15. 4. 2010 | Mladina 15 | Svet
Pop desnica v vzponu
Zmagujejo politiki, ki jih ljudje ne marajo
Prvak desnosredinske stranke Fidesz Viktor Orban je po nedeljskih parlamentarnih volitvah na Madžarskem razglasil veliko zmago. Zmagovalka je tudi desničarska stranka Jobbik, ki je zbrala slabih 17 odstotkov glasov. Letos so volitve tudi v nekaterih drugih državah, ki so bile pred letom 1990 del nekdanjega vzhodnega bloka. Kakor ugotavlja britanski tednik Economist, bodo volivci izbrali politike, ki jih že poznajo, čeprav jih ne marajo. Tako bodo kljub slabemu vladanju, slabi gospodarski politiki, korupciji in slabim socialnim sistemom, naraščanju revščine ostali na prizorišču politiki, ki so tam že 20 let. Sicer pa isti časopis tudi Britancem, ki imajo veliko daljšo demokratično tradicijo, sporoča, da bodo imeli 6. maja, ko so razpisane parlamentarne volitve, na voljo tri hudiče - tistega, ki ga poznajo (laburist in sedanji premier Gordon Brown), tistega, ki ga ne poznajo (opozicijski torijec David Cameron), in Kdo, hudiča? (liberalec Nick Clegg).
Na Madžarskem je bil Orban s svojo stranko osem let v opoziciji. Njegovo veselje ob zmagi je bilo zato toliko večje, pravzaprav se je že ob oddaji glasu razglasil za novega predsednika vlade, a nemški Spiegel mu je takoj sporočil, da bo to veselje zelo kratko. Država je namreč v hudi krizi, je visoko zadolžena - lani jo je pred bankrotom rešil Mednarodni denarni sklad (IMF) -, družba je razcepljena, za hrbtom ima skrajne desničarje, ki jim je sam pomagal, da so zrasli v to, kar so. Tuji investitorji, ki so pred leti Madžarsko čislali kot eno najbolj zaželenih držav in so veljali za njene rešitelje, so vse bolj ra-zočarani. Jezni mladi nacionalisti nosijo majice z napisi »Sem Madžar, ne turist«, na cestah je mogoče videti avtomobile z zemljevidi velike Madžarske, navaja Economist. Brez zaposlitve je 11 odstotkov za delo sposobnih Madžarov, inflacija je skoraj šestodstotna. Orban, ki je bil že na oblasti med letoma 1998 in 2002, jim je v predvolilni kampanji obljubil milijon novih delovnih mest v prihodnjih desetih letih, seveda tudi ni pozabil obljubiti, da bo koruptivne uradnike spravil za zapahe in naredil red, ker ga skrbi za malega človeka.
Predvolilno kampanjo imajo ravnokar na Češkem, kjer imajo volitve razpisane 28. maja. Vse kaže, da bo slavil nekdanji predsednik vlade Jiři Paroubek. Raven politične kulture pa tam najbolje ponazarjajo predvolilni plakati strank. Te namreč lepijo plakate za nasprotne stranke in tako blatijo svoje konkurente. Volivci imajo recimo na ogled plakate, kjer jim kandidat v družbi z Nezemljani sporoča, da bo zagotovil milijon novih delovnih mest, da bodo ves njegov mandat, če bo zmagal, lahko pili pivo po smešno nizki ceni, in podobno.
Na Slovaškem menda najbolje kaže sedanjemu levosredinskemu predsedniku vlade Robertu Ficu, ki dejansko z levico nima prav veliko skupnega. Nekdanji voditelj skrajne desničarske stranke Slovaška skupaj Marián Kotleba je marca napovedal, da bo na volitvah 12. junija nastopil kot kandidat ljudske stranke Naša Slovaška. Očitno Slovake čaka ponovitev madžarskega scenarija. Na Poljskem bo po vsej verjetnosti prav tako ostala na oblasti desnica.
Skrajne desničarske stranke se v zadnjih letih vztrajno vzpenjajo tako v zahodni Evropi kot v novih članicah EU. Njihova edina razlika je, da na zahodu širijo sovraštvo do Muslimanov, islama in priseljencev, na vzhodu pa so na udaru predvsem Romi in etnične manjšine, kot so recimo Madžari na Slovaškem. Na vzhodu desničarji bolj očitno izražajo sovraštvo do drugačnih, zlasti homoseksualcev.
David Kynaston, avtor dela Trpka Britanija, je lani ob uspehu skrajnih desničarskih strank na volitvah v evropski parlament za časopis Guardian opozoril, da se je zlom na Wall Streetu zgodil leta 1929, Hitler pa je prišel na oblast šele leta 1933. Če se je sedanja kriza začela septembra 2008, je do takrat, ko se skrajna desnica lahko utrdi, še veliko časa. Vzporedno z recesijo se povečujeta populizem in izguba zaupanja v demokratično politiko. Ljudje, ki v prejšnji generaciji niso bili cinični do politike, zdaj so. Ljudje niso samo ravnodušni do politike, ampak jo ignorirajo.
Izvedenka Britta Schellenberg, ki sodeluje pri projektu Strategije proti desničarskemu ekstremizmu v Evropi, pravi, da se je treba osredotočiti predvsem na sivo cono med populizmom in ekstremizmom. Poleg sovraštva do tujcev in drugačnih je stalnica skrajnih desničarjev omalovaževanje politikov velikih strank in demokracije nasploh, češ da so neverodostojni, koruptivni in jih zanimajo le lastni interesi. Skrb zbujajoče je, da s temi avtoritativnimi in sovražnimi stališči pritegnejo predvsem veliko mladih, kar se je leta 2008 izkazalo na volitvah v Avstriji. Tam je skrajna desnica največ glasov dobila od tistih, ki so volilno pravico dobili z znižanjem starosti na 16 let.
Economist pa opozarja, da je v novih članicah EU v srednji Evropi najbolj razočaran srednji razred, ker mu politika po padcu železne zavese ni prinesla obljubljenega življenjskega standarda, stabilnosti in načina vladanja, ki ga poznajo z zahoda. Politični analitik Ivan Krastev razočaranje pripisuje tudi dejstvu, da »nikjer nimajo res zanimive politične razprave«. Spiegel na primeru Viktorja Orbana ugotavlja, da desna sredina poskuša vse bolj konkurirati skrajni desnici. Orban je bil, ko je bil na oblasti, liberalec, zdaj je desničarski konservativec. Rad se igra z nacionalizmom, odločil se je za politiko, ki zavrača kompromis in politične tekmece označuje za nacionalne sovražnike.
Profesor David Stevenson, avtor knjige Zgodovina prve svetovne vojne, ugotavlja, da je napačno pričakovati, da bo gospodarska kriza pomagala levici. To se ni zgodilo ne v 30., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je nastala radikalna populistična desnica. Kaže, da se ljudje v času gospodarske negotovosti bolj obračajo k avtoritarizmu kot k demokraciji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.