1. 4. 2010 | Mladina 13 | Politika
(Ne)preverjeni mučenik
Po nekaj desetletjih je ljubljanski nadškofiji uspelo razglasiti študenta teologije Alojza Grozdeta za mučenika
»Božji služabnik Lojze Grozde«
Papež Benedikt XVI. je minulo soboto izdal dekret o mučeniški smrti Alojza Grozdeta in ga razglasil za blaženega. Grozde je bil globoko veren dijak, rojen leta 1923 v Mokronogu na Dolenjskem, ki se je šolal v ljubljanskem Marijanišču in bil pripadnik Katoliške akcije. Po uradnih podatkih rimskokatoliške cerkve na Slovenskem je umrl mučeniške smrti, saj naj bi se bili nad njim grozovito znesli partizani. Na novoletni dan leta 1943 naj bi ga bili na javni prireditvi v Sokolskem domu na Mirni zasliševali, ga »grozovito mučili«, sledovi mučenja naj bi bili vidni na rokah in nogah, njegovo truplo pa nato odvlekli v gozd, kjer so ga dva meseca pozneje nezakopanega našli otroci.
O njegovi usodi je že leta 1944 pisal Anton Strle v knjigi Mladec Kristusa Kralja, leta 1991 pa sta skupaj s Tarasom Kermaunerjem izdala knjigo Slovenski mučenec Lojze Grozde. Tri leta kasneje so Grozdetovo usodo opisali še Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak v knjigi Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki. Vsebina knjige je dosegljiva tudi na spletni strani RKC. Med drugim v njej piše: »V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali in preganjali. Med ljudmi se je potem kmalu razneslo govorjenje o krutosti novoletnega praznovanja partizanske brigade, ki je zasedla Mirno.« Leta 1992, ob petdeseti obletnici Grozdetove smrti, je cerkev na Slovenskem zanj pričela postopek beatifikacije, končan pa je bil leta 2003. Kongregacija za zadeve svetnikov v Rimu je ugotovila, da je »iz dokazov nedvoumno razvidno, da je umrl zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei)« in je zato primeren za status mučeništva; to je po katoliški doktrini »posebna oblika pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, ki se navzven pokaže z vdano sprejeto nasilno smrtjo«.
Tragična usoda Alojza Grozdeta je burila duhove, ko se je njegovo ime znašlo med 217 slovenskimi pričevalci »zgleda neomajne zvestobe hoji za Kristusom«, kakor je ob predstavitvi seznama pobitih v Kočevskem rogu dejal takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Grozdetova usoda pa je zanimala tudi Lada Kocijana, borca Gubčeve brigade in univerzitetnega profesorja FDV v pokoju. Pred petnajstimi leti je temeljito raziskal Grozdetovo zgodbo in se pogovoril z borci Tomšičeve brigade, ki naj bi bila izvršila usmrtitev, z drugimi pričami, člani partizanskega sodišča in »patrole«, ki je opravila usmrtitev. Tudi z otroki, ki so našli še dobro ohranjeno truplo. Kocijan ponuja drugačno zgodbo. Drži, da so Grozdeta na Mirni skupaj s prijateljem ujeli partizani Tomšičeve brigade. Njegov prijatelj jim je pobegnil. Grozdeta so odpeljali v gostilno pod gradom, kjer je bil štab Tomšičeve brigade. Tam so ga zaslišali. V brigadi so Grozdeta prepoznali nekateri študentje bogoslovja in se z njim pogovarjali o študiju in profesorjih. »Ni bilo nič kritičnega. Verjeli so mu, da je šel le na obisk,« pravi Kocijan. Pozornejši pa so postali, ko so pri njem našli v časopis zavito knjigo. V časopisu je bil objavljen članek o Tomšičevi brigadi, v knjigi pa sta bila prepustnica in nenaslovljeno pismo. Na italijanski prepustnici je pisalo, da ima Lojze Grozde 24-urni neomejen dostop po Ljubljanski pokrajini. Takrat dovolj za sodišče. Grozde ni hotel povedati, kdo mu je dal pismo, ki je bilo namenjeno župniku na Mirni. V pismu je njegov pošiljatelj zahteval, da mu mirnski župnik Jakob Širaj, ki je organiziral belo gardo v mirnski dolini, preskrbi seznam partizanov in aktivistov. Župnik je bil po vojni obsojen na štiri leta zapora, odsedel pa je dve leti. Po tehtanju sodišča so Grozdeta obsodili na smrt. Petsto metrov od gradu so ga ustrelili s pištolo. Uro so mu vzeli ob odkritju trupla otroci, to so sami povedali Kocijanu. Tudi oni niso opazili ran na truplu, ki so ga nato odpeljali v Šentrupert, kjer je živela Grozdetova teta.
Lado Kocijan pripoveduje, da je bil za sodišče Grozde belogardistični kurir in zato obsojen na smrt. Izmišljotina je, da so ga trpinčili tako, da so mu posneli kožo s podplatov, odrezali jezik in prste. So pa partizani zagrebli truplo preplitko, zato so manjše rane na njem povzročile gozdne živali, ki so ga obgrizle. »Ni bilo mučenja. V tistih okoliščinah, ko je okupator v Ljubljanski pokrajini prepovedal obiske od vasi do vasi in strogo nadzoroval vsako gibanje, se je Grozde svobodno sprehajal.«
Ker so govorice o krutem mučenju Alojza Grozdeta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno oživele in da bi strokovno dokazali domnevno zverinsko početje partizanov, je leta 1999 nadškof dr. Franc Rode zahteval izkop Grozdetovega trupla in sodnomedicinsko ekspertizo. V njej so nato izvedenci med drugim zapisali: »Na levi strani lobanje večina kosti manjka, kar je lahko posledica izstrelnega defekta ... Na ostalih delih pregledanega skeleta sodni izvedenci niso ugotovili nikakršnih vidnih poškodb. Pri pregledu medeničnih kosti so ugotovili oster kot v predelu sramničnih kosti. Neposredni vzrok smrti: defekt v kosti zadaj levo nad zatiljem, z vsemi značilnostmi, ki ga je povzročil projektil, ki je po domnevanjih poškodoval možgane, kar je povzročilo smrt.« Ugotovili so sicer prelom kosti lobanjskega svoda nad levimi sencami, ki pa je lahko »ali izolirana toga poškodba lobanje oziroma glave s topim predmetom ali pa je ta prelom posledica delovanja projektila«. Grozde je torej umrl zaradi strela iz pištole.
Po Kocijanu v ljubljanski škofiji že desetletja po krivem obtožujejo partizane za zverinsko smrt Alojza Grozdeta, pa čeprav so te trditve ovrgle številne priče in sodnomedicinska stroka. Da pa je Grozde moral umreti zaradi sovraštva do vere, je prav tako za lase privlečena trditev. »Zagotovo ni bil obsojen in usmrčen zaredi sovraštva do vere. V Tomšičevi brigadi so bili tudi njegovi sošolci. Prav tako katoliki.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.