22. 4. 2010 | Mladina 16
Meje plagiatorstva
Kaj je v strokovni literaturi 'plagiat'? Je Cvikl to mejo prestopil?
Pred dnevi je knjigo z naslovom Prenovljeno pravo Evropske unije, ki jo je napisal Milan M. Cvikl, ostro kritiziral dr. Matej Accetto z ljubljanske pravne fakultete. Cvikla je obtožil »škandaloznega prodajanja gole forme brez kakršnekoli dodane vrednosti vsebine, za prevaro bralcev, ki ni vredna resne založbe,« in celo prepisovanja iz Wikipedije. Cvikl je na obtožbe odgovoril, da gre zgolj za priročnik, da so viri, iz katerih je črpal, enaki tako zanj kot za Wikipedijo in da ni mogoče pisati drugačne zgodovine evropskega prava, kot je dejansko bila. Pisec treh monografij in avtor številnih drugih besedil dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem je enakega mnenja, da knjiga ne pomeni »poklicno in strokovno pravilnega pristopa k avtorstvu knjig in založniški dejavnosti, če je tisto, kar je Accetto ugotovil in opisal, res«.
Teršek se sicer tudi zavzema za to, da bi pri študiju več časa namenjali učenju pisanja strokovnih in znanstvenih besedil. Kritičen pa je tudi do nekaterih svojih objav iz preteklosti. »Zaradi pomanjkanja izkušenj in znanja o strokovnem pisanju, nekajkrat pa tudi zaradi gole malomarnosti, sem tudi sam storil nekaj napak. V nekaterih svojih starejših besedilih sem kasneje ugotovil, da niso bila pravilno oblikovana, da sem pri krajšanju zbrisal kakšno navedbo vira preveč, da sem pri prikazu neke knjige preveč stavkov prepisal in jih premalo povzel. Tovrstnih napak si pravnik ne sme dovoliti.« Vendar dodaja, da se dogaja tudi to, da se posamezniki, ki jim kritično govorjenje ali pisanje koga drugega ni všeč, ne odločajo za soočenje strokovnih argumentov, pač pa za povsem nepotrebno dlakocepljenje. In iščejo stavke ali odstavke, ki so podobni nekemu drugemu besedilu. »Včasih več avtorjev sledi isto literaturo, bere iste sodbe ali obravnava isto temo. Tudi zato so vsebine ali strukture podobne. To seveda ni plagiatorstvo. Viri pa morajo biti navedeni,« pojasnjuje Teršek. Kot primer tega navaja tudi nekatere očitke o domnevnem 'plagiatorstvu' pasusov svoje knjige Svoboda iz-ražanja.
Aktualni problem Cviklove knjige se Teršku zdi primerna iztočnica za razpravo o tem, ali je ne-lastno besedilo vedno treba zaznamovati z narekovaji ali pa zadošča izrecno opozorilo, da vse, kar sledi, izhaja iz določenega dela: »To velja v leposlovju ali poeziji. V strokovni literaturi pa je pomembno, da se izpostavi vir spoznanj, ki so izpisana na papir, in se jasno pove, da spoznanja niso samonikla, torej lastna avtorju besedila. Tako razumem tudi stališče dr. Accetta.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.