Prva etapa

Mladinina peticija Ukinimo vojsko pred parlamentarnim odborom za obrambo

Dobra dva meseca po tem, ko je Mladina začela zbirati podpise za peticijo Ukinimo vojsko, je peticijo obravnaval parlamentarni odbor za obrambo. Obravnavo sta zahtevala dva poslanca: opozicijski Jožef Jerovšek in koalicijski Anton Anderlič. Namen obeh politikov je bil popolnoma različen, prvi je želel obračunati s podpisniki peticije, češ da med njimi mrgoli protidržavnih elementov, drugi je pričakoval širšo razpravo o položaju in ureditvi Slovenske vojske.
Politika se je torej tudi formalno spoprijela z zahtevami iz peticije. Razprava je bila pričakovana, ministrica za obrambo Ljubica Jelušič je dejala, da so cilji peticije »nerealni in nestrokovni«. Podobno so mislili tudi drugi predstavniki ministrstva in vojaških struktur, pa četudi se je tajniku Sindikata vojske, obrambe in zaščite Božu Novaku, vsaj v tistem delu, kjer besedilo peticije opozarja na racionalizacijo velikega obrambnega aparata, Mladinina pobuda zdela smiselna.
A pravo sporočilo torkovega političnega prerekanja ni v tem, da vojska ostaja na svojih barikadah, prav tako ni v tem, da opozicija, še posebej predsednik odbora za obrambo Jerovšek, v podpisnikih peticije vidi sovražnike slovenskega naroda, pa četudi jih pokroviteljsko imenuje »utopični pacifisti«. Od vojske in poslanca SDS bi bilo kaj drugega nerealno pričakovati - eni branijo svoj smisel, drugi pa vedno znova iščejo in najdejo temna ozadja.
Prava sporočila torkove seje se skrivajo drugje. Popolnoma jasno je, da del slovenske politike peticije še vedno ne razume kot legitimno sredstvo političnega pritiska civilne družbe, ki je posledica demokratičnega deficita sodobnih demokracij. Ne samo to, nekaterim se zdi sporno, da je peticijo podpisala varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, pa čeprav slovenska ustava izrecno določa pravico posameznika do podpisovanja peticij. Peticijo kot legitimno sredstvo političnega boja razume tudi evropski parlament. Ena od neposrednih posledic pritiska javnega mnenja je recimo pismo vladnega Zaresa, ki tudi zaradi Mladinine peticije od Boruta Pahorja pričakuje, »da bi morala vlada Republike Slovenije omogočiti čim hitrejšo vrnitev pripadnikov Slovenske vojske« iz Afganistana in da bo Pahor preklical odločitev vlade o načrtovanem sodelovanju vojakov pri urjenju bataljona afganistanske vojske.
Drugo sporočilo torkovega zasedanja odbora za obrambo je, da je vladajoča politika shizofrena. Poslanci vladnih strank peticijo zadržano podpirajo, predvsem v delu, kjer se sprašuje o velikosti in organiziranosti Slovenske vojske ter o vprašanjih prihodnosti socialne države, vlada pa nanjo gleda le skozi oči vojakov. Za vlado je peticija vprašanje vojske, ne pa vprašanje socialne države, saj je edini pravi uradni odziv izvršne veje oblasti prišel z ministrstva za obrambo. Zdi se, da peticije v vladni palači sploh niso prebrali. V peticiji je namreč več besed namenjenih socialnim vprašanjem kot pa vojski. Ukinjanje sredstev za vojsko in poziv k reorganizaciji oboroženih sil pomenita samo pot do bolj socialne družbe. Poslanci vladnih strank so to sprevideli, vlada pač ne.
In ravno tukaj je temeljni nesporazum, ki vseskozi spremlja Mladinino pobudo. Res je, da podporniki peticije niso veliki ljubitelji vojske, orožja in moči prisile, a peticija ni nastala zaradi sovraštva do slovenskih vojakov. Nastala je zaradi finančne krize, ki je znova opozorila na temeljna nesorazmerja v sodobni družbi. Na to, da država kupuje nove oklepnike in pošilja vojake na drugi konec sveta, hkrati pa v Sloveniji ni dovolj denarja za negovalne bolnišnice, zdravstvo, domove za ostarele. »Slovenija mora izpeljati korenite razvojne spremembe, če želi postati dežela blaginje,« je zapisano v besedilu peticije. Na seji odbora za obrambo o korenitih razvojnih spremembah niso govorili niti predstavniki vlade, niti predstavniki ministrstva za obrambo, niti predstavniki vojske. Odprtih vprašanj so se zavedali le poslanci vladnih strank, pa še ti nanje niso ponudili pravih odgovorov.
Peticija je torej vstopila v parlament. Prva etapa je bila etapa spoznavanja. Mladina bo sedaj svojo peticijo uradno poslala parlamentarnemu odboru za peticije. Pričakujemo, da bo predsedujoča Eva Irgl vabila za sejo razdelila bolj modro, kot jih je njen poslanski kolega. Jerovšek je namreč na sejo odbora za obrambo povabil samo prve tri podpisnike in 4000. podpisnika, čeprav je bilo v Mladini jasno zapisano, da je vrstni red podpisnikov abecedni. Še več, pri izbiri sodelujočih je Jerovšek na prvega podpisnika, na uredništvo Mladine, pozabil, a dopuščamo možnost, da je bil pri načrtovanju seje raztresen.
Mladina od parlamentarnega odbora za peticije pričakuje, da bodo tam sodelovali predstavniki ministrstva za delo, člani ministrske ekipe za reforme, morda predstavniki nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s socialno državo. V vmesnem času pa naj v vladi peticijo še enkrat preberejo, da jo bodo razumeli drugače, kot jo razumeta Jerovšek in ministrica Jelušičeva. Namreč, ne bo držalo, da bi lahko »uveljavitev predlogov, vsebovanih v peticij, v prihodnosti posledično ogrozila obstoj in neodvisnost Slovenije«, kakor je formuliran eden od neizglasovanih Jerovškovih sklepov. Velja ravno nasprotno, Slovenija bo v težavah, če politika ne bo poslušala civilne družbe in če bo v njenih idejah venomer iskala temna ozadja in sovražnike ustavne ureditve.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči