22. 4. 2010 | Mladina 16 | Družba
Cena neukrepanja in cena ukrepanja
Ne vemo, kakšne bodo podnebne spremembe, vemo le, da so neizogibne, saj je raven ogljikovega dioksida v ozračju najvišja v zadnjih nekaj milijonih let
Po mnenju strokovnjakov za podnebje bi morali že zdavnaj ukrepati glede izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Če se bomo pretvarjali, da ni nič, nas čaka tako rekoč apokaliptično zvišanje temperature po vsem svetu, pravijo. Apokalipsi bi se lahko izognili le tako, da bi gospodarstvo odvadili rabe fosilnih goriv, zlasti premoga. Vendar, ali je mogoče korenito zmanjšati izpuste škodljivih plinov, ne da bi spodkopali gospodarstvo?
Nepoučen bralec bi utegnil dobiti vtis, da obstajajo tehtni pomisleki, ali bi izpuste sploh lahko omejili, ne da bi resno škodili gospodarstvu. Okoljski ekonomisti se celo strinjajo, da bi s tržnim programom za boj proti podnebnim spremembam z razmeroma skromnimi - ne pa zanemarljivimi - sredstvi dosegli vidne učinke. Manj enotni so glede tega, kako hitro bi morali ukrepati in ali bi obsežnejše projekte za ohranjanje okolja morali začeti izvajati tako rekoč takoj ali pa naj bi izvajanje polagoma pospeševali in projekte končali v nekaj desetletjih.
Arthur Cecil Pigou, britanski strokovnjak z začetka 20. stoletja, je leta 1920 napisal delo The Economics of Welfare (Ekonomika blaginje), ki velja za prabesedilo okoljske ekonomike. Pigou je oznanjal načelo, da gospodarskih dejavnosti, ki povzročajo škodo drugim ljudem, ne bi smeli kar prepovedati, hkrati pa jih tudi ne bi smeli spodbujati. Prava pot za omejevanje dejavnosti je večinoma, da se ji postavi cena. Pigou je zato predlagal, da bi ljudje, ki povzročajo negativne vplive, plačali pristojbino v skladu s stroški, ki jih povzročajo drugim. Pigoujeva analiza je bila skoraj pol stoletja prezrta. A z vse zavzetejšim poudarjanjem okoljske zakonodaje so ekonomisti pobrisali prah z njegovih tez in začeli zagovarjati tržni prijem, s katerim bi zasebni sektor k omejevanju onesnaževanja spodbudili z okoljskimi dajatvami, namesto da bi to dosegli z ukazi in nadzorom oziroma natančnimi navodili v obliki predpisov.
Okoljski aktivisti so se na zamisel sprva odzvali nenaklonjeno, in sicer iz moralnih razlogov. Onesnaževanje bi po njihovem mnenju morali obravnavati kot zločin in ne kot nekaj, kar imaš pravico početi, če le plačaš dovolj denarja. Imeli pa niso le moralnih pomislekov, ampak so tudi dvomili, da bi bile tržne pobude uspešne pri zmanjševanju onesnaževanja. Še danes so dajatve, kot si jih je zamislil Pigou, razmeroma redke. Namesto njih se je prijela različica, ki se večini ekonomistov zdi bolj ali manj enaka: sistem dovoljenj za onesnaževanje, s katerimi je mogoče trgovati. Če torej zmanjšaš onesnaževanje, lahko razliko za primerno odškodnino prepustiš drugemu onesnaževalcu. Po tem modelu izdajo omejeno število dovoljenj za izpust neke škodljive snovi. Podjetje, ki bi si rado zagotovilo večjo kvoto onesnaževanja od dovoljene, lahko od drugih podjetij kupi dodatna dovoljenja; podjetje, ki ima več dovoljenj, kot namerava onesnaževati, lahko presežek proda. Tako imajo vsi razlog, zakaj se truditi za čim čistejšo proizvodnjo.
Izkušnje s kislim dežjem kažejo, da je tržni nadzor nad izpustom uspešen. Z zakonom o čistem ozračju iz leta 1990 so uvedli sistem trgovanja, po katerem elektrarne lahko kupujejo in prodajajo pravice do izpusta žveplovega dioksida (ki se veže z vodo, da nastane žveplena kislina, smrtonosna za rastlinje in divje živali). Od podjetja je odvisno, kako bo poslovanje uskladilo s predpisanimi omejitvami. Sčasoma se je izpust žveplovega dioksida zmanjšal za skoraj polovico, in to s precej manjšimi stroški, kot so pričakovali optimisti, cena elektrike pa se je znižala namesto zvišala. Kislega dežja je tako precej manj. Učinek naj bi torej dokazoval, da se znamo spoprijeti z okoljskimi težavami, kadar je nujno. To je torej to, kajne? Izpust ogljikovega dioksida je klasičen grešni kozel. Teoretična ekonomika in izkušnje kažejo, da bi morali sprejeti politiko, s katero bi omejili dejavnosti z negativnimi zunanjimi vplivi, in da se je na splošno bolje opreti na tržni prijem.
Ozračje dvomov?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.