V spomin na Umberta Eca: Intelektualci najslabše vrste

Na začetku marca je vpliven italijanski dnevnik Corriere della sera objavil članek kolumnista Ernesta Gallija della Loggie (ki niti slučajno ni nevaren komunist), v katerem je pisec grajal italijansko vladajočo politično stranko Ljudstvo svobode. Takoj zatem so Sandro Bondi, Ignazio La Russa in Denis Verdini - koordinatorji stranke - časniku napisali skupno pismo, v katerem so izrazili nestrinjanje s kolumnistom. A ne bom pisal o tem, v pismih bralcev namreč smemo kritizirati politične stranke in politiki imajo pravico odgovoriti na kritike. Zanimiva pa se mi zdi izbira besed predstavnikov stranke Ljudstvo svobode.

Napisali so: Takšne kritike, kot je bila tista v včerajšnjem naslovnem članku v časniku Corriere, se žal zdijo sterilne, saj ne izvirajo iz iskrenega razmišljanja o resničnosti, temveč iz samoreferenčnega razmišljanja, kot bi rekli intelektualci.

Della Loggieva kritika je značilna za »intelektualca«, je bilo poudarjeno v drugih delih pisma. Bondi, La Russa in Verdini so napisali, da se avtor takšne kritike vede, kakor da dejstva ne obstajajo, in da živi v tako rekoč sterilnem okolju v izključni družbi svojih najljubših knjig in svojih skrajno osebnih razmišljanj.

Če z intelektualcem mislimo nekoga, ki dela z umom in ne z rokami, potem intelektualci niso le filozofi in novinarji, temveč tudi bančniki, zavarovalni agenti in zagotovo politiki, kot je Bondi (ki med drugim piše pesmi). Niti njegova kolega La Russa in Verini si kruha ne služita z obdelovanjem zemlje. In če je intelektualec poleg tega nekdo, ki z glavo ne le dela, temveč z njo tudi kritično razmišlja (ne glede na to, kaj kritizira in kako), potem bi podpisniki pisma sebe nedvomno morali prišteti k intelektualcem.
Ni dvoma, da ima izraz zgodovinski pomen. Sodobno negativno dojemanje intelektualcev, ki nastopajo v javnosti, izvira iz zloglasne afere Dreyfus: v Franciji se je razvnela burna polemika, ko so proti koncu 19. stoletja častnika Alfreda Dreyfusa, francoskega Žida, po krivem obtožili izdaje. Skupina pisateljev, umetnikov in znanstvenikov, med njimi Marcel Proust, Anatole France, Georges Sorel, Claude Monet, Emile Durkheim in Jules Renard - če seveda niti ne omenjamo Emila Zolaja, ki je napisal neverjetno učinkovito pismo J'accuse (Obtožujem), v katerem je Dreyfusa razglasil za nedolžnega -, je izrazila prepričanje, da je Dreyfus žrtev protisemitske zarote, in prosila za revizijo sojenja.

Bodoči premier Georges Clemenceau je te može označil za intelektualce, vendar so definicijo reakcionarji, kot sta bila Maurice Barres in Ferdinand Brunetiere, takoj začeli uporabljati slabšalno. Z izrazom so označevali ljudi, ki naj bi nos vtikali v stvari, na katere se ne spoznajo, na primer v mednarodno špijonažo in vojaško pravico, namesto da bi si dali opravka s pisanjem poezije, z znanostjo in drugimi področji (skratka, namesto da bi se brigali zase).

Za Dreyfusove nasprotnike je bil intelektualec torej nekdo, ki je živel med knjigami in abstrakcijami, nekdo, ki ni imel stika z resničnostjo, in nekdo, ki ga je treba utišati. Slabšalna raba izraza je značilna za polemike o tem obdobju. Izraz se neverjetno podobno uporablja tudi v Bondijevem, La Russovem in Verdinijevem pismu.

Seveda ne morem vedeti, ali so podpisniki pisma seznanjeni s sporom izpred 110 let, čeprav ni dvoma, da so intelektualci (in sicer takšni, da se šopirijo s poznavanjem nekaterih izjemno redko uporabljanih izrazov). Sem pa prepričan, da imajo Bondi in drugi v genih vtisnjen spomin na stare polemične navade, skupaj z etiketiranjem vseh, ki imajo drugačne predstave od njih, za umazane intelektualce.

Pri tem se spomnim na nesrečnega prelata Salvatoreja Pappalarda, palermskega nadškofa, ki je leta 1992 mafijo imenoval satanova sinagoga in s tem globoko užalil italijansko židovsko skupnost. Cerkveni dostojanstvenik se je opravičil in rekel, da je besedo uporabil v njenem starem pomenu, zbirališče. Slabšalni prizvok je ostal, isti prizvok, zaradi katerega se je razširila raba tega izraza v protisemitskih polemikah v času Dreyfusove afere. A konec koncev gre za to, da se marsikateremu izrazu ne uspe rešiti smradu sramotnega izvora, zaradi česar je narobe razumljen kljub še tako dobronamerni pridigi.

© 2010 Umberto Eco/L'Espresso (The New York Times Syndicate)

Prvič objavljeno v Mladini, 15. aprila 2010.