Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja

Od našega zadnjega intervjuja z dr. Kajfež Bogatajevo je minilo razmeroma malo časa, slabo leto in pol. A v tem času se je na področju boja proti podnebnim spremembam in znotraj klimatološke znanosti zgodilo toliko prelomnih dogodkov, da je bil za nov pogovor tako rekoč že skrajni čas. Od propadlega podnebnega vrha v Koebenhavnu in razkritja kočljive zasebne korespondence med vodilnimi klimatologi (t. i. afere ClimateGate) do odkritja napak v poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Vse skupaj je zaznamovalo tudi njen pogled na dogajanje v zvezi s podnebnimi spremembami.

Pred letom in pol ste mi dejali, da vas vedno znova preseneča, kako se napovedi klimatskih modelov ujemajo z realnostjo. So ti modeli predvideli letošnjo razmeroma hladno zimo?

Srednjeročne napovedi za Evropo so že od oktobra napovedovale povprečno zimo. Ta zima je bila pri nas povprečna. Presenetil pa me je odziv ljudi. Kako kratek spomin imamo! Ljudje trdijo, da je bila zima mrzla, kar sploh ni res. December in marec sta bila pretopla, februar povprečen. Januar je bil edini mesec, ki je bil hladnejši, vendar vse v mejah normale. Globalno gledano pa je bila minula zima druga najtoplejša vsaj v zadnjih sto letih.

Veliki izbruhi vulkanov lahko tudi za nekaj let ohladijo podnebje. Islandski vulkan Eyjafjallajökull verjetno ne spada v to kategorijo.

Pri vulkanih so pomembne tri stvari. Prvič, lokacija vulkana, drugič, višina izbruha, in tretjič, kemijska sestava izbruha. Za globalno podnebje so pomembni vulkani v bližini ekvatorja. Izbruhani material mora doseči stratosfero, torej vsaj približno 15 kilometrov višine, vsebovati pa mora veliko z žveplom bogatih snovi. Islandski vulkan ni ob ekvatorju, bruhal je prenizko. Kar se tiče vsebnosti žvepla, podatkov nimam, vsekakor pa neizpolnjevanje prvih dveh pogojev pomeni, da bo vpliv na globalno podnebje minimalen.

Nekateri klimatologi so v zadnjih mesecih začeli napovedovati nekajletno ali celo nekajdesetletno prehodno ohladitev pred nadaljevanjem trenda segrevanja ozračja. Zakaj?

Gre za mnenje manjšine. Res pa je, da ne znamo zanesljivo napovedovati Sončeve aktivnosti. V modelih predpostavljamo, da Sonce sledi doslej opazovanim 11-letnim ciklom. In pričakovali smo, da se bo Sončeva aktivnost že približno pred letom in pol začela krepiti. Od leta 1913 tako dolgega mirovanja še nismo zabeležili. Se pa aktivnost letos vnovič počasi krepi. Lahko pa se vprašamo, ali bo zaradi zamika oslabljen celoten cikel in bo Sončeva aktivnost tudi čez pet do šest let, ko naj bi dosegla najvišjo stopnjo, nižja od pričakovane. In to bi lahko malce zmanjšalo rast temperature. Za več desetletij naprej pa tega ni mogoče napovedovati.

Veliko klimatologov tudi priznava, da so zaradi trenutne stagnacije globalne temperature v precejšnji zadregi, saj je s pomočjo klimatskih modelov ne znajo razložiti.

Kakšna stagnacija neki? Če že, je omejena le na severno poloblo. Po oceni NASE je bilo leto 2009 globalno drugo najtoplejše leto v zadnjih 130 letih in zadnjih deset let skupaj je bilo najtoplejših. Za klimatske modele pa je ta trenutek poleg šibke Sončeve aktivnosti pomemben dejavnik tudi tako imenovani rjavi azijski oblak. Oblak pretežno sulfatnega aerosola zaradi kitajskega kurjenja premoga je bil včasih omejen na nekaj industrijskih predelov, z leti pa se je razširil praktično na celotno državo. Podobno je nad Indijo. Kurjenje premoga oz. aerosoli odbijajo Sončevo svetlobo in »hladijo« ozračje pri tleh. Dejansko gre za padec temperature, ki ga ne bi bilo, če bi bil zrak čist. In vpliv tega onesnaženja je v modelih zelo težko zajeti. Nekaj hlajenja je ostalo v oceanih še na račun La Ninje iz leta 2008. Upočasnjeno ogrevanje na severni polobli nikakor ni misteriozno, le z enačbami v modelih ga je težko razložiti.

Torej prizadevanja za očiščenje zraka pripomorejo k segrevanju ozračja?

Točno tako. Onesnaženje dejansko maskira učinke previsokih vsebnosti toplogrednih plinov. Če bi povsem očistili zrak, bi bilo segrevanje bistveno večje. Izničenje aerosolov bi imelo regionalno podobno močan vpliv, kot ga ima lahko nihanje Sončeve aktivnosti, torej med 0,2 do največ 0,4 stopinje Celzija.

Glede na trenutno stagnacijo temperature me zanima, kako dolgo bi še morala trajati, da bi se začeli spraševati o pravilnosti napovedi klimatskih modelov?

Vsaj petnajst let. A še enkrat - upočasnjena rast globalne temperature je zelo relativna zadeva. Če pogledamo samo južno poloblo - tam so imeli lani najtoplejše leto v zgodovini, tako da o kakšni stagnaciji ne moremo govoriti. Sploh pa bi se morali vprašati, kdaj pri podnebju sploh lahko govorimo o stagnaciji. V vseh klimatoloških učbenikih je na prvih straneh zapisana številka vsaj 30 let. O podnebnih trendih lahko začnemo govoriti šele, ko imamo na voljo analizo vsaj nekaj desetletij podatkov. Vse, kar je manj, gre pripisati vremenski spremenljivosti, ne pa podnebnim trendom. Tudi ko govoriva o vulkanih zadnjih dvesto let, katerih vpliv se čuti le do nekako štirih let, je pravzaprav pravilneje reči, da vplivajo na vreme, ne pa na podnebje. Se pa najdejo tudi pametnjakoviči, ki v klimatoloških nizih izberejo pet let in iz njih izračunajo trend ter ga interpretirajo po svojem okusu.

Za klimatološko znanostjo je nekaj precej črnih mesecev. Propadel je vrh v Koebenhavnu, znašli pa ste se tudi v središču viharja obtožb o ponarejanju in nekritičnem povzemanju podatkov. Kako ste sami spremljali to, verjetno tudi za vas ne preveč prijetno obdobje?

Že avgusta smo lahko logično sklepali, da bo podnebni vrh v Koebenhavnu propadel. Nihče tega ni želel povedati na glas in ubiti še tiste redke žarke upanja. Prepričana sem bila, da, ker je bilo jasno, da vrh ne bo uspel, ne bo bistvenih napadov podnebnih skeptikov. Dejansko po mojih opažanjih cilj napadov ni bil predvsem miniranje koebenhavnskega dogovora, temveč ameriškega podnebnega zakona, ki so ga ravno v tistem času poskušali spraviti skozi senat. Kar se tiče afere ClimateGate, torej razkritja zasebne elektronske pošte oddelka Climate Research Unit na britanski univerzi East Anglia, je po mojem mnenju vsebina te pošte, način neformalnega pisanja, enaka pri vsaki zasebni pošti med dobrimi kolegi. Pri vsakem od nas bi hitro našli kaj spornega. Ravno zato pa obstajajo meje med javnim in zasebnim. Nedavno jih je posebna neodvisna komisija oprala obtožb o ponarejanju podatkov, a mediji o tem niso poročali.

Kaj pa odkrite napake v poročilu IPCC iz leta 2007, kot na primer trditev o izginotju himalajskih ledenikov do leta 2035?

Tukaj pa sem bila prizadeta, ker sem bila med uredniki in avtorji tega drugega dela poročila, hkrati pa, priznam, tudi srečna, da se te napake niso pojavile v poglavjih, pri katerih sem aktivno sodelovala. Je pa dejansko kljub vsemu šlo za napako. Celotno poročilo ima trikrat po 900 strani, z velikostjo črk 8, in če je v eni izmed treh knjig, in to v tisti, ki govori o posledicah, ne pa o vzrokih in razvoju podnebnih sprememb, en stavek ali bolje rečeno polovica stavka napačna, ne moremo reči, da je poročilo neverodostojno. Vsekakor pa v okviru IPCC razmišljamo, ali sta časovna stiska, v kateri poročilo nastaja, in dejstvo, da ga znanstveniki brezplačno pišemo sami, brez pomoči lektorjev, profesionalnih urednikov, tajnic, res najbolj primeren način za pisanje poročila. Krivda za napako je zagotovo na strani IPCC, hkrati pa je treba razumeti tudi okoliščine, v katerih se je pojavila.

Trditev o himalajskih ledenikih ni edina nekonsistentnost, ki je bila odkrita. Poročilo se v delih sklicuje na anekdotične pripovedi alpinistov iz neke gorniške revije, na poročilo okoljevarstvene organizacije WWF. V poročilo, ki naj bi bilo strogo znanstveno, ki naj bi temeljilo na recenzentsko preverjeni literaturi, se je prikradlo precej virov z dvomljivo kredibilnostjo, vsi po vrsti pa so šli v smeri povečevanja učinkov in nevarnosti podnebnih sprememb.

Znanstvene članke ljudje večinoma objavljajo takrat, ko v svojih podatkih odkrijejo nekaj novega, neki nov trend, spremembo. Zelo malo znanstvenikov objavlja članke o tem, da niso odkrili nič posebnega. Ravno zato, da ne bi vse slonelo le na znanstvenih člankih o posledicah podnebnih sprememb, je bila leta 2002 sprejeta odločitev, da uporabimo tudi tako imenovano sivo literaturo. Predvsem zato, ker veliko izjemnih člankov ruskih, kitajskih znanstvenikov ni bilo prevedenih in objavljenih v angleščini in s tem v najbolj uglednih znanstvenih revijah. Se je pa s to odločitvijo nabor sprejemljive literature nehote razširil tudi na kaj drugega. Odločitev je bila po mojem mnenju pravilna, čeprav na koncu ni delovala najbolje.

Boste to prakso v prihodnjem poročilu, ki naj bi bilo objavljeno leta 2013, opustili?

Verjetno bo res tako. Ustanovljena je bila tudi posebna neodvisna komisija, ki naj bi določila pravila, kako naprej, kaj vključiti in česa ne. Še enkrat pa poudarjam, da se je glede na voluntersko strukturo IPCC in težavno koordinacijo okrog 2000 znanstvenikov vsem možnim napakam zelo težko izogniti.

Bo poročilo zelo drugačno od tistega iz leta 2007? Ne mislim po vsebini, ampak predvsem po obliki in obsegu.

Želim si, da bi bilo precej tanjše. Širitev v glomazno količino podatkov je bila po mojem mnenju kontraproduktivna. Vsekakor pa bo morala biti javnosti na voljo tudi vsa baza podatkov, nabor konkretnih člankov, ki bodo osnova za poročilo. Če bodo seveda znanstvene revije, ki se tudi prodajajo, to objavo dovolile. Doslej so vlade lahko tako gradivo dobile le na podlagi zahteve.

Vi boste še vztrajali v IPCC?

Ravno pred kratkim sem se prijavila kot avtorica za prihodnje poročilo. Zaradi drugih obveznosti in pomanjkanja časa pa nočem več biti urednica.

Predsednik IPCC, Indijec Rajenda Pachauri, se je na razkritje napak v četrtem poročilu sprva odzval zelo vzvišeno. Za pozive k odstopu niti slišati ni hotel, povsem utemeljene očitke je označil za »vudu znanost«. Se je odzval pravilno ali bi moral odstopiti?

Funkcija predsednika IPCC je nekoliko posebna. V organizacijah pod okriljem OZN predsednik nikoli ni izbran samo po znanstvenih kriterijih, vedno se je iskalo ravnovesje med razvitimi in nerazvitimi državami. Po svoje ni sam svoj gospod, ni povsem neodvisen. Prepričana sem, da je dobil tudi namige, kako naj se obnaša - njegov odstop bi bil tudi poraz velesile Indije. A vseeno smo bili klimatologi večinoma presenečeni, zakaj je bil potreben tak odpor. Ne menim, da bi moral odstopiti, vsekakor pa bi bila primerna hitrejša reakcija in hitrejše priznanje napak. Je pa za to spet krivo zlasti dejstvo, da IPCC ni ustanova, ki bi za seboj imela aparat podpornega osebja, kot so službe za stike z javnostjo.

Trditev, ki se je v minulih letih velikokrat pojavila v razpravi o katastrofalnih učinkih podnebnih sprememb, je tudi domnevno naraščanje pogostnosti in intenzitete vremenskih pojavov s segrevanjem ozračja. Skupina ameriških meteorologov pod vodstvom dr. Chrisa Landseaja je letos objavila raziskavo, ki to trditev, vsaj kar se tiče tropskih ciklonov, zavrača.

Tega, da bi bilo vseh ekstremnih vremenskih pojavov več, nismo nikoli trdili. To je bilo kar dodano.

Nihče pa temu tudi ni zelo oporekal.
Se strinjam. Kar se tiče povečane intenzitete vremenskih pojavov, pa ni dvomov. Vsi siloviti vremenski procesi, pa naj bodo to nalivi, orkanski vetrovi in podobno, po navadi nastanejo zaradi temperaturnih razlik. Če se ozračje segreva, so gradienti večji in energije v podnebnem sistemu je jasno več. Januarja nevihte nikoli niso tako močne kot julija. Ko je zrak bolj vroč, je v njem tudi več vlage, torej so nalivi močnejši. To je osnovna fizika. Pri tropskih ciklonih pa je treba upoštevati več spremenljivk, od morskih tokov do bližine ekvatorja, ne pa samo vremena, zato se ne čudim drugačnim izsledkom raziskave, čeprav so take objave še v manjšini. Toplejše vreme pa vsekakor pomeni večjo intenziteto vremenskih pojavov.

Pa lahko dejansko tudi na podlagi izkušenj iz zadnjih sto let trdimo, da se je intenzivnost vremenskih pojavov s segrevanjem ozračja povečala?

S tem se zelo veliko ukvarjajo pozavarovalnice. Z meteorološkimi meritvami iz preteklosti, pred uvedbo radarjev ali satelitov, je težko natančno oceniti, kako močna je bila npr. kaka nevihta. Sicer imamo tudi v Sloveniji kar nekaj meritev, kot so število strel, število dni z viharnim vetrom, katerih pogostnost je v zadnjih letih naraščala. Globalno pa so kljub vsemu še najbolj primerljivi podatki o povzročeni škodi. Je pa seveda res, da je tudi v tem primeru težko z gotovostjo trditi, ali je naraščanje škode predvsem posledica naraščanja intenzitete vremenskih pojavov ali pa gre večja škoda zlasti na račun rasti gostote prebivalstva in vrednosti njihovega premoženja.

Zdi se, da je ta vihar v klimatološki znanosti v precejšnji meri obšel Slovenijo. V Veliki Britaniji so novice o razkritjih in napakah nekaj mesecev polnile naslovnice časopisov, pri nas pa je bilo vse skupaj bolj ali manj omenjeno le bežno.

No ja, sama sem na svoji koži ta »vihar« kar občutila. Od raznih anonimnih in škodoželjnih e-mailov do napetih trenutkov na predavanjih za javnost. Ne bi rekla, da je zadeva obšla Slovenijo. Kar se tiče medijev, pa je šla po mojem mnenju v zadnjem času mimo njih celotna tematika podnebnih sprememb. Po Koebenhavnu so podnebne spremembe izginile. Zame je to dragocena šola. Dejansko je bila v zadnjih letih politična volja, zainteresiranost politike v svetovnem merilu za podnebne spremembe, zelo velika. In tudi vpliv na medije je bil očiten. Danes nekateri še pišejo o tem, pri nas pa je ta tema izginila. Morda bo kmalu drugače, saj utegne biti letošnje leto globalno najtoplejše, vsaj zadnji meseci kažejo na to in na spletnih straneh NASE že govorijo o vse večji verjetnosti.

Je javna pozornost dosegla vrhunec, po katerem je lahko samo še zamrla?

Zastoj zanimanja je omejen le na del sveta. V resnici je to posledica kombinacije neuspeha v Koebenhavnu in zime v ZDA in EU brez kakšnih ekstremno visokih temperatur. Poglaviten razlog pa je vsekakor gospodarska kriza. Revščina je najhujši onesnaževalec, druge stvari takoj postanejo nepomembne. Vsekakor pa danes vidim, da so nemara imeli prav tisti, ki so trdili, da mediji soustvarjajo klimatsko »histerijo«. Mogoče je bilo takrat tega res preveč, danes premalo, neke prave mere pa ni, kar pomeni, da so podnebne spremembe še vedno stvar, s katero želijo nekateri manipulirati, v eno ali v drugo stran.

Bi rekli, da ste tudi znanstveniki pripomogli k temu? Ste se tudi vi pustili zmanipulirati?

Nobelova nagrada za mir je zagotovo prinesla tudi to. Nismo je pričakovali, nismo si je želeli. So pa tudi klimatologi krvavi pod kožo in dejansko so obstajali primeri, ko so želeli nekateri problematiko izkoristiti za osebno promocijo ali za križarske pohode. Tisti, ki so bili v času velike medijske pozornosti najglasnejši, so po upadu zanimanja tudi najhitreje izginili. Zagotovo smo občasno zelo amatersko komunicirali z javnostjo, nikakor pa ni krivda samo naša.

Ste se preveč podajali v politične in aktivistične vode?

Morda res. Lahko govorim iz lastnih izkušenj. Novinarjev večinoma niso zanimale podnebne spremembe z znanstvene plati. Najmanj vprašanj, ki sem jih dobila, je bilo povezanih s temperaturo, s padavinami. Spraševali so me o političnih ukrepih, o uvajanju obnovljivih virov. Večina vprašanj sploh ni bila s področja, ki ga raziskujem. Za politiko in javnost so bile pač zanimive posledice ukrepov, morebitni novi davki in podobno.

Če boste postali okoljska ministrica ...

Vse to jih je bolj zanimalo. Večina pa nas ni odločno odvrnila »počakajte, to pa ni moje področje«.

Torej s(m)o vam vsilili neko politično in aktivistično vlogo?

Recimo. A se tudi sama temu nisem odločno uprla. Morda, ker verjamem v tisto Gregorčičevo misel ... da je treba storiti ne le, kar moraš, ampak da si z moralne plati dolžan storiti tudi, kar moreš.

Je bila to napaka?

Ne vem. Racionalno gledano bi se morala omejiti na odgovarjanje o vzrokih in scenarijih razvoja podnebja. Vendar nisem le raziskovalka, sem tudi pedagoginja, državljanka Slovenije, hči, žena, mati. Ni mi vseeno, kaj bo. A zdaj poskušam biti nekoliko previdnejša. Prav tako pa se vračam h koreninam. Bila sem prepričana, da sogovorniki, ali poslušalci, že obvladajo osnovne pojme fizike, kot je recimo mehanizem povečanega učinka tople grede. Pa velikokrat ni tako. Pomanjkanje splošne naravoslovne izobrazbe je zastrašujoče.

Na podlagi česa ste že avgusta vedeli za propad Koebenhavna?

Predvsem zato, ker do takrat še vedno ni bil izdelan nikakršen jasen dokument z mednarodnim konsenzom. Ko se sprejemajo tako usodne odločitve, je zadnje dejanje po navadi zgolj formalnost, vsa resna usklajevanja, pogajanja, pa se končajo že prej. Iluzorno pa je bilo pričakovati, da bi tak dokument potem sestavili v nekaj dneh.

Kaj je po vašem mnenju poglavitni razlog za neuspeh?

Težišči gospodarske in politične moči sta se že zdavnaj preselili v Azijo. Kitajska, Indija so tudi države, ki jih je gospodarska kriza najmanj prizadela. Evropska unija na področju podnebne politike žal ni več odločilen dejavnik. Bolj kot ne smo marginalci. Razviti in »nerazviti« svet sta se srečala v obrnjenih vlogah. Vrha se je udeležil ameriški predsednik Obama, Kitajci pa so k njemu na pogovore pošiljali nižje uradnike. To je bil jasen signal o tem, kdo drži niti v rokah. Drugi razlog za neuspeh, ki pa je nekoliko dolgoročnejši, je v tem, da je sama ideja iz Kjota mrtva. Koncept zavezujočih številk, ki jih nadzorujejo Združeni narodi, je umrl. To pa zato, ker je globalno gospodarstvo tako zelo prepleteno. Danes gre skoraj polovica emisij, ki jih povzroči Kitajska, na račun proizvodnje izdelkov za zahodni svet. Kako Kitajski predpisovati zmanjševanje emisij, če pa jih s svojim povpraševanjem povzročaš?

Kaj naj bi nadomestilo kjotski sistem, kakšen bo novi koncept?

Za zdaj vse kaže, da naj bi si države same postavljale cilje.

To pa je obsojeno na propad?

Verjetno. Dokler so vključeni Združeni narodi, je sicer po mojem mnenju še nekaj upanja.

Je globalni boj proti podnebnim spremembam v krizi?

Je. Tako kot so v krizi temeljna etična merila, kot je v krizi splošni globalizacijski ekonomski kompas. Se pa trenutno razmišlja tudi o povsem drugačnih mehanizmih, kot je na primer obdavčitev mednarodne trgovine izdelkov glede na njihov ogljični odtis. Pobrani denar naj bi namenili za blaženje podnebnih sprememb ali za prilagajanje nanje. S tem se ukvarjajo pri Svetovni banki in pri OECD. Uresničitev tega koncepta pa je še precej oddaljena, če je sploh realno izvedljiva. Vsekakor take krize ukrepanja ni bilo od vsega začetka prizadevanj za zmanjševanje izpustov - torej vsaj 20 let.

Bi potrebovali podnebni Pearl Harbour, 11. september klimatologije, da bi bil svet spet pripravljen stopiti skupaj in resno ukrepati?

Menim, da bi bila prepletenost globalnih tokov tudi v tem primeru premočna. Verjetno bi bili voljni temeljiteje ukrepati, vendar problem ostaja isti. Emisije danes niso več vezane na države, ampak so globalne. Edina rešitev bi bila, da spremenimo globalni kompas, da pozabimo na meje, da smo vsi ena država Zemlje. To bi nam omogočilo tudi prilagoditev proizvodnje hrane glede na ekosisteme in vodne vire. Da bi tudi obnovljive vire energije proizvajali tam, kjer bi bilo to najlaže, najbolj optimalno in kjer bi povzročalo najmanj okoljske škode.

Nedavno smo v Mladini objavili intervju z danskim statistikom Bjørnom Lomborgom, ki je podobno kot vi prepričan, da je kjotski način reševanja podnebja mrtev in da bi morali začeti iskati drugačne rešitve. Predlaga predvsem večji zagon na področju raziskav in razvoja, saj naj bi bila le boljša tehnologija tista, ki nam bo v prihodnje omogočala ohranjati že doseženo življenjsko raven. Bi bilo smiselno opustiti »nasilne« poskuse zmanjševanja emisij in jih poskusiti zmanjšati s pomočjo pospešenega napredka?

S tem se lahko strinjam. Že Holdgren, še preden je postal svetovalec predsednika Obame, je lepo navedel štiri poti, ki vodijo v zmanjševanje podnebnih sprememb, v katere tudi sama globoko verjamem. Prva je ustavljanje rasti prebivalstva, kar pomeni vlaganje v izobraževanje in zdravstveno varstvo žensk, ki bi imele posledično manj otrok. Tukaj bi se učinki tudi najhitreje poznali, lahko že po eni ali dveh generacijah, kar je za Zemljo kot celoto izjemno hitro. Druga pot je sprememba pojmovanja rasti BDP-ja kot merila uspešnosti države in politične moči ter prek tega zmanjšanje količine potrošnje na prebivalca. Tretjič - povečanje učinkovitosti rabe energije. Na tem področju obstajajo velikanske rezerve. Že v Sloveniji po mojem mnenju polovico energije vržemo skozi okno. Četrta pot pa kljub vsemu ostaja uvajanje obnovljivih virov energije, vendar to pride v poštev šele takrat, ko porabimo tako malo energije, da nam ti viri omogočajo samozadostnost.

Lomborg opozarja tudi, da so na svetu trenutno problemi, ki so hujši od podnebnih sprememb, in da bi bilo denar, ki ga namenjamo za reševanje te problematike, mogoče mnogo učinkoviteje porabiti za reševanje problemov, kot so lakota in dostop do zdravil v tretjem svetu.

Pa saj tega denarja nismo nikoli v resnici dali za boj proti podnebnim spremembam! Kaj in koliko pa smo dali, da bi res omejili izpuste? V primerjavi z denarjem, ki je šel za sanacijo bank, je seznam presneto kratek.

V Sloveniji plačujemo dodatke pri računu za elektriko, pri nakupu bencina in ostalih energentov ...

Pa smo ta denar namenili za ozaveščanje, za energetsko učinkovitost, za železnice?

Tako upamo. Država subvencionira obnovljive vire energije, naložbe v energetsko učinkovitost ...

Na koncu pa ugotoviš, da financiraš šesti blok termoelektrarne Šoštanj ali pa avtoceste. Svet tako rekoč nič ne da za boj proti podnebnim spremembam. Države in nekateri posamezniki poberejo nekaj denarja na račun podnebnih sprememb. Kaj pa dajo? Kje imamo pri nas inštitut za podnebne spremembe? Kje imamo kakšne resne prometne programe ali akcijske načrte za prilagajanje posledicam podnebnih sprememb? Da ne omenjam, da vsak naš nogometni klub dobi na leto več denarja kot vse slovenske raziskave s področja podnebnih sprememb!

So vas potemtakem zlorabili za povečanje svojih proračunskih prihodkov?

Skoraj bi rekla, da res. To je po mojem eden glavnih mitov, ki jih je treba porušiti. Da se denar namenja za karkoli v zvezi s podnebnimi spremembami. To je mega nateg. Daje se malo, jemlje pa se in se še bo na veliko. Ampak to ni stvar klimatologov. Mi si nismo izmislili niti odobravali ne trgovanja z emisijami ne energetskih paketov.

Vendarle pa smo dobili Službo vlade za podnebne spremembe. Ste bili ra-zočarani, da se ni jasno opredelila proti gradnji šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj?

Zelo. To je bila prva priložnost, da zarohnijo, da opravičijo, zakaj sploh so.

Pa ste se osebno sprijaznili z gradnjo TEŠ 6?

Tu sem pristranska. Kot klimatolog, nikakor. Posebej zato, ker dvomim o zagotovilih, da bodo zaprli peti blok. Kot državljanka Slovenije pa se zavedam, da je v času gospodarske krize in morebitnih prihodnjih političnih kriz zelo dobro imeti lasten vir energije z lastnim gorivom.

Za konec, prosim, še ena optimistična napoved.

Odgovor na trenutno gospodarsko krizo je deloma enak kot odgovor na podnebno krizo. Gre za dvojčka, rojena iz človeškega pohlepa. Recesija je zelo okrepila človeško zavedanje o omejenosti virov, o večji skromnosti, nujnosti drugačnih prioritet. Zato je po mojem mnenju gospodarska kriza nekakšen zaveznik boja proti podnebnim spremembam. Ljudje bodo veliko bolj motivirani za reševanje gospodarstva, kot so bili za reševanje problematike podnebnih sprememb. Ker gre za dvojčka, je gospodarstvo mogoče rešiti izključno na načine, s katerimi je mogoče rešiti tudi podnebno krizo. In to vliva optimizem.