Jezični Nigel Farage žalil predsednika van Rompuya
Kazen 3000 evrov je komentiral z besedami, da »pravica do svobode govora v Evropski uniji ni poceni«
V marsikaterem nacionalnem parlamentu, vsaj tam, kjer lepo vedenje in politična kultura kaj veljata, bi verbalni napad britanskega evroskeptičnega evropskega poslanca Nigela Faragea na novega predsednika Evropske unije Hermana van Rompuya prejšnjo sredo označili kot nesprejemljiv. Vodja evroskeptične Stranke za neodvisnost Velike Britanije (UKIP), ki si prizadeva za izstop Velike Britanije iz Evropske unije, je namreč Van Rompuyevo karizmo primerjal s »krpo za prah«, njegov videz pa z »nižjim bančnim uradnikom«. V svoji groteskni maniri je Van Rompuyu dejal, da je politik, ki ga nihče, razen v Belgiji, kjer je bil premier, ne pozna. »Jaz še nikoli nisem slišal za vas. Nihče v Evropi še ni nikoli slišal za vas. Sprašujem vas, kdo ste! Kdo ste?« Farage je šel še korak dlje v svojem poskusu populistične diskreditacije predsednika. »Prepričan sem, da je vaš namen biti tihi morilec evropske demokracije in evropskih nacionalnih držav. Zdi se, kot da sovražite koncept obstoja nacionalnih držav; morda zato, ker prihajate iz Belgije, ki je v bistvu ne-država«. Proti takšnemu nastopu britanskega poslanca, ki ga doslej še nismo videli v evropskem parlamentu, je takoj protestiral nemški socialist Martin Schulz, ki je sicer iz drugega političnega tabora, kot mu pripada Van Rompuy. Dejal je, da »bi bilo bolje, če bi gospod Farage odstopil«, in opomnil predsedujočega evropskemu parlamentu Jerzyja Buzka, ker ni preprečil Farageevega sovražnega govora, ki je bil po besedah Van Rompuya »prezira vreden« in nevreden resnega komentarja.
Evroposlanci sicer s svojimi nastopi ne odmevajo v nacionalnih medijih, kajti za njih so evropske teme navadno nezanimive. Tudi pripadniki populističnih strank in gibanj v tem parlamentu navadno ne izgubljajo časa z nastopi v Bruslju, če njihov nastop ne odmeva v domovini. Teh 38 poslancev je večinoma glasnih doma in z nestrpnostjo do drugačnih in drugih, z obilico sovražnega govora, hočejo dobiti politične točke. Sicer pa vsi delujejo s figo v žepu. To seveda velja še posebej za poslance britanske desničarske in populistične UKIP, ki jih je nedavno v časnikih razkrinkal britanski laburist z opisom dogodka v restavraciji. Eden izmed britanskih poslancev UKIP je namreč po nekaj popitih kozarcih veselo vzklikal: »Dol z Evropsko unijo!« Drugi pa ga je opozoril: »Ampak najprej naj nam dajo dobre pokojnine!« »Prav imaš,« je odvrnil prvi, »najprej pokojnine, potem pa dol z Evropsko unijo!«
Četudi je jasno, da Veliki Britaniji ni v interesu odhod iz EU, kar ob vsaki priložnosti zahtevajo njihovi evroskeptični poslanci, pa žanjejo pohvale zaradi kritik bruseljske administracije in pobud, ki jih v javnosti črnijo. Tako je Farage spomladi leta 2005 zahteval od Evropske komisije, naj razkrije, kje komisarji preživljajo svoje počitnice. Kajpak odgovora ni dobil, je pa nemški Die Zeit kmalu za tem poročal, da je predsednik komisije Jose Manuel Barroso teden dni preživel na ladji grškega ladjarskega mogotca Spira Latsisa. Njegovo počitnikovanje je bilo sporno zato, ker je pred tem Komisija namenila njegovi ladjedelnici 10 milijonov evrov pomoči. Farage je nato s skupino 75 poslancev evropskega parlamenta vložil nezaupnico proti predsedniku komisije, vendar ni uspel. Podobno se je leta 2007 končala tudi njegova gonja proti Josephu Daulu, novemu predsedniku Evropske ljudske stranke. Farage mu je očital, da se je kot vodja francoskih kmetov okoristil z javnimi sredstvi v višini 11 milijonov evrov, vendar Daulu tega niso dokazali. Pa tudi tožil ni Faragea, kot je obljubljal.
Sicer pa britanski poslanci v EP slovijo kot najbolj agresivni v tem evropskem telesu. Nigel Farage pa še po svojih ciničnih, vendar tu in tam tudi duhovitih replikah in izjavah. Ob zaslišanju nove evropske komisije je na primer obelodanil, da je bilo vsaj deset novih komisarjev članov komunističnih strank. Barrosa je celo označil za »maoista«, od Catherine Ashton, nove evropske zunanje ministrice, pa zahteval odgovor, ali so njeno volilno kampanjo financirali britanski komunisti. Evropski poslanci Faragea jemljejo kot klovna, z njemu lastno populistično agendo. Toda Farage razume meje spodobnosti drugače kot večina drugih poslancev in skladno z njemu lastnimi standardi se tudi odziva. Da razume svoje nastope kot igro, pa dokazuje s tem, da se po problematični izjavi umakne in ne replicira, kajti svoje je storil. Zakaj je torej tokrat, ko je nesramno napadel Hermana Van Rompuya, predsednika EU, ravnal drugače?
Če bi, ne bi bil nagrajen doma, kjer se poteguje za poslanca okrožja Westminister. Doslej je sicer v tem okrožju že petkrat izgubil na volitvah za britanski parlament, vendar tokrat računa na uspeh. V kritiki Van Rompuya zato ni bila v ospredju tematika, ki jo je predstavil novi predsednik EU o gospodarskem okrevanju, ampak je moral Farage glasno in odmevno povedati, da izhaja Van Rompuy iz Belgije, ne-države, kar del britanske javnosti rad sliši. Celo v britanskem časniku The Independent je moč zaznati ironične tone o »najbolj znanih Belgijcih«.
Farage bo svojo kampanjo za poslanca v britanskem parlamentu še naprej gradil tudi prek Bruslja in v nastopih na svoj način govoril predvsem tisto, kar njegovi potencialni volivci radi slišijo. Če mu bo vodenja evropskega parlamenta nevešč Poljak Buzek kajpak to omogočal. Minuli torek je poklical Faragea na pogovor, da bi mu razložil, kaj pomeni svoboda govora in kaj dostojna uporaba te pravice. »Absolutno podpiram njegovo pravico, da se ne strinja s politiko ali ustanovami Evropske unije. Toda njegovo obnašanje do Van Rompuya je bilo neprimerno, neparlamentarno in žaljivo do dostojanstva te hiše ... Takšnega obnašanja ne bom trpel v evropskem parlamentu,« je dejal. Buzek je zahteval, naj se Farage opraviči Van Rompuyu in tudi evropskemu parlamentu, česar pa ni storil. Predsednik ga je zato oglobil z nekaj manj kot 3000 evri. Farage pa je kazen že izrabil v svoj prid in na portalu twitter zapisal: »Pravica do svobode govora v Evropski uniji ni poceni.« Če bi veljale globe tudi v slovenskem parlamentu, bi lahko dobršen del poslancev desne provenience ostal brez plač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.