15. 4. 2010 | Mladina 15
Razprodaja iz obupa
Pravijo, da je za pravo ceno mogoče prodati vse. V razprodajah pa se prodaja poceni. Cene v njih so res ugodne, a za kupca, ne za prodajalca. Posebno, če razprodaja iz obupa.
Dr. Jože Mencinger, ekonomist, EIPF in Pravna fakulteta v Ljubljani
© Miha Fras
Pred približno desetimi leti, mislim, da leta 2001, mi je strokovnjak mednarodne finančne institucije na neki konferenci v tujini zatrdil, da se bo »slovenski model« poti iz socializma v kapitalizem oziroma slovenski nacionalkapitalizem že v naslednjem letu sesul, da bomo tudi mi vse, kar imamo vrednega, prodali tujcem, tako kot so to pred nami storili drugi. Po njegovem mnenju naj bi v letu dni našli »strateške partnerje«, kot se pravi prodaji premoženja tujcem, za Telekom, tri večje banke, Union in Laško ter Lek in Krko. Takšna gotovost me je presenetila. »Slovenski model« sem branil rekoč, da ne vem, zakaj bi prav takrat vsevprek prodajali premoženje, če nam tega ni treba, in zakaj ne bi tudi mi imeli pravice do sebičnosti in nacionalnega interesa, kot jo imajo drugi. Bi ceneje telefonirali, bi tujci varili boljše pivo, bi tuje banke za depozite plačevale več in za kredite zaračunavale manj, bi dobičke od bančnih poslov in prodaje zdravil pustili nam? Po desetih letih, medtem smo prodali Lek in del NLB, je prodaja spet aktualna. Tokrat prodaja preostalega državnega premoženja.
V zakulisju vse več in bolj zapletenih predlogov o tem, kako upravljati in koga narediti za lastnika preostalega državnega premoženja, naj bi bili »spori« med bolj socialnodemokratsko usmerjeno in bolj liberalno usmerjeno strujo izvršne oblasti. Prva naj bi bila malo zadržana, druga pa zagreta za hitro prodajo premoženja, ki je ostalo ali pristalo v državnih rokah, ker ga pred slabima dvema desetletjema nihče ni maral. Takrat sprejeti »Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij«, nekakšen simbol slovenskega prehoda iz socializma v kapitalizem, vsega ni razrešil. Povsem razumljivo. Kako prav privatizirati, takrat ni vedel nihče. Vsi smo »vedeli« le, da je država slab lastnik. Še tisti, ki nismo bili povsem prepričani, da bo privatizacija res povečala gospodarsko učinkovitost, prinesla socialno pravičnost in zagotovila politično demokracijo, smo verjeli, da je privatna lastnina potreben, čeprav ne zadosten pogoj za gospodarsko učinkovitost. Še bolj smo dvomili o tem, da bo prinesla pravičnost in zagotovila demokracijo. Zamisli, kako privatizirati, ki so jih prinašali različni »privatizacijski guruji« - ti o svojem prav niso nikoli dvomili -, je bilo sicer veliko; bile naj bi tudi enako uporabne za ves »komunistični svet«. Vsem je bila temeljna skrb, kako hitro odpraviti komunizem in centralno plansko gospodarstvo, ki pa ju pri nas že dolgo ni bilo. Večino slovenskih podjetij so v času socializma, kljub družbeni lastnini ali zaradi nje, dolgo let vodili sposobni »rdeči« direktorji, nekateri med njimi so podjetja tudi dejansko ustvarili. Veliko teh podjetij je prebrodilo transformacijsko depresijo med letoma 1990 in 1992, nekaj jih je izginilo ali pa so za njimi po »prestrukturiranju«, katerega srž sta bili odpuščanje in zgodnje upokojevanje, ostala le imena. Bi lahko bilo drugače? Bolje? Najbrž ne. Centralizirano prestrukturiranje ali prodaja podjetij multinacionalkam - te bi prej ali slej izbirale le med tistimi, ki so tudi sama uspešno preživela transformacijsko depresijo -, bi bila dolgoročno mnogo slabša. Sicer pa je kompromisni slovenski privatizacijski zakon uveljavil celo nekakšno nadaljevanje samoupravljanja, saj je notranje lastništvo prevladalo v večini (po številu) privatiziranih podjetij. Po »slovensko« napravljene privatizacija, stabilizacija in prestrukturiranje so zmanjšali apetite multinacionalk. Zaradi tega in zaradi počasnosti je v domači lasti, četudi državni, ostalo kar nekaj velikih slovenskih podjetij. Edino Slovenija še ima svoj Telekom, večino bank in zavarovalnic ter kar nekaj velikih vsaj pretežno zasebnih industrijskih in trgovskih podjetij.
Ko je bilo v letu 1992 doseženo dno transformacijske depresije, ki ji je sledilo kar dolgo obdobje solidne gospodarske rasti ter zniževanja brezposelnosti in inflacije, kar sta spremljali notranje in zunanje ravnotežje, so razprave o privatizaciji bolj ali manj zamrle. Največ certifikatskih kapitalistov, ki jim je uspelo certifikate »vložiti« v uspešna podjetja, je svoje »proizvodno« premoženje pretopilo v »potrošno«. Drugim je ostalo v investicijskih družbah, ki so nastale iz pidov, saj ga v uspešna podjetja ni bilo mogoče »vložiti; ni bilo prostora. Če so prvi imeli še večjo srečo, so delnice, na primer v Petrolu, prodali, ko so jih borzni strokovnjaki kupovali po več kot 900 evrov.
V certifikatski privatizaciji gre iskati tudi začetke slovenske različice »casino kapitalizma«. Ustvarila je množice drobnih lastnikov premoženja, ki jih zanima, kar je razumljivo, le vsakokratna vrednost tega premoženja in njegova prodaja z dobičkom. A le premoženje, in ne usoda družb, je zanimalo tudi upravljavce njihovega premoženja; ureditev pa je omogočala, da so postali prvi finančni lastniki družb. Ker je bilo njihovo premoženje »nevidno«, niso vzbujali zavisti. Prekupčevanje z delnicami je tudi sicer postalo srž slovenskega kapitalizma, z njim so se ukvarjali tisti, ki naj bi po imenih sodeč varili pivo, prodajali bencin, popravljali ceste ali skrbeli za duše, pa tudi mali vlagatelji, ki so nasedli utvaram o visokih donosih v različnih investicijskih skladih doma in po svetu.
Razprave o privatizaciji so v teh dobrih časih oživele le občasno. Še najbolj v povsem nepotrebni bitki za Union med Pivovarno Laško in belgijskim Interbrewom, v kateri je šlo prej ko ne za drago plačano samoljubje dveh direktorjev, pa ob prodaji deleža NLB belgijskemu KBC, kjer so kupcu vsaj po njegovem »obljubljali« več, kot so mu prodali, ali ob prodaji Leka. V teh primerih so se razpravam o privatizaciji pridružile še razprave o nacionalnem interesu, sicer pa smo bolj ali manj stoično gledali na prevzeme, ki so bili, tako kot v drugih nekdanjih socialističnih gospodarstvih, tudi pri nas najpomembnejša oblika tujih neposrednih naložb. Res pa jih je bilo mnogo manj kot drugod. Nacionalni interes se je kot zmerljivka pojavil že ob dvomih, da s prodajami proizvodnega premoženja ni mogoče reševati vseh gospodarskih problemov in da so stranski narodnogospodarski učinki prodaj lahko tudi negativni. To je bilo takrat še povsem sprto z dogmami o absolutni koristnosti prodaj, čeprav je bilo povsem jasno, da brez računanja na prihodnje dobičke, kar implicira odliv dela bruto domačega produkta, tujih naložb sploh ne bi bilo, in da bomo, ko bomo vse prodali, vsi postali delojemalci.
Pozneje je »nacionalni interes« postal krivec za slovensko tajkunstvo, za zloma Istrabenza in Pivovarne Laško, čeprav ne vem, da bi se glavna akterja obeh zlomov kdaj sklicevala nanj. Pokopal ju je »casino kapitalizem«; verjela sta, da vrednost premoženja lahko neskončno dolgo raste nekajkrat hitreje od obresti za najete kredite oziroma od rasti produkta, iz katerega nastajajo prihranki in premoženje. Zato sta najemala kredite in zanje jamčila kar s premoženjem kupljenih družb. Nista bila edina. V neskončno rast premoženja so očitno verjeli vsaj še bankirji, ki so jima dajali kredite; ti so med letoma 2005 in 2008 rasli vsaj trikrat hitreje kot nominalni bruto domači produkt. Vendar takšni odkupi družb niso bili slovenska posebnost; so normalna sestavina casino kapitalizma. Slovenija je celo capljala za drugimi, saj je bil delež kreditov za te odkupe pri nas manjši kot v svetu, tudi cena tega početja v svetu ni manjša kot pri nas. Mnoge tako kupljene družbe v EU zdaj niso sposobne vračati posojil, skupno število stečajev naj bi se zaradi njihovih stečajev povečalo za 15 odstotkov, v ZDA naj bi v stečaj šlo kar 50 odstotkov tako kupljenih družb. Sicer pa menedžerski odkupi sami po sebi niso nič napačnega; peljejo nazaj k združevanju upravljanja z lastništvom. Le mero je treba imeti, pa tudi malo sreče; vsi je niso imeli, mnogi so postali žrtve finančne in gospodarske krize.
A pojdimo k privatizaciji preostalega državnega premoženja, s katero se doslej ni nihče prav posebej ukvarjal. Tudi s premoženjem ne. Prav posebne nuje ni bilo. V dobrih letih oziroma vse od nastanka Slovenije je bilo javne izdatke mogoče bolj ali manj pokriti z davki in prispevki, javni dolg pa je bil majhen, saj nova država ni imela dovolj časa, da bi se zadolžila. Prihodki od premoženja, pa naj gre za dividende ali prihodke od prodaj, so bili v vseh letih, razen ob prodaji deleža NLB, zanemarljivi, izgub, zaradi katerih so mnoge kapitalistične države prodale državna podjetja, tudi ni bilo. Vsaka nova vlada je sicer govorila o tem, kako se bo umaknila iz gospodarstva in privatizirala preostalo državno proizvodno premoženje, zgodilo pa se ni prav veliko. S prodajo NKBM je prejšnja vlada nenamerno naplahtala prebivalstvo, z »umikom« iz Mercatorja se je ujela v medijsko past. Kakorkoli, od napovedi o privatizaciji preostalega državnega premoženja ni ostalo prav veliko. Tokrat morda ni tako. Dobri časi so za dolgo mimo. Morda zdaj ne gre le za dogmo o državi, ki je slab lastnik, ali za dogmo o absolutni koristnosti prodaj premoženja tujcem, o čemer je prej ali slej prepričana liberalna struja oblasti. Morda gre tokrat za nujo, v katere nas je po samo treh letih finančne evforije in hazarderstva, ki je varčevanje spremenilo v špekuliranje, pripeljala kriza. Ta je varčevalce spremenila v dolžnike, Slovenijo pa iz povsem nezadolžene države v kar precej zadolženo; še leta 2005 je bil neto dolg Slovenije enak 0 evrov, zdaj je večji od 10 milijard evrov. Zasebne dolžnike zdaj rešuje država, ki z zadolževanjem v tujini pokriva ne le razliko med prihodki in odhodki, ampak posredno tudi dolgove bank, s katerimi so financirale nastajanje »virtualnega« bogastva. Zato rabi denar. Morda je od gesla »Prodaj, kar moraš prodati, in ničesar, česar ni treba prodati«, zdaj pomemben le malo spremenjen prvi del. »Prodaj, ker moraš prodati.« A komu? Potencialnih domačih kupcev najbrž ni veliko, tudi kupcev iz tujine najbrž ne bo treba odganjati. Po podatkih Eurostata so se v lanskih treh kvartalih (za zadnji kvartal še ni podatkov) tuje neposredne naložbe v deseterico novih članic EU skrčile na le 13 milijard evrov, v osmerici držav, ki so se skupaj s Slovenijo v EU včlanile leta 2004, celo na vsega 6,6 milijarde evrov, slab odstotek njihovega BDP. Hkrati je prek računa investicij, kljub krizi in zmanjšanju dobičkov, iz teh držav odteklo 26,5 in 22,6 milijarde evrov ali dobre štiri odstotke BDP. Pravzaprav pri tem ne gre za nič presenetljivega; le za povsem običajen »nacionalni interes«, tokrat na drugi strani.
Bodo tujci res razgrabili naša državna in zasebna podjetja, če bi objavili, da jih »razprodajamo«, kar pravi finančni minister, ki naj bi sodil med zadržane prodajalce. Pravijo, da je za pravo ceno mogoče prodati vse. V razprodajah pa se prodaja poceni. Cene v njih so res ugodne, a za kupca, ne za prodajalca. Posebno, če razprodaja iz obupa. Toda kakšna je sploh prava cena družb, ki naj bi jih ponudili na razprodaji? Na borzo se ne gre zanesti; pri določanju cen se ni izkazala, pa naj gre za SBI, delnico Petrola, NKBM ali katerokoli drugo.
Ob zdajšnji privatizaciji omenjajo tudi priliv kapitala iz kitajskih in japonskih presežkov ali iz arabskega sveta, s katerim naj bo gospodarske družbe dokapitalizirali in jih tako postopno privatizirali. A kaže, da gre bolj za vrabce na strehi kot kaj drugega. Celo če bi nam res vsi ponujali denar za nekakšne varne dokapitalizacije, bi bilo treba biti previden in se držati rekla »Boj se Danajcev, če(tudi) prinašajo darila«. Za zdaj pa, kljub temu da smo v hazarderskih letih krepko zabredli, razprodaj državnega premoženja še ne rabimo, kar upravljajmo ga še naprej, kot doslej. Morda je celo prav, da ob Kadu, Sodu, PDP in DSU ustanovijo še novo agencijo, ki bo skrbela za njegovo upravljanje. Ne vem. Ustanavljanje novih institucij mi je bilo zmeraj precej nerazumljivo početje, a sem zmeraj znova našel razlago v potrebi po ustvarjanju služb. Še manj razumem, zakaj moramo tudi pri državnem premoženju razlikovati med lastništvom in upravljanjem ali zakaj bi se morala država umakniti iz gospodarstva oziroma zakaj bi morali upravljanje državnega premoženja depolitizirati. Posebno, če naj bi to dosegli s prenašanjem odločanja o državnem premoženju z vlade na državni zbor. Slednji je že po definiciji najbolj politična institucija v vsaki državi. Pa še. V vladi vemo, kdo je za kaj odgovoren, v državnem zboru, ki prej ali slej odloči, kot predlaga vlada, pa ne. Tudi sicer z vpletanjem politike v gospodarstvo ni nič narobe, dokler v politiki ni »politike«; slednje pa je zdaj res veliko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.