Wolfgang Wodarg

Eden izmed ljudi, ki skušajo priti stvari do dna, predvsem pa pripomoči k temu, da se kaj takega ne bi ponovilo, je dr. Wolfgang Wodarg, ki je januarja, takrat je bil predsednik odbora za zdravstvo skupščine Sveta Evrope v odhajanju, odredil preiskavo o vplivu farmacevtske industrije na Svetovno zdravstveno organizacijo. Dr. Wodarg je nemški zdravnik s podiplomsko izobrazbo iz interne medicine, epidemiologije, pnevmologije, javnega zdravstva itd. Dolga leta je bil dejaven v zdravniški zbornici in je vodil javni zdravstveni inštitut. Med letoma 1994 in 2009 je bil poslanec socialnih demokratov (SPD) v nemškem zveznem parlamentu bundestagu. Od leta 1998 do januarja 2010 je bil tudi član skupščine Sveta Evrope, v kateri je med drugim prevzel vodenje odbora za zdravstvo. Kljub izteku mandata dr. Wodarg ostaja v skupščini Sveta Evrope kot častni član in pomaga voditi preiskavo, ki jo je sprožil.

Začniva pri najbistvenejšem. Kakšna je vaša preiskava? Kako potekajo stvari?

Najprej moram povedati, da smo parlamentarno telo in ne sodišče. Drugič, Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je institucija s svojimi lastnimi zakoni in na svetu ni sodišča, ki bi bilo pristojno za odločanje o ravnanju SZO. Samo vlade, ki so članice Združenih narodov, lahko vplivajo na SZO. Svet Evrope pa je mednarodno telo, v katerem so prek delegacij zastopani parlamenti 47 držav. Naša naloga je, da nacionalnim parlamentom priskrbimo podatke in pomagamo vzpostavljati podlago za razprave in izmenjavo izkušenj. To velja tudi v tem primeru preiskave ozadja razglasitve tako imenovane pandemije prašičje gripe. Poleg nas zadevo preiskujejo še zdravstveni parlamentarni odbori v Franciji, na Nizozemskem, v kratkem mogoče še v Veliki Britaniji. Skušali bodo ugotoviti, kakšno vlogo so njihovi nacionalni znanstveniki odigrali v SZO. Ogromno lanskih odločitev te organizacije je bilo sumljivih in vsi njeni strokovnjaki prihajajo od nekod. Če bi se razkrilo, da so bili vpleteni v podkupovanje in druge kriminalne dejavnosti, potem bi lahko ti znanstveniki za to odgovarjali doma.
Naša preiskava je razdeljena na več faz. Za zdaj pri predstavnikih SZO in posameznih znanstvenikih preverjamo, kaj se je zgodilo aprila lani in kako so se odločili za razglasitev pandemije prašičje gripe. Zatem bomo imeli izmenjavo izkušenj z nacionalnih ravni; pregledovali bomo, kako so se v posameznih državah vlade in medicinski inštituti odzvali na razglasitev pandemije. Nazadnje bomo skušali oblikovati predloge 47 vladam, kako naj nastopijo na svetovni zdravstveni skupščini in kaj naj storijo, da spremenijo delovanje SZO ter tako vrnejo zaupanje tej zelo pomembni mednarodni instituciji.

Koliko časa bo trajala preiskava?

Prvi osnutek poročila bo izšel 29. marca. V njem bodo predstavljeni nekateri predlogi, kako naj bi SZO odslej delovala v zvezi z varstvom pred pandemijami. Ta osnutek bomo obravnavali do junijske seje Sveta Evrope, ko bi lahko že imeli uradno razpravo o končnih predlogih. Takrat bomo tudi nacionalnim parlamentom poslali vse podatke, ki jih bomo zbirali v vmesnem času, za nadaljnjo obravnavo v javnosti.

Da ne bova tako uradna, kaj je največ, kar želite s preiskavo doseči?

Največji uspeh bi bil, če bi preiskava pripomogla k temu, da bi bili v prihodnosti prepovedani in odpravljeni monopoli nad cepivi. Nujna zdravila, in cepiva to so, bi se morala proizvajati svobodno brez patentov in monopolov. S tem bi vnaprej preprečili veliki farmacevtski industriji, da se igra strateške igre in sklepa zelo sumljive pogodbe z državami. To je najpomembnejši cilj, h kateremu bi morali težiti. Če bi proizvodnjo cepiv učinkovito decentralizirali, potem velika podjetja tu ne bi več imela pravega interesa. Zato moramo financirati razvoj nujnih zdravil z denarjem iz javnih skladov, kajti velika prednost pri javnem financiranju je, da raziskave in razvoj zdravil lahko usmerimo v skrb za ljudi in ne v skrb za dobiček.
Farmacevtske družbe se denimo ukvarjajo z znanostjo, kupujejo dosežke znanstvenikov, vendar to počnejo za povečanje svojih proračunov, zato raje prodajajo zdravila bogatim ljudem, ne delajo pa raziskav za izdelavo zdravil za bolezni revnih. Vsak dan umre 26.000 otrok! Lahko bi ukrepali proti temu, pa ne storimo tako rekoč nič ... O tem skoraj nikoli ne beremo v časopisih, gre za popolnoma zanemarjen problem, ker z njim ni mogoče zaslužiti, zato ni nikomur do tega, da bi pomagal tem otrokom, torej umirajo. Moramo biti pošteni do sebe in si reči: to so stvari, ki bi se jim morali posvečati, namesto da se ukvarjamo z lažnimi epidemijami.

SZO je ves čas svarila pred katastrofo, zdaj pa je priznala, da je bila pandemija prašičje gripe v bistvu zelo mila. Zdi se, da priznava napako. Kaj menite o tem?

Zdaj veslajo nazaj, ker jih je odneslo preblizu slapu. Ampak saj morajo, drugega jim ne preostane, ker ni nobenih znanstvenih dokazov, ki bi podprli neumnost, ki so jo lani napravili. Edini argument, ki ga imajo, je, da bi se lahko kaj zgodilo, in to kaj hujšega. A tu gre za slab izgovor. Vse, kar je bilo očitno že na samem začetku, je kazalo na to, da gre za povsem navadno gripo. Nenehno so govorili o pandemiji in hkrati tudi o sezonski gripi. Pri tem so prezrli, da je ta influenca, ta prašičja gripa v bistvu zgolj navadna sezonska gripa!

Ki pa je kaj ... mutirala?

Ne, gre za popolnoma navadno sezonsko gripo, ki so ji dali nekaj več imen in potem vso stvar napihnili! Vzeli so normalno obliko milejše gripe, ki potuje po svetu, in jo preimenovali v pandemijo. Iz nje so ustvarili nekaj spektakularnega in zdaj morajo priznati, da ni šlo za apokalipso, ampak za navadno milo gripo, kakršno imamo vsako leto. V bistvu je bila celo manj nevarna kot prejšnja leta.

Že, vendar SZO je nedavno izjavila, da ta nova gripa, kot jo imenujejo, sploh še ni dosegla vrhunca.

To je prav tako nesmisel. Gripa pač potuje po svetu in to je vse. Predstavljajte si val, ki pride skozi Gibraltar in potuje do Izraela. Isto je z gripo, je kot val, ki potuje v mrzlem obdobju. Zato je v Evropi vrhunec gripe že za nami. V nekaterih azijskih državah ravno doživljajo vrhunec gripe. Razen v tistih državah, skozi katere val še potuje, vrhunca ni več oziroma je za nami, kajti je samo en vrhunec in v tem primeru je bil ta nizek in nič kaj nevaren. V vseh državah, ki smo jih opazovali, smo ugotovili nizke vrhunce.

Ste eden izmed prvih, ki so to pandemijo označili za lažno. Kaj vse si lahko predstavljamo pod lažno pandemijo?

Moramo se vrniti nekaj let v preteklost, k ptičji gripi. Ta je že bila uporabljena za širjenje panike in prodajo zdravil takšnih podjetij, kot sta Roche in GlaxoSmithKlein. Obe podjetji sta veliko zaslužili s to prvo paniko, ki pa je bila sama po sebi prevara. Ptičja gripa se ni nikoli razvila v bolezen med ljudmi v smislu, da bi se širila s človeka na človeka, bila je samo bolezen ptic. In ptiči, ki so okuženi, ne morejo več leteti, večina jih takoj pogine. Torej ni res, da so ptičjo gripo po svetu širili leteči ptiči, ker okužene ptice ne letijo in ornitologi so glede tega enotni.
Ptičja gripa je zelo nevarna, če prizadene množične gojilnice piščancev, puranov, kajti potem eksplodira in lahko pobije celotno populacijo. V takšnih nevarnih scenarijih se lahko zgodi, da bolezen preskoči tudi na človeka, in vemo za okoli 400 takšnih primerov z vsega sveta v obdobju več let. Šlo je za posamične primere in nikoli se ni zgodilo, da bi ta bolezen preskočila s človeka na človeka, to pomeni, da med ljudmi preprosto ni obstajala. Kljub temu pa so strokovnjaki, kot je bil dr. Klaus Stöhr, sicer vodja oddelka za epidemiologijo pri SZO, širili preplah. Stöhr je nenehno ponavljal, da se bo zgodila katastrofa in da moramo vsi kupiti tamiflu.

Spominjam se histerije, ko je bila najdena mrtva ptica v Romuniji in so se v medijih začeli pojavljati scenariji zelo dvomljivega izvora, kar zadeva inteligenco, češ da prihaja apokalipsa ...

(Smeh) Prej pa nikoli niso brskali za mrtvimi ptiči, kajne? Ornitologi so za to bolezen vedeli že pred desetimi leti, gre za staro stvar. Če bi prej iskali te mrtve ptiče, bi jih našli, kajti bili so tam, le da jih niso vsevprek pobirali s tal. Leta 2005 in 2006 se je zgodilo, da so številni znanstveniki, tudi iz SZO, ustvarili kampanjo strahu, ko so zgolj teoretično tveganje, da bi se lahko kaj zgodilo, napihnili čez vse meje.

Takrat so strokovnjaki iz SZO trdili, da bi lahko umrlo tudi do 150 milijonov ljudi.

Da, to so bili scenariji Klausa Stöhra.

Kaj menite o tem?

Kmalu zatem je gospoda Stöhra zaposlilo podjetje Novartis. To podjetje se je nato začelo z državami pogovarjati o načrtih za zagotovitev pripravljenosti na pandemije. Pa ne le Novartis. Podjetja, kot so GlaxoSmithKlein, Baxter itd., so z državami začela sklepati pogodbe o zagotavljanju hitro proizvedenih cepiv. Farmacevtska podjetja so začela razvijati nove adjuvanse in nova cepiva, ta pa so proizvajala po posebnih metodah, ki prej niso bile v rabi. Ker je šlo za nove metode, jih je bilo mogoče patentirati, in ker je šlo za patente, je bila tudi cena cepiv navsezadnje veliko višja kot prej.
Sklenjene pogodbe pa so določale tole: ker so farmacevtske družbe v skladu z načrti razvijale in proizvajale ta cepiva, so se morale države zavezati, da jih bodo nazadnje tudi kupile, morale so sprejeti tržne zaveze. Čim bi torej SZO razglasila pandemijo, bi te pogodbe začele veljati, tak je bil denimo eden izmed členov. SZO trdi, da je bilo po vsem svetu podpisanih od 40 do 50 takšnih pogodb, vendar osebno menim, da jih je bilo veliko več. In vidite, ko so bile te pogodbe sklenjene, je bila SZO postavljena na ključni položaj oziroma v sam vrh svetovnega posla prodajanja cepiv, saj je ta organizacija tista, ki ima moč, da razglasi pandemijo. SZO je tako postala instrument biznisa. Omenjene korporacije so vlagale denar v pripravljenost na pandemijo, zgradile so nekaj tovarn in razvijale patente, ki pa bi čez čas zastareli, zato so samo čakale na takšno priložnost, kot je bila razglasitev pandemije prašičje gripe, in pri tem nedvomno tudi sodelovale.

Torej je bila prašičja gripa zgolj repriza paničnega scenarija s ptičjo gripo?

Pri ptičji gripi je šlo za to, da se napihne scenarij, kako bi lahko bolezen z živali preskočila na človeka in se širila med ljudmi. To je bila prva ukana pri širjenju panike. Ker to ni popolnoma uspelo, se je bilo treba stvari lotiti nekoliko drugače. Pri prašičji gripi so paniko ustvarili tako, da so vzeli navadno gripo, jo zelo podrobno preučevali v Mehiki, torej v tretjem svetu, in jo potem obravnavali kot nekaj potencialno zelo resnega. Na svoji spletni strani imam objavljeno Fergusonovo poročilo. Gre za znanstveno delo, ki je bilo ključno pri napihovanju te bolezni in s tem pandemije.
V Ciudadu de Mexicu je bilo aprila lani nekaj sto primerov bolezni. Tam je bil tudi britanski znanstvenik dr. Neil Ferguson s svojimi dragimi računalniki, ki jih je hranil s številkami potrjenih primerov te bolezni in jih nadalje pomnoževal z vsemi potniki, ki so takrat zapuščali Mehiko in odhajali v različne države sveta. Tako je prišel do izračuna možnega širjenja te gripe. A pri tem računalniškem programu je šlo zgolj za računalniško simulacijo, ki je bila utemeljena na izjemno malo podatkih za zelo kratko obdobje, zgolj nekaj dni. Iz tega je ustvaril znanstveno delo in ga odnesel v SZO, tam pa so njegove izračune sprejeli kot nekaj precej resnega, češ da gre za zelo hitro razširjajočo se bolezen. Kasneje je bilo ugotovljeno, da za to gripo v Mehiki ni umrlo 80, temveč približno ducat ljudi. Ta podatek je bil pozneje v poročilu popravljen, a to ni toliko pomembno, ker je bil celoten izračun precej vprašljiv. Dr. Keiji Fukuda, glavni strokovnjak za gripo v SZO, je takrat na tiskovni konferenci priznal, da so primeri, ki so jih opazovali, mili in da virus ni povzročal resnih obolenj. To so torej vedeli. Da bi lahko vseeno razglasili pandemijo, so iz skupine meril, ki morajo biti pri širitvi neke bolezni izpolnjena, da gre uradno za pandemijo, vzeli dve merili. Prvo je velika obolevnost, torej da gre za resno in nevarno obolenje, drugo pa visoka smrtnost, torej veliko smrtnih primerov. Pri tako imenovani prašičji gripi ti dve merili nista bili izpolnjeni preprosto zato, ker ju ni bilo. Zato so ju odstranili iz definicije pandemije ...

Ko rečete, da ''so ju odstranili'' ... Kdo? Kdo so ti ljudje, ki tako zelo pomagajo farmacevtski industriji, da spreminjajo znanstvene definicije?

To je storil Sageev odbor (Sage committee). To je posebna skupina strokovnih svetovalcev, na katerih mnenja se opira SZO. Gre za specialiste in znanstvenike, ki prihajajo iz različnih držav in inštitutov, številne med njimi pa financirajo farmacevtska podjetja. Ti ljudje niso neodvisni, ker je njihovo delo pogosto odvisno od korporativnega financiranja. V naslednjo kategorijo ljudi, ki delajo za SZO, sodijo znanstveniki, ki prihajajo naravnost iz farmacevtskih podjetij ali z njimi povezanih inštitutov, in ko jim v SZO po dveh oziroma štirih letih poteče pogodba, grejo nazaj v farmacijo. Pri tem je treba vedeti še, da številne družbe dajejo denar neposredno SZO in njenim skladom, to vidite tudi iz proračuna organizacije, saj je ta javen. SZO tega ne skriva, kot pravijo njeni predstavniki, so odprli vrata javno-zasebnemu partnerstvu, to so storili pred približno 10 leti. SZO je torej odprla vrata zasebnim interesom, zdaj pa smo videli, koliko močnejši so ti interesi od javnih.
Skratka, Sageev odbor je na podlagi Fergusonovega poročila odločal, kaj naj stori. Na podlagi računalniške simulacije so ugotovili, da gre za zelo nevaren virus, ki se izjemno hitro širi. Kmalu zatem je bila razglašena pandemija.

Prej ste omenili dr. Fukudo. Njega ste že zaslišali. Kaj je povedal?

Priznal je, da obstaja zelo močna povezava med SZO in farmacevtsko industrijo, vendar je za slednjo dejal, da nima nobenega dokončnega vpliva na odločitve SZO. Dejal je, da potrebujejo industrijo in njene znanstvenike, vendar pa naj ti ne bi imeli vpliva na strokovnjake SZO.

Kako mediji spremljajo vašo preiskavo v Nemčiji in pa na evropski ravni?

Poročanja v Nemčiji je manj kot denimo v Franciji ali kje drugje; ne vem, zakaj je tako, me pa zanima. Zanima me, zakaj veliki časopisi, kot je Spiegel, ne pograbijo te teme, mogoče velike farmacevtske družbe oglašujejo v njih. Šele moje opozorilo, da je novo cepivo proti prašičji gripi potencialno kancerogeno, je bilo deležno nekaj objav. Govoril sem o problemu hitre proizvodnje cepiv, konkretno virusnih delcev. Pridelovali so jih v posebnih strojih in ker so dosegli, da se množijo zelo hitro, to pomeni, da imajo navade rakavih celic. Torej ne gre za rakave celice, ampak za celice, ki imajo enako lastnost. Nekateri znanstveniki in farmacevtski specialisti so me opozorili, da ni bilo opravljeno klinično testiranje, ki bi izključilo tveganje, da tiste celice povzročajo raka. Vidite, v tem je težava - milijonom zdravih ljudi so dali potencialno nevarno zdravilo. Ko imamo hude bolnike, je nekako logično, da poskusimo tudi s tveganimi zdravili, v tem primeru pa so bili ljudje zdravi. In to je nezaslišano.
O tem so torej nemški mediji nekaj poročali, nič pa o povezavah med farmacevtsko industrijo in SZO. Je pa res, da je naša preiskava deležna velikega zanimanja na evropski ravni. Kolikor slišim, še nikoli ni bilo tolikšnega medijskega zanimanja na evropski ravni za kako temo, ki jo obravnava Svet Evrope. Niti preiskava o tajnih Cijinih zaporih naj ne bi bila deležna tolikšne pozornosti.

Pa vendarle, če primerjamo to zanimanje medijev z množično medijsko histerijo iz druge polovice leta 2009, vidimo, da skoraj ni primerjave.

Gre za dve zelo različni stvari. Če imate časopis ali kak drug medij, si seveda želite pritegniti čim večji del javnosti in eden od načinov je prodajanje strahu; ko so ljudje prestrašeni, jim je ta strah še lažje prodati, ker so osredotočeni nanj in ne pogledajo stran. Hkrati imate lahko zapleten politični škandal, ki je sam po sebi zelo resen, vendar z njim ne boste nikoli pritegnili enake pozornosti javnosti, kot če ljudem razlagate, da bodo njihovi otroci umrli zaradi gripe.
Zelo dobro se spominjam, ko smo pred dvema letoma v Svetu Evrope obravnavali vlogo medijev v demokraciji. Takrat sem se sešel s predstavniki organizacije Media Tenor, ki opazujejo svetovne medije in analizirajo njihovo poročanje. Izračunali so, da je bilo na svetu leta 2005 ptičji gripi namenjenih 1800 novic na dan, resnim boleznim, kot so AIDS, malarija, tuberkuloza, pa od 30 do 50 novic. Skratka, ptičja gripa je pritegnila velik del svetovne pozornosti, ne da bi bila sploh pomembna za človekovo zdravje. Tu velja dodati, da obstajajo seminarji, kamor velike družbe pošiljajo svoje menedžerje z namenom, da se naučijo tehnik »postavljanja agend« (agenda settings), torej kaj storiti, da se bo govorilo o vas oziroma vaših temah. Prej ptičja in zdaj prašičja gripa sta dva takšna primera »postavljanja agend«.

A kam vse to vodi? Naš minister za zdravje se je branil, da bi bil odstavljen zaradi pritiska javnosti, če ne bi kupil cepiva. Mar ni prav to tisto, kar je zares strašljivo?

Da, politiki so bili pod velikim pritiskom. Samo nekaj politikov je takrat ob sebi imelo dobre znanstvenike, ki so jim tudi dobro svetovali. Na splošno pa so nacionalni znanstveniki, čeprav so imeli na razpolago tako dobre podatke kot mi v odboru za zdravstvo skupščine Sveta Evrope in bi lahko postavljali kritična vprašanja, raje sledili main streamu. Minister za zdravje se mora zanašati na te ljudi, in če mu oni rečejo, naj nabavi neko cepivo, je za ministra zelo tvegano, če tega ne stori. Tu gre lahko za politični samomor.
Glavno vprašanje seveda je, zakaj se je toliko znanstvenikov obnašalo, kot so se.
Odgovor je nekako enak kot prej pri SZO; številni znanstveniki prihajajo z inštitutov, ki jih subvencionirajo farmacevtske družbe. Veste, da za znanost ne namenjamo prav veliko denarja. Po navadi proračuni držav na teh področjih niso tolikšni, da bi lahko financirali nujno razvijanje novih zdravil in druga znanstvena dela, zato številni inštituti dobivajo denar od tako imenovanih tretjih partnerjev, to pa so farmacevtska podjetja. S tem imamo tudi zelo slabe izkušnje. Na Finskem se ravno ukvarjajo s primerom znanstvenika Juhanija Eskole, ki je ignoriral mnenja kolegov in se pri vladi zavzemal za velika naročila cepiv. Potem je prišlo na dan, da je lani od podjetja GlaxoSmithKlein prejel več kot 6 milijonov evrov. Težava je toliko večja, ker je Eskola član Sageevega odbora v SZO in tako naprej. V Skandinaviji je to zdaj velik škandal, Eskola pa domnevno ni edini član Sageevega odbora, ki je prejel takšno plačilo.

Verjetno bo tudi zaradi vaše preiskave prišlo na dan še marsikaj zanimivega, toda kdaj ste vi osebno začeli opozarjati javnost na lažno pandemijo prašičje gripe?

Na te stvari sem najprej opozarjal v nemškem parlamentu in tako sem pogosto nastopal tudi proti ministrici za zdravje iz moje stranke SPD, Ulli Schmidt, še posebej, ko je pred našo politično skupino razlagala, da nam grozi pandemija in da moramo nabaviti cepivo. Takrat sem vstal in dejal, da je to čisti nesmisel. Požel sem buren aplavz, toda ministrica mi ni odgovorila. Veliko kolegov je kasneje stopilo k meni, češ imaš prav, a od ministrice nisem slišal niti besede. Bil sem zelo jezen zaradi tega, zato sem julija v medijih objavil svoje pomisleke v zvezi s pandemijo, a težava je bila, da se je že začela predvolilna kampanja za parlamentarne volitve. Ko kandidiraš, pa je prav vse, kar rečeš, razumljeno kot del predvolilne kampanje. To je bila moja največja težava.

Ste v zadnjem času, ko so se vaše trditve v zvezi z nevarnostjo tako imenovane prašičje gripe že potrdile za pravilne, kaj govorili z gospo Schmidtovo?

Ne. Ne govori z mano.

Niti zasebno?

Ne, niti zasebno. So razlogi za to in eden od njih je, da sem bil vedno glasen, ko so se godile takšne stvari. Veste, preden sem odšel v politiko, sem bil zelo dobro plačan zdravnik in direktor velikega javnega zdravstvenega inštituta, zaslužil sem veliko več kot potem v bundestagu, v katerem sem deloval 15 let. V parlament pa nisem šel zaradi kariere, temveč zato, ker sem bil jezen na politiko. Želel sem si nekaj spremeniti in tako sem se boril tri mandate. V ospredje sem v zvezi z zdravstvom postavljal vprašanja, kot je vprašanje bioetike, boril sem se proti biopatentiranju in bil pogosto v sporu s svojo stranko, ker je zagovarjala veliko industrijo. To se je seveda poznalo, vodstvo stranke je moje ime na volilnih listah ob volitvah v parlament potiskalo navzdol in vedno so me morali izvoliti neposredno ljudje. SPD me ni nikoli potiskala v ospredje. Trikrat mi je uspelo, da sem bil izvoljen neposredno, lani pa je stranka dosegla tako slab izid, da je bil prepad preprosto preglobok in nisem prišel v parlament. Preveč ljudi je bilo razočaranih nad SPD in niso šli volit, zato sem dobil premalo glasov.

Če pogledava nazaj, kaj bi morali storiti leta 2009?

Če bi imeli pametne nacionalne inštitute, ki bi znali kritično in objektivno presojati stvari, bi nam svetovali navadno sezonsko cepivo, ki bi mu dodali antigen H1N1, kar bi bilo poceni in učinkovito. Šlo bi torej za normalno priporočilo cepljenja kot vsako leto, ne pa za cepljenje s posebnimi cepivi proti pandemski gripi. Vsako leto zgodaj spomladi SZO opazuje, kateri virusi obstajajo in kam bi se lahko širili. Potem strokovnjaki pripravijo priporočila, katere virusne antigene je treba dati v sezonsko cepivo. Vsako leto se naredi takšna mešanica in to bi lahko bilo narejeno že lani poleti. To bi bil zadosten odziv.

Imate kakšno predstavo, koliko denarja je bilo na svetovni in evropski ravni vrženega stran za nakup cepiv proti pandemski gripi?

To skušamo še ugotoviti, vendar neko predstavo že imam. Poleg poznejšega seštevanja zneskov obstaja še en kazalec, na podlagi katerega lahko opazujete te stvari; gre za to, kako se borza odziva na nove farmacevtske izdelke. Ko spremljate razvoj novih izdelkov in hkrati borzna poročila z mnenji borznih strokovnjakov, dobite zelo dobre podatke o tem, kako so novi izdelki ovrednoteni in ali bodo prinesli veliko denarja ali ne.
Lani, še pred pojavom pandemije, sem spremljal borzna poročila in videl, kako zelo pomemben je bil za gibanje vrednosti delnic farmacevtskih podjetij prav razvoj cepiv proti pandemski gripi. Borzni strokovnjaki so vnaprej vedeli, kaj bodo ta podjetja storila, in to se je videlo iz gibanja tečajev. Predvidevali so, da bo globalna vrednost posla s cepivi 18 milijard evrov. Od tega je na Evropo odpadlo 5 milijard evrov. A ker so se kasneje še pogajali, saj nihče več ni želel teh cepiv, so podjetja morala nekoliko zmanjšati pričakovanja, zato so nazadnje v Evropi zaslužila »le« okoli 3,5 milijarde evrov.

Ste že zaslišali koga iz farmacije?

Zaslišali smo dr. Luca Hessla, predstavnika evropskih proizvajalcev cepiv. Dejal je, da njihova podjetja delajo v prid javnemu zdravju, v prid zdravju ljudi in da proizvajajo to, kar je pač nujno potrebno. Dodal je še, da se pri tem obračajo na inštitute, in če jim ti naročijo, naj pripravijo to ali ono, to tudi storijo. Bil je zelo defenziven in se je skliceval na to, da samo čakajo, da se jim naroči, kaj je treba proizvesti.

Smo se iz vsega skupaj sploh česa naučili? Kot družba?

Vem, kaj mislite. Če bomo imeli naslednjič podganjo gripo in tako dalje ... Takšne »bolezni« bomo vedno imeli, dokler bo s tem povezan neposreden interes farmacevtske industrije. Vsi vemo, da je v današnjem globaliziranem svetu vpliv velike industrije zelo razširjen in da ta industrija nima drugih zakonov razen tržnega zakona, prav tako ne priznava vrednot, kot sta vera in etika; njena edina vrednota je borza. Ta podjetja so v veliki ofenzivi, premikajo se zelo hitro in ena izmed stvari, ki jih počnejo z bliskovito naglico, je privatizacija javnih dobrin in dobrin, ki so v javnem interesu. Ko sem pred časom delal kot zdravnik, v Nemčiji skorajda ni bilo zasebne bolnišnice, zdaj je slika povsem drugačna. Tej industriji ne gre za to, da bi imela zdrave ljudi, ker z njimi ne moreš nič zaslužiti, zato ta podjetja potrebujejo škodljivo prehrano, stres in strah. Odločiti se moramo, kaj hočemo. Ali hočemo obraniti oziroma na novo vzpostaviti javne zdravstvene sisteme ali ne. S tem se moramo politiki spoprijeti in povedati ljudem resnico o tem, kaj se dogaja.