Razvitejši sežigajo

V Sloveniji na leto proizvedemo približno 920 tisoč ton komunalnih odpadkov oziroma približno 450 kilogramov na prebivalca. Po deležu recikliranih komunalnih odpadkov smo bili v letu 2008 celo nad povprečjem Evropske unije - reciklirali smo 31 odstotkov komunalnih odpadkov. A na odlagališčih je po podatkih Eurostata še vedno končalo 66 odstotkov vseh komunalnih odpadkov. Za primerjavo - v Nemčiji in na Nizozemskem so na odlagališča odpeljali le en odstotek odpadkov. Zakaj razlika? Predvsem zato, ker pri nas leta 2008 sploh še nismo izvajali termične obdelave odpadkov - torej njihovega sežiga. Od leta 2008 se sicer na tem področju tudi pri nas zadeve premikajo. V Celju so lani odprli toplarno, ki ji za gorivo služijo odpadki, ki ostanejo po obdelavi v njihovem regijskem centru za ravnanje z odpadki. V zagorski cementarni Lafarge Cement so prav tako lani, kljub hudemu nasprotovanju lokalne skupnosti, pridobili okoljsko dovoljenje za uporabo alternativnih goriv v proizvodnji. Fosilnim gorivom tako lahko dodajajo tudi na primer odpadne gume. Vendar pa obdelava odpadkov v teh dveh obratih še vedno pomeni le majhen delež med vsemi ustvarjenimi komunalnimi odpadki, ki bi bili primerni za termično obdelavo. Na Danskem, ki velja za verjetno okoljsko najbolj napredno državo v EU, sežgejo kar 54 odstotkov vseh ustvarjenih komunalnih odpadkov. Na Švedskem, prav tako okoljsko zelo zavedni državi, je ta delež 49-odstoten. Sledijo Nizozemska (39 %), Belgija (36 %), Luksemburg (36 %) ... Korelacija med razvitostjo države in deležem termično obdelanih komunalnih odpadkov je jasna.
Vlada v operativnem programu odstranjevanja odpadkov iz leta 2008 priznava, da »Slovenija dolgoročno ne bo mogla izpolnjevati postavljenih okoljskih ciljev glede ravnanja z odpadki brez termične obdelave«. Poleg celjske sežigalnice, ki trenutno še vedno poskusno obratuje, naj bi v Sloveniji v prihodnjih letih dobili še dve sežigalnici odpadkov, eno v Ljubljani in eno v Mariboru. »Tak objekt je mogoče graditi samo ob visoki energetski izrabi in to omogoča samo soproizvodnja toplote in elektrike. Tak objekt je lahko samo v velikem mestu,« pojasnjuje v. d. direktorja direktorata za javne službe in investicije na ministrstvu za okolje Bojan Dejak. Ko govorimo o sežigalnicah, je treba namreč povedati, da pri njih ne gre več zgolj za odstranjevanje oziroma zmanjševanje količine odpadkov, temveč tudi za njihovo energetsko izkoriščanje, sosežig. Sodobne sežigalnice so pravzaprav toplarne in elektrarne, ki namesto fosilnih goriv za svoje gorivo uporabljajo odpadke. Na Danskem so leta 1997 prenehali odlagati vse odpadke, ki bi bili primerni za sežig. Deset let pozneje, leta 2007, so v 29 sežigalnicah obdelali kar 3,7 milijona ton odpadkov. Odpadki so pomenili 20 odstotkov vse proizvedene toplote in 4,5 odstotka proizvedene električne energije. To je sežiganje odpadkov naredilo tudi mnogo bolj stroškovno učinkovito, saj prihodki od prodaje toplote in elektrike pokrivajo približno 70 odstotkov stroškov obratovanja sežigalnic.

Slovenske sežigalnice

Dobili naj bi torej še dve sežigalnici, in sicer v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani so za projekt zadolženi v TE-TOL. V postopku so že določili dve možni lokaciji, eno v neposredni bližini obstoječe toplarne, drugo pa ob Letališki cesti. Eden nujnih pogojev za ustreznost lokacije je možnost priključitve na ljubljanski toplovod. Izdelali so predinvesticijsko zasnovo, vrednost projekta je trenutno ocenjena na 80-90 milijonov evrov. Kapaciteta sežigalnice naj bi bila okoli 90 tisoč ton, kar naj bi zadoščalo za potrebe 17 občin ljubljanske regije. Da bi Ljubljana na svoja pleča prevzela še breme drugih koncev Slovenije, je po mnenju namestnika direktorja TE-TOL in vodje projekta izgradnje sežigalnice dr. Marka Notarja nemogoče. »Globoko se zavedam, kaj pomeni dodatno onesnaževanje zraka v Ljubljani. Hitrosti vetra so premajhne za razredčevanje zraka, lega je v kotlini. Pri načrtovanju velikosti objekta je treba biti skrajno previden. Zavedati se je treba, da Ljubljana ne bi prenesla objekta s kapaciteto za celotno Slovenijo.« Projekt bi moral biti po njegovih besedah končan okoli leta 2015, sploh če si želijo pri financiranju pomagati s kohezijskimi sredstvi iz trenutno veljavne finančne perspektive EU.
V Celju so, kar se tiče ravnanja z odpadki, že tako ali tako najnaprednejši v Sloveniji. So edini z dokončanim regijskim centrom za ravnanje z odpadki (RCERO), ki združuje 24 občin Savinjske regije. In prav obdelava odpadkov v tem centru jim omogoča izrabo odpadkov za pridobivanje energije. V skladu z napotki vladnega operativnega programa je treba v sežig usmeriti »odpadke ali preostanke odpadkov, ki z ekonomskega vidika nimajo več nobene snovne vrednosti, jih ni mogoče usmeriti v noben postopek, ki je po hierarhiji prednosten, in imajo zadostno kurilno vrednost«. Torej, odpadke je treba najprej sortirati in iz njih potegniti kolikor je le mogoče snovi, ki jih je mogoče reciklirati ali kako drugače koristno porabiti. Šele nato pa jih je smiselno sežgati in iz njih potegniti še edino preostalo uporabno vrednost - energijo. V poštev pridejo papir, karton, plastika (seveda vse v stanju, ki ni primerno za reciklažo), tekstil, les ... Na leto naj bi v Celju sežgali 20 tisoč ton teh predhodno obdelanih odpadkov. Dodatno gorivo je posušeno blato iz celjske čistilne naprave za odpadne vode - tega naj bi bilo 5 tisoč ton na leto. S pomočjo sežiganja naj bi se količina odpadkov, odloženih na regijski deponiji v Bukovžlaku pri Celju, zmanjšala za kar 65 odstotkov. Po sežigu 25 tisoč ton odpadkov naj bi na leto ostalo približno 3500 ton materiala, po večini nenevarnega pepela in žlindre, nekaj pa tudi ostankov iz filtriranja dimnih plinov, ki pa veljajo za nevarne odpadke. Zanje bodo poskrbele za to posebej pooblaščene družbe. Termična moč kurilne naprave je sicer 15 megavatov, moč proizvedene električne energije pa 2 megavata. Investicija je vredna 18,6 milijona evrov, 70 odstotkov je prispevala EU. Odpora okoliških prebivalcev, ki je v Sloveniji precej tradicionalen pojav, tako rekoč ni bilo, pa tudi nobenih posebnih ugodnosti niso deležni. »Če bi morali okoliškim prebivalcem zagotavljati ugodnosti zaradi bližine sežigalnice, potem bi bilo bolje, da je sploh ne bi zgradili. Emisije so tako majhne, da bi bilo slabše, če bi odpadke zakopali v zemljo. Tukaj proces natančno nadzorujemo. Vemo, kaj gre v peč, vemo, kaj se dogaja z izpušnimi plini in ostanki po gorenju,« pravi vodja projekta izgradnje sežigalnice Janez Peterman.

(Proti)argumenti

Seveda sežiganje odpadkov ni povsem čist postopek. Največkrat omenjena skrb so izpusti rakotvornih dioksinov in furanov. Ohranjanje dovolj visoke temperature v peči (najmanj 850 stopinj Celzija najmanj dve sekundi) naj bi sicer zagotovilo razpad teh molekul, vendar pa jih nekaj med ohlajanjem dimnih plinov vnovič nastane. A ti izpusti so ob uporabi ustrezne tehnologije tako rekoč zanemarljivi. »Milenijski ognjemet v Londonu je v zraku pustil toliko dioksinov, kot bi jih povprečna sežigalnica v 100 letih,« ponuja primerjavo dr. Marko Notar. Študija ameriške Agencije za varstvo okolja je na primer pokazala, da bi družina, ki bi svoje odpadke sežigala na domačem vrtu, v zrak na leto izpustila več dioksina kot sodobna sežigalnica z zmogljivostjo 200 ton odpadkov na dan.
Ti podatki seveda držijo v primeru, da sežigalnica deluje v skladu z vsemi predpisi. Pri tem pa v Sloveniji obstaja problem nadzora. »Pri sežigalnicah ni problem v tehnologiji, obstaja pa problem nadzora in zaupanja. Pri nas nadzorne institucije ne delujejo in jim ne zaupamo. Načelno tehnologiji ne nasprotujem, vendar v naših razmerah ni primerna,« meni Vida Ogorelec Wagner, direktorica nevladne organizacije Umanotera, pri tem pa poudarja, da je to njeno osebno mnenje, saj se v zadnjih letih kot organizacija s problemi odpadkov ne ukvarjajo. Če pa že imamo v Sloveniji sežigalnico odpadkov, naj bo ta sredi Ljubljane, ker bo pritisk prebivalcev tako velik, da bo nadzor zagotovo ustrezen, dodaja. Obstajajo pa tudi okoljevarstveniki, ki sežigalnice podpirajo. Karel Lipič iz Zveze ekoloških gibanj pravi, da termično obdelavo podpirajo, vendar le ob uporabi sodobne tehnologije čiščenja dimnih plinov ter okolju in ljudem primerni lokaciji naprav. »Sam sem si jih v Avstriji, Nemčiji, Italiji in Švici ogledal več kot deset in vem, o čem govorim. Vprašajte nasprotnike, če so si ogledali katero od njih.«
Pogost argument proti sežigalnicam je tudi v trditvi, da ko so enkrat zgrajene, za svoje delovanje pač potrebujejo stalen dotok odpadkov, kar posledično pomeni, da ni več motivacije za splošno zmanjševanje količine nastalih odpadkov. A ta bojazen bi bila realna predvsem v primeru, da bi bile sežigalnice zasebni, v dobiček usmerjeni projekti. Dr. Marko Notar na primer pričakuje, da bo ljubljanska sežigalnica do leta 2020 zaradi zmanjševanja količine odpadkov že imela nekaj prostih kapacitet. Prav tako pa je osrednja filozofija sežiganja odpadkov dandanes v tem, da gredo »v peč« zgolj tisti odpadki, ki jih ni več mogoče obdelati in izrabiti drugače. Edina alternativa pri takih odpadkih je odlaganje na odlagališčih, kar pa je zadnja in najmanj zaželena možnost.