Tomaž Lavrič

Kakšne zveze je treba spletati, katero pajkovo glavo je treba pobožati, da avtor tako nedržavotvornih umetnosti, kot so risanje stripov, ilustracij in karikatur za nizkonakladni tednik, dobi možnost razstavljanja v elitni Moderni galeriji?

> Hja, eni pravijo, da je svet zarota starcev in pripustijo te zraven, ko ti osivi brada. Mogoče pa je tudi, da prej ali slej zmanjka dobrih, povprečnih in celo najbolj kilavih »umetnikov« in je treba z nečim zapolniti bele stene. Morda pa drži tale: če si jim dovolj dolgo pod nogami, žilav in špičast, da se obte spotikajo, te nazadnje nekako ne morejo več ignorirati. Pa te obesijo na zid in si jim spod nog. Vsem tem teorijam je skupno, da je treba le zanalašč dovolj dolgo živeti, pa se človeku prej ali slej vse pripeti.

In kako se po tvojem ljudska umetnost strip počuti na tako posvečenem kraju?

> Moram reči, da po mojem mnenju stripi itak ne sodijo na razstave. Strip je bastard, pol literatura, pol likovna umetnost in še kos filma, zato deluje okorno tako v galeriji kot na literarnem večeru. Je sicer nekaj stripov, ki so likovne umetnine sami po sebi, a ni jih veliko. In tudi ni to bistveno. Dober je strip, ki združi vse svoje prvine v kompleksno, nerazdružljivo celoto. In ki gre med ljudi.
Po drugi strani pa je treba izkoristiti vsako priložnost, da približamo strip - in domači strip še posebej - domači javnosti. Da mu dvignemo veljavo. Evo, kar naprej nekaj godrnjam in trmoglavim, namesto da bi hvaležno in ponižno sprejel nezaslužene časti.

Kaj bomo ljubitelji in poznavalci tvojih del videli na razstavi? Se nam obeta kakšno presenečenje? Si karkoli utajil radovednemu občinstvu?

> Hm, da vidimo ... To bo precej obsežen prerez celotnega stripovskega udejstvovanja, namenjen bolj temu, da neko novo, širšo publiko seznanim s tem, kdo sem in kaj počnem, pa tudi kaj sploh je in kakšen vse je lahko strip. Poznavalcem bodo novi predvsem originali stripov, ki so bili objavljeni v tujini: Lomm, Dekalog, Appoline ... Pa morda kaka še neobjavljena tabla opuščenih projektov. Bom pa, za poslastico, pritaknil še eno ali dve strani novega nadaljevanja Rdečega alarma, ki ga pravkar delam. Obeta se tudi bogat, menda skoraj 200-stranski katalog z nekaj mojimi krajšimi zgodbami in s ščepcem vsega ostalega. Navali narode!

Letošnjo Prešernovo nagrado je dobil Kostja Gatnik, veličastni avtor Magne Purge in mojstrski ilustrator, ki je pred tem tudi razstavljal v Moderni galeriji. Te ima odbor za najvišja kulturna priznanja že na piki?

> Kot rečeno že prej, jaz čakam in se potrpežljivo staram. Kostja me je prešišal, zasluženo, saj ima že častitljive bele brke. Računam, da bodo komisije prikolobarile do stripa spet tam nekje čez par desetletij, ko bom že ravno prav zaslužen in moderen starec. Mimogrede, po istem principu potihem in vztrajno čakam tudi na kresnika, vesno, veroniko in žlahtnega komedianta, če je kaj pravice.

Na katero ilustracijo, strip ali karikaturo si najbolj ponosen, pa si tega do sedaj nisi upal priznati?

> Priznal sem že marsikaj: stripe Diarejo, Bosanske basni, Rdeči alarm, Slepo sonce, pa recimo Svetlanin Škrat Kuzma mi je fino ratal. In sploh, moram priznati, vsak teden znova kaj takega narišem, da sam sebe prijetno presenetim, si dam roko in si iskreno čestitam. In to ni majhna stvar, dobiti pohvalo od sebe, saj imam sicer zelo visoka merila in sem nasploh izredno kritičen, heh heh ...

Lahko računamo nate, da boš v javnem interesu izkoristil dolgoletno prijateljstvo s Totojem in Lovrom Matičem ter pritisnil nanju, da čimprej ustvarita nadaljevanje stripovske romance Sokol in golobica?

> Težka bo. Po kuloarjih ministrstva za karikaturo se govori, da je bil Toto zaradi pitja in risanja na delovnem mestu kazensko premeščen iz vratarnice v kurilnico megakorporacije Mladina, Lovra pa so bojda angažirali Pahorjevi za pisanje epske Izhodne strategije v desetercu. Upajmo, da se bo tudi tokrat vse uresničilo. Sicer pa je prav srhljivo, a ne, kako postaja pri nas resnica strašnejša od vsake parodije. Glej, sem se ravno te dni spomnil, v enem mojem stripku v Ekstremnih športih je prizor, kako presenetijo psa in njegovega lastnika pri, hm, spolnem odnosu. To je bilo strašno smešno, ker je bilo tako absurdno. Na, zdaj pa ni več ...

V kolikšni meri spremljaš evropsko stripovsko produkcijo? Obstaja kaj, kar je v zadnjem času pritegnilo tvojo pozornost?

> V neobvladljivi poplavi evropskega stripa se vedno najde kaj dobrega in kot povsod tudi veliko smetja. Da ne bi moril bralcev z nekimi obskurnimi imeni, raje naštejem nekaj kvalitetnih naslovov, ki so bili letos prevedeni in izdani tudi pri nas: Gemma Bovery (Forum Ljubljana), Titeuf: Ne mi težit (Vale Novak), Stigme (Forum Ljubljana). Pa že prej Maus, Perzepolis, Odeje, Varovano območje Goražde. Da ne govorim o množici izdaj hrvaške založbe Fibra. Povsem dovolj za začetek, da okusite, kaj je odličen strip. In na kako čudovito različne načine je lahko strip odličen.

Kako komentiraš prebujajočo se stripovsko sceno na Slovenskem?

> Saj se prebuja, saj cveti, nič ne rečem. Ampak to je vse tako krhko, temelji na energiji in trmi nekaj ključnih posameznikov, ki to produkcijo držijo nad vodo. Pravzaprav jih je tako malo, da si zaslužijo častno omembo: Katra Mirovič z nekaj sotrudniki na Stripburgerju, ki bije boj z birokracijo; Sandi Buh, ki nekako krmari svojo strip trgovinico skozi viharje, Darko Tomić z društvom Stripoholik, ki je zagnal prvo domačo stripovsko spletno stran www.striparna.com, pa Vojko Volavšek, ki lastnoročno poganja mainstream strip revijo Strip Bumerang. Vsi so vseskozi na pozitivni ničli ali pod njo, na robu preživetja. Pa še Mladina, par blagohotnih urednikov, dva ali trije osveščeni novinarji, gručica ljubiteljev, to je to. In ko se bo kateri od njih naveličal ali zmatral, se lahko vse hitro sesuje. Aja, seveda ne smemo pozabiti avtorjev, ampak zanje se itak razume, da morajo gladovati in trpeti za svojo umetnost, slavni in bogati pa bodo posthumno. Mogoče.

Kaj bi morali storiti, da bi ta proces še pospešili?

> Predlagam, da izvolite Diarejo za predsednika! Tako bo šlo vsaj enemu stripašu občutno bolje - s tem pa statistično tudi slovenski stripovski sceni kot celoti, ha ha.

Kako si razlagaš dejstvo, da se v državah, ki so nastale na področju bivše Jugoslavije, še zmeraj najbolje prodajajo stripi, ki so bili v tem okolju popularni pred takorekoč 40 leti, se pravi Zagor, Alan Ford in Tex?

> Bom vljuden in bom rekel, da v glavnem zato, ker se zvesta publika stara in je nostalgična, konservativna in lena, kot povsod. Pretresljivo je to, da vsa ta leta najbolje gre (če izvzamemo zgodnjega Alan Forda, ki si res zasluži kultni status) prav tisti ceneni italijanski tretjerazredni šund, zaradi katerega je strip pri nas prišel na tako slab glas. Saj bi bil šokiran, ampak ko vidim, kaj se tudi sicer najbolj gleda, bere, posluša, pravzaprav nisem.

Edini evropski stripi, ki se v ZDA dobro prodajajo, so erotični in trdoerotični. Te je kdaj prijelo - glede na to, da si nenadkriljivi mojster risanja zapeljivih ženskih teles -, da bi ustvaril kak čistokrven porno serial? Legendarni Moebius se recimo tej skušnjavi ni mogel upreti ...

> Jej, a to sploh še obstaja? A v teh virtualnih časih še kdo lista packaste albume? To mora bit prav poseben fetiš. Sicer pa, kaj nam bo Amerika? Zdaj, ko se, kot slišim, razcveta tudi domača porno scena, me bodo mogoče angažirali pri 'Max Modrc Hot Prodakšn'! Vedno bom rad izdal plemenite ideale in visoke umetniške standarde za dober keš in kakšnega zlatega stojana!

Slovenski stripofili si kot ultimativni vseslovenski stripovski praznik predstavljamo serial, ki bi ga oscenaril Zoran Smiljanič, zrisal pa Tomaž Lavrič. Je tak projekt sploh možen ali naj sanjamo dalje?

> Jaz sem Zokija pred časom celo že resno snubil za en prav konkreten projekt, takrat je nekaj mencal, ampak zdaj se je pa itak zaplezal za nekaj debelih let s svojim meksikajnerskim epom. Nekako ne prideva skupaj, ne uskladiva urnikov. Tako je to v našem napornem, stresnem, a lepem svetu glamurja in šovbiznisa.