Boj za delo

Dr. Darko Štrajn je filozof, ki je zaposlen na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Nekoč je bil eden od vodilnih posameznikov študentskega gibanja, ki je maja 1971 zasedlo Filozofsko fakulteto

Ministrstvo za delo je pripravilo zakon o malem delu, ki bo korenito spremenil način študentskega dela. Zmanjšalo naj bi se financiranje študentskih organizacij, hkrati naj bi se omejili študentski zaslužki. Študentska organizacija napoveduje proteste, vlada predlaga pogajanja, vendar vztraja pri svojih zamislih.

Študentje trdijo, da lahko uvedba sistema malega dela pripelje do konca avtonomnega študentskega organiziranja, trdijo, da lahko malo delo ogrozi eksistenco vseh študentov. So stvari res tako dramatične?

> Sistem študentskega dela se reproducira že dolgo. Naj za primer opišem situacijo na Pedagoškem inštitutu. Pri nas delamo raziskave, v katerih sodeluje tudi do 2000 učencev. Za izvedbo takšne raziskave potrebujemo delovno silo za kratek čas. Ta sila mora biti ustrezno kvalificirana in poceni. Potrebujemo torej študente in danes si tisti, ki takšne znanstvene raziskave vodijo, ne morejo predstavljati, kdo bi opravljal ankete, če ne bi bilo več študentske delovne sile. Pedagoški inštitut se je sistemu študentskega dela tako prilagodil, da si ne zna predstavljati, kako bi deloval brez njega. Podobno razmišljajo drugi delodajalci, študentje se lahko uporabijo za kratek čas, niso sindikalno organizirani, niso predragi.

Študentsko delo je torej najbolj neoliberalna oblika dela?

> Ja, najbolj fleksibilno je. A treba je vedeti, da je bilo v času, ko se je sistem študentskega dela vpeljal, bilo je malo po osamosvojitvi, študentov bistveno manj. Vez med delom in organiziranjem se je takrat zdela smiselna, se je pa v teh letih moč študentskih organizacij, ki od dela pobirajo davek, zaradi množice študentov in opravljenih ur bistveno povečala. Študentske organizacije so danes država v državi. In okoli študentskega dela je ogromno t. i. »deležnikov«, posameznikov in podjetij, ki imajo od sistema koristi, zato si vsaj do sedaj nobena vlada ni upala posegati v ta razmerja. Ta vlada se je za to odločila, a dejstvo, da se je s tem spoprijelo predvsem ministrstvo za delo, dovolj zgovorno kaže, da je njen postopek napačen. Študentsko delo je morda vprašljivo, a ne samo z vidika trga delovne sile, vlada bi se morala reševanja lotiti bolj interdisciplinarno.

Kako naj država pravice, ki jih je nekoč podelila, sedaj vzame?

> Zelo težko, vprašanje je seveda, ali gre za pravice ali za privilegije. A ponavljam, študentje ne bi smeli biti samo vprašanje ministrstva za delo, ampak sodijo vsaj še v kakšen drug resor. Zato bi morala politika vprašanje študentskega dela povezati s širšim vprašanjem visokega in višjega šolstva, ki je danes v hudih konceptualnih težavah.

Morda, kot ste dejali prej, študentske organizacije pobirajo davek, a ta davek je, vsaj na papirju, namenjen predvsem študentom, torej javnemu interesu študentskih »davkoplačevalcev«. Ponekod v lokalnih okoljih študentski klubi organizirajo veliko prireditev, in če ne bi bilo študentskega dela, takšnih dejavnosti ne bi bilo.

> Tudi na ta segment država ne sme pozabiti. Strinjam se z vašo ugotovitvijo, da je študentska organizacija zelo pomembna, še posebej, ker je študentov vedno več. Ni res, da študentska organizacija stvari ne dela dobro. Predvsem je dobra v zagovarjanju in izvajanju sindikalističnih zahtev študentov. Servisira osnovne potrebe študentov. Vprašanje pa je, kako uspešna je na drugih področjih, recimo pri odpiranju prostora za kulturno, pa tudi politično organiziranje študentov.

Zakaj je država nekoč omogočila neodvisno financiranje študentskega organiziranja? Mislite, da je delovala namenoma, študentom je dala prostor, kjer se lahko prerekajo, med seboj tekmujejo, in jim s tem paradoksalno vzela moč, da bi delali zunaj svojih partikularnih interesov?

> Tega ne vem, spomnim pa se, da je v tistem času sedanji veleposlanik Marjan Šetinc, nekoč je delal na Pedagoškem inštitutu, napovedal, da bo s takšno rešitvijo nastala država v državi. Od njega sem prvič slišal ta izraz. Nihče se v začetku devetdesetih let ni želel spreti s študenti, nasprotno, politika je vseskozi koketirala s študentsko podporo in je zahteve študentov nazadnje sprejela. Sedaj pa se mora država pač spoprijeti s sistemom, ki ga je vzpostavila, in veliko je posameznikov, ki jim je do tega, da se sistem študentskega dela ohrani.

Interesi so gotovo legitimni.

> Seveda, podobno kot so legitimni interesi tistih, ki želijo študentsko delo reformirati. Zagovorniki sedanjega sistema imajo moč, javno besedo, mobilizacijski potencial. Dejstvo je, da je sistem študentskega dela v Sloveniji svetovni unikum. A ne moremo se sprenevedati, s stališča učinkovitosti študija je študentsko delo zelo vprašljivo. Vemo, da je sistem študentskega dela namenjen nekim drugim stvarem, tisti, ki hočejo res študirati, študirajo.

Kaj mislite s tem?

> Nekateri kolegi na Fakulteti za družbene vede - verjamem, da je podobno tudi drugod - pripovedujejo, kakšne potrebe imajo študentje: snov bi radi imeli podano v alinejah, želijo si povzetke, učbenike, namesto da bi prebirali izvirno literaturo. Zakaj? Zato, ker bi radi s kondenziranim znanjem opravili izpite, študij jim je hobi, večino časa pa porabijo za to, da s študentskim delom kaj zaslužijo.

Kaj pa tisti, ki morajo delati zato, da bi preživeli in da bi sploh lahko študirali?

> Sedaj sva prišla do glavnega vprašanja, na katerega politika še ni znala ponuditi odgovora. Gre za vprašanje družbene pravičnosti. Kako naj država zagotovi, da nikomur ne bo kratena pravica do izobraževanja; če morajo posamezniki delati, da dosežejo to pravico, potem gre za krivico.

Študentsko delo torej ne sme biti stvar eksistence, pač pa izbire.

> Tako, ja. Pozablja se, da je študentsko delo lahko zelo koristno. V srednješolskem poklicnem izobraževanju obstaja dualni sistem, povezovanje učenja in dela. Zelo je razširjen v Nemčiji in tam se zdaj pojavljajo visoke poklicne šole. Če bi bilo v Sloveniji delo del študija, bi moralo biti to delo tudi ustrezno plačano.

Kako naj se študentje izognejo politiki, ki se bo vmešavala v njihova pogajanja o ureditvi študentskega dela?

> Gotovo bo veliko manipulacij ob razpravi o predlaganih spremembah. Študentje so bili in so vedno tarča politike, a hkrati so se od nje znali tudi distancirati. Niso se vezali na nobeno stranko, ker dobro vedo, da bi to pomenil njihov konec. Verjetno bodo enako ravnali tudi tokrat.

A so vseeno del politike, mimo nje ne morejo.

> Seveda. Ponavljam, da je vprašanje urejanja študentskega dela le del zelo široke problematike. Študentje bi se lahko recimo začeli zanimati, kaj je z reformo univerze, očitno je, da je bila bolonjska reforma velika napaka, in očitno je, da se ni mogoče vrniti v položaj pred bolonjsko reformo. Začenja se razprava o smiselnosti študija, o položaju znanosti in tudi takšna vprašanja se lahko hitro politizirajo.

Zanimivo je, da v razpravi o študentskem delu profesorji svojih študentov niso ravno podprli.

> Razumljivo, če sodim po svojih izkušnjah, imajo tudi študentje sami dvome. Je mogoče študirati ob intenzivnem pridobitnem delu? Zakaj študij v Sloveniji traja tako dolgo? Ni nobena skrivnost, da je študentski status začasna rešitev, s katero je mogoče preživeti. Razmeroma ugodno. Študentski status je lahko zelo dobra kratkoročna rešitev. Veliko ljudi se na univerzo pač vpiše zaradi študentskega statusa in manj zaradi tega, ker jih zanima študij.

Študentje so, kot pravi Ken Knabb, proizvod moderne družbe, podobno, kot je proizvod moderne družbe tudi kokakola. Kako naj študentje stopijo iz svojega statusa, nad svoje sindikalistične zahteve? Zakaj študentske organizacije zagovarjajo bone, študentsko delo, študentske postelje itd., zelo redko pa pogledajo na širšo družbo?

> Študentska organizacija je namenjena vsem študentom. Tudi leta 1971, ko smo bili malo bolj politični, je obstajala napetost med sindikalisti in tistimi, ki smo hoteli nekaj več, ki smo imeli politične cilje in ideale. Danes je drugače, več ko je študentov, bolj so ti podobni splošni populaciji. Zgolj primer: na Filozofski fakulteti je bila pred časom razprava v zvezi z družino Strojan. Filozofsko fakulteto sem vedno dojemal kot radikalen center svobodnega mišljenja in zame je bil pravi šok, da je bila med to razpravo polovica predavalnice rasistično nastrojena. Ko sem govoril s kolegi z drugih fakultet, so dejali, da je ponekod še slabše. Racionalna analiza pokaže, da je sedanja študentska populacija veliko bližje preseku splošne populacije in jo zato hitro zajame moralna panika, nanjo pa lažje vplivajo razne ideologije. A kljub vsemu so potencialno študentje še vedno skupina, ki naj bi bila korak pred drugimi, zaradi svojega položaja, mladosti, svobode, možnosti, da razpolaga s svojim časom. Političnost študentov se danes vidi v formiranju posameznih avtonomnih skupin.

Morda se te pojavljajo, a vanje se vključuje zelo malo posameznikov.

> Nekaj je marginalnih in zelo radikaliziranih skupin, ki razpravljajo o postfordističnem svetu, a ostajajo getoizirane. Vendar bi študentje lahko vedeli, da bi, če bi zagovarjali širše družbene, da ne rečem politične cilje, bile njihove sindikalne zahteve veliko verodostojnejše.

Zakaj ni večje politične mobilizacije študentov? Zakaj kriza neoliberalizma ni globalizirala študentskih gibanj?

> Vse skupaj je še bolj nenavadno zato, ker je veliko profesorjev na univerzah svetovnega slovesa zelo kritičnih, velikega svetovnega študentskega upora pa vseeno ni. Spomnite se recimo Žižkovih in Badioujevih predavanj, govorila sta o obujanju pojmov komunizma, na njuna predavanja je prišla množica ljudi, bil je velik medijski dogodek, a to je bilo vse. Filozofa sta naredila svoje, javno sta govorila o odprtih družbenih vprašanjih, prave reakcije pa ni bilo.
Podobno kot smo v mojem času zelo težko našli razloge, zakaj je študentsko vrenje hkrati izbruhnilo v ZDA, Evropi, na Japonskem in celo v Vzhodni Evropi, tako tudi danes težko pojasnimo, zakaj se to (še) ni zgodilo, če pa je vzrokov za upor v družbi zelo veliko. Edino gibanje, ki ima danes globalno moč, je tisto, ki je izšlo iz Seattla, pa še to je postalo žrtev boja proti terorizmu. Socialna baza tega gibanja so bili tudi študentje.

Morda se motim, a težko verjamem, da bi danes slovenski študentje množično napolnili ulice zaradi stvari, ki niso povezane z njihovim statusom.

> Ne vem, nekoč, v našem času, so ideje emancipacije zajele širok krog študentov. Morda je to romantičen pogled, a vprašanja, ki smo jih odpirali, so aktualna še danes. Takrat smo se pogovarjali o osvoboditvi od dela, vsaka osvoboditev v kapitalizmu mora vsebovati vidik osvoboditve od prisile dela. Paradoks je ravno v tem, da se študentje danes zavzemajo za to, da bi bili odvisni od dela. Prilagojeni so sistemu, ki ga je vzpostavila država.

Nekoč ste vpili tri M-je: Mao, Marx, Marcuse. Kaj naj študentje, če želijo, da jih bodo slišali, vpijejo danes?

> To je stvar njihove invencije. Ampak gotovo kaj proti privatizaciji, za javni sektor in proti novemu zasužnjevanju.

Se bo spor med vlado in študenti radikaliziral ali bo vlada stopila korak stran od restriktivno omejenega malega dela?

> Ministra Ivana Svetlika poznam že zelo dolgo. V osemdesetih letih sva skupaj organizirala javno tribuno na Filozofski fakulteti, on kot predsednik sociološkega društva in jaz kot predsednik filozofskega. Razprava je bila povezana s procesom proti šesterici v Beogradu, tisto je bilo pravzaprav začetek gibanja proti verbalnemu deliktu. Svetlik je gotovo eden od boljših ministrov v tej vladi in veliko stvari zelo dobro razume. Zato stavim, da se bo sedanji spor s študenti prelevil v dialog, znotraj njega pa bo moralo ministrstvo najti odgovore na vprašanje, kako zagotoviti pravico do izobrazbe, kako naj bo ta pravica zagotovljena z drugačnim trgom dela in kakšna naj bo prihodnost študentske organizacije.