji premalo gojimo eksperimentalni način bivanja. Včasih so si v arhitekturnih združenjih izmišljevali alternativne oblike bivanja. Zgradili so eksperimentalne bloke, nato pa spremljali, kako se stanovalci v njih počutijo. Eden takšnih mehanizmov na ravni EU je Europan, evropski natečaj za mlade arhitekte, katerega namen je bil pridobiti najboljše rešitve za eksperimentalne bloke.

V urbanističnih načrtih iz osemdesetih let so bile ljubljanske vpadnice zamišljene kot široke avenije, obdane z visokimi stavbami. Zakaj smo danes tako daleč od teh velikopoteznih načrtov?

> Florijančič: Tranzicija je prinesla absolutno pravico posameznika nad lastnino, ni pa nam uspelo narediti zakonodaje, ki bi omogočala lažjo manipulacijo s prostorom. V naš biro večkrat pridejo investitorji, ki nameravajo kupiti parcele ob vpadnicah in tam zgraditi poslovne ali stanovanjske objekte, a kmalu ugotovijo, da to ni mogoče. Ne vem sicer, kakšni so predpisi v drugih evropskih državah, ampak zdi se, kot da je v tujini mogoče vse, pri nas pa nič. Morda je prav to razlog, da je razvoj v Sloveniji počasnejši, kot bi lahko bil.
> Blenkuš: Za ureditev mestnih vpadnic bi potrebovali tak zakonodajni mehanizem kot za gradnjo avtocest. Treba bi bilo odkupiti vse nepremičnine ob vpadnicah, seveda za primerno ceno, ljudem zagotoviti nadomestna stanovanja, nato pa vse porušiti in prostor urediti na novo. Če se bomo ureditve vpadnic lotevali parcialno in pobudo prepuščali investitorjem, se mesto ne bo razvijalo.
> Florijančič: Treba je reči, da se Dunajska cesta razvija najhitreje od vseh ljubljanskih vpadnic. Na severu že ima nekoliko izrazitejši profil, česar za Celovško in Tržaško ni mogoče reči. Razvoj ob vpadnicah je počasen tudi zato, ker je ob cestiščih rezerviran koridor za tramvaj. Zaradi tega je hiše, ki stojijo na območju rušilnega pasu, dovoljeno le minimalno vzdrževati, večji investicijski posegi pa niso dovoljeni. Tako minevajo desetletja, ko se v te nepremičnine ne vlaga skoraj nič, pa čeprav je jasno, da tramvaja nikoli ne bo.

Kakšno je vajino mnenje o številnih stolpnicah, ki so predvidene v dolgoročnih prostorskih načrtih Ljubljane? Se strinjata s tistimi, ki pravijo, da tik ob robu ožjega mestnega središča ni potrebe po gradnji v višino?

> Florijančič: Strinjam se z izjavo arhitektov Bevka in Perovića, da v Ljubljani ni razloga za gradnjo stolpnic. Po svetu je ogromno mest brez stolpnic, pa funkcionirajo povsem normalno. Nekateri pravijo, da so stolpnice injekcije v zamrlo mestno tkivo. Sam o tem nisem prepričan. Stolpnice lahko prinesejo tudi težave, še zlasti prometne. Poleg tega je stolpnica za bivanje ali delo res zanimiva šele v delu, ki pokuka nad mestno silhueto.

Slovenska arhitektura naj bi zadnja leta doživljala renesanso ...

> Florijančič: Jaz te renesanse ne vidim. V socializmu je bila arhitektura boljša, predvsem pa kakovost ni bila omejena samo na Ljubljano. Če greste danes na primer v Naklo, renesanse ne boste našli. Prej mrak. Je pa res, da je arhitektura zaradi reklame bolj vidna kot nekoč. Vsi radi vidijo le negativne strani prejšnjega družbenega sistema, pozabljajo pa, da je imel arhitekt v tistih časih več svobode, kot je ima danes. Ker je bil prostor skupno dobro in je bilo z njim mogoče prosto razpolagati, se je v arhitekturi naredilo več. Če mesto ne dobiva novih, večjih, boljših prostorov, enostavno stagnira. Če Ljubljana ne bi dobila Trga republike, bi bila še vedno vas. Glavni problem sodobne arhitekture in urbanizma je, da mest ne odpiramo, ampak jih samo polnimo. Mesto je pločnik, je cesta, je park. Mesto ni hiša. Hiša je samo kulisa, mesto pa živi v parterju. Večkrat poslušam, kako se je Ljubljana spremenila, odkar jo vodi Janković. Nedvomno drži, da je staro mestno jedro lepše, toda to je tudi bolj ali manj vse, kar je novega v mestnem parterju. Veliko si obetamo od novega občinskega prostorskega načrta, vendar bo ta dal rezultate šele v desetletjih po sprejetju, če ga ne bodo prehitro zamenjali.

Kakšen je odnos Slovencev do kulture gradnje?

> Florijančič: Porazen. Poglejte novi hotel v Bohinju. Če to ni primer, kako brez občutka smo, potem res ne vem, kaj je. Naš odnos se najbolj vidi po tem, kako neodgovorno smo v času družbene tranzicije ravnali s stavbno dediščino. Porušeni so bili številni objekti iz šestdesetih let. To, kar smo v Kranjski Gori dobili namesto hotela Prisank, je žalitev za narod.
> Blenkuš: Velik korak nazaj je bil storjen s cepitvijo občin. Po ustavi je lokalna skupnost tista, ki ima pravico razpolagati s prostorom. Slovenski prostor torej gradijo župani in občinske službe za prostor, le manjši del pa država. Težava je, da mini občine nimajo ne kulture ne znanja, zaradi česar se dogajajo manipulacije s prostorom. Tako se generalno uničuje Slovenija. Škoda je nepopravljiva.

Kako odgovoriti na zahtevo, da bi morali ljudem pustiti graditi takšne hiše, kot si jih sami želijo, tudi če to pomeni roza fasade in mini grške stebre?

> Blenkuš: Tako kot ustava je tudi prostor naše skupno dobro. Prostor je pravzaprav enovit in nedeljiv fenomen, ki se, žal, prevečkrat razume zgolj kot skupek lastniških parcel. V prostoru enostavno ni legitimno narediti vsega, kar nam pade na pamet.
> Florijančič: Ko gre za splošno dobro, so za urbanistične in arhitekturne rešitve predpisani natečaji. Tudi zasebni naročnik v mestu ne more postaviti, kar hoče, ampak je dolžan izpeljati natečaj, na katerem praviloma zmaga najboljša rešitev.

Danes se na fasadah brez premisleka uporabljajo vse mogoče barve. Ali te eksplozije barv res ni mogoče omejiti?

> Florijančič: Lokalnim oblastem se o takšni omejitvi ne zdi smiselno razmišljati, ker ima tudi župan oranžno hišo.
> Blenkuš: Eksplozija barv, ki smo jo doživeli po tranziciji, je najverjetneje posledica tega, da so bile v socializmu hiše pretežno sive. Ljudje so to občutili kot zatiranje in takoj, ko so dobili priložnost, so se rešili izpod jarma. Arhitekturi sedemdesetih let se očita nehumanost. V resnici pa so bili tlorisi stanovanj v desetletjih pred osamosvojitvijo boljši kot danes, v soseskah je bilo več zelenja, pozidanost parcel pa je bila manjša.

Pred šestimi leti sta se dejavno vključila v popotresno obnovo Posočja. Družini iz Čezsoče sta podarila idejni projekt za novo leseno potresno varno hišo. Lokalno okolje te hiše ni dobro sprejelo. Zakaj? Morda zato, ker je preveč avantgardna?

> Blenkuš: Ta hiša ima jasen zgled v tradicionalni arhitekturi zgornjega Posočja. Težava je, da se nikoli ni vedelo, kdo pri tem projektu pije in kdo plača. Naročnikov je bilo ogromno, investitorjev tudi, izvajalec je delal z vrečo denarja, ki se je hitro spraznila, tehnična pisarna in lokalna skupnost pa sta nam vseskozi metali polena pod noge. Ustrašili so se, da bi hiša sprožila plaz pritožb. Po enem od scenarijev naj bi bila tako dobra, da bi to lahko povzročilo nezadovoljstvo pri tistih, ki so po potresu dobili slabše hiše. Po drugem scenariju pa tako avantgardna in neprimerna za bivanje, da bi pritožbo lahko sprožila družina, ki je hišo dobila. Pritožbe so res bile, vendar trdim, da ta hiša v ničemer ne štrli iz okolice. Vsako lokalno okolje ima svojo kulturo gradnje. Arhitekt lahko to kulturo sprejme in jo nadgradi ali pa jo v celoti negira. Midva sva se odločila, da jo nadgradiva. Tradicionalni bivanjski koncept sva samo prevedla v sodoben arhitekturni jezik. Da hiša kljub temu ni bila dobro sprejeta, je po mojem posledica neznanja. Če bi se že v osnovni šoli učili o arhitekturi, takšnih nesporazumov ne bi bilo. Nekaj podobnega se je kasneje zgodilo v Podkorenu.

Med arhitekti vlada prepričanje, da je arhitektura popolnoma podrejena mehanizmom trga in logiki profita. Pa to drži? Je arhitektura danes zgolj dekorativni dodatek ali še lahko ima rušilno in revolucionarno moč?

> Florijančič: Arhitektura takšno moč mora imeti, če hoče biti arhitektura. Lahko pa seveda govorimo tudi o arhitekturi, ki tega nima. Vprašati se je treba, koliko arhitekture sploh imamo. So vsi, ki opravljajo poklic arhitekta, res arhitekti ali le stavbarji?

Kdaj za arhitekturo lahko rečemo, da je več od zgolj tehnične rešitve, da torej pomeni presežek, inovacijo?

> Florijančič: Dobra tehnična rešitev je gotovo pol arhitekture. Arhitektura je potrebna senca na vroči terasi in topla voda v kopalnici, vse skupaj pa mora biti utemeljeno v krajini. Sama konstrukcija stavbe je bistvena gesta arhitekturnega telesa. Zadovoljitev človekove potrebe po eksistencialnem pa je arhitekturni končni cilj. Vidite, na vaše vprašanje ni mogoče preprosto odgovoriti, ker je arhitektura kompleksna skoraj tako kot živo bitje. Poleg inovacije mora imeti stvar še vse druge atribute, da zadosti pogoju, da se imenuje arhitektura.
> Blenkuš: Najboljše inovacije so v resnici briljantne tehnične rešitve. Nemogoče je ločevati. Hiša je v glavnem stroj, poln mehanizmov. Optimizacija mehanizmov pa lahko rodi inovacijo tudi v oblikovnem smislu.

Se strinjata, da genialen koncept in zamisel sama po sebi še nista dovolj za kakovostno arhitekturo in da je dobro delo marsikdaj ustvarjeno šele na gradbišču?

> Florijančič: Zagotovo je pomembno, da arhitekt spremlja gradnjo objekta, pa ne toliko zato, da bi projekt izboljšal, pač pa, da ohrani tisto, kar si je zamislil v načrtu.
> Blenkuš: Včasih, ko še ni bilo rigoroznega in izjemno natančnega popisa del in s tem izvedbe na ključ, je bilo objekte na gradbišču še mogoče spreminjati. Danes pa to skoraj ni več mogoče. Vsaka predlagana sprememba povzroči plaz pritiskov in špekulacij.

Gotovo se strinjata, da za nastanek dobre arhitekture ni dovolj le dober arhitekt, ampak je nujen tudi dober naročnik.

> Florijančič: Absolutno. Veliko slabih hiš je slabih zato, ker so takšne želeli naročniki. V Sloveniji ni prav veliko naročnikov, ki bi najemali dobre arhitekte.

S kakšnim naročnikom je mogoče doseči optimalen rezultat? Kakšen je idealen naročnik?

> Florijančič: Odgovor je preprost. To je človek, ki ima širok pogled na svet, človek, ki vsaj deloma razume, kaj pravzaprav je arhitektura. Torej, da to ni nekaj, kar mu bo škodovalo, ali pa nekaj, na kar se sam spozna. Poleg tega je to človek, ki arhitektu zaupa. Je pa to tudi siten človek, ki nerga in s tem arhitekta sili v boljše, gospodarnejše, lahko tudi funkcionalnejše rešitve. Imamo nekaj naročnikov, predvsem zasebnih, ki razumejo, da ima kakovost svojo ceno. Pri državnih investicijah še vedno prevladuje miselnost, da arhitekt dela samo za denar, zato se javne finance otepajo z manj kakovostno arhitekturo.

V kakšnem družbenem ozračju uspeva dobra arhitektura?

> Florijančič: Družbeno ozračje ni pomembno. To se zgodi, če sta tu naročnik in arhitekt, ki združujeta željo, da se naredi arhitektura. Torej naročnik mora razumeti, da bo s tem nekaj dobil. Najlažje je preprosto reči, da mora biti naročnik izobražen in občutljiv.
> Blenkuš: Oba, naročnika in arhitekta, lahko družba spodbuja pri odločitvah, ki prinašajo dobro arhitekturo. Težko bi rekel, da je kdorkoli, ki predstavlja našo družbo, od države do intelektualnih krogov, izrazito vesel in ne varčuje s pohvalami, če se zgradi kakšna uspešna arhitektura. Naša družba se z arhitekturo sploh ne ukvarja. Ni ne del kulture, ne gospodarstva, ne narodnega ponosa.

V Sloveniji se je razpasla razvada, da država projekte za gradnjo bolnišnic in drugih javnih stavb naroča pod mizo, brez javnih arhitekturnih natečajev, edino merilo za izbiro projektanta pa je najnižja cena. Kako nevarna je ta razvada?

> Florijančič: Zelo. Ne samo natečaji, pač pa tudi javna naročila so v naši državi velik problem. Pred kratkim smo zmagali na natečaju za
nordijski center Planica in z ministrstvom za šolstvo in šport, ki je naročnik, se prav zdaj pogajamo o ceni, to pa je precej mučno opravilo. Težava je, da inženirska zbornica še vedno ni vzpostavila cenika arhitekturnih storitev. Zato lahko država arhitektu reče: delal boš za minimalno ceno, ker bomo sicer projekt oddali drugemu. Arhitekti v tem smislu nismo zavarovani, ampak smo prepuščeni prostemu trgu.
> Blenkuš: Poklic arhitekta je deloma reguliran, saj je članstvo v zbornici obvezno, obvezen pa je tudi strokovni izpit. Toda posel pridobivamo na trgu. Tudi če si torej po strokovni plati izbran, ker si najboljši, se moraš še vedno pogajati za ceno. To pa je sporno, saj sta kakovost in cena diametralno nasprotni merili.
> Florijančič: Investitorji, tudi če gre za državo ali občine, pri ceni najraje stiskajo arhitekte, ker je to najlažje. Zidarjev si ne upajo stiskati. Pri tem so prihranki pri arhitektih bistveno manjši, kot bi lahko bili prihranki pri izvajalcih gradbenih del. Projekt investitorja stane največ šest odstotkov celotne investicije, zato tu ni velikega prihranka. Nasprotno. Država z izbiro najcenejšega projektanta na dolgi rok naredi več škode kot koristi. Težava je, da se ne razmišlja za pet let vnaprej. Za vzdrževanje šole, ki je zanič zgrajena, bodo v prihodnjih tridesetih letih porabili toliko denarja, da bi lahko isto šolo postavili iz zlata. Pri tem napake nikoli ne bodo zares odpravljene. Tako se na veliko zapravlja. Če je edino merilo čim nižja cena, zakaj se potem župani in ministri vozijo v BMW-jih namesto v starih zastavah?

Se arhitektom posel še splača pridobivati prek natečajev? Sprašujem zato, ker v Sloveniji vložek in povrnjeni stroški niso ravno uravnoteženi.

> Florijančič: Splača se zagotovo ne. Nekaj malega lahko zaslužiš samo, če na natečaju dobiš prvo nagrado. Z drugo nagrado si pokriješ stroške, nič pa ne zaslužiš. Od tu naprej je vse samo izguba. Udeležba na natečajih se splača samo tistim, za katere to pomeni trening, ki so projekt sposobni narediti hitro in tudi hitro dobijo povrnjene stroške. Če se natečaja lotiš resno, moraš biti skoraj prepričan o zmagi.

Danes je že tako rekoč folklora, da arhitekturni biroji najemajo študente namesto diplomiranih arhitektov ...

> Florijančič: Midva načrtno ne najemava študentov, vsi najini sodelavci so diplomirani arhitekti. Če izdelavo projekta prepustiš študentu, je večja verjetnost napak. Boljše je imeti arhitekte s kilometrino, ki za svoje delo tudi odgovarjajo. Študente najemajo predvsem biroji, ki jih pesti pomanjkanje svežih idej ali pri katerih celotna poza biroja temelji na bolj ekstravagantni arhitekturi. Ali pa jih najemajo ostareli, opešani biroji, ki jih je povozil čas. Takrat so študentje dejanski vodje biroja. V našem biroju imamo študente za pomoč le pri natečajih, pa še to samo, kadar so naši delavci prezaposleni.

Zoran Janković je funkcijo ljubljanskega župana začel opravljati ambiciozno, z napovedjo dvaindvajsetih projektov. Bolj ko se bliža konec mandata, očitneje je, da mu obljube ne bo uspelo izpolniti.

> Florijančič: Načrt o dvaindvajsetih projektih teče, jasno pa je, da ga v štirih letih ni mogoče v celoti uresničiti. Za to bo potreben vsaj še en mandat. Ena izmed Jankovićevih zamisli, ki bo pomenila pravi prispevek za mesto, je gradnja garažnih hiš. Borci proti garažnim hišam se mi zdijo kontraproduktivni. Če želimo mesto za pešca, moramo avtomobile nekam pospraviti. Čisto vseeno je, kje bodo garažne hiše, pomembno je, da jih je čim več. Zaradi mene se garaža lahko zgradi tudi pod cerkvijo sv. Nikolaja.
> Blenkuš: Jankoviću štejem v dobro, da je mestna uprava pod njegovim vodstvom zagrizla v nov prostorski načrt za Ljubljano. S tem načrtom bo delo arhitektov bistveno lažje.

Urbanistični svet za Ljubljano opozarja, da nov prostorski načrt preveč na široko odpira površine za zazidavo, in to v obdobju, ko število prebivalcev v Ljubljani ne narašča. Ali ni nesmiselno hkrati odpreti tisoč hektarjev novih površin, čeprav že zdaj pozidane površine niso optimalno izkoriščene?

> Blenkuš: Če bi bilo vseh tisoč hektarjev površin v lasti mestne občine, hkrati pa bi investitorji k županu prišli z vrečami denarja, tako da bi lahko Janković samo še določil, kje bo kateri od investitorjev gradil, bi bilo mesto mogoče načrtno gostiti. Ker pa večina teh zemljišč ni v lasti mesta, ampak v lasti zasebnikov, je načrtna gostitev kljub dobrim željam skoraj nemogoča.
> Florijančič: Janković v mestu dela predvsem praktične stvari. Trezno razmisli in projekt izpelje. Je pa utopično pričakovati kakšne večje premike, za katere bi bila potrebna tudi sprememba zakonodaje. Njegov način dela gotovo ni sprejemljiv za vse. Ljubljanski intelektualci so užaljeni, ker jih premalo posluša; zdaj govorim o celotnem županovem prispevku, ne le o urbanizmu. Njihove kritike so deloma upravičene. Nekatere stvari v mestu se res dogajajo preveč na grobo. Toda hkrati se je treba zavedati, da so večji premiki mogoči samo, če bo mestna oblast imela dovolj svobode.

Je ljubljanska mestna oblast dovolj previdna pri tem, kakšne vrste razvoj podpira? So investicije dosledno podrejene zamišljeni viziji mesta ali gre bolj za upoštevanje interesov kapitala?

> Florijančič: Nekatere investicije so absolutno plod vizije. Ljubljanska občina ima trdne plane, kako plasirati kulturne ustanove, ki bodo mestu zagotovile nov zagon. Tak primer je Kino Šiška. Prenove kina si sicer ni izmislil Janković, jo je pa uresničil. Tako kot bo uresničil tudi Rog. Janković torej načrt ima, ampak povejmo še enkrat, da ga v štirih letih ne more uresničiti.

Arhitekt Miha Dešman pravi, da je mesto pod Jankovićevim vodstvom zajela megalomanija. Kakšne so pasti, ki jih prinaša tako intenziven razvoj?

> Florijančič: Nevarno je, če vodo izza jezu prehitro spustiš. A še nevarneje je, če jo v jezu le zadržuješ. Ljubljani je grozila nevarnost, da postane vas v Romuniji. Tudi če je Dešman nezadovoljen, še vedno mislim, da je boljše imeti to, kar ponuja Janković, kot pa tisto, kar smo imeli pred njim. Se pa strinjam, da bi lahko spremembe uvajali bolj tenkočutno. Podžupan Janez Koželj se je obdal s skupino mlajših arhitektov in z njimi po mojem zelo na hitro ureja težave mesta, namesto da bi izkoristil potencial tistih ljubljanskih arhitektov, ki se urejanja prostora znajo lotiti z občutkom, čeravno bi tak način terjal nekaj več potrpljenja in časa.