Brez vojakov ni vojne

Mladinina peticija o preoblikovanju vojske je bila prvič objavljena konec januarja. V dobrem mesecu dni se ji je pridružilo več kot 7600 posameznikov. V začetku je imela peticija velik politični odmev, ministrica za obrambo Ljubica Jelušič je govorila, da je peticija v konfliktu z ustavnimi vrednotami, a politična debata je v nekaj dneh potihnila. Zapisano ne pomeni, da je zgodba končana. V četrtek, 18. marca, bodo o pobudah iz peticije razpravljali v parlamentarnem odboru za obrambo, poslanska skupina Zares pa je napovedala začetek procesa spreminjanja zakona o obrambi.
Odzivi na peticijo so bili s strani vojske in obrambnega ministrstva vseskozi pričakovani. Ideje peticije naj bi bile iluzorne, neuresničljive, otročje, nespametne, proti so bili veterani vojne za Slovenijo, proti so bili borci zoper okupatorja, proti je bila zveza častnikov, pa Zveza društev generala Maistra. Mladinine pobude naj bi bile »neodgovorne in tudi pogubne«, brez vojske »ne bi bilo samostojne Slovenije« in »tudi v miru je treba zagotoviti stalno zaščito države«.
Ponekod so zagovorniki vojske napeli vse mišice. V lokalnem časopisu Šentjurčan se je tako predsednik lokalne veteranske organizacije pridušal, da so prvopodpisani sami »eminentni« doktorji znanosti. »Eden je večji filozof od drugega, do sedaj pa itak niso naredili za državo nič koristnega. Vsa leta od osamosvojitve Slovenije leta 1991 naprej mešajo samo drek in meglo.« Spet drugi so izbrali bistrejši besedni zaklad. Uroš Krek, odhajajoče-prihajajoči sekretar obrambne ministrice, je v reviji Obramba med drugim zapisal, da je treba ob vsej kritiki peticije »njenim pripravljavcem in podpornikom kljub konceptualni in vsebinski nejasnosti izreči vse priznanje za spodobnost predlagati in zagovarjati alternativno razmišljanje dosedanjim konceptom obrambe države. Za razpravo, kako naj se slovenski obrambni sistem razvija v prihodnje, je peticija kljub velikim pomislekom morda prišla v primernem času«. Sekretar bi torej o vojski razpravljal, a na drugačen način, kot razpravo odpira Mladina.

Generali so legli na civilno družbo

Največ energije so proti peticiji vložili pri Sindikatu ministrstva za obrambo. Organizirali so skupino proti peticiji na Facebooku in zbrali 4200 članov. Kar je dober dosežek. Očitno opogumljeni od podpore so v petek medijem poslali pismo, kjer napadajo Mladino. S čimer ni nič narobe, vojaki razmišljajo po vojaško in po njihovem je namen Mladinine akcije zgolj dvig naklade in populizem. Kar ne drži, vendar to ni bistveno. V pismu medijem so namreč deli, ki niso le žaljivi do druge strani, pač pa razkrivajo miselni horizont avtorjev pisma. Zelo ozek, nestrpen miselni horizont in prav strašljivo je, da naj bi ti ljudje z orožjem v rokah branili Slovenijo.
Kaj je zapisano v spornem pismu? Miselni tok avtorjev poteka nekako takole: na eni strani imamo posameznike, ki so pripravljeni tvegati svoje življenje za sodržavljane, na drugi strani pa so neki drugi, manjvredni neto koristniki storitev moderne države. To so avtorji in podporniki peticije. Zanje je »uživanje dobrot in svoboščin sodobne demokracije, vključno z osebno in zdravstveno varnostjo, pravico do izražanja svojega mnenja in izživljanja neobrzdanega sla do dobrot, ki se lahko kupijo za denar ali vzamejo na silo, vključno do uresničenja fantazij iz naslova pederastije in istospolne usmerjenosti ter sodomije, postalo samo po sebi umevna kategorija«. Predstavniki sindikata torej povezujejo istospolno usmerjenost z zahtevami za demilitarizacijo Slovenije. Povezujejo peticijo in sodomijo, četudi zahteve Mladine s tem nimajo nikakršne zveze. »Seveda jim te elitistične pravice nihče ne oporeka. To je pritiklina posameznikov družbenega stanu, ki si lahko za denar privošči vse, skoraj vse pa še od boga jim je to dano, katerega že? Mogoče Bakusa ali kakšnega drugega medijsko bolj prepoznavnega?!« Podpisniki peticije naj bi torej veseljačili in se šli dionistične orgije ter bakanalije, medtem pa vojaki strumno čuvajo naš mir. Podobne pocestne retorike v pismu mrgoli. Avtorji peticije naj bi se recimo na varnostna vprašanja spoznali tako kot poprečen moški na nogomet in ginekologijo. »Na ravni gostilniškega prerekanja so to ljubimci, ki jim tajne G točke niso neznanka, v nogometu so seveda strategi brez primere, da jim ga daleč naokrog ni para.«
Morda bi lahko zamahnili z roko, češ pismo so napisali razočarani člani sindikata, ki jih je strah, da jim bo nekdo ukinil službe. A stvar ni tako preprosta. Vodilni posamezniki reprezentativnega vojaškega sindikata predstavnike civilne družbe obkladajo z žaljivkami, ki širijo nestrpnost. Vodilni posamezniki reprezentativnega vojaškega sindikata za civilno javnost pravijo, da so hedonisti. Vojaki za civilno družbo pravijo, da ne ve ničesar o varnostnih vprašanjih, saj naj bi samo vojska vedela, kaj je zanjo najbolje. Če tako razmišljajo posamezniki z orožjem v rokah, je čas za alarm. Meja med elitističnimi hedonisti in sovražniki države je namreč zelo tanka.

Vojska in politika

Slovenska zakonodaja vojaškim osebam prepoveduje članstvo v političnih strankah, vojaki ne smejo zagovarjati političnega interesa ene stranke, saj naj bi branili interes vse države. A vojaki so hkrati državljani in imajo svoja politična prepričanja. Ko slečejo uniformo, lahko delujejo politično, a individualno, ne kot kolektivni uniformirani predstavniki vojske. Sindikat je takšen kolektiven vojaški organ. Politično lahko seveda deluje na ravni sindikalističnih zahtev, malo drugače pa je, če se vključuje v političen dialog s političnimi stališči. Na ministrstvu za obrambo razmerje med vojsko in politiko pojasnjujejo takole: »Vojaki lahko izražajo mnenja o civilnodružbenih pobudah, ne smejo pa pri tem izražati političnih mnenj ali širiti nestrpnosti, niti delovati tako, da krnijo ugled Slovenske vojske. Pripadniki Slovenske vojske lahko javno izražajo samo stališča oz. odgovarjajo na vprašanja, ki so povezana z delovanjem Slovenske vojske in njihovih pripadnikov. Za vsak tak nastop v javnosti potrebujejo soglasje nadrejenega.«
Sporno pismo sindikalistov je dvignilo širok odmev. »Peticija za ukinitev vojske, konstruktivna civilna pobuda za razmislek o prihodnosti države, je dvignila pokrov, spodaj pa smo najprej začudeni zagledali militantno obrambno ministrico, ki nemarno opleta z ustavo, hkrati pa kupuje orožje mimo pravil, zdaj pa še agresivni, primitivni in homofobni odziv sindikata ministrstva, ki ga vodi,« pravi ena izmed prvopodpisanih pod peticijo, kolumnistka Tanja Lesničar Pučko. »Ker ta sovražni govor, ki civilni družbi militantno odreka pravico do razprave o obrambni organiziranosti, ne prihaja od posameznikov, ampak od sindikata državnih uslužbencev, in to iz represivnega ministrstva, je čas za alarm prve stopnje: predsednik vlade naj takoj odstavi ministrico in zaščiti državljane pred očitno ponorelo vojsko, ki kot vse kaže, ne razume, da v demokratičnih državah generali in vojaki ubogajo civilno družbo in od nje izvoljeno oblast, in ne obratno. Ali pa smo v resnici že ujetniki novega prikritega totalitarizma? In kdo je v njem Mamula?«
Podobno pravi dr. Boris Vezjak. »Javno mnenje vojaškega sindikata lahko beremo zgolj kot parafrazo Janševega prostega spisa o Bogu. Nekako takole: 'Če ni slovenske vojske, je vse dovoljeno'.« Vezjak ima seveda prav, iz pisma sindikalistov veje duh sedanjega političnega trenutka, hedonisti, ki ukinjajo vojsko, naj bi bili ljudje brez moralnih in civilizacijskih vrednot. »Bizarno govorico vojaških dušebrižnikov torej ne smemo razumeti zgolj kot sovražni govor, kvantaški izpad in nizkotno diskvalifikacijo, temveč predvsem kot poskus moralnega opisa aktualnega družbenega in političnega razkroja. V tej točki so se le nekaj dni po Janševem odmevnem besedilu tudi v vojski odločili pisati za moralo skrite propagandne agitke. S to razliko, da je njihov skriti Dostojevski Janša.«
A podobnega mnenja niso le podporniki peticije. Tudi obramboslovec dr. Klemen Grošelj, ki se z idejami peticije ne strinja, pravi, da je odziv sindikata napačen. »Ne pretiravam, če rečem, da se s takšnim nivojem pisanja dela škoda tako slovenski vojski kot ministrstvu za obrambo. Takšen nivo komunikacije je povsem neprimeren, od sindikata, ki je celo reprezentativen sindikat, bi pričakoval resen, argumentiran odziv na pobudo civilne družbe. Smo družba različnih stališč, smo demokratična družba, katere del je tudi demokratična kultura dialoga, ne pa tovrstni odzivi.«

Odgovor ministrstva

Ker je pismo vojaških sindikalistov naletelo na javni odmev (obsodili so ga v Liberalni akademiji in stranki Zares), sta se oglasila ministrstvo in generalštab. Oboji so sindikalistom sicer priznali njihovo samostojnost, a hkrati dodali, da nasprotujejo kakršnemukoli širjenju nestrpnosti. Še več »ministrica in načelnik Generalštaba pričakujeta tudi osebno odgovornost podpisnikov pisma sindikata Ministrstva za obrambo glede peticije za ukinitev Slovenske vojske, saj so z javno izraženimi nesprejemljivimi stališči do pobudnikov peticije Ukinimo vojsko, pa tudi širše javnosti, okrnili ugled Ministrstva za obrambo in pripadnikov Slovenske vojske«.
A omenjena izjava je sprenevedava. Odziv sindikata je namreč le posledica prvega odziva ministrice, ko so jo novinarji soočili z Mladinino peticijo. Kaj je že takrat dejala ministrica? Dejala je, da je peticija neposredno usmerjena proti ustavi in da naj podpisniki odidejo na mirovne misije. »Zmerno bistri sindikalisti so v svoji izjavi samo naredili prevod že izrečenega. Tako tistega, kar so slišali na ministrstvu, kot tistega, kar je v literarnem eseju zapisal svetal zgled slovenskega vojaštva,« pravi dr. Vlado Miheljak. »In kar je nastalo, je eksplozivna mešanica pedofilije, sodomije, homoseksualnosti, garažne mentalitete ter pomanjkanje domoljubne zavesti pri podpisnikih peticije. No, zadeva nikakor ni nedolžna. Spominja na falangistični jezik, kakršnega je vojaštvo gojilo, ko so ga izganjali v kasarne v državah Južne Amerike, Španije. In navsezadnje Turčije. Sploh pa je paradoks prav primer Turčija. Vojska se razglaša za dediča Atatürkovega reformizma, ki ga avtoritarno brani. Zato Turčijo ta čas bolj ogroža vojaštvo kot islamski fundamentalizem, zaradi katerega posega v politiko.«
In ravno zato gre. Odziv vojaškega sindikata je le odraz stanja v slovenski politiki. Odraz izrednih razmer, odraz »tabloidizacije« političnih vsebin, odraz fantazijskih spisov šefa opozicije, odraz kulturne ravni v slovenskem parlamentu. Besednjak, ki ga uporablja vojaški sindikat, ni drugačen od besednjaka, ki ga uporablja del slovenske politike. Če v parlamentu nekdanji predsednik državnega zbora govori o homoseksualnosti kot bolezni, potem ni čudno, da užaljeni vojaki govorijo o pederastiji. Če lahko šef opozicije med seboj poveže garažo, pajkovo glavo in kri povojnih žrtev, potem lahko tudi vojaki avtorjem peticije očitajo, da želijo ukiniti vse, kar diši po državi. Pederastije in sodomije v pismo sindikalistov niso prinesli užaljeni vojaki, prav tako ju v pismo ni prinesla naivna civilna družba, kaznivo spodbujanje nestrpnosti je zraslo na zelniku politike.
Ministrica in načelnik generalštaba pravita, da pričakujeta osebno odgovornost podpisnikov. Širjenje nestrpnosti je kaznivo dejanje in se preganja tudi v Slovenski vojski. Vojska ima svoja pravila, sankcije za neprimerna dejanja so lahko opomin, javni opomin, odvzem čina ali razreda za eno stopnjo, razporeditev na drugo ali nižjo dolžnost, denarna kazen ter prenehanje delovnega razmerja ... A ponovimo še enkrat, morebitne sankcije avtorjev pisma problema ne bodo rešili. Nestrpnost se vedno začne pri glavi. Ministrica se za svoje besede o peticiji ni nikoli opravičila.
Na natečaju Svet po okusu mladih je te dni kot najboljši izdelek po okusu spletne publike zmagal izdelek Barbare Muraus. Namen natečaja je bil odgovoriti na vprašanje: »Kakšen bi bil svet po okusu mladih, če bi mladi odločali o različnih problematikah«. In zmagovalka je naredila sliko z naslovom »Brez vojakov ni vojne ali kot je rekel Ghandi: 'Be the change you want to see in the world!'«. Morda pa bi si lahko ministrica ogledala vsaj to sliko?