Primarij Matjaž Lunaček, specialist psihiater

Primarij Matjaž Lunaček, dr. med., je specialist psihiater, ki se je med letoma 1994 in 2006 psihoanalitično izobraževal v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije (Societa psicoanalitica Italiana). Ukvarja se s psihoanalitično prakso in aplikacijo psihoanalize na področjih litereature in vzgoje. Leta 1996 je skupaj s psihologinjo Renato Bačer ustanovil Psihoanalitični vrtec. Objavlja članke s psihoanalitično vsebino, v centru njegovega interesa pa je teorija gonov. Slednje smo razumljivo postavili v središče našega pogovora, dotaknili pa smo se tudi pojavov, ki zadnje čase cepijo slovensko javnost in dajejo krila sovražnemu govoru vseh vrst, barv in oblik: od pretirane ljubezni do živali do patološkega sovraštva do istospolno usmerjenih. Od družbene prisile starševstva do nizke ravni komunikacije v slovenski družbi. Od tradicionalne družine do problematičnih seksualnosti. In nenazadnje, od kratkosti generacijskega spomina do nezavednega, ki tudi Slovence determinira bolj, kot bi si upali priznati.

V Sloveniji upada število otrok, narašča pa število psov. Bi nas to moralo skrbeti?

Nobena skrb ni potrebna. Skrb za število otrok, ki jo ljudje izražajo, se mi zdi na svoj način obscena. Gledanje na to, koliko otrok se bo rodilo v nekem narodu, je zelo problematično razmišljanje. V tem pogledu je pomembnejša diverziteta in seveda ohranjanje jezika. Kar pa se hišnih ljubljenčkov tiče, ljudje si jih dandanes izbirajo takorekoč z vseh koncev sveta. Na primer pse, ki so značilni za druga okolja in kulture, najpogosteje pa si jih izbirajo glede na svoje značajske poteze. Oseba, ki denimo v sebi skriva veliko agresivnosti, bo zagotovo izbrala temu primerno pasmo.

Gre pri tem morda tudi za kupovanje ljubezni? Pes je namreč od nekdaj zelo zvesta žival.

Dejstvo je, da ko enkrat kupite psa, spremljate njegov razvoj in živite z njim, vas to bitje potem ne bo nikoli zapustilo. Edino smrt vaju lahko loči, če naj se tako izrazim. Ljudje neradi investirajo v negotove projekte. Ko se odločite imeti otroka, se zavedate, da vas bo nekoč zapustil. Ker vas mora, če hoče svobodno zaživeti. Pri dobri vzgoji otrok nekoč postane bivši otrok in starši postanejo bivši starši. Če pa si kupite psa, vam je ta odnos, v katerega ste investirali, absolutno zagotovljen do smrti te živali. Pes ne bo nekega lepega dne rekel adijo, zdaj grem na svoje, zdaj svoje življenje obvladam sam in te ne potrebujem več.

Kdaj gre ljubezen do živali predaleč? Je normalno, če se lastnik s hišnim ljubljenčkom pogovarja, ga oblači v plaščke, mu kupuje copatke, draga darila, ga vozi k frizerju in podobno?

V vseh primerih se v odnosu do objekta sproži gon, ki pa ni posebej izbirčen. Norma je, da si gon izbere objekt približno iste starosti in nasprotnega spola, ni pa to zmeraj tako. Zato na seksualnem področju ne govorimo več o seksualnosti, ampak o seksualnostih. Ker jih je mnogo in se nanašajo na značilnosti izbranih objektov. In tu je vsak izbor legitimen. Za pedofila je otrok legitimen izbor, seveda pa ni legalen, ker gre za družbeno posebej zaščiteno skupino, ki še nima možnosti, da bi se sama odločala in zaščitila. Izbira objekta pa ne gre samo onkraj starosti in spola, ampak gre tudi onkraj vrste. V tem primeru povečini govorimo o nekem poudarjenem čustvenem življenju z živaljo. Lahko pa je žival hkrati tudi izbrani spolni objekt. Zoofilija je bila inkorporirana v določeno družbo, na kar pozabljamo zaradi kratkoročnosti tako imenovanega generacijskega spomina, zaradi katere zanemarjamo mnoge stvari, ki so obstajale pred nami. Da je zoofilija obstajala, nas prepričujejo že antične pripovedke in miti. Nihče ne bi razmišljal o spolnem stiku med človekom in živaljo, če zoofilija ne bi obstajala. Vprašanje pa je, zakaj so se bogovi, recimo Zevs, v teh mitih ljudem približali ravno v živalski podobi.

Krafft-Ebing, avtor znamenite Psychopathie Sexualis s konca 19. stoletja, je zoofilijo definiral kot obliko fetišizma, ki izvira iz prirojene preobčutljivosti tipalnih živcev. Po njegovem lahko ljubkovanje domačih živali pri psihično nezreli osebi s prezgodaj prebujenim spolnim nagonom povzroči spolno vzburjenje, ki pripelje do koitusa. Ali ta teorija drži?

Veste, Kraffta-Ebinga bi danes razglasili za svojevrstnega idiota. V tistem obdobju je bila znanost pod strahotnim pritiskom moralnih norm in moralnih avtoritet, zaradi česar je imel tudi Sigmund Freud veliko težav pri svojem raziskovalnem delu. Moralne norme, ki jih je prineslo 19. stoletje, prej praktično niso obstajale. Poglejte samo otroke in takraten odnos do otrok nasploh. Otrok, še posebej majhen, takrat ni bil kakšna posebna vrednota. Prej nasprotno. Dokler ni postal koristen in delovno uporaben, je družina nanj gledala kot na lačna usta, ki jih je treba hraniti.

Koliko sta Psychopathia Sexualis in njena sistematična razvrstitev spolnih odklonov še uporabna v sodobni psihiatriji in psihoanalizi? Gre za referenčno delo ali zgolj za zgodovinsko znanstveni kuriozum?

Zgolj kuriozum, ki priča o tem, kako malo je bilo včasih potrebno, da so v nečem prepoznali spolni odklon. Gre za odsev neke dobe, s katerim sta se znatno okoristila predvsem Hitler in njegova teorija o popolni, čisti ter telesno in duševno zdravi rasi. Dandanes je splošno znano, da ni popolnih, kaj šele absolutno zdravih ali absolutno bolnih ljudi.

Bi lahko potrdili definicijo, da je v spolnosti normalno vse, kar se sporazumno dogaja med dvema ali več odraslimi odgovornimi osebami in ne vključuje otrok ali živali?

Da, vsekakor, to je neka splošno priznana norma in taka definicija je sprejemljiva. Žival na primer pri odnosu take vrste lahko čuti nek odpor, vendar svojega protesta ne more izraziti, ker je v odvisnem odnosu do svojega lastnika. Žival, ki je zelo odvisna od svojega lastnika, prav tako ne bo reagirala agresivno, če bo lastnik v nekem trenutku agresiven do nje - ker ve, da se ji potem slabo piše. Pri otroku gre za podoben primer. Otrok zaupa odrasli osebi in ne loči, kje so določene meje. In lahko se zgodi, da mu tovrsten telesni kontakt celo prija, zato je tu dolžnost odrasle osebe, da vzpostavi meje in ne zlorablja zaupanja.

Nedavno plimovanje na straneh črne kronike je v ospredje naplavilo zoofilijo, za katero je že pionir seksologije Alfred Kinsey ugotovil, da sploh ni tako redek spolni odklon. Razpolagate morda s kakšnimi strokovnimi podatki o tem, kako pogosta je zoofilija med Slovenci?

Na to vprašanje je že zelo korektno odgovoril moj kolega profesor Slavko Ziherl, ki je povedal, da teh podatkov nimamo. Psihiatri lahko do tovrstnih podatkov pridemo samo v primeru, če kdo zaradi svoje težave poišče pomoč. Ampak kot kaže, to ostaja skrito oziroma je, strokovno rečeno, jaz sintono in kot tako ne povzroča notranjega konflikta. Če bi neka oseba spolni odnos z živaljo doživela kot hud notranji konflikt, bi začela izkazovati nevrotične simptome, kar bi jo prignalo v obravnavo. Ziherl, ki se posebej ukvarja z motnjami spolnosti, se iz prakse namreč ne spomni nobene osebe, ki bi zaradi tega iskala pomoč. Mene je nekoč obiskal fant, ki si je v obdobju, ko ni imel partnerke, nabavil psa ter ga zelo lepo negoval in skrbel zanj. Ko ga je nekega dne česal, negoval in božal, je na svojo grozo pri tem opravilu doživel erekcijo, kar ga je potisnilo v silen notranji konflikt. Zelo ga je namreč zaskrbelo, da je spolno iztirjen, kar pa seveda ni bil.

Kaj po vašem odraža ekscesno zanimanje javnosti, v bistvu kar naslajanje nad pornografskimi podrobnostmi v zvezi z dogajanjem v tako imenovani garaži slavnih? Je to dokaz, da v vsakem od nas preži malce sodomita, ki čaka primeren trenutek, da izbruhne v vsej svoji želji? Gre za privoščljivost? Ali morda zgolj za zavist, ker pač nismo vsi uspešni in vplivni posamezniki, ki si po zaslugi svojih zvez lahko privoščijo takorekoč vse?

Ljudje v sebi hranimo veliko nevrotičnih elementov in potlačenih misli. Če bi začeli sistematično preučevati našo spolnost, bi opazili, da se v tistih tako imenovanih običajnih, heteroseksualnih spolnih odnosih dogaja marsikaj zelo nenavadnega. Zato pogosto ob srečanju z neko redko, problematično seksualnostjo hitro usmerimo pozornost nanjo, da bi se s tem odvrnili od motečih elementov v našem lastnem spolnem življenju. Prej sva na primer govorila o sporazumni spolnosti med dvema odraslima odgovornima osebama. Vzemiva recimo dogovorni mazohistični heteroseksualni spolni odnos, v katerem domina svojega partnerja pretepa z bičem do te mere, da utrpi resne poškodbe, s čimer je on seveda zadovoljen. Do katere meje lahko gresta, da ne prekoračita splošnih norm? Ga lahko prebiča do smrti, če se ji pusti ubiti? Verjetno ne. In prav to so tiste meje, o katerih se je treba še veliko pogovarjati. Zaradi nerazčiščenih pojmov iz seksualne sfere pa je raven takih pogovorov pogosto strahovito nizka in izključno senzacionalistična.

Homoseksualnost se je patološkega predznaka dokončno znebila šele konec 20. stoletja, vseeno pa jo nekateri slovenski poslanci, ki so za povrh še univerzitetno izobraženi, tudi v 21. stoletju smatrajo za bolezen, ki jo je moč zdraviti. V čem je po vašem skrivnost trdoživosti tega prepričanja?

Neko dekle je nekoč reklo, da sicer ima fanta, s katerim imata pogoste in kakovostne spolne odnose, ampak kljub temu ne bi imela nič proti seksu z drugo žensko. V bistvu jo je misel na seks z drugo žensko zelo privlačila in čeprav bi si tako izkušnjo rada privoščila, tega še nikoli ni storila, ker je s tem potem toliko težav. Le zakaj bi si nakopala težave, če pa se je lažje odreči domnevno nekorektni spolnosti. To dekle je pač imelo izbiro in ljudje v svoji preprostosti mislijo, da imamo na seksualnem področju izbiro vsi, kar pa je daleč od resnice. Istospolno orientirani glede svojega seksualnega objekta povečini te izbire nimajo, tako kot je pri svoji izbiri nima večina heteroseksualno orientiranih. Pri vprašanjih, kaj je tisto, kar povzroči to izbiro, in v kateri fazi razvoja se to zgodi, se kaže splošna težnja po poenostavljanju zadev, po odkrivanju neke formule, ki pa jasno ne obstaja.

Cerkev je med najbolj vnetimi zagovorniki tradicionalne družine. Pravite, da je to logično, saj bi spremembe na tem področju prinesle tudi nove uvide, ki lahko ogrozijo tradicionalen pogled na vero.

Cerkev je mogočna družbena inštitucija, pri kateri velik del njene nadstavbe nima nobene zveze z vero. Ne temelji na evangelijih, marveč na ekonomski logiki in poziciji moči, ki zlagoma slabi. Moje mnenje je tudi, da bi duhovniki potrebovali psihoanalitično obravnavo, če bi hoteli dobro opravljati svoje poslanstvo, ker bi jim to omogočalo dober pregled nad njihovim nezavednim psihičnim življenjem.

Nasprotniki sprejetja novega družinskega zakonika v en glas poudarjajo, da otrok za normalen in zdrav razvoj potrebuje očeta in mater. Se motijo?

Sodobna psihoanaliza je zelo pozorna na otrokov razvoj takorekoč od prvega dneva življenja dalje, pri čemer se ne zanemarja niti otrokovega življenja v maternici. Pri vzgoji oziroma pri spravljanju otroka gor, kot bi se laično reklo, otrok najbolj potrebuje veliko naklonjenosti, pozornost in našo odzivnost. Pri tem ne vidim razlogov, zakaj bi to moralo biti vezano izključno na očeta in mater. Vezano je pač na neko ljubečo, občutljivo, pozorno in odzivno osebo, ki zna otroka negovati in mu zagotavljati varnost. Lacan nekje pravi, da se otrok kopa v materinem jeziku, mislim pa, da bi bilo tu ustrezneje reči, da se kopa v jeziku negujočih oseb, ki ga obkrožajo. Mati lahko otroku nekaj olajša, ko ga pristavi k dobremu mleku, vendar pa dandanes tudi to ni več norma, saj poznamo primere, da otrok noče piti materinega mleka, če je mati med nosečnostjo kadila ali proizvajala stresne hormone.

Mar ni Freud trdil, da na otrokov seksualni razvoj še posebej odločilno vpliva tretja oziroma falična faza, ko recimo deček kaže ljubezenske vzgibe do svoje matere in sovražne vzgibe do očeta, v obratnem smislu pa to velja tudi za deklico?

Freud se nikoli ni ukvarjal z majhnimi otroki. Poudarjal je tisti trenutek, ko otrok vstopi v tako imenovano triangularno razmerje ojdipske faze. Danes vemo, da ta triangularna situacija nastopi že daleč prej. Psihoanalitičarka Melanie Klein, ki se je denimo ukvarjala s psihoanalizo majhnih otrok skozi njihovo igro, njeni najmlajši pacienti so bili stari dobri dve leti, je postavila tezo tako imenovanega zgodnjega Ojdipa, ki predpostavlja, da pri tako majhnem otroku ni mogoče, da se ne bi znašel v frustracijski situaciji, saj je njegov osnovni princip delovanja takojšnje zadovoljitve. Če ga nekaj boli ali moti, bi želel, da to takoj izgine, tolažba pa je proces, ki zahteva čas. Otrok v tej fazi frustracijo vedno pripiše negujoči osebi in če je pri tem prisotna še ena oseba, se otroku zdi, da bo to frustracijo premagal, če se bo oprl na drugo osebo. Prav zaradi premagovanja takih situacij je za otroka pomembno, da je vedno zraven druga oseba kot nekakšna rezerva, če poenostavimo. Kakšnega spola je ta oseba, pa je za otroka popolnoma irelevantno.
Kleinova, ki po strokovni plati zame ni nič manj pomembna kot Freud, je celo ugotovila, da lahko otrok v primeru, ko ga materina dojka zaradi tega ali onega razloga frustrira, v svojih fantazijah kot vir svoje hrane koncipira očetov penis, kar seveda za javnost izven strokovnega kroga predstavlja nekaj nepojmljivega. Nekatere heteroseksualne ženske - pa tudi nekateri homoseksualni moški, da ne bo pomote, imajo pri spolnem odnosu veliko željo po konzumiranju sperme, kar je nedvomno nek odsev teh fantazij iz zgodnjega otroštva. Tudi burne čustvene reakcije na različne, recimo temu tuje oblike spolnosti so lahko odsev tega; tako srečanje namreč lahko povzroči, da se za trenutek soočimo z najbolj regresivnimi težnjami v sebi, ki jih prepoznamo bodisi v svoji spolnosti bodisi v spolnosti drugih.

S katero teorijo je Freud pravzaprav najbolj zadolžil sodobno psihoanalizo? Kaj je tisto, kar se v njegovih raziskavah še vedno kaže kot neizpodbitno?

Dve stvari sta, s katerima je Freud zadolžil sodobno psihoanalizo: prva je zagotovo odkritje otroške seksualnosti, pri čemer se je Freud poklonil britanskemu zdravniku in seksologu Havelocku Ellisu za koristne iztočnice, druga stvar pa je nezavedno, ki v veliki meri definira človeško bitje. In prav otroška seksualnost in nezavedno predstavljata tisto, s čimer so se ljudje najmanj pripravljeni soočiti. Družba, ki se želi dvigniti na višji človeški in kulturni nivo, te stvari preprosto mora razjasniti.

Istospolnim skupnostim se v skladu s tradicionalnim razmišljanjem odreka pravico do otrok zato, ker jih ne morejo imeti po naravni poti, pri tem pa psihoanalitiki ugotavljate, da tudi v heteroseksualnih skupnostih človekova želja, da bi si ustvaril družino in imel otroke, ni nujno nekaj notranjega in samoumevnega. Mislim, da ste prav vi nekje omenili, da v sodobnem družbenem okolju obstaja tako imenovana prisila starševstva. Lahko o tem poveste kaj več?

Ta formulacija se je izoblikovala skozi moje analitično delo, pri katerem sem obravnaval nekaj žensk, ki niso mogle zanositi. Najmanj treh takih oseb se spomnim, še bolj pa njihovega stanja, ki je v nekem trenutku mejilo že na obsesivno, češ, a bo končno kaj iz tega ali ne bo. Razmišljati sem začel, od kod ta prisila, in pri najbolj zavzeti pacientki se je izkazalo, da prihaja iz bošnjaškega muslimanskega okolja, pri čemer je bila njena družina ugledna in dokaj liberalna, z bolj tradicionalnim možem pa sta se že zelo zgodaj poročila. Okolje je pričakovalo, da bosta imela otroke, ki pa jih ni hotelo biti. Nato sta se preselila v Slovenijo in tukaj začela delati na potomstvu, saj je bilo zanjo samoumevno, da otroka mora imeti. Ker ga ni bilo, je začela vso krivdo pripisovati sebi, nato pa je po več letih slučajno izvedela, da je njen mož prebolel neko bolezen, zaradi katere je ostal neploden. In kar se ji je zdelo najhujše, mož je za svoje stanje vedel, ampak ni hotel priznati, ker se kaj takega za moškega iz njegovega socialnega okolja ne spodobi. Ženska je doživela hudo krizo in le za las je manjkalo, da moža ni ubila. Tudi mnoge ženske v našem okolju, ki preprosto ne čutijo nobene posebne potrebe po rojevanju otrok in družini, se zaradi tako imenovane biološke ure odločijo zanositi. Kaj se potem izkaže? Da svojega otroka zanemarjajo in celo sovražijo. Otrok pogosto pride na svet tudi zato, da bi partnerja obdržala zvezo, in takim otrokom se zelo slabo piše. Upal bi si trditi, da se po tem principu družbene prisile starševstva veliko parov odloči za otroka. Poznam tudi primer gospe, ki je doživljala strašanska šikaniranja, poniževanja in posmehovanja, ker je bila zaradi bolezni na jajčnikih neplodna. Da, tu in zdaj v Sloveniji! Poročena, aktivna in visoko izobražena ženska, toda to ni nobenega zanimalo. Dejstvo, da ne bosta mogla imeti otrok, ju z možem ni motilo, očitno pa je toliko bolj motilo vse ostale, s sorodniki vred, ki so jo s svojim prezirom in zbadanjem spravljali na rob živčnega zloma.

So istospolni pari tudi lahko žrtve te prisile starševstva, ne da bi se tega zavedali? Nekateri vaši kolegi v tem kontekstu trdijo celo, da geje in lezbijke ta sebična nezavedna želja po starševstvu spotika in jih dela psihotične.

No, to so hude izjave, načeloma pa so istospolni pari prav tako lahko žrtve družbene prisile starševstva. Vprašanje je, koliko je v teh primerih res pristne želje po starševstvu.

Imate občutek, da se v Sloveniji resnično srečujemo z največjo krizo in razkrojem vrednot doslej?

Mislim, da se tu občutno pretirava. Če za primerjavo pogledamo obdobje, ki ga v svojih delih opisuje Cankar, se moramo strinjati, da so bili to strahotni časi, ki pa so zaradi že omenjene kratkotrajnosti generacijskega spomina pozabljeni. Ne samo v političnem smislu, ampak predvsem v socialnem. Tisto, kar se je takrat počenjalo z otroki, je z današnjega aspekta nezaslišano. Sirote se je delovno izkoriščalo, pretepalo in zaničevalo, pa se zaradi tega nihče ni pretirano sekiral. Če preberete pretresljivo Hišo Marije Pomočnice, je jasno, da je bila tista družba globoko v dreku, če naj se tako izrazim. Spomnite se na opise življenja in situacij, ko je cela družina živela v eni sami sobi in so spali praktično v eni postelji. Ljudje niso imeli časa razmišljati o moralnih vrednotah, ker so se komaj prebijali iz dneva v dan. Lahko bi rekli, da se dandanes srečujemo z vse večjo brezbrižnostjo, resnično zaskrbljujoče krize tako imenovanih vrednot pa po mojem ni opaziti. Poleg tega bi razumel, če bi se tisti, ki razglašajo to krizo, zavzemali za višja etična načela, toda tega ni zaznati. Kriza vrednot sama po sebi ni nujno nekaj negativnega, saj gre lahko pri tem za proces propadanja in odpadanja določenih stvari, ki v resnici niti niso kaj dosti vredne, ampak bi jih ljudje radi na vse kriplje zadržali zaradi točno določenih sebičnih interesov. Namreč, nisem še opazil, da bi kdo točneje razčlenil, za kakšno krizo kakšnih vrednot pravzaprav gre.

Na kateri stopnji vzgojno izobraževalnega procesa bi po vašem morali začeti otroka seznanjati z osnovami spolnosti? Ste namreč tudi utemeljitelj koncepta psihoanalitičnega vrtca.

Ko sem pred štirinajstimi leti sodeloval pri ustanovitvi psihoanalitičnega vrtca, nam je šlo za to, da bi medsebojno sodelovali jaz kot psihoanalitik, vzgojitelji, ki bi razumeli psihoanalizo, ter otroci in njihovi starši. Namen tega sodelovanja je bil, čimbolje doumeti in razumeti gonski svet otrok ter natančno prepoznavati vse izraze seksualnega na različnih stopnjah njihovega razvoja. V tem programu so otroci ostali od enajstega, dvanajstega meseca, ko so bili sprejeti v vrtec, do šolske dobe in v tem obdobju smo imeli priložnost spremljati izraze seksualnosti na različnih stopnjah razvoja. Pomembno je bilo, da so jih razumeli tudi starši in da otrok pri njihovem izražanju seksualnosti niso ovirali, temveč pritegnili v pogovor o določenih temah. O tem, kaj se igrajo, kaj si ogledujejo, kako si določene reči predstavljajo. Na sestankih s starši smo potem ugotovitve analizirali in prišli do zaključka, da bodo starši, ki imajo na seksualnem področju določene probleme ali zavore, tudi svoje otroke zelo težko prepeljali preko teh problemov. S starši smo se veliko pogovarjali tudi o njihovih težavah in pogosto prišli do zaključka, da se starši na določenih področjih počutijo nekompetentne, kar se kajpada lahko vleče še iz odnosa do njihovih staršev. Skratka, otroka je treba že na samem začetku seznanjati z osnovami spolnosti, seveda na ravni njegovega razumevanja. Spolna vzgoja ex cathedra v vzgojno izobraževalnem procesu, ko se učitelj predstavlja kot avtoriteta na področju spolnosti, pa je bedarija. Še zlasti zato, ker se začne, ko je že zdavnaj prepozno in so mnoge stvari zamujene.

V čem se psihoanalitični vrtec najbolj razlikuje od klasičnih?

Programi klasičnih vrtcev po moji presoji preveč poudarjajo otrokov kognitivni razvoj in premalo njegova čustva. Odnosi med vzgojitelji in otroci v psihoanalitični skupini so zelo osebni in bolj čustveni kot v ostalih vrtcih. Otroci, ki so v osnovno šolo vstopili iz programa psihoanalitičnega vrtca, so bili popolnoma drugače opremljeni za reševanje konfliktov. Spomnim se primera, ko sta se dva fanta stepla, eden od teh otrok pa je stopil do njiju in jima rekel, ali se ne bi vidva tole kako drugače zmenila. Fanta sta obstala, ker s strani vrstnika pač nista bila navajena takega pristopa, in predlog obravnavala kot resno možnost. Otroci iz psihoanalitičnega vrtca so zelo dobro obvladovali situacije na čustvenem planu, niso pa toliko obvladali črk in številk. Toda to so v nekaj mesecih nadoknadili in dohiteli vrstnike, medtem ko vrstniki na čustvenem področju njih niso. Kar je logično. Kognitivni del možganov vsakodnevno nenehno aktiviramo, saj dandanes lahko absorbiramo ogromne količine podatkov, medtem ko čustveni del možganov ostaja enak kot pred tisoči let. Zdaj z računalniško tomografijo lahko izmerimo določene možganske strukture in raziskave so pokazale, da imajo nekateri ljudje, ki so bili v otroštvu travmatizirani, te strukture pomanjšane. Fizično, kaj šele v funkcionalnem smislu. Dobra novica pri tem je, da se pri osebi, ki je v psihoanalitični obravnavi, te strukture začnejo večati, razen v primerih, ko je bila travma resnično zelo huda. Možganske strukture so bolj reverzibilne kot telesne, ker so najbolj človeške.