V spomin na Umberta Eca: Nove dražesti oblasti

Volivci so bili vajeni, da življenje politikov teče v skladu z dvema načeloma. Prvo najlepše povzame sočen sicilijanski pregovor Megghiu cumannari c'a fottiri, kar bi v sramežljivem prevodu pomenilo, da je imeti oblast boljše od seksa. Drugo načelo naj bi bilo, da se mogočneži ogledujejo za ženskami, kakršne so bile Mata Hari, Sarah Bernhardt in Marilyn Monroe.

Nenavadno, a veliko politikov in poslovnežev se danes ne vda na primer skušnjavi, da bi si prilastili denar, namenjen javnim projektom, temveč se raje vdajo čarom dragih prostitutk, katerih tarifa je daleč višja od tiste, ki jo je svoje dni postavila Madame de Pompadour. Če poklicne spremljevalke niso po njihovem okusu, poiščejo takšne, ki ponujajo bolj specializirane storitve.

Poleg tega si številni prizadevajo za oblast prav v upanju, da bodo tako imeli vajeti v rokah tudi v spalnici. Ne pozabite, veljaki se že od nekdaj vdajajo mesenim užitkom. V Italiji je pri vodilnih politikih novejše dobe resda opaziti nekaj zmernosti, Julij Cezar pa je v svoji postelji gostil rimske plemkinje, egipčanske kraljice in menda tudi vojaške poveljnike. Podobno je bilo drugod: Sončni kralj je imel obilo ljubic, italijanski kralj Viktor Emanuel II. je preganjal svojo Rosino, ameriški predsednik John F. Kennedy pa ..., no, bolje, da ne izgubljam besed. Kakorkoli že, ti moški so na ženske (in mladeniče) gledali kot na obliko počitka in rekreacije. Povedano drugače, prva naloga je bila zavojevati Baktrijo, ponižati galskega vojaškega poveljnika Vercingetorixa, premagati vse, ki so se jim postavili po robu od Alp do piramid, in združiti Italijo. Seks je bil dodatna ugodnost, kot martini po napornem dnevu. Dandanašnji pa si moški na oblasti očitno najbolj želijo večernega veseljačenja s plesalkami in o večjih junaštvih sploh ne razmišljajo.

Junaki iz preteklosti so recimo prebirali Plutarha, da so se zabavali, njihovi sodobni kolegi po polnoči preklopijo na lokalno televizijsko postajo ali pregledujejo žgečkljive strani na spletu. Če iščemo podatke o italijanskem duhovniku in mistiku svetem Piju iz Pietrelcine, nam splet postreže z 1,4 milijona zadetkov. Ni slabo. Kaj pa poizvedovanje o Jezusu? 4,8 milijona. (Nazarenec je torej premagal duhovnika iz Pietrelcine.) A iskalnemu pojmu pornografija ustreza kar 130 milijonov strani (da, 130 milijonov). Ker je Jezus natančnejši izraz od pornografije, sem zaradi enakovredne primerjave v iskalno polje vnesel izraz vera. Najdemo ga na nekaj več kot devetih milijonih strani, to pa je kaplja v morje v primerjavi s pornografijo.

Kaj najdemo na omenjenih 130 milijonih strani pornografije? Na straneh z osnovami izvemo, kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj se ukvarja s spolnostjo, preostale pa so posvečene vsemu mogočemu, od različnih oblik incesta (ob katerih bi zardevala celo Ojdip in Jokasta) do nenavadnih fetišev.

Pornografija ima lahko pozitivno nalogo: lahko je ventil za tiste, ki iz tega ali onega razloga nimajo spolnega življenja, in pripomore k popestritvi mlačnih zvez. A lahko vas tudi zavede v zmotno prepričanje, da bi draga spremljevalka zmogla marsikaj, česar si najslavnejša kurtizana klasičnega obdobja, Frina, ni mogla niti predstavljati.

V mislih nimam le 42 odstotkov Italijanov, ki uporabljajo splet, kot so prešteli v mednarodni telekomunikacijski zvezi; preostalih 58 odstotkov vsak dan po televiziji spremlja program, ki je desetkrat bolj žgečkljiv od tistega, kar je bilo bogatim milanskim poslovnežem na voljo v 40. letih. Danes so ljudje spolnosti izpostavljeni veliko bolj kot njihovi dedki. Pomislite na ubogega vaškega župnika: v nekem obdobju je bila njegova gospodinja edina ženska, ki jo je videl, in rimskokatoliški časnik L'Osservatore Romano vse, kar je bral. Danes pa na zaslonu vsak večer skačejo pomanjkljivo oblečena dekleta.

Je torej sploh mogoče, da ne bi pomislili, ali nenehno draženje ne vpliva tudi na predstavnike države, povzroča mutacijo vrste in spreminja smisel njihove vloge v družbi?

© (2010) The New York Times (The New York Times Syndicate)