V primežu nevarnih sosedov

Štiriindvajsetega aprila mineva petindevetdeset let od turškega genocida nad Armenci. V njem je po armenskih podatkih izgubilo življenje poldrugi milijon ljudi. A Turčija doslej ni zmogla priznati krivde za genocid, v zadnjem poldrugem desetletju pa so odnosi med državama zaostreni tudi zaradi Gorskega Karabaha, armenske enklave, ki se zajeda v azerbajdžansko ozemlje, njeni prebivalci pa so razglasili samostojnost in neodvisnost. Armenci, ki jih obkrožajo nič kaj prijazne države, menijo, da čas dela zanje.

“Obljubljena dežela”

V oblačnem poznomarčevskem dopoldnevu smo se povzpeli na vrh hriba v južnem Martakertu, provinci v severovzhodni regiji Gorskega Karabaha. Na zahodu so se vzpenjali tritisočaki gorovja Mrav, na vzhodu pa se je pred nami kot na dlani razpiral pogled na zeleno ravan, kjer se je za obzorjem pričenjala meja današnjega Azerbajdžana. Bili smo v »tamponski coni«, v nekajkilometrskem varnostnem pasu, ki obkroža Gorski Karabah. Uradno Gorski Karabah, tako kot Nakičevan, azerbajdžanska enklava med Turčijo in Armenijo, od leta 1923 spada k Azerbajdžanu. Prebivalci so danes večinoma Armenci. Leta 1991 so se na referendumu odločili za samostojno državo in jo leta 1994 potrdili v vojaškem spopadu z azerbajdžansko vojsko, ki je med to vojno s topovskimi granatami porušila celotne vasi v karabaški enklavi, vendar ji pokrajine ni uspelo zasesti. Zato se je iz nje izselilo azerbajdžansko prebivalstvo.
Ob vznožju hriba je bilo opaziti premike armenske vojske, skupine golobradih osemnajst- in devet-
najstletnikov v ponošenih lisastih zeleno-rjavih uniformah, z zastarelim ruskim orožjem v rokah, ki so se pripravljali na vojaško vajo in za nekaj ur nenapovedano zaprli edino pot proti karabaški prestolnici Stepanakertu. Urijo se, ker nikdar ne vedo, kdaj bodo morali prijeti za orožje. Danes v pokrajini, ki je de facto samostojna država, živi 130 tisoč Armencev. To je le ščepec od desetmilijonskega armenskega občestva s kar sedmimi milijoni v diaspori na vseh koncih sveta. V Karabahu je strah pred Azerbajdžanom, ki je od leta 1992 do 1994 v bojih za pokrajino izgubil 25 tisoč vojakov, Armencev je padlo 500, velik. Tudi zato, ker Azerbajdžan v sporu podpira Turčija, zgodovinska nasprotnica Armencev. Popustiti noče nihče. Azerbajdžan trdi, da je Gorski Karabah njegov, in se z oblastmi v Stepanakertu noče dogovarjati, Armenci v Karabahu pa si niti predstavljati ne morejo več življenja pod azerbajdžansko oblastjo.
Pokazali so nam Vankasar, majhno in zdaj obnovljeno kamnito cerkvico na vrhu hriba. Dr. Vardges Safarjan, direktor oddelka za zgodovino na karabaški univerzi Arcah, nam je pod njenimi belimi oboki pripovedoval o zgodovini tega kraja in cerkvice, ki je neokrnjena preživela vse do 20. stoletja. »Toda v času Sovjetske zveze je Azerbajdžan začel brisati sledi armenske prisotnosti na tem območju. Enako, ali še huje, so ravnali z armenskimi cerkvenimi objekti v Nakičevanu. Uničili so številne cerkve ali pa jih onečastili. Izbrisali so vse simbole armenske cerkve, tudi starodavne napise v armenščini. Zdaj trdijo, da naj bi bili cerkev Vankasar zgradili t. i. kavkaški Albanci, pripadniki plemen, ki so nekoč naseljevala vzhodni del južnega Kavkaza. To je neumnost, kar tudi sami zelo dobro vedo.«
Cerkvica v Vankasarju je za armensko zgodovino v Karabahu pred časom dobila ključen pomen. Pred petimi leti so na vzpetini pod cerkvico našli ostanke Tigranakerta, enega od štirih mest legendarnega armenskega kralja Tigrana Velikega, ki je v prvem stoletju pred našim štetjem razširil armensko kraljestvo od Kavkaza prek arabskih puščav do Egipta in Sredozemskega morja. Tudi rimskemu cesarju ni uspelo, da bi si ga podredil. »Zame je to Troja,« je dejal dr. Safarjan, medtem ko smo hodili ob zidovih starodavnega mesta in se seznanjali s tehniko gradnje, ki po arheologovem mnenju izvira iz Egipta, z vzorci na keramiki in s starostjo ožganin, na podlagi katerih je arheologom uspelo datirati začetke mesta, ki je verjetno živelo vse do 15. stoletja. »Da, odkrili smo veliko stvari,« je dejal Safarjan. »In veliko zanimivih odkritij nas še čaka. Vendar to ni najpomembneje. Bistveno je, da je bil Tigranakert tukaj.« Sogovornik nam je s posebnim žarom razkazoval pred dvema letoma odkrite ostanke armenske bazilike iz 5. stoletja. Med najdragocenejšimi najdbami je glineni disk, na katerem je v armenščini vgravirano: »Mi, Vache, sužnji boga.« To je najstarejši znani zapis v armenščini - Vache je starodavno ime za Armence -, ki so ga odkrili v Gorskem Karabahu. Zdaj bodo karabaške oblasti v bližnji otomanski palači iz 18. stoletja, v katere zidovih je končala večina kamenja, iz katerega je bila zgrajena bazilika, uredili Muzej Tigranakert. Na njem bo napis »Obljubljena dežela vseh Armencev«.
In dejansko po potovanju po čarobni pokrajini Gorskega Karabaha, kjer rodovitne, a še vedno premalo izkoriščene zelene planjave osrednjega dela ozemlja obkrožajo zasneženi gorski vršaci in se med krajevnimi imeni pojavljajo imena vasi in mest kot iz Tolkienovega Gospodarja prstanov, dobite v pogovorih z ljudmi vtis, da potujete po »obljubljeni deželi«. Ki pa je »obljubljena« v njihovem zgodovinskem in siceršnjem spominu. In kaj kmalu se prepričate, da velja to za celotno Armenijo, kajti povsod vam bodo pripovedovali o nekdanjem mogočnem Tigranovem armenskem kraljestvu in pokazali njegove meje, vtisnjene na stene v obliki antičnih zemljevidov v javnih prostorih, v restavracijah, na spominkih in tudi v vladnih palačah.
Te spomine spremlja občutek narodove izgube, duhovne in fizične; večna drama njegovega boja za preživetje in obstoj na nemirnem južnem Kavkazu. Trpko mešanico teh občutij Armenk in Armencev, vidno tudi v njihovih očeh, zaznamo v pogovorih o največji bolečini armenskega občestva - genocidu otomanskega imperija nad Armenci. Pa tudi v njihovih pogledih na Ararat, zasneženi pettisočak, mogočno gmoto, ki se dviga nad drugimi vrhovi ob armensko-turški meji. V Turčiji je ostal. Ko se popotnik zazre v goro, strašno v svoji lepoti, če parafraziram pesem Simona Gregorčiča, mu postane jasno, da Ararat s svojo bližino in hkrati oddaljenostjo za Armence simbolizira genocid in vse, kar so izgubili v dolgi zgodovini. Ali kot je dejal star Armenec, turistični vodnik na delu v Nemčiji, na letališču v Moskvi: »Vsakega Armenca in Armenko takoj prepoznam po očeh.« »Kako?« sem vprašal. »Nekaj značilnega, težko upovedljivega je v našem pogledu. Prepoznamo se ...«
V Ečmiadzinu, v belino cvetočih češenj odetem kompleksu cerkva in drugih objektov, domuje Karekin II., vrhovni patriarh vseh armenskih katolikov. Katolikos odloča o duhovnih zadevah armenske cerkve, jeruzalemski in konstantinopelski patriarh armenske cerkve pa odločata o ravnanju cerkve skladno z običaji dežele, kjer delujeta. Kako pomembna je armenska cerkev pri združevanju celotnega armenskega občestva, pojasnjuje Ktrij Devaijan, tiskovni predstavnik katolikata vseh Armencev. Američan po rojstvu, ki že devet let živi v Armeniji, pravi, da je »armenska identiteta prepletena z armensko cerkvijo. Nismo cerkev, ki bi opravljala misijonarsko delo, širila evangelij v tuje države, pa tudi Armencev in Armenk ne želimo spreobračati v krščanstvo ... Toda poudarjam, da nismo samo kristjani, ampak smo armenski kristjani ... Poznamo geografijo te regije. Če ne bi sprejeli krščanstva, če ne bi imeli Kristusa ob sebi, bi bili tako kot Skiti ali Asirci zgolj poglavje v učbenikih zgodovine.« Zgodovinske zasluge za ohranitev naroda priznava cerkvi tudi armenska državna oblast.

Pomniki genocida

A sedež katolikosa v Ečmiadzinu je predvsem vir zapisanih zgodb o turškem genocidu nad Armenci in njihovo kulturo ter cerkvijo. Tudi po podatkih Unesca je bilo v današnji turški vzhodni Anatoliji, kjer so pred genocidom živeli Armenci, več kot 3000 verskih objektov armenske apostolske cerkve. Med njimi mojstrovine iz zgodnjekrščanskega obdobja. Več kot 2000 jih je izginilo, saj jih je turška vojska z razstrelivom zbrisala z obličja zemlje, da bi uničila dokaze o armenski prisotnosti. Nekaj sto, kolikor jih še stoji, so spremenili v mošeje ali pa so v njih skladišča in hlevi. Za peščico kulturnih in religioznih objektov, ki so se kot po čudežu ohranili, se zdaj Armenija dogovarja s Turčijo o varstvu. »Materialne reparacije na srečo niso v moji domeni. To je v pristojnosti vlade. Toda zagotavljam vam, da bi bilo za vsaj 90 odstotkov Armencev dovolj, če bi v Turčiji in tudi v Azerbajdžanu nehali uničevati armenske spomenike in ohranili tisto, kar je ostalo. Če pa armenska skupnost tam še obstaja, o čemer pač dvomim, naj ji oblasti dovolijo javno moliti. Naj imajo šole, knjižnice in tudi televizijski kanal, če hočejo. Vsi se zavedamo, da pot nazaj v Turčijo ni mogoča. Kaj le bi zdaj iskali tam? Prvi pogoj za ureditev odnosov pa je priznanje genocida. To ne bo ozdravilo ran samo v naši skupnosti, temveč bo ozdravilo predvsem Turčijo. Mi bomo le majhen del tega zdravljenja, ki pa mora potekati v turški družbi. S priznanjem tega zločina bo napredovalo človeštvo. Vsakič, ko priznaš takšen zločin, je to nauk za v prihodnje,« pravi Devaijan.
Genocid Turki vseskozi zanikajo. Armenci vztrajno dokazujejo svetovni javnosti, oblast pa tudi svojemu narodu, da je Turčija pred petindevetdesetimi leti poskušala izkoreniniti armenski narod. V Armeniji so povsod simboli, ki opozarjajo na veliko tragedijo. V Cicernakaberdu, deset minut vožnje oddaljenem od Erevana, je 44 metrov visok granitni spomenik, ki z rahlo razpoko simbolizira večno enotnost Armencev. Tistih, ki so doma, in onih, ki so morali po turškem genocidu po svetu. Okrog njega se razteza spominski kompleks, posvečen žrtvam genocida. Na sto metrih bazaltne plošče so izpisana imena vasi in mest, v katerih so Turki pomorili poldrugi milijon Armencev. Zraven je spominsko svetišče. Dvanajst visokih kamnitih plošč, razporejenih v krogu, simbolizira dvanajst izgubljenih armenskih provinc v današnji Turčiji. V središču kroga je večni ogenj. Vsako leto 24. aprila, ob obletnici začetka genocida, se pri njem zbere več sto tisoč ljudi in položijo cvetje okrog plamena. Žrtvam so se poklonile že številne državne delegacije in cerkveni dostojanstveniki. Tudi pokojni papež Janez Pavel II. V času našega obiska se je žrtvam poklonil ruski patriarh Aleksej II.

“Brez milosti, brez izjem ....”

Danes se lahko tujci poučijo o tem krvavem poglavju armenske zgodovine v Muzeju genocida, ki je nastal leta 1995. Obiskovalca muzeja popeljejo skozi dogajanje v vzhodni Anatoliji na prelomu iz 19. v 20. stoletje in še posebej med letoma 1915-1923, ko so turške oblasti več sto tisoč Armencev pregnale iz njihovih domov in jih odpeljale umirat v puščave Sirije in Mezopotamije. Oblasti so najprej, 24. aprila 1915, aretirale armenske intelektualce v Carigradu in jih pobile. Vse lokalne turške oblasti pa so dobile zapečateno ovojnico z naročilom »pobiti brez milosti, brez izjem, moške in ženske vseh starosti«. Seveda Armence, in največ jih je živelo v vzhodni Anatoliji. Tudi pripadniki drugih narodov so si okrvavili roke v teh pobojih. Kurdi so pomagali Turkom v osrednji Anatoliji, kavkaška ljudstva pa v vzhodni in severni Anatoliji. Še pred temi usodnimi dnevi, beremo v Muzeju genocida, so turške oblasti izpustile iz zaporov krvoločne kriminalce in jih usmerile na območja, kjer so živeli Armenci. Tistim, ki jim je uspelo zbežati iz tega pekla, se tudi v svetu ni pisalo dobro, saj je mednarodna skupnost, čeprav seznanjena z dogajanjem, molčala, tako kot pogosto v novejši zgodovini.
Armenci in Armenke danes spoštljivo, morda malce zadržano govorijo o genocidu nad svojim narodom. Dr. Hajk Demojan, direktor Muzeja genocida, mednarodno priznan zgodovinar in politolog, je poskušal razložiti, zakaj imajo Turki težave s priznanjem genocida. Po njegovem so bili Armenci žrtve političnih sprememb, ki jih je doživljal otomanski imperij na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je nastajala nacionalna država Turčija. Nestrpna in sovražna do pripadnikov drugih ljudstev na tem ozemlju. »Tudi v akademskih krogih govorijo zgolj o genocidu leta 1915. To je napačno razumevanje takratnih dogodkov. Iz zgodovine vemo, da je nasilje vedno povezano s spremembo sistema. V otomanskem imperiju so se takrat v samo dvajsetih letih zamenjali trije režimi. Šele ob koncu teh sprememb je režimu mladoturkov sledil režim Kemala Atatürka. Sekularen in republikanski. Toda politika do Armencev in drugih nacionalnih manjšin se ni spremenila. Vseskozi je bila enaka. Prvi množični poboji Armencev niso potekali med 1. svetovno vojno, temveč se je sistematično pobijanje začelo že leta 1884 in 1886, v času Abdula Hamida II., krvavega sultana, ki je za seboj pustil 300 tisoč armenskih žrtev. O ''končni rešitvi'' armenskega vprašanja v obliki genocida pa so se odločili pred začetkom 1. svetovne vojne. Ohranjeni so dokumenti, da je centralni komite Mladih Turkov na tajnem sestanku že leta 1912 odločil, da mora biti armensko vprašanje rešeno z odstranitvijo Armencev. Da pa bi uresničili ta peklenski načrt, so potrebovali primerno priložnost. To je bila prva svetovna vojna.« Po Demojanovem mnenju Turkov niso motili Armenci, ki so živeli zunaj vzhodne Anatolije, ampak predvsem anatolski Armenci. »Otomani so ob razpadanju imperija izgubili ozemlja v severni Afriki, po balkanskih vojnah na Balkanu, izgubili so Ciper. Zato so se odločili, da za nobeno ceno ne smejo izgubiti anatolskega zaledja. Vzhodno Anatolijo so razumeli kot zadnjo trdnjavo, zadnji prostor za nacionalno državo. Mirno so požrli samostojnost Bolgarije, Srbije, Grčije, Egipta in tudi izgubo Cipra. Nikoli pa Anatolije. Zato so se odločili za politiko ''naglih dejanj''. Armensko prisotnost v Anatoliji je bilo treba uničiti še pred ustanovitvijo turške nacionalne države. Takšno politiko so izvajale vse oblasti v Turčiji.«
Turške oblasti, pa tudi zgodovinarji iščejo vzroke za poboje Armencev v kaosu na tem območju brezvladja v času 1. svetovne vojne, ko so se mnogi Armenci bojevali na strani nasprotnikov Turčije in so armenske enote pomagale ruski vojski v boju s Turki. Demojan pravi, da so »od Turkov slišali že veliko slabih argumentov o tem, kaj se je dogajalo leta 1915. Toda poglavitni strah Turkov pred priznanjem genocida tiči v njihovi nacionalni in državljanski identiteti. Zato ne preseneča, da v zanikovalski retoriki najpogosteje trdijo, da genocida ni bilo, ker je turški narod plemenit narod. Tako je nedavno zatrjeval tudi turški premier Tayyip Erdogan. Povsem populistično pojasnilo, ki se ne zmeni za dokaze o nasilni turški naravi v tistem času. Pri turškem narodu je opaziti zelo nevarno regulacijo spomina, kjer nacionalne in državljanske identitete trčijo z nacionalnim ponosom. Način, na kakršnega si Turki pojasnjujejo zgodovino, je zelo fragmentiran in selektiven. V takšnem stanju duha je težko priti do premisleka o dejanjih očetov Turčije, čeprav je ta nujen.«
Vse je že kazalo, da se bodo odnosi med Turčijo in Armenijo, ki ima zaradi zaprtih meja s sosednjimi državami tudi veliko gospodarsko škodo, vendarle izboljšali. Po dogovoru med državama leta 2008 v Zürichu bi že zdavnaj morala delovati nekakšna skupna »zgodovinska komisija«, ki bi analizirala odnose med narodoma v minulih sto letih. Leta 2008 so v Zürichu podpisali celo protokole o ureditvi odnosov med državama, ki zdaj v poslanskih klopeh turškega parlamenta čakajo na ratifikacijo. Prebudila se je tudi turška civilna družba, zlasti mladi, ki iščejo resnico o zgodovini in poti iz sedanjega položaja v odnosih med Armenci in Turki. Uradne politične elite v Turčiji se sicer zavzemajo za dialog z Armenijo, vendar besede genocid nočejo slišati. Veliko je leta 2008 obetal obisk turškega predsednika Abdallaha Gula v Erevanu, ko ga je armenski kolega Serž Sargsjan povabil na kvalifikacijsko nogometno tekmo za svetovno prvenstvo med državnima reprezentancama. A je spet sledil zastoj.
Po besedah Armana Kirakosjana, namestnika armenskega zunanjega ministra, se je zapletlo zaradi dodatnih pogojev, ki jih je Turčija postavila Armeniji za vzpostavitev diplomatskih odnosov med državama. Zahtevali so, da državi imenujeta nekakšno zgodovinsko komisijo, ki naj bi za obe vladi pripravila poročilo o dogajanju v preteklosti, da bi poenotili poglede nanjo. »Strinjali smo se, vendar smo jim odgovorili, da najprej vzpostavimo diplomatske odnose in odprimo meje, saj bomo imeli šele potem priložnost govoriti o vseh vprašanjih. Takšno je bilo in ostaja naše stališče. Z njim smo šli v pogajanja in tudi podpisali protokole o ureditvi odnosov med državama. Podpisali smo jih v upanju, da jih bo turški parlament kmalu ratificiral, vendar se to ni zgodilo,« pravi Kirakosjan.

Pričakovane pasti

Toda turška stran je hkrati zahtevala, da mora biti status Gorskega Karabaha urejen pred ureditvijo odnosov med državama. Turčija je namreč zaveznica Azerbajdžana v sporu z Gorskim Karabahom. Zato je v Armeniji ob tej zahtevi Turkov slišati, da zavlačujejo z ratifikacijo protokolov iz Ženeve zato, da bi spodbudili Azerbajdžan k rešitvi vprašanja Gorskega Karabaha tudi z vojaškimi sredstvi. »Ti dve vprašanji moramo ločevati, saj prvo zadeva bilateralne odnose, drugo pa ima popolnoma drugačno logiko reševanja in poteka po drugačni časovni premici. Morda so s podpisom protokolov Turki hoteli izvajati pritisk na Armenijo zaradi Karabaha, vendar smo jim jasno povedali, da gre pri Gorskem Karabahu za pravico teh ljudi do samoodločbe,« pravi Kirakosjan.
»Turška stran pogojuje ureditev odnosov z umikom Armencev iz Azerbajdžana - ne samo iz ''tamponske cone'' - in celo s pozabo genocida, četudi dobro ve, da v takšne pogoje Armenci ne morejo privoliti,« je v eni izmed številnih kavarn, ki obkrožajo Trg republike v Erevanu, dejal dr. Sargis Ghazarjan, strokovnjak za evropsko in kavkaško geopolitiko, ki že vrsto let deluje v Bruslju. Gre za pričakovane pasti v procesu ureditve odnosov med državama, vendar je treba dialog nadaljevati, čeprav je dialoški način reševanja vprašanj v odnosih med državami na Kavkazu redek. »Z dialogom bi lahko reševali tudi zaplete drugod v regiji. Pri tem so za nas pomemben zgled evropske rešitve, saj je Evropi po vojni uspelo uresničiti različne načine sobivanja, nacionalizmi in druge napetosti med narodi pa so se pomirili,« pravi Ghazarjan. Zadnje čase je med veliko igralci v regiji zaznati skupno zavezo za ureditev odnosov med Turčijo in Armenijo, kajti sedanja zaprta meja duši potenciale držav, krni trgovanje in snovanje skupnih energetskih projektov.
V dogovorih med ZDA, EU in Rusijo o novih energetskih poteh nastopa tudi Armenija, zdaj osamljen otok v sovražnem okolju. Vlada armenskega premiera Tigrana Sarkisjana, ki nas je sprejel v vladni palači, se dokaj uspešno spoprijema z gospodarsko krizo, vendar bi bila ta lažje obvladljiva, če bi Armenija imela odprte meje za trgovanje tudi s Turčijo in z Azerbajdžanom. Veliki oviri ostajata turško priznanje genocida nad Armenci in Gorski Karabah, nepriznana državna enklava znotraj Azerbajdžana.