Spodmikanje vlade

So vprašanja, ali bo LDS ostala ali bo odšla iz koalicije, kakšne zahteve je stranka poslala premieru, jih ta lahko izpolni, kakšne volitve nas čakajo jeseni, res usodna za slovensko prihodnost? Če seveda prihodnje dni ne bomo doživeli kakšnega prestopa poslanca, bi bila vlada brez LDS manjšinska vlada (če odmislimo, da je en poslanec v priporu in da ima koalicija v tem primeru 45, vsi drugi pa 44 glasov). Tako ne bi mogla izpeljati napovedanih ukrepov. Pokojninske, zdravstvene, delovne reforme. Zato je obstoj koalicije usodnega pomena za uresničevanje vladnih reform. Usodnega pomena za Slovenijo.
Je torej ta spor usodnega pomena? Niti ne. Politični pat, v katerega sta se zaplezala Borut Pahor in Katarina Kresal, ni prvi politični pat v zgodovini slovenskega parlamentarizma, prav tako ni najusodnejši. Je pa eden tistih, katerih vzrok niso različni politični cilji, katerih vzrok niso ideološke razlike ali različni pogledi na vodenje države, pač pa drugačni pogledi na slog vladanja. Ta vlada tudi pri tem sporu do pravih razlik v vsebini pravzaprav sploh še ni prišla.

Bi, a ne bi

Pri vsem izmikanju LDS, ki se je nepremišljeno spravila na Barbaro Brezigar, saj za svoje ideje ni našla dovolj politične podpore, ni toliko pomembno, kaj je bil povod za politični spor med premierom in majhno vladno stranko, ampak kakšni so dejanski vzroki zanj. Za ta spor in tudi za množico drugih ni kriva programska neskladnost koalicijskih strank, niso krive osebnostne razlike, politične zamere, ambicije, preračunljivost, pragmatičnost - te lastnosti so enakomerno porazdeljene med vse slovenske stranke. Za spore je kriv diametralno nasproten pogled na koncepte odločanja in določanja političnih prioritet. Na eni strani je domnevno konsenzualen politik, ki se venomer odloča, da se mu ne bi bilo treba odločiti, na drugi strani pa politična skupina, ki prek priseganja na pravno državo skuša realizirati moč politike.
Splošno prepričanje, da je Pahor politik, ki si ne želi konfliktov in se jim izogiba, je politični mit. Če bi Pahor res bežal pred konflikti, potem ne bi na primer podprl in nazadnje podpisal sporazuma s Hrvaško. Res ni tako konflikten politik, kot je Janez Janša, a ima v političnem ringu dovolj izkušenj. Najprej je, da je prevzel oblast v svoji stranki, moral obračunati z »rdečim« jedrom stranke. Potem je tej stranki moral vladati iz Bruslja. Potem je moral na volitvah poraziti svojega vzornika (Janeza Janšo). Potem se je moral spreti z zdaj že bivšim generalnim sekretarjem vlade Milanom M. Cviklom, predsednikom Desusa in zdaj nekdanjim okoljskim ministrom Karlom Erjavcem, celo z njemu zelo naklonjenim finančnim ministrom Francem Križaničem. Prav tako se je na položaju predsednika vlade odločil, da bo ministrici Kresalovi dovolil reševati vprašanje izbrisanih, četudi je s tem generiral nov politični spor.
A nekaj je sprejemanje političnih odločitev, nekaj drugega pa pot do njih. Nekaj je samozadostno vladanje, nekaj drugega pa pragmatično premišljanje. Nekaj je prepričljiv nastop, nekaj navidezna neodločnost. Posamezniki, ki s Pahorjem delajo že dolgo, pravijo, da sicer rad posluša, a da je dejansko zelo trmoglav. Trmoglavost pa ni značilnost cagavega človeka.

Ne bi, pa bi

In ravno pri dojemanju in oblikovanju vodenja politike je Pahor najbolj osamljen - ne v vladi ne v koaliciji, pa tudi v stranki njegov način vodenja politike nima podpore. Frustrira poslance njegove stranke, frustrira ministre koalicije, frustrira ministre njegove lastne stranke. Še več: ne frustrira jih z odločitvami samimi, frustrira jih s tem, da njegovih odločitev ne razumejo. Nobene logike ni, pravi eden od ministrov. Drugi spet drugače: saj je res, da imamo v tej vladi veliko samostojnosti, a hkrati nimamo nobene podpore. Včasih mnenje spremeni na podlagi petminutnega pogovora z osebo, ki jo pozna tri dni, ki mu je preprosto simpatična, opozarja tretji. To niso izjave ministrov iz drugih strank, to so opisi frustracij, ki jih izrekajo njegovi strankarski kolegi.
Prva kriza, v katero je zašla koalicija, je bila povezana z imenovanjem Dimitrija Rupla za posebnega diplomatskega odposlanca premiera Pahorja. Tudi zadnja kriza je podobna. Spet gre za spor glede posameznika jasnega političnega profila in delovanja, ki sodi v strukturo nekdanje, Janševe vlade. A tudi tokrat se Pahor ne želi pogovarjati o napakah generalne državne tožilke. Najprej je čas odločitve prestavil za nekaj tednov in se zatekel na ustavno sodišče. Ne prvič. Problem se je zdel rešen, vse dokler se mu v sredo zgodaj zjutraj ni zgodil ultimat frustrirane in razočarane LDS.
Pahor je v svojem izmikanju odgovorom zelo podoben zgodnjemu Drnovšku, tudi on je dolgo tuhtal, preden se je odločil. A z eno razliko, Drnovšek je medtem molčal in se nazadnje odločil, Pahor pa v vmesnem času veliko govori, odloča pa se raje ne. Takšna politika moti tudi nekatere ministre, počutijo se brez prave moči, poleg tega je treba priznati - v marsikateri odločitvi Boruta Pahorja res ni logike. Kritike takšnega načina vladanja ministri izrekajo tudi javno. Minister za šolstvo Igor Lukšič že nekaj časa govori, da deželi ne vlada politika, pač pa zbirokratiziran sistem odločanja, ki vseskozi potrjuje samega sebe. Da vlada ne vlada na pravi način, trdijo v stranki Zares, ki je nekaj časa razmišljala o prenovi koalicijske pogodbe. Tudi predstavniki LDS so večkrat dejali, da bi moral Pahor začeti vladati.
Spor o Barbari Brezigar torej ni samo spor o vsebini, pač pa tudi spor o načinu. Vendar v tej zgodbi ni nedolžnih. Če bi minister Aleš Zalar resnično želel zamenjati Barbaro Brezigar, bi to predlagal na seji vlade. Bi to predlagal že pred enim letom. Po nekaterih podatkih naj bi bil Zalar za razrešitev tudi zdaj imel med ministri večinsko podporo, vendar ni tvegal. Vedel je, da Pahor razmišlja drugače, zato upora ministrov ni želel organizirati. Ravnal je pragmatično.
A v čem je temeljni problem? Pahor je v letu dni vladanja pozabil, zakaj je zmagal na volitvah. Zmagal je zato, ker so ljudje glasovali proti Janši. Proti njegovim političnim idejam, proti njegovemu avtoritarnemu načinu vladanja, proti podrejanju vseh družbenih sistemov. Tudi proti političnemu podrejanju tožilstva. Pahor je jeseni 2008 zmagal tudi zato, ker je napovedal »odgovornost za spremembe«. A odgovornosti za spremembe na tožilstvu očitno ne želi sprejeti. Seveda pa je treba biti iskren: Pahorju že takrat nihče ni zares verjel, da bo te spremembe izpeljal.

Vprašanje magnetograma

V fiziki poznajo problem treh teles. Matematično je nemogoče natančno napovedati, kako se bodo tri telesa, ki se gibljejo in hkrati vplivajo drugo na drugo, obnašala v prihodnosti. Podobno je v politiki. Danes je težko napovedati, ali bo Pahorjev premislek o tem, da LDS trka na odprta vrata, zadovoljil najmanjšo stranko, če pa je videti, da skozi ta odprta vrata vstopa SDS. Težko je napovedati, kako se bodo medsebojna razmerja teh, pa tudi drugih strank izražala prihodnje mesece.
Morda bo res imel ključno vlogo pri boju za interpretacijo, kdo ima prav in kaj je jedro spora, magnetogram sestanka med Brezigarjevo, tožilko Branko Zobec Hrastar, Zalarjem in Pahorjem. Na pomiritvenem sestanku so namreč sprte strani skušale najti skupno rešitev in bile neuspešne. Zalar še vedno želi zamenjati Brezigarjevo, Pahor jo še vedno brani, Zobec Hrastarjeva beži s tožilstva, iz vlade pa beži LDS. Iz magnetograma naj bi bilo razvidno, ali je prva tožilka res kršila zakon ali pa so ministrove obtožbe o nezakonitem ravnanju nesmiselne.
A ne glede na razpravo o slogu se zdi bistven del magnetograma razprava o uradnem zaznamku policista, ki mu je Brezigarjeva dajala konkretna navodila, katere okoliščine naj se preiščejo, kako in kje naj se zberejo dokazi v primeru Baričevič. Brezigarjeva je od trenutka, ko so mediji objavili, da je z njo po mobilnem telefonu komuniciral Darko Njavro, eden od osumljencev v aferi Patria, prepričana, da med policijo in tožilstvom divja specialna vojna. O političnem podrejanju policije vseskozi govori tudi Janez Janša. A težava ni v tem - težava je v tem, da naj bi bila policija delala za napačno politiko, kajne? In ker naj bi bila policija delala za »napačne«, je Bre-zigarjeva po naših podatkih policistu naročila, naj v »garaži« išče morebitno tretjo osebo, posameznika ali posameznike, preveri indice, ali so ti neposredno ali vsaj posredno povezani z LDS. Menda je preverjala tudi pravno ravnanje direktorja policije. Tožilski policist si je njena navodila pridno zapisal in danes je uradni zaznamek formalno del tožilskega spisa. Njegova vsebina je bila navedena na sestanku pri Pahorju. Če naše informacije držijo, to pomeni, da je generalna državna tožilka brez pravih indicev v »garaži« iskala prstne odtise političnih tekmecev SDS (stranke, s katero že leta sodeluje in ne skriva svoje naklonjenosti do nje). Že to, da naj bi bila dajala politična navodila, je dovolj velik greh, da se za vedno poslovi iz tožilskih vrst.
A nazadnje gre za interpretacijo. Lahko je ta tel dokumenta videti tudi drugače. Kot politično nepristranskost tožilke, kot trud, da se delo opravi dobro. Tako je ta pogovor z Brezigarjevo videl Pahor. Namreč, da je na sestanku v boju za interpretacijo zmagala Barbara Brezigar in da se je minister Zalar zmotil.

Združena LDS

Nočni sestanek LDS na Brdu je bil po zatrjevanju udeležencev klavzure nenavadno konstruktiven. »Po dvajsetih letih travm je bila ta seja zelo demokratično dejanje,« se je pošalil eden izmed njih. Ultimat, ki je nastal, je posledica tega, da se je vodstvo stranke želelo o odhodu iz koalicije odločiti soglasno, »ker pa so kljub množici pravih razlogov za odhod obstajali pomisleki, smo potem sestavili zahteve za Pahorja. Tisti, ki mislijo, da je vsega kriva Barbara Brezigar, se motijo. Gre za veliko širši problem. Od Pahorja zahtevamo, da stoji za projekti, ki si jih je vlada zastavila. Če želimo preganjati kriminal belih ovratnikov, je za to nujna boljša organizacija policije in boljša organizacija tožilstva. Če v tožilstvu škripa, potem belih ovratnikov ne moremo preganjati.« Spet torej frustracija. Nekateri člani sveta LDS so Zalarju očitali, da je v želji po hiperkorektnem postopku odstavitve Barbare Brezigar ustregel vsem zahtevam druge strani. Spet tretji so govorili o taktični zmoti, »da je LDS šla po kostanj v žerjavico za druge. Med poslanci SD je namreč bistveno več, v relativnem in tudi v absolutnem pogledu, nasprotnikov Brezigarjeve, kot pa jih je pri nas.« A Brdo naj bi združilo LDS. Še več, nekateri, k njim se menda nagiba tudi Katarina Kresal, si domnevno celo želijo zapustiti vlado. Pahorja in njegovega vodenja vlade naj bi imeli dovolj. Zalar je recimo po sestanku na Brdu ob enih ponoči na socialnem omrežju Twitter - kar koli si že mislimo o tem ministrovem početju - vzneseno zapisal: »LDS je danes pokazala, da ni pripravljena politično trgovati s pravno državo.« Kako zares bo trgovala, se bo pokazalo prihodnje dni.
Temeljno vprašanje vladajoče politike pa je še vedno nerešeno. Ni najbolj jasno, zakaj Pahor vztraja pri podpori Barbare Brezigar, če pa je njegova vlada 1. aprila sprejela poročilo, v katerem je jasno zapisano, da je Barbara Brezigar delovala »nezakonito in protiustavno«. Zato, ker je bilo to 1. aprila? Zakaj se je Pahor dve uri po sprejetju distanciral od poročila, ki ga je sprejela njegova vlada? Morda zgolj zaradi vtisa, zaradi načina vladanja, zaradi koketiranja z drugo stranjo. Ena od prvih pahorjanskih izjav v vojni med Brezigarjevo in Zalarjem je bila, da sam razume pogled generalne državne tožilke in da hkrati razume pogled svojega ministra. Morda ju res razume, a zdi se, da javnost vedno manj razume Pahorja, da vedno manj razume njegovo vlado in njegov slog vladanja.
Ne glede na to, ali bo LDS prihodnji teden res zapustila vlado ali pa gre tudi pri njej samo za ustvarjanje vtisa, bo imel Pahor pred seboj še vedno isti problem. Kako spremeniti svoj način vladanja tako, da bodo z njim zadovoljne druge koalicijske stranke, da bodo z njim zadovoljni njegovi poslanci in hkrati opozicijska SDS. Tega Pahor ne more storiti. Vsem ne bo hkrati in vedno mogel ugoditi nikoli. Prej ko bo to spoznal, prej se bo Slovenija začela ukvarjati z vsebino, ne pa s slogom vladanja. Prvo vsebinsko vprašanje, na katero bi morala politika poiskati odgovor, je zelo preprosto. Kako to, da že od osamosvojitve skoraj vsi govorijo, da tožilstvo dela slabo, razmer za dobro delo pa politika še vedno ni znala, želela ali ni hotela vzpostaviti.